Odpre glavni meni

Wikivir β

Ženske
Rudolf Maister
Besedilo je bilo objavljeno pod psevdonimom Vojanov
Izdano: Slovenski narod 13. februar 1904 (37/35), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prišla sta gospod odvetnik doktor Rajko Kliman in njegova gospa Rista ob eni po polnoči domov. Bila sta povabljena k večerji pri starših gospe Riste. Govorila nista domov prišedši nič.

Kliman je bil v resnici izmučen, ker je pil preveč, ona pa se je bolj tako delala.

Ko sta zlezla v postelje, je odvil doktor gumb električne svetilke, zaril se dobro pod odejo in se oddahnil, kakor se oddahne človek sploh, če se počuti zadovoljnega ali utrujenega.

Par minut. —

»Rajko, že spiš?«

»Ne še prav, a zdelan sem! Spanja potrebujem. Pusti me, prosim!«

Začulo se je od postelje gospe Riste nestrpno kopetlanje z rokama po svilni odeji. Zaškripala so posteljna peresa.

Tako kopetljanje je ponavadi slabo znamenje rodbinske vzajemnosti ...

»Daj, privij luč, Rajko!«

Ker je čul doktor Rajko takoj oni pojav nezadovoljnosti od strani svoje lepe Riste in je bil vobče sila miroljuben človek, se je vzpel in privil luč.

»Prinesi mi knjigo, ki je na oknu. Veš, kar ne more se mi spati.«

Vstal je Kliman in prinesel Risti knjigo, ki je ležala na oknu. No, saj to je prav, če žena tako hoče ...

»Hvala! Zdaj pa zaspančkaj in ne moti me več! Prosim te!«

Obrnil se je Rajko sentimentalno godrnjaje od luči in kmalu zaspal.

Gospa Rista pa je vzela iz ponočne omarice papir in svinčnik ter pisala.

Pisala je doktorju Vinšku, odvetniškemu koncipientu. Pride naj popoldne, ob četrti uri, k čaju. Ima se nekaj važnega pogovoriti ž njim, nekaj zelo važnega. Pričakuje ga gotovo, prav gotovo. Torej ...

Zakrila se je potem tudi ona z odejo, a še dolgo ni zatisnila očesa.

Migljal ji je pri starših ravno prežiti večer pred očmi, kakor migljajo veše okrog plamena.

Kako ji je poljubljal stari polkovnik Zunder ob vsprejemu in pri slovesu s tistim vijoličastimi ustni roko. Občudoval je nemo, a preveč očitno njeno lepoto. Sam se je povabil na čaj k nji. Je zopern ta Zunder, je. Tisti zabuhli obraz, tiste sive oči! Fej!

Kako so hvalili svetnikovi vse, kar je prišlo na mizo. Ona, gospa svetnikova, jedi, on, gospod svetnik, pijačo. Priliznjenci! Njuna hčerka, polna, okroglolična Roza pa je držala roke v naročju in se na glas smejala, kadar se je smejala družba in molčala, kadar so molčali drugi. Ima sploh čudno vedenje ta Roza. Tako nič, nič, no nič pravega nima v sebi ta Roza. Stric Fran je pil vino, posebno ono z ljutomerskih goric. Hotel je vedno peti. Spraševal je Risto, kako je kaj zadovoljna s svojim možem. Mežikal je pri tem z desnim očesom.

Sestra njena, Anica, devetnajstletno dekle, bila je ves večer tiha, a lepa, kakor ravno razcveli nagelj.

Primigljal je potem v Ristin duh doktor Vinšek, ki ji nevedoma že mesece ne da miru, ne po noči, ne po dnevi in ki ga ljubi iz vse duše, do smrti, do črne smrti.

***

Anica, sestra gospe doktor Klimanove, je hodila v Šelenburgove ulice učit se francoščine.

Šla je tudi to popoldne navadno pot po Glavnem trgu. Zdelo se ji je pa, da so vse izložbe prazne, da je izmrlo vse mesto. Lahen veter ji je božal žareča lica.

Vrelo ji je v glavici neprestano. Zbudilo se ji je v srcu sto in sto vprašanj, sto in sto slutenj. Šla je mehanično po isti poti kakor vsaki dan, toda prvič v življenju tako razburjena.

