Žigonova Anči
Žigonova Anči. Novoletna povest. anonimno |
|
Novoletna pridiga je minila. Po cerkvi potihne kašelj in kihanje. Vse pričakuje, da prečita župnik število porok, pogrebov in zlasti še število novorojencev p-ske fare. Župnik Skoprnè – že po starem gospod v svoji službi in svojih običajih – je namreč vsako leto povedal svoje mnenje v markantnih potezah o umrlih in porojenih faranih.
Danes je bil z umrlimi kmalu na koncu, ker je umrlo le malo njegovih ovčic in so mu dali zato pogrebi premalo zaslužka. Veliko delj se je gospod Skoprnè pomudil z novorojenci. Najprej se je z močnim glasom začudil tako ohromnemu številu otrok in vprašal boječe: »Kam bo s tolikim ljudstvom? Ljudje božji, kaj vendar počnete, da je vedno več te mladetine? Ali ne vidite, da je vedno slabše na svetu? Ljudje so vedno bolj pohujšani, zato vas Bog tepe! Bedite, no, pametni in previdni!«
Ljudje so se spogledovali, si pomežikovali in kihali. Ženske, zlasti mlajše in omožene, so se z ruticami prijele za nosove, kakor da jim gre že na jok od prevelike sramote. Možje so se v skrbeh ozirali drug v drugega, češ: kako bo pa poslej? Zrelejši mladeniči so se veselili njih zadrege in se glasno odkašljevali pod korom. Ker so bile župnikove posebnosti znane izza mnogo let, je došlo ta dan k maši v p-sko cerkev tudi več sosednjih faranov. Ti pa niso mogli in tudi niso marali zadrževati smeha ob toliki skrbi župnika Skoprneta za njegove ovčice. Ti sosedje so se hihetali skoro na vse grlo. Domačini so jim pomagali na tihem, ženske samo v mislih, a toliko vztrajneje. Dekleta so sramežljivo povesila oči in si želele – trenotka, ko se bodo mogla na tihem in z zato zatisnjenim nosom smejati župnikovim opazkam.
Bil je v cerkvi pravcati piš, šum in nemir. Najbrž je bil gospod Skoprne navajen takega spremljevanja ob poročilih po novoletni pridigi. Zato ga ni to vznemirjalo najmanje. Povedal je, ko se je pošteno odkašljal, da hoče še nekaj omeniti zaradi nezakonskih otrok, potem pa mora končati. Najprej se je brezobzirno pohvalil, da je to leto skrbno pasel svojo čredo. Dekleta so se ogibala smrtnega greha in slišala glas svojega dobrega pastirja. Potrdil je slednjič sam sebi, da je lahko zadovoljen zaradi nezakonskih otrok svoje urane črede, ker se mu je »izpridila« samo ena in še ta ni bila v Marijini družbi. Dekleta so se bala župnikovih tožba ter so v nesrečnem slučaju raje odnesla »sad in pokoro« v Trst, Gorico ali Ljubljano. Kakor se je to zgodilo le poredkoma, tako gotovo se tako izprijena devica ni nikdar več vrnila v rodno vas, marveč je zvabila za seboj še svojega zapeljivca. Tako je ohranila p-ska fara svoje pošteno ime in župnik svoje opazke po novoletni pridigi.
To leto je bila na vrsti Žigonova Anči s svojo malo Ančko. Majhna, pa čokata, telesno nerodna in zelo z jezikom neokretna ter v duhu bolj počasna Anči je danes vendar moško prikorakala v cerkev k župnikovi maši in pridigi in seveda tudi po pridigi na svoje navadno mesto.
»Edini nezakonski otrok je od neke« župnik nalašč preneha in se ozre v Žigonovo klop in oči vse zbrane črede se vpro v Žigonovo Anči, ki je sedela v klopi nepremično kakor ukopana ter ni za hip odmaknila črnih drobnih oči od srepega pogleda župnika Skoprneta. Ta pa povzame vnovič in nalašč: »Od neke, od ene take – od ene, ki je taka –, no, kako naj vam povem, dragi v Kristusu? taka, kakor – –«
In ta hip se je zgodilo nekaj, česar dotlej še ni slišala poštena fara in tudi ne širni svet. Žigonova Anči je sama odgovorila in tako pomagala župniku povedati, kakšne matere hči je njena Ančka.
