Odpre glavni meni

Wikivir β

Žene čakajo na delo

Žene čakajo na delo
Meridel Lesueur
Izdano: Književnost 6/1 (1933), 189-195
Viri: dLib 6
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedim v mestni posredovalnici za službe. Ženski oddelek je to. Sedimo tu že cele štiri ure. Sedimo tu vsak dan in čakamo na kako delo. Dela ni. Večina nas ni zajtrkovala. Nekatere se že vse leto niso niti enkrat do sitega najedle. Človek, ki strada, postane nekako neobčutljiv in medel, posebno, če mora stradati v velikem mestu. Ali je še kje na svetu kraj, o katerem bi si lahko mislil, da v njem živa bitja stradajo, ne da bi; zakričala, ne da bi se uprla, čeprav je vsega v izobilju, kraj, kjer samo najdrznejši kradejo in more zaradi kruha, plašljivci pa se plazijo po ulicah in stradajo kakor plašna ptica, ki ne upa s kljunom udariti po živežu?

Sedimo in gledamo v tla. Nobena si ne upa niti pomisliti na zimo, ki prihaja. Samo še nekaj poletnih dni nas čaka. Vsaka se trudi in muči, da bi dobila kako delo in si pri tem prihranila kaj za ta dolgi, ostri mraz. Toda dela ni, ni. Sedimo v sobi in vemo vse prav dobro, da je tako. Zato tudi ne govorimo mnogo. Gledamo v tla, ker se bojimo, da ne bi brala te misli druga drugi v očeh. Nekaj ponižujočega je v tem. Oziramo se druga od druge. Gledamo v tla. Preveč strašno je videti ta živalski strah v očeh svoje sosede.

Tako sedimo uro za uro, dan za dnem in čakamo, bo li kje kako delo. Delo je samo eno, ženâ pa je mnogo. Drobna, stroga žena sedi za žično ograjo in gleda v knjigo. Štiri ure smo jo opazovale, ko je gledala v to knjigo. Stroge, majhne so ji oči. V majhni, revni sobi sedi kakih šest ženâ po klopeh in čaka. Mnoge prihajajo in odhajajo. Poznamo že dobro druga drugi obraz, saj čakamo tu vsak dan.

Ta posredovalnica je posredovalnica, kjer dobivajo delo služkinje. Večina ženâ, ki prihaja sem, je srednje starosti, nekatere imajo družino, nekatere so svojo družino že odgojile in so sedaj same, nekatere so omožene, toda možje nimajo dela. Težki so časi; mož jo je zapustil, da bi si poiskal dela. Ne najde ga. Potika se okoli. Verjetno je, da žena dolgo časa ne ve ničesar o njem. Pričakovala je to. Nič se ne čudi temu. Sama se bori, da bi nahranila toliko ust. Včasih dobi kako podporo pri dobrodelnih društvih. Če je spretna, živi lahko prav dobro na račun teh dobrodelnih društev, če seveda lahko požre vse, če je seveda vsaj malo ponižna in premetena. Če pa je ponosna, potem strada molče, zapusti otroke, pa naj si sami iščejo dela, in ko je zastonj iskala delo ves dan, prihaja domu in se prepira s sostanovalci, z otroki.

Take in podobne zgodbe so zapisane na obrazih vseh teh žena. Tudi mlada dekleta so med njimi, ki so pravkar prišla z dežele. V velikem številu prihajajo. Na tisoče kmetskih domov je v Minnesoti popolnoma osamelo. Dekleta poskušajo dobiti delo. Lepše dobijo delo po trgovinah, če je sploh kje kako delo, ali pa postanejo natakarice, toda ti posli so samo za mična in gibčna dekleta, ostalim pa, pravim kmeticam, je mnogo težje.

