Ženske so čudne
| Ženske so čudne Rudolf Marn |
| |||||||||||||
Opravilo me je pred nekaj leti zaneslo v malo mesto na deželi. V gostilni, kjer sem prenočeval, ni bilo zvečer nobene družbe, zato sem po večerji, ker se mi ni ljubilo še spanja, vprašal gospodinjo, kam zahajajo tukajšnji uradniki. »Naši uradniki so večinoma oženjeni, zato ne zahajajo po večerji nikamor. Edino sodnik Matič je samec in ta je na hrani pri Kodriču, kjer posedi skoro vsak večer do polnoči«, mi je odgovorila.
Matič? Spomnil sem se dobrega prijatelja iz vseučiliških let, ki ga pa od takrat tudi nisem več videl. Vedel sem, da je po končanih študijah vstopil k sodišču, zato se mi je zdelo, da bo najbrž pravi.
Prijazna gostilničarka mi je povedala, kako pridem h Kodriču in napotil sem se tja.
V veliki gostilniški sobi so bile tri mize zasedene. Pri prvi poleg vrat je po mojem mnenju sedela gostilničarjeva družina, pri drugi štirje mladi gospodje in na drugem koncu v kotu je pri eni mizi sedel samcat bradat gospod.
Udaril sem jo takoj k njemu, čeprav se mi je debeli kosmati gospod na prvi pogled zdel neznan. Ravno je pil v globokih požirkih iz lončenega vrča pivo ter postavil vrč na mizo, ko sem se ustavil pri njem.
»Servus amice,« me je pozdravil ter mi dal roko z gesto in z izrazom v obrazu kakor bi se tukaj vsak večer shajala, čeprav je minila dolga vrsta let, odkar se nisva videla.
Prvi hip me je osupnila taka vsakdanja prijaznost, kajti z Matičem sva bila včasih intimnejša prijatelja in kolikokrat sva skupaj lovila po zraku nedolžne ideale. Toda pogledal sem mu natančnejše v obraz in videl takoj, da se ta človek ne more tako hitro razburiti, da bi lahko dal izraza veselju ali žalosti.
Vroče sem stisnil prijatelju roko, ki sem ga šele po glasu spoznal, ter prisedel.
»Veseli me, veš,« je rekel Matič, »da Te vidim tukaj, toda ne pričakuj od mene, da bi skočil izza mize in Te pritisnil na srce. Burnih občutkov nisem več zmožen, skakati pa še manj morem, he, he!«
Odmaknil se je s stolom od mize in videl sem debelo maso, ki je široko sedela na stolu. Nekdaj vitki Matič je bil primeroma še mlad, toda videl sem ga danes v takem obsegu, da sem se ustrašil debelih nog in še bolj debelega trebuščka, da ne rečem drugače.
»Vidiš, to stori dobro življenje,« se je zasmejal. »Tako bi ne mogel več metati svojih krakov čez vrvico kakor sva jih nekdaj. Pa tudi ne čutim potrebe. Tebe me je pa skoro sram, saj si ravno tak kozobrin, kakor si bil včasih. Ali se Ti slabo godi, da se nisi nič zdebelil. Poglej, takega si moraš privoščiti.«
Trčila sva z vrči in prijatelj je praznega postavil na mizo. Natakarica mu je brez poziva prinesla drugega in napravila s svinčnikom črto na beli lončeni vrč.
To se je ponavljalo vsake četrt ali pol ure, zato se mi je zaznamovanje na vrču zdelo pametno, ker bi niti natakarica niti prijatelj ne vedela števila izpraznjenih vrčev.
Polagoma se je prijatelj otajal in zlasti skupni spomini na dijaška leta so ga ogreli, da mi je opisal sedanje svoje življenje.