Temu se je naglas čudila p-ska fara, vsi sosednji farani, navzoči pri maši in pozneje najmanj še sedem drugih fara.
Žigonova Anči je bila namreč dotlej popolnoma neznatna in malo znana oseba zunaj domače vasi. Najbolj so jo poznali pastirji, čredniki in volarji. Za drugo delo sploh ni bila, zakaj nji se je podajal bič in ne srp, sekira, pa ne šivanka, kosa bolj kot grablje, moški jopič prav dobro, ženska jopica nič, kučma in klobuk kot moškemu, najlepša ruta – kolikor domači mački. Stopala je trdo in vedno izcela, kakor da bi izhodil oživeli leseni vojak, ki jaha konja s trobento v repu.
Sploh ni bilo na nji nič več ženskega kot krilo in predpasnik. Zato so jo nedorasli otroci šteli naravnost v – srednji spol. Žvižgala je kot moški, glas ji je bil nizek, pošten bariton, in hudomušneži, ki jih ni nikjer premalo, so celo videli, da Žigonovi Anči poganjajo brke, prav malo sicer, a očitno.
Teh slabosti se je Anči zavedala prav dobro in zato rada slušala, ko so jo silili v žensko delo; pa se ga je še raje naveličala in zoper prijela moško orodje.
»Žigon ima hlapca zastonj,« so trdili sosedje, videči, kako krepko stopa Anči poleg voza v gozd in iz gozda, na njivo in z njive, poka z bičem in se čuti ob tem srečno. Jože Žigon je bil pa mož, ki ni imel lastnih otrok, zato pa tudi ni hotel da bi mu ljudje oponašali, da služi njegova sestra pri njem za hlapca. Rad je postregel siromaku, sprejel popotnika in si pridobival z dobrimi deli zaklade za nebesa. Redno so se pri njem ustavljali spomladi in jeseni laški brusači s svojimi krošnjami, kravski prekupčevalci in drugi barantavci. Vsak je bil sprejet radevolje. Jože ni maral, da bi ga ti raznašali po svetu, pa je najel v domači vasi trinajstletnega dečka, da bi mu pomagal pri domačem delu, Anči naj bi pa raje kakor prej, stopala za kravami. Dobro je mislil Žigon. Toda Anči ni mogla videti najetega volarčka poleg domačega voza in živine. Vzela mu je bič, počila ž njim ter pokazala, kako naj požene. Največkrat ni le pognala, marveč tudi sama šla za vozom po delu, dočim je deček moral za živino na pašo.
Tisto poletje in jesen se je večkrat motal okoli hiše brusač Moro. Mlad je bil še, živahen in črn kot hudič. Oči je imel kot oglje in lase skodrane, da nima tako lepih sam spak. Nekega dne je prašal Italijan Anči, koliko kresov je že gorelo, odkar je na svetu, Anči je odplahtala v hišo prašat mater in se kmalu vrnila z odgovorom: »Petintrideset«. Moro se je zasmejal in pokazal bele zobe. Tudi Anči se mu je smejala in kazala zobe. Tisto, kar ji je povedala mati zastran stvarnosti, je takoj pozabila, zakaj vsa vas jo je poznala za vzor zabitosti in neumnosti, dasi si je včasi kako stvar zapomnila prav dobro. Zato je imela velik križ z vaškimi otročaji, ko je zahtevala od njih, da jo morajo vikati, kakor vikajo druge odrasle ljudi. Hej, Anči bi vikali!
Najeti deček se je vendar udal in jo vikal. Vsled tega ga je povsod hvalila in bi najraje vse izvršila zanj, ker mu ni bilo malo za to. Če je ona vozarila, a on lenaril na paši.
Toda tam pod jesen je zapazil Žigon, da zares delata Anči in najeti volarček kakor domenjena: vsak nasprotno delo od tistega, ki ga je določil on. Zato je dečku odpovedal službo, češ, potem bo Anči morala na pašo.
A tedaj je bilo najbrž že prepozno.