Ko je bila Anica že blizu one sivorjave hiše, kjer poučuje starikava, sitna gospodična francoščino, usilil se ji je v mlado, dobro srce silovit sum. Sum, ki ji je pretresal dušo in telo. Zbala se je Anica tega suma. Zdelo se ji je, da bo pogubljena sestra Rista in ona sama in z njima pol sveta radi tega greha. Čutila se je sama sokrivnico tega greha. Da bode vse prokleto. Spoznala je in prepričana je bila, da ljubi sestra doktorja Vinška. Saj je sinoči videla, kako ga je Rista vedno gledala mehkožalostno z baržunastimi očmi in mu med trkanjem nepremično zrla v obraz. Kako mu je prižigala cigarete. Kako so silili vsi ob polnoči domov. Le Rista je hotela še ostati. Gotovo samo radi Vinška.

Vedela je, da je gospa doktor Klimanova nezvesta, vsaj v duhu nezvesta svojemu dobremu možu. A če še ni, da bo v kratkem. Da je prelomila prisego, ki jo je govorilo okitena z belim cvetjem pred svojim značajem in pred pričami. Da bo pala, da bo Rista pala ...

Presunila jo je ta misel tako, da je pozabila na vse drugo in šla dalje, dalje —

»Morda se pa motim?«

Vsi trenotki od sinoči so ji zopet prešinili razburjene misli.

»Ne, ne! Rista ga ljubi, Rista ljubi Vinška. O, da bi se vendar motila. Samo za Risto bi živela. Rista ... Rista ...«

Obrnila se je in zavila k svoji omoženi sestri.

»O, Rista, Rista! Molila bom, da dobiš poguma in vztrajnosti! Rešila te bom! Moram ...«

In na ulici je sklenila trepetajoče roke.

Ljudje ji niso bili mari. Vozovi so drdrali. Ni jih čula. Le dalje, dalje je šla. Vroča, razvneta je bila. Korakala je počasi, ker so ji omagovale nožice in se ji je meglilo pred očmi. Ta nebeška, zdrava nedolžnost ...

»Ko bi to mama vedela! Ko bi to vedel papa in sorodniki. Prekolnejo jo v dno pekla. Po svetu bi morala. Kakor ciganka. Brez doma, brez imena. Polna sramote, polna madeža. S prsti bi kazali za njo, za prešestnico ... za gospo dr. Klimanovo, njeno sestro Risto ... drago, lepo, ljubljeno Risto.«

»In Kliman! Da vsaj on ne izve tega. Ubije jo, potolče, doma ali na ulici. Saj deloma bi bilo bolje za Risto, kakor v grehu s sramoto dalje živeti brez cilja ...«

Stresla se je Anica. Zginjevala ji je rdečica z lic. Pot ji je stopil na čelo. Potnega čela pa so se oprijeli mehki laski, kakor pajčevina mladega debla v rosnem jutru.

Nič več ni mislila. Šla je dalje, tja čez most. Potem je zavila v široko ulico. Videla je od daleč visoko belo hišo. Tam stanuje sestra Rista. Rista grešnica, prešestnica ...

Nič ni vedela, kdaj in kako je šla po stopnicah. Nič vedela, kdo ji je odprl duri. Stala je v salonu. Sestri in doktor Vinšeku nasproti. Brezbesedna, zmršena.

»Kaj je Anica? Po kaj si prišla?«

Povesila je Anica oči in v razburjenosti začela:

»Govoriti moram s tabo. Moram, Rista! Gospod doktor, prosim, pustite naju same. Oprostite, a jaz moram z Risto govoriti!« Prsi so ji šle gori in doli.

Osupnil je dr. Vinšek in se kratko poslovil.

»Kaj je, Anica?«

»Rista ...« je začela Anica mehko.

»Kaj hočeš? Ne nadleguj me z izbruhi svoje mladosti.«

»Rista! Tresem se. Poglej, kako se tresem! Zate, samo zate. Saj te imam tako rada. Le dobro ti želim. Srečo ti želim. Vse vse!«

»A kaj vendar hočeš s tem? Kam meriš?«

»Rista, ti nisi srečna. Nisi ljubljena — ne ljubiš moža!«

Anica je zdrsnila pred sestro Risto in oklenila se njenih kolen.

Belo čelo se je temno vgubilo gospej Klimanovi. Osorni pogled se ji je omilil. Bila ni Rista v tem trenotku več žena, temveč le sestra. Z mehkimi rokami je objela Anico. Vzdignila jo je in pritisnila na razburjeno delajoče prsi ter jo poljubovala, venomer poljubovala.

A ti poljubi niso bili taki, kakršne je dal Juda svojemu spasitelju. Bili so ti poljubi vroči, polni ljubezni in čutov, polni želja. Nesrečno–srečni poljubi.