»Živim življenje poštenega rodoljuba na deželi. Potreb imam malo in te mi zadovoljijo Kodričeva mama. Največ prostega časa prebijem na temi stolu. Do družabnega življenja mi ni veliko, pa saj prave družbe niti ne dobim, ker se tukajšnji honoracijorji tesno oklepajo svojih boljših zakonskih polovic. Čitam naše dnevnike in kakšno novo knjigo, ki mi jo Schwentner pošlje iz Ljubljane, v ostalem pa žulim dobro budjeviško pivo in sicer vsak večer do enajste ure. Pijanec nisem, kljub desetim vrčem piva ki jih spijem vsak dan. Veš pivo tako prijetno umori človeka, da mu ni treba dosti misliti. Kar nekam topa mi postaja proti enajsti uri glava in ko vidim, da je sodec poln, jo umerjenih korakov lepo polagoma maham domov, kjer zaspim kakor bi me ubil.«
»Kaj pa duša in srce? Telo kakor vidim je lahko zadovoljno.«
»Beži, beži! Ali si še vedno tak? Mene je že davno minilo! Kaj bi tisto, zadovoljen sem, da me materialne skrbi ne mučijo. Da, ko smo včasih stradali na Dunaju, tedaj je bilo dovolj časa, da je duša tako vznosito govorila in srce zahtevalo svoje ideale, a zdaj, kako moreš zahtevati od zadovoljnega Kranjca, naj se peča še z dušo. He, he!«
In izpil je zopet vrč do dna ter si cmokajoč obrisal mokre brke.
Motril sem ga malo natančneje in videl, da je v svoji zunanjosti precej površen. Lasje so mu bili dolgi in kuštravi, brada nepristrižena in ščetinasta. Ovratnik je imel sicer bel, toda obrabljen, kakor je bila tudi zavratnica obrabljena in nekoliko mastna. Obleka je bila modernega kroja in videlo se ji je, da ni dolgo, odkar je prišla iz krojačevih rok. A vendar je bila vsa zgubana, zmečkana in oglata kakor so obleke ljudi, ki vedno za mizo sedijo in se s komolci nanjo naslanjajo. Tudi par mastnih madežev sem opazil na telovniku.
Videl sem, da nima prave roke, ki bi mu v redu držala zunanjega človeka, zato sem pripomnil:
»Zakaj se pa ne oženiš? Čas bi že bil in marsikatero punico bi osrečil, če jo poročiš.«
»Bodi no še Ti pameten,« mi je odgovoril, »takih nasvetov slišim vsak dan veliko. Oženil se ne bom nikoli, to naj Ti zadostuje.« Začel sem mu razlagati, kako je prijetno rodbinsko življenje, ko skrbi žena za red in udobno življenje moža, toda lisjak se mi je le porogljivo muzal in končno dejal:
»Saj še sam vsega ne verjameš, kar si mi tukaj natvezil. Toliko vpogleda imam v zakonsko življenje, da vem, da je največkrat boljše ostati samec. Da se pa ne bova naprej pričkala, ti povem vzrok, zakaj se ne oženim. Izgubil sem namreč zaupanje v ženske in ne verujem niti v njih ljubezen, še manj v njih zvestobo.«
Dobrovoljni obraz se mu je pri teh besedah zmračil, da res nisem več silil v njega. Videl sem, da se je na nekaj neprijetnega spomnil, a vendar sem hotel natančneje zvedeti, zakaj je dobri Matič postal tak trdoglav samec.
»Tako slabo pa vendar ne boš sodil vseh žensk,« sem mu rekel, »izvzemši morda da imaš sam v tem bogate izkušnje.« Eno samo izkušnjo imam in ta mi je dovolj,« je nekam nevoljno rekel. »To ni bila morda kakšna nesrečna ljubezen, ampak vzelo mi je kljub temu vse zaupanje v ženske. Naj Ti povem ta slučaj, ker Te bo zanimal, saj tako rad brskaš po dušah ter sklepaš iz duševnega življenja na zunanje življenje. Cela stvar Ti bo velika uganka, ki je ne boš mogel razrešiti, čeprav si morda domišljuješ, da poznaš človeško dušo.«
»Radoveden sem res,« sem mu odgovoril, »toda če se Ti pri tem zbude neprijetni spomini, stare bojazni, mi rajši ne povej.«
»Ne boj se, stvar sem že zdavno prebolel in me pripovedovanje ne bo prav nič vznemirilo, če prav si ti prvi, ki mu povem edini roman svojega življenja.«
Bilo je že precej pozno in razen natakarice, ki je dremala na drugem koncu sobe, ni bilo nikogar več v gostilni.
»Poznal si me,« je začel prijatelj pripovedovati, »da se nikoli nisem preveč brigal za ženske. Dočim so tebi ženska krila precej mešala glavo, je bilo meni malo mar do tega in prav do vstopa v sodno prakso nisem doživel nobene prave ljubezni ali ljubezenskega dogodka. Toda usoda tudi meni ni prizanesla. Kot avskultant sem stalno zahajal v neko gostilno ter se tukaj seznanil z več rodbinami, ki so tudi stalno prihajale; če sicer ne, ob nedeljah in praznikih smo se gotovo sešli v tej gostilni. Vsled stalnega občevanja se je razvilo med nami prijateljsko znanje in postali smo si prav domači. Včasih smo napravljali skupaj izlete in tako sem se seznanil z vsemi priveski teh rodbin, od najmanjšega do najstarejšega, po sebi umevno tudi z odraslimi hčerkami, od katerih so bile tri ali štiri prav ljubke devojke v najlepšem cvet u mladosti.