Mraz je potegnil in Žigonovi so napravljali steljo v listniku, Anči pa zopet pri vozu, a najeti deček na paši. Gospodar to zapodi domov po volarja, a sama mora za živino. Dobila ga je doma za hišo, ko je otepal orehe.
»Slišite, Ančka,« jo praša paglavec, ko izve gospodarjevo povelje. »Kako da se vedno potika okoli hiše tistile črni Moro, ko ste vi doma?«
»E, fant, ti še ne veš,« se mu posmeje, pogleda s škilastimi očmi in pristavi: »Moro je – tiček.« In odhitela je naravnost k tistemu brusaču, a deček k gospodarju.
Kmalu potem se je približala zima in Anči je prevzela prejšnje hlapčevske posle pri hiši. Tedaj je zginil tudi kodrolasi Italijan v toplejšo domovino. Anči je tožila o notranjih težavah.
Šepet, šušljanje, ugibanje in opravljanje je šlo po vasi tisto zimo od hiše do hiše tako naglo, kakor ne gre nikdar kaka boljša čednost. Zato je bil pa tudi greh vedno večji; zakaj vaščani so dobro vedeli, da ne smejo nikograr obirati po krivici. Pri Žigonu je bil greh vedno bolj očiten, po vasi pa smeh vedno večji. Anči je kazala prav moško, da ji ni malo nič do tega. Na vsa prašanja v tej kočljivi zagati je odgovarjala mirno, skoro zadovoljno: »Kaj na jaz vem?«
Vaščanke so trdile, da mora vedeti vprav ona vse. Anči ni verjela.
Bližala se je topla pomlad in ž njo tudi konec Ančine nevednosti. Vaščanke se niso motile, saj jim je povedal volarček, kako je poznala Anči Mora, ko ga je nazvala tička.
»Morda se vrne z lastovkami,« so nalašč ugibale ženske. Toda Moro se ni vrnil tisto leto ne z lastovkami ne s škorci. Vzrok so uganile skrbne mamice.
Ker ni imel Žigon lastnih otrok, so bili doma nove dedinje dvakrat veseli. Krstili so jo tudi na častito ime sv. Ane, ker je bila materi popolnoma podobna.
To pa zopet ni bilo prav sosedom in sosedam, ki bi jim sploh ne mogla biti vsa dogodba prav nič mari. Vaška dekleta prej niso niti marala govoriti z Žigonovo. Sedaj so se ji bližale, da bi jo dražile, kaj poreče ob novem letu župnik. Ona je pa zopet skomizgnila z rameni in pristavila: »Kaj jaz vem?« Tudi fantje, ki je prej niso marali niti srečati drugače kot z zabavljicami, so jo strašili, da bo trd odgovor pred strogim gospodom na dan novega leta. »I, naj bo! Kaj vem jaz?« je bil nedolžen odgovor.
Zares bi bili vsi Žigonovi videli nairaje, da bi ne bilo nič opomina s prižnice. To pa ni bilo mogoče, ker je župnik otroka krstil in tudi zapisal k drugim v dušno pašo, kakor so nazivali krstno matico. Vedeli so pa tudi, da gospod ne odneha od svoje navade. Čeprav je samo Ančka letos nezakonski otrok.
Vsi so radovedno pričakovali, kako ime dobi danes nezakonska mati. Ko je župniku zastala beseda in ni mogel najti primerne psovke, je odgovorila na glas z mogočnim moškim basom sama Anči: »– taka, taka, kakor so vse druge!«
Mirno je gledala župnega gospoda kakor prej in sedela na svojem mestu. Tedaj pa buši v smeh in krohot vsa farna občina. Ženske so se smejale, ker je Anči sploh odgovorila v cerkvi, kjer mora ženska molčati, če ne – poje; moški so se zarežali, ker je odgovorila popolno resnico, in tujci sosedje zato, ker se župniku Skoprnetu gotovo še ni dogodilo kaj takega nikoli. Brez križa in krščanskega pozdrava jo je odkuril s prižnice; tožil vendar ni Žigonove Anči.
To je ljudi nagnilo, da so še naprej voljno trpeli njegove starodavne navade ter zbijali šale in dovtipe o tem, kako mu je novega leta dan Žigonova Anči sapo zaprla.
In Moro – tiček – jo je pa naučil. Kdo drugi?