Odpre glavni meni

Wikivir β

Živalsko življenje na stepi

Živalsko življenje na stepi
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (2. zvezek, 2. natis), 1861
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

II.Uredi

Med vsem, kar živi na stepi, se popotniku, posebno spomladi nobena reč bolj očitno ne pokaže, kakor tiči. Še to, kar je tu štirinogatih žival, živí kakor človek po jamah in pride razun nekterih le redkokrat na dan. Insekti so premajhini, da bi jih memohiteči popotnik za posebnost kraja spoznati mogel; v vodi živeče živali pa se skrijejo tako, da jih zamore le domišljija doseči. Tiči so tedaj sami, kterih je veliko viditi in ki so naj bolj živi in imajo pri vsem tem še tako podobo, barvo in velikost, da jih ni lahko prezreti. Tu se igra golob z golobico, tam plava nad travnikom v širokih kolobarjih lepi sokol, bel kot srebro, in bati se je, da je susliku, ki se v travi igrá, smert namenil. Tu so tropi prib, ki se igraje in razgrajaje po zraku podijo; tam žerjavi, ki lepo zversteni potujejo in na daljne kraje opominjajo. Potlej je spet kodi kak orel, ki svojim mladim, za ktere prav po materno skerbí, mladega jarca v krempljih nese in ne pomisli, da spodej na trati mati tudi zastonj za njim plaka. Pred vozom leta vedno mali, belomarogasti „podorožnik“, in za vozom ferfetajo škorci, ki iščejo živeža v konjskem gnoju.

Časih se vidi trop velicih amš, ki se pasejo na polji ali na kakem rušnatem gričku. Štorkljaje plešejo v celih družbah. In nad vsem tem tičjim šumom žvergoleva vedno visoko po zraku plavajoči stepni škerjanec, ki ima vedno veselo pesem pripravljeno. Pa ni treba misliti, da vse tú kopičimo na ozki prostor, kar se godi posamezno na široki stepi. Kratko nikar! vse to se versti tako od koraka do koraka, kakor smo djali, in vedno se prikazujejo drugači tiči v drugačnih okoljščinah. Posebno jih je pa tam veliko tičev, kjer je kak gozd ali kjer se steguje poleg gole stepe široko bičevje.

Po tacih gozdih ga ni konca ne kraja golobjega petja, skovikanja sov in žvergoljenja vrabcov in druzih tičev, ki tukaj, kjer jih človek nikoli ne moti, gnjezda delajo, ležejo in se množijo, kar jim pripustite njih lastna prijaznost in sovražnost; in po tacem bičevji se zberajo in množijo race, gosi in pelikani, da jih je neverjetno velike trope.

Kakor vstrelí lovec tiča, ki mu ravno naletí, tako hočemo tudi mi popisati tiča, ki nam naj poprej pride na misel.

Med vsemi stepnimi tiči iščejo in lovijo lovci naj bolj amše (droplje). — Amša je pravi stepni tič, ki se ne skriva po bičevji in med ternjem, ampak na visoki, goli stepi živi in vedno le na naj gladkejih rušnatih gričih gnjezdo dela. Ne tacih jih je pa povsod kaj veliko.

Amša je tú taka, kakor drugod, se tako živi in redi, kakor drugod, samo da mora tu več trave jesti, kakor drugod in res se vidi velikokrat v travi na paši. Je jih pa tukaj veliko več kakor pri nas in ni treba deleč iti, da se jih nekaj vidi. Pa vendar jih je že precej manj. Iz teh deželá gredó po zimi za nekaj čaša — od srede novembra do začetka marca — preč, da ostanejo na spodnjem Dnjestru in Dnjepru in okrog Odese tudi po zimi. Navadno jih je v enem tropu po dvanajst do dvajset. Po zimi pa, ko bolj skupej živé, jih je po 80 do 100 skup, skorej gotovo zato, ker se po zimi le sem ter tje zamore živež dobiti. Da bi se zavolj kaj druzega, kakor da skupej živeža iščejo, zberale, ni lahko misliti.

