Ženin Šimen
| Ženin Šimen Josip Vandot |
| |||||||||||
Stari Ziljanki je kri le malokdaj zavrela. Bila je vse svoje življenje mirna in pohlevna ženica, ki je ni mogla razburiti niti strupena beseda sosede Kočure, ki je Ziljanko vse življenje sovražila in opletala z njo Bog si ga vedi zakaj. A nocoj jo je jeza zabolela visoko do senc, kri ji je zalila obraz in srce ji je zastalo od silne jeze. Roke so se ji čudno tresle, ko se je z njimi oprijela mize. Še hujša jeza ji je zagorela v očeh, ki so se s hudim pogledom uprle v Šimna, ki je sedel za mizo in je bil prav dobre volje, ker se je pravkar pošteno navečerjal.
»Mati, čemu vsa ta vaša ihta?« se je :posmejal dobrodušno. »Saj vam prav nič ne pristoja. Obraz vam je čudno nakremžen. Le poglejte se v zrcalo, če mi ne verjamete.«
»Naték zagovedni!« je mati zavpila z najvišjim glasom, ki ga je premogla. »Rečem ti, da se oženiš, pa je konec besedi. Nobenega dela se ne dotaknem več, da boš vedel, mrhar nesrečni! Vsa sem že zgrbljena od dela, roke so mi od starosti onemogle in kolena mi klecajo, če dvignem poleno in ga vržem v peč. Pa naj še gospodinjim in garam. A le zato, ker je mrhar preneroden in preboječ, da bi se oženil. Le poišči si že nocoj žensko, da ti bo jutri gospodinjila. Za nobeno delo ne primem več. V kamro se zaprem, ti pa glej in se obrni, kamor in kakor se hočeš.«
»Nehajte, mati!« se ji je Šimen smejal v obraz. »Saj ste že stokrat tako govorili, a še enkrat niste storili tako, kot ste obljubili. Pa tudi jutri ne boste.«
Mati se je namrdnila in se sunkoma obrnila od mize. Odprla je izbine duri in jih zaloputnila za sabo. Šimen je počasi vstal in zažvižgal veselo pesem. Poiskal si je klobuk, ga potlačil na glavo in stopil v vežo. Njegovo žvižganje je mater razjarilo še huje. Z burkljami v roki je prihitela iz kuhinje in je obstala pred Šimnom.
»O, da sem mogla roditi takega mrharja!« je zajokala od jeze. »Takega mrharja, ki se ga moram sramovati na stara leta. Križ božji, ne štej mi jeze v greh …«
A Šimen je še vedno žvižgal. Že je stopil na vežni prag in se že hotel okreniti, da se materi še enkrat posmeje. A ni se več utegnil obrniti, zakaj burklje so mu priletele v široki hrbet in so obenem zropotale na tla. Naglo je skočil čez prag in se je zunaj zasmejal na glas. Krenil je naravnost na ulico, ki je vodila med tihimi kmetskimi domovi do široke, gladke ceste.
Noč se je delala nad gorskim svetom. Na zapadu je nad rogljatim, temnim vrhom vitke gore že svetila večernica v polnem sijaju. Hladen veter je vel skozi dolino in skozi nizka, z rožami napol zastrta okna je lila rdečkasta svetloba. Tišina se je razpredala po vasi in nad vasjo in te tišine ni niti enkrat zmotil pasji lajež. Nebo tam na vzhodu pa se je belilo v mlečni barvi, zakaj mesec se je moral vsak hip priplaziti izza škrbastega, skalnatega gorskega grebena.
Šimen je šel po temni cesti in ni srečal žive duše. A daleč ni šel, ker je že gori ob kapelici krenil naravnost v Mojčnikovo gostilno. Globoko se je moral skloniti, da se z glavo ni zadel ob podboj izbinih duri. Vsedel se je v kot za mizo in še zmenil se ni za besede edinih dveh pivcev, ki sta ga iz nasprotnega kota klicala k sebi. Trdo se je obregnil tudi ob mlado, živo natakarico, ki mu je prinesla merico pijače in je hotela z njim začeti kratkočasen pogovor.