Med temi je bila res krasna deklica črnikaste polti, črnih las in oči z majhnim noskom s piko na njem. Njeno telo je bilo vitko in prožno, skoro jeguljasto, čeprav so bile oblike polne in simetrične. Kretnje so ji bile živahne in oči so ji včasih zabliskale kakor ogenj, zato se mi je zdela pravi tip — ne Italijanka, pač pa Španjolka ali pravzaprav ciganka, kar sem ji pozneje tudi večkrat povedal. Meni ni bila nič bolj simpatična od drugih, kajti zabaval sem se rad v ženski družbi, toda da bi bilo srce količkaj udeleženo, ti lahko z mirno vestjo zanikam. Že od nekdaj mrzle, hladne narave, se mi pri najkrasnejši ženski ni srce ogrelo ali mi kri burnejše zaplula po telesu.
Rajši sem pa vendar govoril z njo nego z drugimi, toda ne radi njenih telesnih krasot, ampak zdelo se mi je, da je Serafina klicali so jo Fina — bolj globoke narave, da veliko z dušo misli in da dobro študira duševne pojave v sebi kakor pri drugih. Morda mi ženske tudi zategadelj niso tako simpatične, ker sem skoro z vsako po daljšem občevanju napravil izkušnjo, da je površna, zelo plitva v duši in da je popolnoma nezmožna globokoumnejših pogovorov. Fina ni bila taka, z njo sem se lahko pogovarjal o vsem in sledila mi je s polnim razumom, če sva reševala duševne probleme.
Kljub temu si pa nisva prav nič bližje prišla, razmerje je ostalo isto kakor o priliki, ko sva se seznanila. Iskrenejših čustev ni bilo ne na moji, ne na njeni strani, kar me je le veselilo, ker bi sicer rajši prekinil občevanje, nego da bi se vezal na kakšno ženko in najsi bo potem še tako vredna moje ljubezni.
Prišlo je pa drugače.
V predpustnem času je priredil gostilničar, kamor sem zahajal domačo veselico samo za stalne goste. Prišli so kajpada vsi z rodbinami vred, ker smo bili z gostilničarjem v vsakem oziru zadovoljni in ker smo vedeli, da se bomo dobro zabavali. In imeli smo se res dobro, ker smo se čutili kot ena rodbina in je ta domačnost, ki je vladala med nami, prišla do prave veljave. Stari gospodje in stare gospe, ki bi drugod za vse ne šli plesat, so se zavrteli v plesu in veselo je bilo gledati, kako so se vsi pomladili in postali razkošni in veseli kot najrazboritejša mladina. No prisiljenost in prijateljstvo, ki sta vladali med nami, je izključilo vsako norčevanje ali zabavljanje.
Okrog polnoči si nekdo izmisli, da napravimo ples z blazino. Znan ti je slavni »Polstertanz« in veš, da se mora vsakdo dati poljubiti, če plesalec ali plesalka pred njim blazino vrže. Misel se je z veselim krohotom sprejela in uvrstili smo se v krog. Dame se tudi niso nič ženirale, saj smo bili dobri prijatelji popolnoma med seboj, in so se dale poljubiti na lice. Ta ples je jako dolgo trajal, kajti če je bil kdo prost, se je moral zopet vrniti v krog, da je prišel po večkrat na vrsto.
Prvikrat sem vrgel blazino pred neko gospo, ki je bila bolj tiha in nič kaj lepa. Ker mi ni bilo do nobene dame kaj posebnega, sem to storil, ker sem vedel, da jo bo težko kdo izvolil. Ko sem prišel drugič na vrsto, sem videl, da Fine še ni nihče izbral. Zato sem vrgel blazino pred njo in pokleknil. Ona je pa samo pripognila koleno in hotela, da zapleševa dalje.