Poleg mene sedi Bernice. Velika Poljakinja je to, ki ji je pet in trideset let. Kakih petnajst let ali še več je delala po ljudskih kuhinjah. Ogromna je, veliko telo ji je kepasto, obraz je zgaran. — Kmetsko pamet ima in še celo sedaj težko razume mestni vrvež, v katerem je premetenost več vredna od krepkih mišic. Njene modre oči ne gledajo bistro, temveč tiho in zaupno. Trpi, ker je tako sama in ni nikogar, ki bi se menil z njo. Kadar govoriš z njo, ji obraz zažari in zasije, kakor da bi govoril skoz debelo temo, in čarobno govori o neznatnih stvareh, kakor da bi bilo vreme nekaj nad vse čudnega, ali pa pripoveduje o kakšni neumni dogodivščini, ki se ji je pripetila na mestnih ulicah. Vse te pripovedke riše v svetlih barvah, dokler ne vise pred teboj težko in debelo, kakor kaka kmetska vezenina. Mesto ljubi na svoj način. Interesantno se ji zdi, kakor kak semenj. Rada hodi po trgovinah in kupčuje, išče prodajalnice, kjer bi lahko kupila suhega kruha in suhih kolačev za par krajcarjev. Rada se sprehaja po ulicah in gleda, kje bi jo kak moški povabil v kino. Včasih gre v enem dnevu v pet kinematografov ali pa ostane ves dan v enem, dokler ne zna vsega razgovora na pamet.

Ko je bila mlado dekle, je prišla v mesto z neke wisconsinske kmetije. Prvo zlo, ki jo je doletelo, je bilo, da ji je nek zakotni mazač izpulil vse zdrave, bele zobe in še petdeset dolarjev, ki si jih je bila prihranila, ko je delala v tvornici za konzerve. Po tem dogodku je srečavala v parku moške, ki so ji povedali, kako mora skrbeti zase; tako so ji pokvarili kmetsko pamet in jo naučili, da ne sme zaupati nikomur. Včasih še sedaj pozabi, da ne sme zaupati nikomur, in nasede. Naučili so jo, kako dobi, kar more, ne da bi kaj plačala, kako mora prešteti drobiž, da bi se ne uštela, kako se mora vrniti, če jo je kdo ogoljufal, in zahtevati svoje pravice.

Živi sama po majhnih sobah. Pred osmimi leti je kupila za kakih sedem dolarjev starega pohištva. Včasih najame sobo za kake tri dolarje mesečno nekje v podstrešju, včasih v kakšni hladni hiši. Nekoč je stanovala v hiši, ki se je podirala in ki so jo bili vsi drugi zapustili; bivala je tam vso zimo sama v podstrešju. Porabila je preko zime samo pet in dvajset dolarjev.

Rada bi se omožila, toda vidi, kaj se dogaja njenim omoženim prijateljicam, ki morajo same skrbeti za otroke, ko jih možje zapuste, in se izčrpajo, preden bi bilo treba. Zato je ostala sama. Pridna je. Malo je naglušna, ker je razobešala perilo pozimi. Prala in kuhala je ljudem petnajst let in prihranila si je pri tem trideset dolarjev. Sedaj pa že vse leto ni delala, in je teh trideset dolarjev porabila. Sanjala je o tem, da bo imela nekoč majhno hišico ali pa vsaj star železniški vagon z majhnim koščkom zemlje, kjer bi se paslo par piščancev. Te sanje se ji nikdar ne bodo izpolnile.

S sanjami vred je izginilo tudi pohištvo. Omožena prijateljica, ki ji je mož odšel, ji daje posteljo; plačuje ji s tem, da opravlja zanjo večji del dela. Vsak dan prihaja sedaj sem in sedi vsa zmešana, debele roke pa je sklenila v naročju. Lačna je. Ogromno meso ji že visi v gubah. Živela je od piškotov. Včasih traja škatlja piškotov ves teden. Prijatelja ima, ki je pek, in ta včasih ukrade suh hlebec in ga ji prinese.

Dekle, ki smo ga videle vse poletje vsak dan, je pridrvelo včeraj zmešano v D(ruštvo) K(rščanskih) D(evic). Pobesnela je, topotala z nogami in kričala.

Že osem mesecev ni delala. »Morate mi dobiti kako delo!« je ponavljala neprestano. Službujoča žena se je divje razjezila, pač najbrž zato, ker je tudi sama trpela dan za dnem, saj vendar ne more dati dela, če ga ni. Divje se je razjezila na dekle in srdito sta gledali druga drugo in si nikakor nista mogli pomagati. Ta žena mi je nekoč pripovedovala, da komaj prenaša vse to trpljenje, ki ga gleda, da ne sme niti slišati o njem, da včasih celo jesti ne more zaradi tega in da jo ponoči mora tlači.