Do dna je izpil polni kozarec in se je popraskal po hrbtu, prav tam, kamor so ga zadele materine burklje. Nato si je podprl glavo z obema rokama in je pričel strmeti v črnikasto, od časa že vso razjedeno mizo. Po glavi so mu pričele rojiti težke misli kakor še nikoli. Te misli pa so bile tako čudne in vroče, da mu je v srcu postalo tesno in da je že začel godrnjati sam s sabo.
»Mati še nikoli ni bila takšna kot nocoj,« je mrmral polglasno v mizo. »Burklje mi je zalučala v hrbet. To pa nekaj pomeni. Kaj, če se jutri zjutraj res zaklene v svojo kamro in je ves dan ne bo na izpregled? Šimen, pa kdo bo potem gospodinjil na domu in kuhal tebi. ki si v jedi tako izbirčen in tako rad ješ?«
Z obema rokama se je popraskal za ušesi in silna, neprijetna skrb se mu je zajedla v srce. Nemirno je izpraznil nov kozarec in se je spet zagledal v mizo. Še nikoli ni matere videl tako razjarjene kot nocoj. Pa je pri večerji pričela z njim prijazen in vesel pogovor da malokdaj tako. A je že morala besede napeljati na ženitev in nevesto, ki je ni še nikjer, pa naj se Šimen še tako prizadeva, da jo vsaj napol ugane. Kam naj jo gre iskat, ko mu še v sanjah ne pride na pamet, v kateri hiši naj si jo poišče, pa čeprav mu je že trideset let in čeprav njegova postava ni taka. da bi ne bila dekletom všeč vsaj na eno oko? Mati ga priganja od dne do dne huje in smejati se ji mora, ker ve, kako je z njim in nevesto. ki je še daleč ni nikjer in jo mora šele iskati, a sam Bog ve, če jo najde, ko je do tridesetega leta ni našel nikjer.
In je ugibal in se neprestano praskal za ušesi in pil, a še sam ni vedel, da pije. Postajalo mu je vedno bolj vroče in naposled je pričel na prste šteti vsa dekleta, kolikor jih je vas premogla. A niti pri eni mu misli niso obstale delj kot trenutek.
Še je premotril zadnje dekle in misel mu je šla mimo nje. Tedaj pa se je Šimna polastila silna jeza. Z roko je udaril po mizi, da je kozarec odskočil.
»Mati lahko govori,« je godrnjal. »Saj nji se ni treba ženiti. Ženim se jaz, a zlodej vedi, kje naj se ženim. Spat grem, pa bom imel mir.«
Naglo je plačal in je odšel iz krčme. Svetla mesečina se je bila razlila po gorskem svetu, dolina se je zavila v njo in bele gore so se svetile v nji kakor ogromni, srebrni kipi. Veter je bil utihni] in nad vasjo je bil razpreden prijeten vonj, kakor da so vse hiše pokrite z naglji in rožmarinom.
Šimen je šel naglo po cesti, da bi čimprej prišel domov. Jeza se mu je bila polegla in je žvižgal veselo pesem. Obstal je, ko je zagledal svojo hišo. ki se je kopala v beli mesečini. Bila je najčednejša v vasi, a vendar se mu je v tem trenutku zazdela tako pusta, da se je je ustrašil.
»Vidi se, da ni prave gospodinje v nji,« je mrmral nevšečno. »Mladih rok ni, da bi uredile vsaj rože po oknih. In oči ni, ki bi se smejale tam med pustimi zidovi. Ženske ni tam, da bi vsaj enkrat na dan zapela v tej divjini ...«
A hipoma je umolknil in se je z rokami udaril po stegnih. Na glas se je posmejal in se zasukal na petah. Skoro tekel je po ozki uličici navzdol. kjer se je sredi širokega proda svetlikala Sava. Mel si je roke in se je vsak čas posmejal kratko, pretrgano. Pa saj ni čudno, da se je smejal samemu sebi. Ves čas je v mislih iskal nevesto, a še na pamet mu ni prišlo, da tista nevesta ni niti daleč in je brhka, da bi v treh vaseh ne mogel najti brhkejše. Tam onkraj Save spi zdajle na podstrešju Česnikovega doma, spi za ozkim okencem in sanja kdo ve kaj, le tega menda ne, da je kakor zanalašč ustvarjena za nevesto Ziljanovemu Šimnu. No, če nocoj ne sanja tega, pa bo sanjala jutri zvečer, ko bo že zares Šimnova nevesta.