»To pa ne gre,« se je začulo v krogu. »Vsak se mora dati poljubiti. Fina , poklekni!« Fina ni pokleknila tudi ko sem ji jaz prigovarjal, kajti sram me je bilo klečati tako dolgo pred njo kot žalostni vitez in jezilo me je tudi, da so se razen nje vse druge dame pustile poljubiti na lice. Da je bilo kruto žaljeno moje samoljubje, se po sebi razume in čutil sem se takorekoč osramočenega. Jezen sem potem vstal in ne vem, kaj me je privedlo do tega, zašepetal sem ji na uho:
»Čakajte, še sami me boste radi poljubili!«
Čemu sem ji to rekel mi takrat ni bilo jasno, toda takoj nato mi je šinila v glavo misel, kaj mi je storiti, da dosežem, kar sem ji rekel.
Zaljubljenega se hočem delati tet ji toliko časa dvoriti, da se malo zaljubi v mene in da pride do prostovoljnega poljuba. Takrat jo bom pa spomnil tega večera in to bo moje maščevanje.
Lepo počasi in po gotovem načrtu sem izvrševal svoj namen, ki — to priznam — ni bil lep, še manj časten za značajnega človeka. Začel sem zahajati v hišo in ji prinašati različne knjige, o katerih vsebini sva se potem pogovarjala ter reševala vsak po svojem prevdarku zagonetne značaje junakov in junakinj. Ravno iz teh pogovorov sem si pridobil pravi pojem o njenem globokem čustvovanju in razumevanju duševnih bojev. Ko sem bil mnogokrat sam v zadregi, kako naj si tolmačim kakšen prav čuden značaj, je Fina že redila uganko in navajala vzroke in razloge, iz katerih se mi je jasno in kakor vidno pokazala slika dotičnega junaka. Znala je tako prepričevalno zagovarjati svoje mnenje in tolmačenje, da sem bil prisiljen verovati, da je moral dotični tako ravnati. Skoro se mi je vsililo prepričanje, da pozna dosti boljše človeške značaje nego jaz, ki sem imel tako malo izkušenj.
Svojega sklepa, da ji hlinim ljubezen, nisem mogel tako hitro izvršiti kakor sem si to slikal. Prvič sem bil v teh stvareh neroden, ker jih nisem bil vajen in drugič sem se zavedal, da bo Fina v svoji bistroumnosti takoj spoznala resnico oziroma hinavščino. Le sempatja sem ji namignil s par besedami, da mi je ljuba kakor nobena druga in da se v njeni družbi najbolj srečnega počutim. Iz prva je preslišala te ljubeznjivosti in takoj zasukala pogovor na kaj drugega. Toda zaljubljene besede so se čim pogostnejše ponavljale in skoro sem se zavedel, da se pri tem ne hlinim, ampak da mi gredo — iz srca. Zavedel sem se, da sem se sam vlovil v mrežo, v katero sem hotel njo zaplesti. Neznana čustva so se mi zbudila v srcu; srečen, da, blažen sem bil pri nji in skrajno nesrečen, ako je nisem kak dan videl.
Ljubezen, vroča iskrena ljubezen do Serafine mi je nastala v srcu. Ta ljubezen je bila tem bolj iskrena, ker je bila prva in zato me je prevzela s tako neodoljivo močjo, s tako silo, kakor niti v sanjah nisem mogel pričakovati. In nekega dne je izbruhnilo na dan vse, bilo je morda nerodno, v pretrganih stavkih, a biti je moralo ognjevito in tako odkritosrčno, da je bila od sile tega priznanja tudi Fina tako prevzeta, da se me je divje, strastno oklenila okrog vratu ter med vročimi poljubi šepetala: »Ti moj, moj, moj edini! Tudi jaz te ljubim, dolgo te že ljubim, kako vroče te ljubim!«
Zdaj bi se lahko maščeval, kajne, lahko bi ji rekel, da me sama rada poljubi, toda tega nisem storil, ker sem se topil v blaženosti in srkal in srkal neskončne slasti na njenih ustnicah. Vse je izginilo okrog mene, na vse sem pozabil in drhtel sem v dotedaj tako neznanem razkošju, da sem mislil, da me mora biti od same sreče konec.
Ni me bilo, ampak sreča je bila vsak dan večja. Bilo je proti koncu pomladi in narava je bila vsa v bujnem cvetju. S Fino sva preživela največ časa na njenem vrtu, ki ga je imela za hišo in ga sama obdelovala. Fina me je naučila ljubiti prirodo in spoznavati njena čuda. Kaj sem se dotedaj brigal za cvetlice, polže, metulje in gosenice! A zdaj sem ljubil vse te stvari, ljubil, ker jih je ona ljubila in se zanimala zanje. Pomagal sem ji privezovati vrtnice, nosil sem ji škropilnico ter se veselil z njo, ko je nekako zaljubljeno hodila okrog svojih dragih cvetlic. Oh, koliko jih je imela, pa kako lepe! Najlepše med njimi so bile mačehe in sicer tako raznovrstne, da sem mislil, da je med njimi sploh vsaka vrsta zastopana. Takoj za vrtom je tekla počasna reka in ko je bilo na vrtu vse v redu, sva sedla s Fino v čoln in veslal sem jo po vodi. Na obeh bregovih je rastlo gosto drevje, ki se je z vejevjem nad vodo stikalo, da sva bila takorekoč vedno v hladnici.