Tako sta torej stali tam obe ženski v jezi, dekle je jokalo, žena pa je kričala nanjo. V osmih mesecih, ko ni imela dela, se je dekletu obleka popolnoma raztrgala in žena je kričala, da jo v takšnem stanju ne more poslati nikamor. »Zakaj ne čistite svojih čevljev,« je zmerjala dekle neprestano, dekle pa je plakalo in plakalo, ker je bilo gladno. »Ne moremo vas priporočiti, ko ste taki,« je dejala razjarjena žena iz DKD, čeprav je vedela, da dekle strada in da ni sposobno za nobeno delo. In dekleta in žene so ponižno zastrmele v tla, sramovale so se pogledati druga drugo, sramovale so se bog bi vedel česa.

Ko so sedele tu in čakale na delo, so žene tiho govorile o dekletu Elleni. Govorile so tiho, ne da bi se jim dekle kaj preveč smililo, ker njene nesreče niso mogle videti skoz meglo svojih lastnih muk. »Kaj se je zgodilo Elleni?« je vprašala neka žena. Vedela je že, kakšen bo odgovor. Me vse smo to vedele.

Mlado dekle, ki se je potikalo z Elleno po mestu, pripoveduje, da jo je videla prejšnji večer v ozadku neke kavarne v doljnem predmestju. Stala je pred kuhinjskimi vrati, raztezala in razkazovala svoja bedra, tako da je prišel kuhar in ji dal nekaj hrane; nekaj mož se je zbralo na hodniku in metalo drobiž pred njo na tla, da bi lahko pogledali na njena bedra. Z zavistjo pripoveduje dekle, da je Ellen sijajno zajtrkovala in da je tudi njo pogostila, kar je stalo dva dolarja.

Zgarana žena, ki hodi od večnega pripogibanja upognjena v boku in ki ima roke grčave, ko da so to vlažne veje, zaraglja z jezikom vsa nejevoljna. Nobena ne hrani denarja, pravi, raje si te mlade neumnice kupujejo lepe obleke, klobuke, dolar dajejo za zajtrk, za svetlo ruto. To delajo. Če si bila kdaj brez denarja ali brez hrane, potem se dogaja nekaj čudnega, če dobiš spet kje malo denarja, kar zmeša se ti nekako. Ne pade ti v glavo, da nisi imela denarja preje, ne, da bo ta denar pošel. Samo tega se spominjaš, da je tu denar, zaradi katerega si trpela. Tule je, pred teboj. Neka strast se te polasti, te ima v krempljih. Hrano vidiš po izložbah. V domišljiji ješ neizmerno, okušaš tisoč jedi. Gledaš v izložbe. Barve so svetlejše; kupiš kaj, da bi se oblekla. Polasti se te neko razburjenje. Veš, da je to samomor, toda pomagati si ne moreš. Moraš imeti jed, okusno, obilno jed in svetel klobuk, da bi se spet počutila veselo, da bi se rešila stida, ki gloda ko podgana v nas.

»Pravim, da bo šla sedaj na ulico,« pravi drobna žena s slabim glasom in nobena se ne potrudi, da bi še kaj dodala tem besedam. Kakor težko prodaš drugo robo, tako tudi telo sedaj težko prodaš in dekleta pravijo, da si lahko srečna, če dobiš petdeset centov.

Zelo težko je in poniževalno, če moraš prodajati svoje telo.

Mogoče vam bo tole bolj jasno, če si zamislite, da morate iti na ulico prodajat, recimo, svoj površnik. Recimo, da morate prodati svoj površnik, če hočete zajtrkovati in dobiti nekje prenočišče, za 50 centov. Odločite se, da boste prodali svoj edini plašč. Slečete ga in si ga položite preko lakta. Cesta, ki je bila preje za vas samo cesta, postane sedaj trg, postane nekaj popolnoma drugega. Približati se morate nekomu in mu priznati, da ste v skrajni bedi in da prodajate sedaj svojo obleko, svojo najdražjo posest. Vsakdo se bo ozrl na vas, ko boste govorili s tujcem in mu kazali svoj plašč ter dokazovali, kako sijajen plašč je to. Ljudje se bodo zaustavljali in vas bodo radovedno opazovali. Popolnoma goli boste sredi ulice. Še mnogo težje pa je, ponujati in prodajati samega sebe, še mnogo bolj ponižujoče. Ponižujoče je celo, ponujati in prodajati svoje delo. Če namreč ni nikjer kupca.