»To boš gledala, ti ljuba Neža,« se je Šimen smejal, ko je po ozki brvi tekel čez Savo. »Da mati ni zalučala burkelj vame, ne vem, če bi ti kdaj gospodinjila na Ziljanovem domu in skrbela za rože po oknih. Tako pa boš in še zlodej mi ne more več stopiti na pot.«
Živo mu je Neža zdaj stala pred očmi. Bila je prav taka, kakršno je bil videl v nedeljo tam gori pri farni cerkvi. Šla je mimo njega, ga pogledala s tihimi, modrimi očmi in se mu dobrodušno nasmejala, ko je videla, da je tudi on pogledal za njo. No, Šimnu še na kraj pameti ni prišla misel, da je to njegova nevesta in žena, ki bo gospodinjila na njegovem domu in bo zalivala rože po oknih in vrtu, ki je bil strašno zanemarjen, ker ga že leta in leta niso pogledale prijazne, mlade oči.
Neže se je domislil šele prejle ob pustem domu in spomnil se je tudi njenega smejočega se pogleda. In že je vedel, da mora biti le Neža njegova nevesta in da si jo mora priboriti že nocoj, ker bo jutri nemara že prepozno. Neža je prebrhka in ni zlomek, da ne bi nepoklican fant segel po nji.
»In bo moja že nocoj,« je škrtnil z zobmi. »Ziljanov Šimen sem in bom pokazal, da sem Ziljanov Šimen.«
Že je stal kraj Česnikove domačije, ki se je samotno belila pod goro, obraslo z nizkim drevjem. Tod je vladala mrtva tišina, ki je še podnevi ni motil nihče, ker je hiša stala daleč proč od človeškega življenja. Okenca so se svetila v mesečini, niti drevja ni bilo, da bi zasenčevalo hišo, stoječo sredi prostorne trate, ki je bila vsa posuta z divjimi gorskimi naglji.
Šimen je obstal le za trenutek in se ozrl po hiši. A že je stopil za vogal, ker je bil prepričan, da je na drugi strani podstrešno okence, za katerim spi Neža. Tod je bilo temno. ker semkaj mesec ni mogel sijati. Šimen je hotel stopili naprej, a že se je hipoma ustavil. Slišal je prikrit glas, ki je prihajal od nekod iz višine, in se je začudil.
»Kaj pomeni to?« ga je spreletelo »Nemara sem res prišel prepozno in že drug vasovalec sloni gori ob okencu. No, že spet ne bo nič z nevesto, ki sem jo skoro že trdno držal za roko ...«
Pograbila ga je silna jeza, da je moral stisniti pesti. Pognal se je naprej in je zadel ob nekaj trdega. Bila je lestva, ki je bila prislonjena k zidu. Šimen jo je silovito stresel. da se je zamajala in se skoro prevrgla.
»Ali mi greš hitro dol.« je zavpil. »Bodi. kdor hočeš, kar tako mi ne uideš odtod.«
Lestva je v zgornjem koncu glasno zaškripala in še preden je Šimen utegnil pomisliti, je zdrknila na tla črna postava in se hotela jadrno izmuzniti v noč. Šimen je iztegnil roke in je držal za vrat človeka, ki se je na vso moč prizadeval, da bi se izvil iz njegovih pesti. Šimen ga je zvlekel na trato, kamor je sijala mesečina. Spoznal ga je – bil je Matilnov Oren iz spodnjega kraja vasi, kjer je z materjo živel v napol podrti bajti. Z vaškimi fanti se ni nič kaj rad družil, ker se je preveč zavedal svoje siromašnosti. Hodil je svoja pota in ljudje so pravili, da zna biti zloben. če prilika nanese tako.
»Glej. glej – ti si?« se je Šimen začudil. »Visoko si posegel, visoko. A rečem ti, da tam ne dosežeš ničesar. Tam gori je postlano za nekoga drugega. Ti pa glej, da se pobereš in se ne prikažeš nikoli več semkaj. Ali si slišal?«
Zavrtel je fanta in ga sunkoma potisnil čez trato. Oren je zaškripal z zobmi in dvignil pest. A naglo se je premislil in se obrnil. Kakor senca je hušknil naprej in izginil med grmovjem, ki je obkrožalo trato.