Pod to zeleno streho sem večkrat privezal čoln ter sedel k Fininim nogam. Naslonil sem glavo v njeno naročje in ona se je igrala z mojimi lasmi. Tiho, brezmejno srečo sva uživala v božji naravi, oči zamaknjene v oči. Govorila nisva, le tupatam se je sklonila Fina k meni in ustnice so se strnile v dolg, blažen poljub. Nič ni motilo te svete tišine le utripi najinih srečnih src so se slišali in nama pričali, da sva eno bitje, združeno v nerazrušni, neminljivi ljubezni.
Moja ljubezen je bila res tako istinita, tako iskrena in popolna, da bi imenoval norca onega, ki bi mi rekel, da to lepo, blago bitje, ki sem se ga oklepal v neizrekljivi blaženosti, ne bo moje. In svest sem si bil tudi, da me ona prav tako ljubi, saj je vse njeno ravnanje kazalo, kako sem ji ljub in drag.
Res je bila včasih malo čudna. Večkrat, ko sem jo nežno držal objeto in pritiskal lice k njenemu žametnemu licu, ki je bilo bolj žametno nego njene mačehe na vrtu, ko se je s svojim prožnim, polnim telesom tudi ona stisnila vsa k meni, da sva oba z zaprtimi očmi kakor v blagodejni omotici čebliala besede ljubezni, ji je naenkrat vse telo zadrhtelo kakor bi jo mraz pretresel in zdelo se mi je, da so postali njeni udje ohlapni, veli kakor pri starih ljudeh, kakor pri školjki, ki pade skupaj v ohlapno kožo, če jo prerežeš. Tedaj se mi je iztrgala iz objema, mrak ji je zasenčil lepi obraz in oči so gledale temno, sovražno, brez onega sijaja, ki je bliskal v njih, če me je poljubovala. Takrat se je nisem smel več dotakniti.
Drugikrat zopet je bila v svoji ljubezni tako strastna, tako ognjevita, da ji ni bilo nikoli dosti poljubov. Kakor blazna me je poljubovala in z nepričakovano močjo stiskala k sebi, da mi je sapa pohajala in v takem hipu je vsklikala: »Gorje ti, če boš kdaj ljubil drugo, nož, ti zasadim v prsi!«
Po vzrokih takih pojavov je nisem vprašal, zapisal sem jih na rovaš njenega južnega temperamenta. Saj je bila vendar tako mila, tako blaga devojka, da ji ne bi mogel za ves svet kaj zalega storiti. In če je bila enkrat slabe volje, je bila drugič tembolj ljubeznjiva, tem bolj ljubka in mehka proti meni, da sem bil popolnoma prepričan, da me ljubi tako resnično in globoko kakor jaz njo. Povem ti, da so bili časi te ljubezni zame najbolj srečna doba življenja; zdelo se mi je, da sem živel več v raju, nego na zemlji.
Sreča pa le ni bila popolna. Serafina je imela omoženo sestrično, h kateri je velikokrat hodila na obisk. Mož te sestrične je bil nižji uradnik in seznanil sem se z obema pri Serafini. Majer, tako se je pisal, mi je bil takoj nesimpatičen. Bil je velike postave in polnega, bledega obraza z majhnimi očmi, katerih izraza ali barve nisem nikoli mogel spoznati. Bilo je nekaj neodkritosrčnega, hinavskega v teh očeh in takoj prvič me je ogorčilo to, da je mojo Fino nekako nesramno ogledoval. Tudi mene je nekam porogljivo premotril. Nasprotno mi je bila gospa precej simpatična, čeprav je bila precej neznatna in, kolikor sem občeval z njo, tudi plitve izobrazbe. Toliko sem videl, da jo ima mož popolnoma v oblasti in da se ga ona boji; najbrž je bil tudi surov človek. Z Majerjem sem prišel prav redkokdaj v dotiko, morda dvakrat ali trikrat. Spoznala sva oba, da nimava ničesar iskati drug pri drugem.
