Odpre glavni meni

Wikivir β

Žetev na obali

Žetev na obali.
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/170 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moj oče je izvrševal poklic obalnega roparja in je naučil svojega rokodelstva tudi mene. Prebivala sva v hišici, ki se je kakor rakovica stiskala pod veliko skalo na morskem bregu skrajne bretonske obale. Za tiste, ki si najinega poklica ne vedo prav predstavljati, pripominjam, da je obstajal v tem, da sva lovila ladijske razbitine, ki jih je naplulo morje v mali zatok, katerega tokovi so nama bili znani. Če so se začeli kopičiti oblaki kot znanilci bližnjega viharja, ki nama je imel prinesti dobiček, sva z Velikim mornariškim daljnogledom opazovala obzorje. Kakor pajka sredi mreže sva prežala na ubogo ladjo, ki jo je zla usoda gnala proti čerem Ker-Qoez, kjer je potem v hrumečih vrtincih izginila. Nisem poznal strastnejšega lova kakor ta gonja za razbitinami. Enkrat so valovi prinesli s seboj sod ruma in ga vrgli na pesek, drugič cel rešilni čoln z imenom angleške jadrnice, v katerem sva našla polne skrinje ladijskega preprečenca in gostih španskih vin, črnih kakor kri. Z očetom sva preživela dolge, turobne ure za vrčem punča, v pijanski blaženosti. Navdušeno mi je govoril o svojem in mojem poklicu. V svojem alkoholnem zanosu je blagoslavljal rjoveče in vihrajoče demone, in ko so ljudje po ladjah in daljnih vaseh trepetaje molili, je on metal svoj širokokrajnik v zrak in se bogokletno smejal.

Ko sva ob takih viharnih večerih skupaj pila, so predmeti v najinem bivališču, ki ga po smrti moje matere ni več negovala ženska roka, čudno oživeli. Naropane reči so dobile vsaka svoj obraz, tembolj, ker mi je oče pod vplivom alkohola pripovedoval njihove zgodbe, kažoč pri tem s pipo na vsak posamezni kos.

"Tale jedilna omara ... lepa omara, zlodja ..., to se pravi delo, vraga ... Danes tega ne znajo več. Ta je z neke brzoplovke, ki se je ponesrečila nedaleč od tu, pred dvemi leti, torej l. 1689. Enako moj triosti klobuk z zlato vrvico ... In modro sukno, iz katerega sem ti dal napraviti obleko ... Ostanek sem prodal nekemu menihu iz Lorienta.— Pa ta-le izrezljana skrinja, lepa, kaj? Zelo stara. To sva lani našla skupaj, midva oba, tik ob otoku Galebov. Ali se še spominjaš, kakšen vihar je bil tisti večer? Dvojambornica, ki nam je skrinjo prepustila, je zamašek. To je bilo vreme, preklicano! Da, obal ne pozna milosti za ladje, ki niso od tu. Smrt Angležu! Alo, mali pijanec, pij! Trči s svojim vražjim očetom!"

Smejal se je in mi podal poln vrč punča. Ustnice so se mi potopile v toplo, sladko.pijačo, ki me je omamljala.

"In to-le tu?" sem vprašal in pokazal na borno pleteno zibelko, v kateri je spala naša psica Diana.

"To? ... Da, to je bilo leta 1693. Stvar sem našel ob račji luknji. Še ena dvojambornica, ki ni bila od tu! Pri tem sem našel tisti dan tudi še sod oslajenega vina ... Dobro vino, je-li mali, saj si ga pokusil!"

Tako sva z očetom prebila večere, ko je zunaj divjal vihar in je besneče morje kakor iz tisočerih topov grmelo ob obal.

Nekega viharnega večera — kajti vsi večeri, ki so mi ostali v spominu, so bili viharni — je bil moj oče pod vplivom ruma in viharnega vremena, ki je obetalo plen, izredno dobre volje, tako da si je mel roke.

"Kako lep poklic, moj mali! Niti mrež mi ni treba polagati. Usoda sama skrbi za vse. Vedno ima pripravljeno pomoč za svoje otroke, preklicano! Ob šestih sem opazil veliko trijambornico z razpetimi jadri. Tako mi je, kakor da se je v tej uri njeno platno raztrgalo ..."

Vihar je ječal preko obali in poslušal sem očeta, ki je pekel na ognju par rib, ki sem jih bil ujel ob ustju reke.

Nekdo je potrkal na vrata, dva oblastna udarca.

Moj oče je skočil v stran. "Policija!" Preudarjal je.

"Odpri!" je šepetal s pridušenim glasom.

Skril je steklenico z rumom, jaz sem pa obotavljajo odprl vrata. Veter je planil v mali prostor in prinesel s seboj puh, ki je dišal po jodu, algah, svežih ribah in sam ne vem prav, po nečem sladkobnem — kakor po smrti.

S tem slabim vonjem je stopil v hišo mož, k je bil oblečen kakor mornar. Bil je velik in njegovo trohnjeno meso je bilo kakor pri mrliču, ki je že dolgo ležal v vodi; njegov ostudno nabrekli trebuh mu je dajal čuden in strašen pogled.

Zaprl je vrata za seboj, kazal svoj razdejani obraz z golim dlesnom, ki je učinkovalo kakor bi bila usta raztegnjena na smeh, obračal svoje mrtve oči na vse strani, kakor kdo, ki išče neko stvar, za katero se ne spominja več prav, kje se nahaja. Moj oče so je le s težavo ozrl nanj. Pot mu je lil s čela, in njegova pipa, ki je ni spustil iz roke, mu je drhtela med prsti.

"Jaz sem Janez Corck," je dejal došlec s slabim glasom. "In prišel sem po po skrinjo, ki ste mi jo ukradli. Tačas se vozim na 'Letečem Holandcu'."

Mrtvi je vzel skrinjo, jo porinil pod oglojano lakt in šel skozi vrata, pri čemer je zadel ob podboje. Veter ga je odnesel.

"Vrata morava zakleniti," je dihnil oče s slabotnim glasom.

In oba sva se vrgla na pohištvo, ga porinila pred okna in zaklenjena vrata in se zabakadirala. Potem si je moj oče nalil ruma, dal molče piti tudi meni, in nato sva čakala. Vso noč so prihajali mrtvi in trkali na naša okna, na katerih so šklepetale oknice; slišala sva njihov nečloveški glas, ki je zahteval svojo lastnino. — Eden je hotel svojo bučo za [nejasno] jačo, drugi svoj klobuk in vsi so slovkali svoje ime in ime svoje ladje. Proti jutru je nastal mir na nebu, na zemlji in v vodi. Moj oče si je globoko oddahnil, vzel svoj klobuk in šel proti vratom.

"To je bila noč, kaj?" Deni klobuk na glavo! Greva z doma. Sedaj ni več nobene nevarnosti, a tu notri se moram zadušiti."

Odrinila sva barikade in šla ven. Sivo nebo in morje sta se zlivala v eno. Daleč zunaj se nama je zdelo, da vidiva visoke jambore in vrvi ogromne ladje.

"Daljnogled bi bil moral vzeti s seboj," je menil oče, "tam leži ladja."

Ni mogel dokončati: Daleč zadaj, onstran valov, sva z grozo slišala glas majhnega otroka, ki je jokal. Tedaj si je moj oče z rokami zatisnil ušesa in planil proti domu; takoj se je vrnil z zibeljo v rokah. Prišedši do brega, jo je z vso silo zavihtel v morje.

In dasiravno sva oba pridržavala sapo in napeto poslušala: Tožeči jok malega otroka, ki je preje prihajal preko morja, je utihnil.