»No, tega sem odpravil,« je rekel Šimen zadovoljno. »Sedaj imam prosto pot in zdaj se lahko zmenim z Nežo in ji povem, kako in kaj.«
Stopil je do lestve in je naglo splezal po nji navzgor. Ustavil se je ob temnem okencu in trikrat nalahko potrkal nanj. Nihče se ni oglasil in za okencem je bilo vse tiho.
»Neža, le potuhuj se, kolikor hočeš,« je dejal tako glasno, da so ga gotovo čuti doli v hišni kamri, če niso spali najtršega spanja. »Vem, da me slišiš. Zato ti pa povem, da pri tebi ne bo nihče vasoval. Ti pojdeš z mano na naš dom, kjer boš gospodinjila in skrbela za rože na oknu, da sirote povsem ne zvenejo. V nedeljo si me lepo pogledala. Ziljanov Širnem pa ni tak, da bi mogel pozabiti prijazen pogled. Moja si že nocoj in ni zlomka na svetu, ki bi te iztrgal iz mojih rok. Da veš, pri čem si, stojim tu na lestvi in ti tako govorim. Povedal sem ti vse in zdaj zbudim vašega očeta, da tudi njemu povem, kaj hočem od njega. Hočem pa le tebe in nič drugega. Naj oče spi še tako trdno, vendar bo moral vstati, da že nocoj doženemo, kar je treba zastran mene in tebe. Neža, lahko noč!«
Pritajen smeh ja zazvenel skozi okence. Šimen ga je slišal in si je zadovoljno pogladil brke. Splezal je po lestvi navzdol, obstal je za trenutek in je prevrgel lestvo, da je z glasnim ropotom telebnila na tla. Šimen se prav nič ni zmenil za ropot. Z dolgimi koraki je stopil okrog ogla, da potrka na hišno okno in pokliče gospodarja. A trkati mu ni bilo treba zakaj vežne duri so se pravkar s treskom odprle in na pragu se je prikazal gospodar Česnik, ki ga je prebudil ropot za hišo.
»Kdo si, nemarni razbojnik?« je zavpil s hripavim glasom. Tesno se je stiskal v oguljen plašč in dvignjena roka se mu je tresla na vso moč.
»Le mirno, mirno, oče Česnik!« ga je tolažil Šimen. »Saj me poznate. Ziljanov Šimen sem. Pravkar sem povedal vaši Neži, da bi jo rad imel na svojem domu, ker nimamo prave gospodinje. Mati je že prestara – kaj hočete? Neža je kakor nalašč ustvarjena zato, da gospodinji na Ziljanovem domu. Tu je moja roka, oče Česnik! Udarite vanjo in reč je opravljena. Snubiti ne znam, ker nisem še nikoli snubil. Zjutraj navsezgodaj pride k vam naša mati in ona opravi vse, kar treba. Udarite v roko, oče Česnik.«
Oče Česnik je nekaj godrnjal, ker si je domneval, da se Šimen objestno norčuje. Saj bi se ga kot zeta ne branil, kdo bi se pač branil Šimna, ki je imel najlepši grunt daleč naokrog? A godrnjanje Šimnu ni bilo prav nič všeč. Še bliže se je primaknil Česniku in ga potresel za rame.
»Udarite, oče Česnik!« je skoro zarohnel. »Stvar je zlodjevo resna. Pa tudi mudi se mi, ker je že pozna ura.«
Še enkrat je Česnik zmajal z glavo. »Pa naj bo po tvojem,« je rekel in udaril Šimnu v roko. »Jutri naj pride mati in z njo bom govoril, ker že tako hočeš … Lahko noč, Šimen!«
Obrnil se je, zaprl duri in potisnil zapah, da je silovito zahreščalo. Šimen je odšel po poti, ki je vodila skozi nizko grmovje do proda in do brvi, položeno čez drvečo Savo. Bil je vesel, da še nikoli tako. Muzal se je in si mel roke, da so ga nazadnje pričele ščemeti. Že se je bližal brvi, ko se je spomnil Matilnovega Orena in stisnjene pesti, s katero mu je bil Oren zagrozil. Nekaj neprijetnega se mu je dvignilo v srcu in zazdelo se mu je, da je to samo slutnja, ki ga svari pred Orenom. Oprezno je stopil do brvi in si jo ogledoval, kolikor jo je mogel razločevati v mesčnem svitu, Če mu Oren namerava nastaviti past, jo }e nastavil prav tukajle na brvi. Saj misel ni bila nova. Šimen je že dvakrat ali trikrat slišal o nažagani brvi, ki je bila najlepše sredstvo, da se je človek maščeval nad sovražnikom. A vse to se je Šimnu zdelo skoraj neverjetno. Kje naj bi bil Oren dobil v tako kratkem času žago in z njo nažagal brv?