Tem več je pa Fina občevala pri Majerju. Skoro vsak dan, ko sem prišel k nji, mi je na vprašanje, kaj je delala, kje je bila, odgovorila: Bila sem pri sestrični!« V začetku ji nisem nič rekel, ker se mi je zdelo, da je to naravno, ako hodi sestrično obiskovat, ker ni imela drugih sorodnikov in prijateljic. Ker se je pa to vedno ponavljalo tudi ob času, ki je bil zame namenjen, ko je parkrat nisem dobil doma in mi je drugi dan povedala, da je bila z Majerjevimi na izletu, sem postal ljubosumen, ne da bi kaj najmanj slabega pri tem mislil.
V svoji veliki in morda tudi sebični ljubezni sem hotel Fino sam zase imeti in njene ljubezni z nikomur deliti, makar s sestrično. Povedal sem to Fini, pa ni nič izdalo.
»S sestrično bom vendar smela občevati«, mi je rekla in občevala dalje in čini pogostejše.
K sreči je šel Majer za nekaj mesecev nadomestovat tovariša v drug kraj. Vesel sem bil tega in si mislil, da jo zdaj zopet vse dobro. Toda ni minulo pet dni, ko mi pravi Fina:
»Sestrični je mati hudo zbolela in zahteva, da pride k nji. Majer ostane sam z otrokom — imela sta petletnega dečka — zato me prosi sestrična, naj bi jaz za toliko časa vodila gospodinjstvo.«
»Ti ne greš nikamor«, sem ji rekel. »Majer naj si najame koga drugega. Drugemu kakor meni in staršem ne bos gospodinjila. Pomisliti moraš, da si z menoj toliko kakor zaročena.«
»Ne bodi vendar tako sebičen«, mi je rekla. Te prošnje nikakor ne morem odreči sestrični, ker mi ona tudi še ničesar ni odrekla.«
»A jaz nočem! Majer mi je zopern človek in rajši te vidim v vsaki drugi družbi nego v njegovi.« Nič ni pomagalo. Ovila se je krog mene kakor kača ter mi med vročimi poljubi izsilila dovoljenje. Saj sem bil tako mehak proti nji in ne bi ji mogel ničesar odreči, ker sem jo preveč ljubil. Vendar sem v tem hipu občutil neko balast v srcu in moja ljubezen odslej ni bila več tako srečna.
Fina je štirinajst dni izostala ter mi med tem časom skoro vsak dan pisala pismo, polno zatrjevanj goreče, neminljive ljubezni. To me je malo tolažilo, da sem lažje prenašal ločitev od drage osebe. Ko sem ji pa pisal, da jo obiščem, mi je kratko odgovorila, da ni treba, ker se itak skoro vrne. Zopet me je zaskelelo v srcu in skoro bi začel dvomiti v njeno ljubezen, kajti mislil sem si, če ja z tako silno teško čakam, da jo zopet vidim, mora biti tudi nji na tem ležeče, da se čimprej snideva.
Naposled se je vrnila, a tudi Majer je prišel z rodbino kmalu za njo. Snidenje je bilo tako — ne presrčno, ampak več — divje in strastno, da sem mislil, da me bo zadušila. Kar nehati ni mogla z objemi in poljubi ter vzhičeno skoro ihteč ponavljala: »Moj, moj, samo moj! Ljubim te, le tebe ljubim!«
Vendar sem opazil malo izpremembo na nji. Pogled ji je bil nestalen in oči so se ji svetile večkrat v čudnem ognju, ki ni pomenjal ljubezni, ampak strast. Burni izbruhi njene ljubezni so se večkrat ponavljali in lahko mi verjameš, da sem bil po takih sestankih duševno in telesno utrujen in potrt. Saj bi moral biti iz kamna, ko bi se pri taki strasti tudi meni ne vnela strast, ona strast, ki je ne zadovoljujejo samo poljubi in objemi. Toda nisem bil vsiljiv, imel sem Fino za čisto in nedolžno in njena nedolžnost mi je bila sveta. In ako so pri tem strastnem poljubovanju, prižetju telesa k telesu, v tisti sladki omotici postale moje roke takorekoč nevede drzne, se spominjam, da niso čutile odpora, ampak mi je Fina le še bolj trepetala v naročju in se mrzlično tresla, ko se je takorekoč zagrizla v moje ustnice.