Strinjale so solze dvoje obrazov.

»Anica, moja Anica!«

»Rista!«

Vsedla se je Rista poleg Anice na naslonjač.

»Anica, sama si me dovedla do tega, kar sem ti hotela že tolikokrat razodeti. Začela si ti o tem. Danes ti torej povem, vse ti povem. A moraš poslušati pazno, da me razumeš.«

Umolknila je gospa doktor Klimakova, a po kratkem prestanku nadaljevala.

»Vidiš, Anica, jaz sem v letih, ko spozna ženska sama iz sebe življenje, ko hoče živeti in ljubljena biti. Hoče in po naravnih zakonih mora. Klimanu to ni neznano. A njegovo srce je ljubezni prazno. Kliman je samo odvetnik. Želela sem si moža, ki naj občuje z mano, ki naj bo moj prijatelj, moj svetovalec; da se z mano veseli in naj bo z mano žalosten. Čutečega človeka sem si želela. To moj mož ni. Niti najmanje ne ... Kadar me zgrabi moj ponavljajoči se glavobol, odide Kliman z doma. Nihče me ne tolaži. Noči brez spanja so mi leta. On igra medtem v kavarni — pred svetom skrit. Vinjen pride domov. Jezen, če je izgubil v igri. Nikomur še nisem povedala tega. Sram me je za njega pred starši. Tebi povem, ker čutiš z mano, a molči, kakor grob. Naj trpim skrivaj. Saj zdaj mi bo lažje, ker tudi ti veš. Tolažit me hodi. Ljudje naj mislijo, da je Rista srečna, najsrečnejša žena pod solncem. Vidiš ... tako je moje življenje. Enakomerno. Vsled enakomernosti nestrpno. Zdaj sodi sama, Anica! Ali morem ljubiti tacega moža ... ljubiti, ko sama nisem ljubljena.« —

Nepretrgano in v eni sapi je govorila Rista. Anica se je oklenila in jokala z njo.

»Le eno moško bitje poznam, ki bi mi moglo osladiti življenje. Hotela sem je navezati, dasi zakonska žena, nase z zvijačo, z lažjo. Da pozabim v dopustljivem, ali nedopustljivem občevanju z njim vsaj nekoliko bridko gorje. Mislila in želela sem, da se mu prikupim sčasoma. Saj pravijo, da sem lepa. Hotela sem mu postati več, kakor druge ženske.«

Prenehala je gospa Rista.

»To bistje je doktor Vinšek ... Danes sem ga pozvala k sebi, da mu povem, da sem njegova, da ga ljubim. Ne obsojaj me, Anica! Te besede so moje misli, odkritosrčne, a grešne. To je izpoved tvoje sestre, nesrečne Riste.« Kar letele so ji besede iz suhih ust. Potem je Rista vstala in hodila po sobi. Vsedla se je zopet k Anici.

»Izpodletelo mi je tudi to nepošteno upanje. Motila si me ti, predno sem grešila z besedo. Zdaj sem zopet brez veselja in sreče. Anica, Vinšek je namenjen tebi ... čula sem to včeraj. Papa, mama, stric, vsi so teh misli. Sama sem videla včeraj, da ga imaš rada. Saj bo tvoj. Srečna boš z njim. Vedno, vedno! Lagati sem ti hotela o njem, odgovarjati in ukrasti ti ga — tebi, svoji sestri, le, da bi ga imela jaz zase. A tvoj bo, tvoj ...«

Nastala je tišina.

»Le bodi ti srečna, Anica z njim! Usoda hoče tako. Stokrat srečnejša boš, kakor jaz. Rista pa bo še vzanaprej živela in ginila v nesreči, v neljubezni — v neljubezni. — «

Vlegla se je Rista napol v naslanjač, zmršila si s prsti nevedoma lase in jokala na glas.

Anica pa se je sklonila tudi vsa objokana na tarnajočo Risto. Dahnila ji je z mehkim glasom v lice:

»Rista, moja Rista!«

Vse je bilo tiho.

»Rista moja draga, nesrečna Rista! Tvoj naj bo, tvoj! Ti ga imej, ti bodi srečna z njim, Rista!« ...

Skozi okno je pošiljalo jesensko solnce zadnje blesteče troske, ki so se lovili v laseh Anice.

ln Anica se je zdela v tem zlatem solnčnem sijaju svetnica — polna ljubezni do bližnjega, polna blaženstva in milobe, polna zatajevanja same sebe ...