Žid v trnji
| Žid v trnji Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Potoval je mož po svetu. Vzel je seboj kos kruha in hlebček sira. Ko je že precej časa potoval,srečal je Kristusa in sv. Petra, katera sta po svetu potovala. Prosila sta ga, naj jima da kaj jesti, ker sta že zelo ogladnela. Mož jima je z veseljem dal svojo borno popotnico. — Kristus hoteč ga nagraditi, rekel mu je, da si naj izbere štiri reči, katere se mu bodo takoj izpolnile. Mož je malo pomislil, potem si pa izvolil vrečo, v katero bode vsak zlezel, kateremu bo zapovedal; palico, katera bode na njegovo povelje tolkla,puško, s katero bode zadel vsako stvar, katero bode hotel in pa piščalko, katera bode tako piskala, da bodo plesali vsi, kateri jo bodo slišali. Jedva je mož izrekel svoje želje, že so se mu izpolnile. Zahvalil se je najlepše Zveličarju in potoval dalje. Kmalu je dospel v neko mesto. V mestu stala je visoka, lepa hiša,v katerej pa ni nobeden prebival, ker so vragovi po noči vsakega, kateri se je usodil v hiši prebivati, natolkli,ali pa mu kaj druzega žalega storili. Vender popotnik se ni bal ničesar ter je šel v to hišo prenočevat,čeravno so mu branili vsi meščanje. Jedva se je vlegel v postelj, zaropotalo je nekaj na stropu in na tla je padla noga, potem pa še druga, katera se je s poprejšnjo združila. Kmalu padlo je doli tudi truplo, potem roke, nazadnje pa še glava. Glava je nekoliko časa po sobi plesala in se potem združila z ostalim telesom. Ta prikazen postavila se je pred popotnika,zažvižgala na prste in takoj prišlo je šest rogatih. Mirno jih je povprašal popotnik, kaj hočejo.„Tebe!" odgovorili so mu vsi. „„Mene? Počakajte mrcine, jaz vam bodem zagodel; hajd v vrečo!"" Kakor bi bil mignil, bilo je vseh šest hudobcev in pa una pošast v vreči. Popotnik zapovedal je potem palici,da naj tolče. Palica je počela mahati po vreči, da se je vse kadilo Hudobci v vreči pa so kričali in popotnika prosili, da jih spusti. „Ka-aj?"a dejal je popotnik,„palica, le še bolj pritisni in maži!" Palica je res izvrstno izpolnjevala svojo dolžnost. Vender so vragovi neprestano prosili in popotniku obetali, da ga ne bodo nikedar več nadlegovali, če jih spusti. Res jih je popotnik naposled spustil.Zeló so se drugo jutro meščanje začudili, ko so videli popotnika zdravega in čilega ter so ga bogato nadarili. Potoval je potem dalje; pa je srečal debelega,starega Žida, kateri ga je vprašal, zakaj da mu služi uni kolec, ki ga nosi na hrbtu (mislil je namreč puško.) Popotnika je to vprašanje razjezilo pa mu je rekel : „Ne vidiš li, koliko vrabcev sedi na unem glogovem grmu. Jaz bodem vse postreljal, če mi obečaš, da jih bodeš ti pobral." Žid je bil zadovoljen.S svojo puško, katera je vsakikrat zadela, postreljal je kmalu vse vrabce, katere je potem moral Žid po grmovji pobirati. Vender jedva se je Žid zavlekel v najbolj gosto in bodeče grmovje, vzel je popotnik v roke piščalko, katera je piskala tako milo, da je začel žid v grmovji plesati, čeravno ga je bodlo. Ko je bil žid že ves krvav, nehal je popotnik piskati.Zid se je komaj iz grmovja zvlekel in odišel je v bližnje mesto, kjer je popotnika zatožil. Mestni sodniki obsodili so ga jednoglasno na smrt. Ko so ga pa peljali k vislicam, začel je tako lepo piskati, da so vsi, ki so ga stražili in spremljevali, veselja zaplesali. To je porabil popotnik; počel se je piskaje odmikati, in jim je tako srečno ušel.
J. P.