In ob taki priložnosti, ko se je v meni ves ogenj razvnel, da bi lahko vsak hip izgubil razsodnost, sem še zadnje moči zbral in skoro sirovo pahnil Fino od sebe, kajti ovila se me je tako s svojimi jeguljastimi udi, da sem se je moral s silo otresti ali pa pod leči — strasti.
Ko sem se zganil, da ji od vijem roke od svojega vratu, je odprla poprej zaprte oči in v njih je žarel tak ogenj poželjenja, da se mi je moja oboževana Fina skoro zastudila. In ko je videla, da jo pahnem od sebe, je tisti ogenj hipoma ugasnil v očeh in mrtev skoro top pogled sem še vjel, ko se je kakor brez moči, vsa vela in ohlapna sesedla na otomano. In ko sem zgrabil za klobuk ter tekel iz sobe, mi ni besedice rekla, ampak padla kakor v nezavesti nazaj v blazine.
V moji ljubezni je zazevala rana, globoka rana, in neznana praznota se mi je naselila v srcu. Najbolj čudno je pa bilo, da si nisem vedel tolmačiti njenega vedenja in da si nisem bil na jasnem, ali je to tako velika ljubezen ali je to nekaj nenormalnega, nekaj histeričnega. Nagibal sem se bolj k prvemu, kajti toliko sem bil o teh stvareh že poučen, da nedolžna, neizkušena deklica ne more biti taka, ampak da pride pokvarjenost vedno od druge osebe in da mora že okusiti slast strasti.
Begal sem kakor brezumen okoli in nisem vedel, ali bi Fino obsojal ali bi jo še bolj ljubil, ko sem tako očitno videl, da mi je pripravljena žrtvovati vse. Da bi Fina ne bila več čista in krepostna, mi ni šlo v glavo in očital sem si, da ji delam veliko krivico, ko sploh dvomim v njeno nedolžnost. V srcu sem jo prosil odpuščanja in prišel končno do sklepa, da je ognjevitost njene ljubezni pripisovati le njenemu živemu in strastnemu temperamentu.
Bil sem potolažen, ko sem se zopet vračal v mesto. Popolnoma sem bil prepričan, da Fino brez vzroka sumničim. Vesel svoje ljubezni sem korakal med delavci, ki so se pravkar vsuli iz tovarne, ter se zadovoljno sam s seboj smehljal.
Tedaj zagledam od daleč Fino, ki mi je prihajala nasproti. V prvem hipu sem se jo razveselil, toda zopet mi je sum vstal v srcu, ko sem se vprašal, kaj Fina tukaj dela. Ker sem videl, da me še ni opazila, sem naglo skočil v vežo prve hiše in jo sklenil opazovati, kam pojde. Zavedel sem se sicer, da je moje početje sramotno, toda udal sem se prvemu nagibu in postal ogleduh svojo neveste.
Stisnil sem se za vrata. Fina je precej hitro stopala po trotoarju in je, predno je prišla do mene, zavila čez cesto ter naglo skočila v vežo nasprotne hiše.
Kar zazijal sem. Ta hiša je bila hotel najnižje vrste in nič kaj na dobrem glasu. Pravili so, da se v njem shajajo zaljubljeni parčki. Predno sem pa še začel razmišljati, kaj išče moja Serafina v hotelu, je prišla že rešitev, ko sem zagledal Majerja prihajati onstran ceste. Tudi ta je izginil v hotelu in zdelo so mi je zdaj, da je uganka vsega rešena.
Zazeblo me je okrog srca in čuden mraz sredi gorkega poletja me je spreletel po hrbtu. Neka ženska, ki je prišla po veži se me je prestrašila, kajti moral sem biti bled in gledati kakor blazen človek. Občutil sem kakor sunek ostrega, zastrupljenega noža v srcu in zabolelo me je tako grozno, tako krčevito, da sem se uprl na steno, da ne omahnem na tla. Kaj sem v tej edini minuti pretrpel, bi ti ne mogel povedati, zato rajši molčim o sebi.
Ko me je prva bolest minila, sem postal čudovito miren. Prvotni sklep, da planem v hotel, zasačim čedno dvojico in zadavim ostudno nezvestnico, sem opustil in šel počasi proti domu. Moral sem iti mimo Serafinine hiše in na pragu je stal petletni Majorjev deček. Obrnil sem se proč, toda deček je prihitel k meni ter mi dal roko.
