Šel je kmetič mimo zorečih njiv,
z dlanjo je božal klasje
in si žvižgal veselo in pel
o pšeničici, ki rase na domačih tleh,
o jeseni, ki je zlato žito dozorila,
in zdaj bo setev plodovito žel ...
Žanjice žanjejo in pojejo,
ko pojejo, klasje božajo mehkó,
povezujejo ga v snope,
ki jih pokladajo v vrste po strnišču ...
Njih židana volja hiti ko molitev
čez zrelo, zlato poljano —
pšenica valovi v pozdrav
drhtečim dušam v sreči
in žarečim očem ...
Prepelica petpedika,
dekliška pesem vstaja ko dih
in smeh ko darovanje
v počeščenje soncu, zemlji in kmetu.