Drobna žena odpre okence v žični ograji. Nekdo išče vzgojiteljico, pravi. Stare grčave žene se še premaknejo ne, ker vedo kakor stari konji, da jih nihče ne bi vpregel z mladimi konji v voz in vozil po cestah. Ellenina prijateljica se dvigne in se približa oknu. Neverjetno je nališpana. Vem, da je brez dela že od lanskega januarja sem. Toda življenje gori v njej, ki žari kakor tenek rdeč plamen in nekaj žilavega, mladost morda, ohranja njegovo žarko svetlobo. Bedra so ji tenka, toda luknje v starih nogavicah si je čedno zakrpala niz vsa svoja ploska meča. Dva svetla madeža rdečila zakrivata njeno bledico. Z ozkim pasom se je tesno prepasala okoli tenkega pasu, dolga ramena so ji upognjena in lopatice ji štrle na plečih. Divje bega kakor žrebe, ki išče veselja, išče hrane.

Veliko skrivnost skriva mesto v vprašanju, kam se zatekajo žene, kadar so brez dela in lačne. Ni veliko žena, ki bi čakale v vrsti na kruh. Ni takšnih zavetišč za žene kakor jih imamo za može, kjer lahko dobiš posteljo za četrtnjak ali še ceneje. Nikjer ne vidite, da bi žene ležale na tleh po misijonskih zavetiščih. Tudi očividno ne prenočujejo po goščavah niti ne spe v parkih, pokrite s časniki. Mislim, da ni zakona, ki bi jim prepovedoval prenočevanje po teh krajih, in vendar je dejstvo, da so redko tu.

In vendar mora biti po mestih prav toliko žena brez posla, ki žive prav tako v skrajni bedi kot možje. Kaj se dogaja z njimi? Kam se zatekajo? Če skušaš priti v DKD brez denarja, moraš od sramu gledati v tla. Usmiljene sestre skrbe samo za neznatno število in sicer samo za one, ki to »zaslužijo«. Osamljenemu dekletu pa deviške žene, ki dele dobrodelno podporo, ne zaupajo.

Živela sem v mestih dolge mesece brez vsake pomoči, prestrahopetna, da bi se postavila v vrsto za kruh. Poznala sem mnogo ženâ, ki so živele na isti način, dokler se niso zgrudile na ulici od samega stradanja, ne da bi besedico zinile komu. Žena se zapre v sobo, dokler je ne spode, pojé po en piškot na dan in je tiho ko miš, tako da teh žena nobena socialna statistika niti ne omenja ne.

Ne vem, kako to, toda žena dela tako, če nima otrok, za katere bi morala skrbeti; po cele tedne se bori z gladom, splazi se v kako luknjo, tava sramežljiva po ulicah, poseda po knjižnicah, parkih, cele dneve bega, ne da bi besedico spregovorila s kom; kakor kakšna preganjana zver, krpa luknje v svojih nogavicah, v strahu se zapira v svojo lastno bedo, dokler ne postane preveč občutljiva in preveč boječa, da bi sploh še vprašala za delo.

Bernice pravi, da so ji celo tuji; moški, ki jih je srečala v parku, včasih, v boljših dneh, posodili toliko, da je lahko plačala najemnino za svojo sobico. Vedno jim je vrnila posojilo.

Popoldne poskušajo mlada dekleta, da bi pozabila lakoto in smrtno muko in strah pred tem, da so brez dela, sneti kje kakega moškega, ki bi jih vzel s seboj v kakšen poceni kino. Nikdar ne gredo v dražje kinematografe, vedno pa lahko najdejo moškega, ki rad plača kakih deset centov, da je popoldne v družbi dekleta.

Včasih se približa dekle, ki vé, da nima zavetišča za noč, kakemu moškemu in ga prosi za prenočišče. Žena prosi za pomoč vedno moža. Redko kako ženo. Poznala sem dekleta, ki so spala v moških spalnicah na slamnicah vso noč, ne da bi jih kdo nadlegoval, zjutraj pa so dobila zajtrk.

Ni čuda, da se takšna dekleta nočejo možiti, nočejo vzgajati otrok. Takšna so ko neki divji narodi, ki se niso hoteli razmnoževati, ko so si jih bili zmagovalci podvrgli.

Ni med nami nobene, ki bi ji v prihajajoči zimi ne pretila lakota. Zašle smo v goščavi in vemo to. Nekaj nas bije, v zanko smo se ujele. Ni je rešitve. Celo, če bi se kje dobilo kako delo, celo, če bi ta drobna, stroga žena prišla in dala vsaki v sobi kako delo za nekaj dni, za nekaj ur po trideset centov na uro, vendarle bi se vse to ponovilo spet jutri in pojutrišnjem in še dan kasneje.