»Ali si kaj videl teto Fino z mamico jo čakava«, me je vprašal. Kar tjavendan, da nekaj govorim, sem mu rekel: »Ali imaš rad teto?« »Rad, rad, saj mi vedno da sladkorčka.«
»Jo ima papa tudi rad?«
»O pa kako! Če mamice ni, se vedno poljubujeta. Pa ga ima ona še bolj rada. Zadnjič, ko je bila mamica pri stari mami, je teta ponoči v sami srajci prišla k papanu v posteljo.«
Kako naivno je nedolžni deček izpregovoril te ostudne besede ter mi nevede razkril značaj moje nedolžno, čiste Serafine.
Stresel me je zopet tisti groznišavi hlad po telesu, ki pa jo bil najbrž gnus pred propalostjo mojega — ideala!
O svoji bolesti vsled ljubezenske sreče ti ne bom pravil, ker to ne spada sem; povedati ti hočem le še kako rafinirano in s kako hinavščno me je varala oboževana devojka. Majer je imel v tistem hotelu najeto sobo, kjer sta se shajala s Serafino, dočim sem jaz slepec mislil, da sedi dekle pri Majerjevi ženi. Izletov sta se udeleževala sama in sicer zdaj v Trst, zdaj v Gradec, enkrat celo v Benetke. In jaz sem dobival iz teh krajev razglednice podpisane s »Tvoja zvesta F.« Prijatelj, ali si moreš misliti večje ironije?«
Menda sem delal zelo osupel obraz, kajti Matič se mi je ironično smehljal, češ, zdaj imaš pa dovolj. Prijateljeva povest me je bolj pretresla kakor njega in rekel sem samo: »Ženske so res čudne!« »Čudne, praviš?« se je razvnel Matič. »Ali nimaš drugega izraza? Ničvredne so in gnusilo bi se mi, ko bi moral celo življenje preživeti v tesni skupnosti s kako žensko. Ta edini roman mojega življenja mi je ozdravil za vedno in naj bi me zaželela vtelešena krepost in lepota, jaz je ne pogledam.«
»In kakšen je konec tvoje povesti!« sem ga vprašal.
»Zame jo bil konec v tistem hipu, ko sem spoznal ničvrednost te punce. Pogledal je nisem več, ker ni zame več obstajala. Ali misliš, da bi ji šel očitat njeno zavrženost in britko varanje mojo ljubezni in sreče? Ha, ha, preveč časti bi ji s tem skazal!«
»In kaj je zdaj z njo!«
»Je ni več! Šla je v gorkejše kraje, kajti za njen temperament je bila ta naša zemlja prehladna in premajhna. Da boš še bolje spoznal njen in Majorjev značaj, ti povem zaključek te drame. Kmalu potem, ko sem jaz pretrgal vezi z njo, je začela siliti Majerja, naj pusti ženo in otroka in ubeži z njo v Ameriko. Bodisi, da se jo je Majer že naveličal ali kakorkoli, tega ni hotel storiti. In ko mu je končno dejala, da njuno občevanje ni ostalo brez posledic, kar pa ni bilo res, jo je obesil svojemu najboljšemu prijatelju na vrat. Bil je to najbrž tak tepec kakor jaz, da jo je blazno ljubil, a ga ni marala. Ker se jo pa Majer bal posledic, jo je že moral pregovoriti, da se je poročila s prijateljem. In misliš li, da sta zdaj nehala občevati z Majerjem? Kajše, če je le mogla, je ušla možu in se zatekla v tisto gnezdo, kjer jo je čakal Majer. No, tudi to ni večno trpelo! Bila je šele nekaj mesecev omožena, ko je mož nekoč oba zasačil, ko sta skupaj stopila iz hotela. Najbrž je bil bolj resoluten nego jaz, kajti nič ni rekel, ampak poklical mimo vozečega izvoščka, porinil ženo v voz ter sam prisedel. Po mojem mnenju je hotel ženi doma s korobačem iztepsti skoke čez ojnice in ji v tem oziru najbrž že v vozu grozil. Ko se je voz pred hišo ustavil, je žena naglo stekla v stanovanje. In dočim je mož plačeval izvoščka, se je Serafina zaklenila v svojo sobo in izpila strup, ki ga je vedno s seboj nosila. Ko so potem udrli v sobo, je bila le mrtva. — Tako, zdaj veš vse in si lahko tolmačiš moje sovraštvo do žensk.«
»Moj Bog«, sem mu skušal ugovarjati, »saj niso vse take, ta je bila izjema.«
»Hudiča vendar«, je zarohnel, »ali še nimaš zadostit pusti me pri miru, pljunem na vse ženske!«