A Šimen se ni dolgo pomišljal. Naglo se je sezul in zavihal hlače visoko čez stegna. Zabredel je v vodo, ki se je silovito zaganjala v njegove noge in jih poizkušala izpodnesti. A držal se je trdno in se ustavil šele sredi vode. Prijel je za brv in jo potisnil navzdol. Oba hloda sta zahreščala, se prelomila in zdrknila v vodo, ki ju je mahoma odplavila.
Šimen se je zagnal na breg. Ničesar ni rekel, temveč se je naglo obul. Šel je po ulici do ceste in šele tam se je spomnil, da mora poiskati Orena in obračunati z njim. Zavil je naravnost do krčme in stopil vanjo, ker mu je že nekaj reklo, da sedi Oren tam in praznuje svoje junaštvo.
Res, takoj ga je zagledal pri stranski mizi, kamor je luč le slabo svetila. Ura je bila pozna in le trije pivci so sedeli v kotu pri peči. Trdo se je Šimen vsedel kraj Orena in je položil stisnjeno pest na mizo.
»Da si hudoben, sem že nekajkrat slišal,« je rekel s pridušenim glasom, da ga razen Orena ni slišal nihče v izbi. »A da boš nažagal brv, nisem mogel verjeti. In si jo nažagal, a nisi dosegel s tem ničesar. Mar misliš, da nisem vedel, da mi nažagaš brv prav pred nosom? O, za pametnega se smatraš, a v pameti te prekosi celo Janezkov Miha, ki sliši travo rasti.«
Oren je zamahnil z roko in ga je pogledal s porogljivimi očmi. A Šimnova pest je udarila trdo po mizi. »Še nocoj to noč boš napravil novo brv čez Savo,« je rekel mirno. »Zjutraj pojdem gledat, če že stoji, ker je naša mati po opravkih namenjena k Česniku Ali naj stara ženica prebrede Savo? Ali naj jo jaz ali pa ti poneseva štuporamo na drugi breg? Zato ti pa rečem, da mora zjutraj nova brv ležati tam, kjer je ležala stara, od tebe nažagana, Če ne bo ležala, se ti utegne zgoditi nekaj takega, kar se ti še ni nikoli zgodilo. Če še ne veš, kaj je Ziljnov Šimen, pa utegneš zvedeti jutri.«
Trda pest je padla še enkrat na mizo. Šimen se je dvignil in odšel. Žvižgal je vso pot do doma, potihoma si je zažvižgal še celo na postelji, toda pesmi ni utegnil žvižgati do konca, zakaj spanec ga je posilil, še preden je utegnil prav pomisliti …
Ob prvem svitu se je prebudil in skočil s postelje. Zunaj na dvorišču si je izpral glavo v koritu in je naglo in vestno opravil živino v hlevu. Potem pa je šel od doma in zavil v uličico, ki je vodila k produ in Savi. Ob vodi pa je obstal in se zasmejal glasno. Čez Savo je ležala nova brv – Oren jo je naredil kdo ve kako in je kdo ve kako preklinjal, ko se je mučil do ranega jutra.
»Hej, mati!« se je Šimen muzal. »Čez novo brv pojdeš danes snubit in čez novo brv naj stopim prvi jaz; ki sem ženin.«
In res je šel čez brv do Česnikove hiše. A ustavil se je v grmovju in je od tam oprezoval. Rad bi bil videl Nežo in jo od daleč pozdravil z najlepšim pogledom. In jo je res zagledal. Stopila je na prag in obstala tam za trenutek in se ozrla po nebu.
»Dobro jutro Nežica ki si moja nevestica,« se je Šimen smejal sam pri sebi. »Stopil bi k tebi, da se kaj pogovoriva. A nočem. Pogovarjala se bova dovolj in morda še preveč, ko boš gospodinjila na Ziljanovem domu.«
A Neža se je že okrenila in izginila v vežo. Šimen je šel domov in stopil v kuhinjo. Matere pa ni našel tam, tam se je le dekla nerodno sukala ob ognjišču in prestavljala lonce in kozice.
