Malo naprej, malo nazaj,
pa bodo luže z vrta šle v kraj.
Delo Medvedka prav nič ne upeha,
ko bo vse čisto, pometati neha.
Prašiček Pujs je luč prižgal
in na ves glas se zasmejal:
„Ta postelja ̶ več zame ni,
predebel sem, da spal bi v nji!“
Mama Medvedka je mleko zavrela,
sinku ga dala, takole zapela!
„Aja tutaja, moj otročiček,
nate že čaka pripravljen voziček.“
Vroč čaj je Dolgouhka natočila,
odprla kanglico in govorila:
„Še ga ostala v nji je dobra mera,
pila ga bom od jutra do večera.“
Ko je lonce pomivala,
se je Zajka posmejala:
saj je Puhek še ves mlad,
pa bi že pomagal rad.
Razgrne očka Medo pregrinjalo
in reče ženki: „Daj, udari malo!“
Pa ti kot vetrič Puhek priskaklja
in jima v roko še krtačo da.
Zajčica je modrovala:
„Če bo sapica pihljala,
bo zvečer perilo suho,
pa bo očka imel spet rjuho.“
Kako se mali Rački veselita,
ko se ves božji dan okrog podita!
Obstaneta samo kdaj sred livade,
da srkneta požirek limonade.
Oblekico bo zlikala si Mačka,
saj takšno delo zanjo je igračka.
Nič ne jezi se, nič ne godrnja,
čeprav tri klobke še napresti ima.
Mama Zajka pere srajčke
za očeta in za zajčke.
V lužo, ki na tleh stoji,
sinko barčico spusti.
Glej Zajko, na eni nogi stoji,
pod strop se vzpenja, težo lovi.
Kaj bo, o, kaj, če z lestve sfrči?
Pa saj jo krepkó fantiček drži.
Poglejte ju! Mar nista ljubek par,
Zajček Plahun in Medo Godrnjar?
Iz gozda v mesto njuna pot peljà,
samó – zakaj Plahunček trepeta?
To delo Mačici prešlo je v kri:
vsako pomlad, ko mine leto dni,
najslabšo si oblekico natakne,
obriše okno in lepo izplakne.
Preden se Veverička spat odpravi,
si skuha juho in takole pravi:
„Odslej ne bom po vejah več skakljala,
in rajši tele pečke se držala.“