Ni je med temi ženami, ki bi ne vedela, da jo čaka, čeprav bi se leta in leta mučila v delu, v bodočnosti samo glad, ponižanje.

Gospa Grey, ki mi sedi nasproti, je živa priča, kako brezplodno je delo. Svarilno znamenje nam je. Roke so ji od dela polne brazgotin. Njeno telo je ena sama velika, nagubana brazgotina. Šest otrok je rodila, tri pokopala, podpirala je vse, žive in mrtve, rodila jih je, pokopavala, hranila. V gladu so se rodili, slabotni so bili, vsaka bolezen se jih je lotila. Sedem let je poskušala rešiti svojega dečka, da bi mu ne odrezali roke, ki je obolela na kostni tuberkulozi. Skoro bi se človek zadušil, če bi pomislil na ta neprestani, dolgotrajni strah, ki jo je obhajal, ko je rodila otroke, hranila otroke, vzgajala jih, pri tem pa je trpela strašne muke, kako jim bo preskrbela jed in zavetje.

Sedaj ima petdeset let. Njeni otroci, ki so gospodarsko popolnoma brez vsake varnosti, se potikajo po svetu. Nikdar ne sliši o njih. Ne ve, ali sploh še živijo. Niti tega ne vé, če sama še živi. Takšno nežno trpljenje ni zanjo. Edino resnično življenje zanjo sta surov glad in surov mraz. To je dovolj. To je vsebina njenega življenja. Dokler ne bo teh dveh pregnala, tako dolgo ne bo čuvstvovala čuvstev, ki šele napravijo človeka za človeka.

Srečna je, da si je prihranila pet dolarjev. S tem se je zavarovala. Izrasla ji je bula, ki ji bo v smrt nekoč. Tenka je kakor obrabljen novčič in bula ji štrli iz boka. Vsa krhka je in trpka. Njen obraz ni obraz človeškega bitja. Več je pretrpela, kakor bi človeško bitje lahko preneslo. Njena človeška čuvstva so se skrčila do poslednje, še možne mere.

Težko gledaš njene majhne, krvave oči, ki so strašne zaradi strahu, ki gleda iz njih.

Njenega pogleda ne prenesemo. Kadar pogleda koga med nami, pogledamo proč. Podobna je ženi, ki se potaplja, in me se obračamo proč. Ne smemo gledati v te oči, ki so prav gotovo oči nekoga, ki se potaplja, nekoga, ki je obsojen na smrt. Pa ne kriči. Spodobno se potaplja. In me gledamo stran.

Mlade vedo še to. Ne bom se poročila. Ne bom rodila otrok. Tako pravijo vse. Ne otrok. Ne možitve. Same se oblačijo, same se preživljajo. Mož je sedaj brez moči. Ne more skrbeti za družino. Razmnožuje se lahko, toda kako bo skrbel za svojega otroka. Saj vendar nima sredstev. Zato živita mož in žena vsak zase. Misli si, kar hočeš. Strašno je sedaj, ker preveč tvegaš v življenju. Preveč jasen in očiten je poraz, ki te čaka v življenju.

Tako sedimo v tej sobi kakor živina, čakamo na delo, ki ga ni; delati bi hotele do zadnjega delca svojih sil, pa ne moremo delati, ne moremo dobiti hrane in stanovanja, ne moremo roditi otrok; tu moramo sedeti v tej sramoti, gledamo v tla in nam je težje nego živini v klavnici.

Strašno je, če pomisliš, da bi delale te žene, ki sede brez besede v sobi, tako težko, kakor je človeku sploh mogoče delati, da bi delale dan in noč, kakor gospa Grey, ki je prala tramvajske vozove od polnoči do jutra in pisarne že zgodaj na večer, da bi garale štirinajst in petnajst ur na dan, spale pa kakih pet ur, da bi se tako mučile vse svoje življenje in ne bi bilo nikdar dneva, ko bi se čutile popolnoma varne, ker bi bil vedno pred njimi pekel neznane bodočnosti. Neprestano delo, pripogibanje, izprane roke, nikdar ne boš zaslužila več ko tedensko plačo, nikdar ne bo v tvojih rokah več življenja ko sedaj.

Ni trpljenje, ne porod, ne smrt, ne ljubezen, kar mlade zavračajo, temveč trpljenje v brezkončnem delu brez spanja, to zavračajo in to, da bi morale jesti revni svoj kruh v trpkosti, v suženjstvu, ne da bi bile tudi tako varne, kakor so sužnji.