»Kje je mati?« se je Šimen začudil na vso moč.
»V kamri,« je odgovorila dekla. »Klicala sem jo, a je rekla, da naj danes kuha, kdor hoče, ona že ne bo. Skoro gotovo je bolna.«
A Šimna ni prav nič zaskrbelo. Namuznil se je in stresnil z rameni. »Sinoči je prehudo zalučala burklje, pa se je pretegnila,« je rekel mirno in šel iz kuhinje. Pri vratih materine kamre je obstal in trikrat potrkal, da so se vrata silovito stresla.
»Vstanite, mati. in se brž napravite!« je zavpil. »Česnikovi vas že čakajo. Sinoči sem snubil Nežo, a sem menda snubil prenerodno. Pa so mi rekli, da pridite vi, ki ste bolj priročni in izkušeni. Le hitro pojdite, ker se lahko zgodi, da bo vaša snubitev prepozna.«
Vrata so se sunkoma odprla in mati se je prikazala na pragu. »Česa mi ne poveš, mrhar?« je sklepala z rokami. »Nežo naj grem snubit, ker je ti ne znaš snubiti? Pa mora biti ravno Neža? Zakaj pa druga ne? No, no, pa grem, da se spet ne skesaš, mrhar! Pa naj Neža postane Ziljanka, če že tako hočeš. Če se bo kaj opletalo, se bo tebi opletalo. Pa se ti bo godilo prav, ker me prav nič ne poslušaš, mrhar nesrečni!«
Nagubani obraz se ji je smejal in gorel kakor mlademu dekletu. Naglo je snela z žeblja šlabanko in jo oblekla. S prožnimi koraki je šla skozi vežo in je smuknila čez prag. Šimen je počasi stopil za njo. Ko se je ustavil na pragu, da pogleda po nji, je videl le še njeno črno ruto, toda le za trenutek, zakaj mati je že izginila v ozko uličico.
»Hej!« je tlesknil s palcem in kazalcem in je stopil na dvorišče. Hlapcu je zaukazal, naj gre kosit travnike, sam pa je nametal na voz deset vreč pšenice. Upregel je bistro kobilo, sedel na voz in se odpeljal h gorskemu potoku, kjer je stal njegov mlin.
»Za svatbo bo treba precej moke,« je govoril in pokal z bičem. »Sam bog ve, koliko svatov se mi natepe v hišo? Nemara bo deset vreč pšenice premalo? O, pa jutri zmeljem še deset vreč. Materi se mudi in če se materi mudi, se mora muditi tudi meni. Pa naj bo, kakor je. Jeseni bo že nova Ziljanka pometala in sitnarila po našem domu. A naj, ker že drugače ne more biti.«
Samotni gorski mlin je veselo prepeval v tiho, jasno jutro, ki se je svetilo po belih gorah, se iskrilo po dolini in dehtelo po gozdovih, spenjajočih se proti golim skalam tam gori v solnčnih višavah. Mlin je prepeval svojo najlepšo pesem, Šimen pa je molče sedel v mlinu in gledal, kako se je predenj usipala krhka moka, iz katere bo mati napekla svatbene kolače. Trdo je vlekel iz drobne čedre, da ga je dim ovijal kakor modrikasta megla. Le tu pa tam je segel v žep in izvlekel iz njega čutarico. Napravil je kratek požirek in cmoknil z ustnicami.
»Ženin je človek le enkrat v življenju,« je zagodrnjal. »Mati naj opravi svoje, jaz pa svoje. Vprašanje je le, komu izmed naju dveh je zdaj prijetnejše pri srcu. Pa to so prazne misli in niso vredne, da bi se človek oziral nanje ...«
»Klip – klop,« je pel samotni mlin v šumenje divjega gorskega potoka. Šimen pa je žvižgal z njim in ugibal kako bo jeseni na sejmu najdraže prodal telička in žrebička, ki sta čudovito uspevala in rasla na Ziljanovem domu.
»Za mešetarjevo ceno ju že ne dam,« je rekel odločno in odločno srknil zadnje tri kapljice iz prazne čutarice. Šel je iz mlina, da zapre zatvornico, zakaj pšenica je bila že davno zmleta in mlin je zdaj brez koristi prepeval svojo veselo prazno pesem ...