Odpre glavni meni

Wikivir β

Ženski klobuki

Ženski klobuki
Josip Ribičič
Izdano: Ženski svet, letnik II, 1924. Str. 184-185.
Viri: Ženski svet, letnik II, 1924. Str. 184-185.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Troje vrste ženskih klobukov mi ostane neizbrisno v spominu! – –

Neštetokrat sem slonel ob oknu v soparnih večerih, neštetokrat gledal visoko hišo na naspotni strani ozke ulice, a šele čez leto dni zapazil dvoje širokih, razsvetljenih oken.

Življenje je čudno: zavije se v malenkost, da mu vsebine ne vidiš; resnica stoji pred človekom, samo roko bi bilo treba iztegniti, pa pogledamo čez in iščemo, iščemo …

Dvoje širokih, razsvetljenih oken je lomilo mrak. Za okni prazen prostor, siva stena, na steni obešalnik z dvema klobukoma. Moški in ženski klobuk najnovejše fasone, ženski iz obnošenega žameta..

Po praznem prostoru je odmeval ropot pisalnega stroja. V presledkih pa se je čul moški glas, ki je narekoval.

Ljudi pa ni bilo videti.

“Za steno, med oknoma sede”, sem si mislil in poslušal.

Stroj je ropotal in ropotal, glas neumorno narekoval. Pa je vse nenadoma prenehalo. Glas se je spremenil v nejasno mrmranje in stroj je umolknil. Čim delj je molčal stroj, tem hitreje in živahneje je mrmral moški glas.

Pa se je sredi pretrgalo mrmranje, začul se je ženski krik, ropot stola, ki je padel po tleh, in kmalu je segla tresoča roka po klobuku na obešalniku.

Zavladala je tišina. Kmalu je segla tudi moška roka po moškem klobuku. Luči so ugasnile in nekdo je vrata zaloputnil.

Drugega večera je visel nad vrati nasprotne hiše listek z naznanilom: “Išče se spretna tipkarica.”

In zvečer se je šopiril ob moškem klobuku povsem drugačen ženski klobuk: rožnat in poln rož.

Vesel ropot pisalnega stroja je napolnil ves prostor, da je bilo komaj čuti glasu, ki je narekoval. Tudi tega večera se je glas spremenil in stroj umolknil. A krika ni bilo čuti, tudi stol ni padel, ne klobuk izginil. V mrak je zažvrgolel mlad ženski glas. Zažvrgolel je in srebrno pel vedno bolj pritajeno in končno utihnil.

Pozno v noč sta klobuka izginila in so luči ugasnile.

Mesec dni se je to vršilo, večer za večerom. – –

Nekega jutra pa je visel zopet stari listek nad vrati, zvečer pa nov ženski klobuk na obešalniku. Nekaj močnega in lokavega obenem je bilo na tem klobuku. Segal je s krajci preko moškega, da ga je skoro docela zakrival očem. – – –

Stroj je tipkal, moški glas narekoval – in se ob gotovem času vabeče spremenil. V odgovor ni ženski glas ne kriknil ne zažvrgolel: odgovarjal je resno opominjajoče ter vprašujoče obenem. Kmalu je stroj zopet povzel posel. In ko se je mrak zgostil, je ženska roka mirno segla po klobuku širokih krajcev. – –

Večer za večerom se je isto vršilo. – –

Nekega večera pa je ozka ulica oživela: dolga vrsta svatovskih vozov se je ustavila pred hišo. Pripeljala sta se ženin in nevesta ter vstopila v razsvetljene sobe. – –

Na obešalniku je še vedno visel širokokrajni klobuk. Tudi med vrati je zopet stal listek z naznanilom, a z nekoliko spremenjenim besedilom: “Išče se starejša tipkarica.”

“Pa ga je le ena ukrotila”, se je škodoželjno nasmehnila moja gospodinja, ki je bulila skozi priprte oknice v sosedno hišo.