Če se take velike družbe prepodé, se razdelijo koj v tri ali štiri manjše trope; po 20 do 30 jih vkup leti, ko bežijo na vse kraje, in sicer pa kaj raztreseno in le po dve skup.

Če se ti mali tropi, ki obstojé iz 20 do 30 tičev, zalezujejo, se tudi kmali razdelé v posamezne družine. Amše tedaj ne ljubijo tako družbe, pa se tudi ne sovražijo tako, kakor divji petelini, štorklje in drugi tiči. Kakor pri ljudeh mora tudi pri amšah naj bolj on skerbeti za varnost družine. Če se vidi mesca junija in julija, da se cela družina vkup pase, je lahko zapaziti, da, ko žena in otroci brez skerbi jedó, petelin vedno kviško pogleduje in da pri nevarnosti, ki bi se morda bližala, koj znamnje da, da naj beži in naj se reši, kdor more. Še le avgusta in septembra se razreši vez družinska. Neverjetno je, kako težko jih je zalesti, ker petelin je pazljiv stražnik in dobro vé, kako daleč nese puška, kteri vselej ob pravem času bedreta odnese.

Časih se priplazijo Kosaki, kakor kače, proti njim po veliki travi in jim potresajo zernja, kakoršnega rade poberajo; ali pa oponašajo z neko nalašč iz volovjega hrustanca narejeno pripravo babico in tako spravijo petelina iz uma, ki se mu ponarejeni glasovi spremené kmalo v doneče puškine poke.

Časih se pa bližajo lovci kakor mirni kmetovavci klečé na vozu, ki ga vlečejo voli. Poprej pa ovežejo ves voz, kola in same sebe s slamo in senom, in ti potovajoči seneni kupi se bližajo vedno bolj tiču, ki se nič hudega ne nadja in nad kterim se potem seno strašne razleti, bljuvaje točo in oginj.

Naj bolj znamenito je pa, kako lové po zimi po južnih stepah amše, kterih se ob tem času veliko poskrije pod germovje in pod „burijan“, pod kterim kolikor toliko zavetja najdejo pred mrazom in pred burjo. Tu se jim pa časih čudna nesreča pripeti. Kedar namreč megla siví, se jim obesi srež tudi po perju tako, da ne morejo leteti. Da bi si srež otresle, morajo izpod germovja na prosto, kjer se otresajo in perje s kljunom gladijo. Če pa megla celi dan ali celo noč siví, se pa tiči upehajo in nadležni led se jim obesi za perutnice in jim perje zalije. V takem stanu jih ujame lahko lesica, volk, človek in vsaka stvar, kteri le njih meso diši. Posebno pa človek pazljivo čaka take nesreče tičev.

Na ostro podkovanih konjih jahajo le z dolgim bičem oboroženi Kosaki po dva ali trije vkup čez sren do germovja. Boječi tiči spoznajo že od daleč svoje sovražnike, in letajo s težkimi, visečimi perutnicami po stepi okrog, vpijejo in skušajo zastonj kviško zleteti, ker perutnice so jim službo odpovedalo popolnoma. Lovci se zadervijo mednje, ubijejo to, ko jo močno z bičem pritisnejo; uni pa se zavije dolgi bič okrog vratu, da se revica zaduši, ko se nesrečni bič zategne, kedar konj dalje odleti.

Če vedó lovci izvoliti prave noči, je lov velikokrat zlo obilen, ker čepijo amše po zimi v velicih tropéh vkup. So ljudje po stepi, ktere sta le kaka dva srečna lova obogatila. Poznam kmeta, ki je enega samega jutra z bičem ubil 150 amš, za ktere je v Odesi potegnil čez 500 rubljev. V Odesi veljá amša po zimi navadno tri rublje, v Ukrajni šest, še celo deset ali petnajst. Tu pa se jeseni vstreljene dajejo na mraz, da zmerznejo in da se ohranijo za dragino po zimi.

Čudnó je, da nobenemu drugemu tiču na stepi ne zmerznejo perutnice. Morda imajo amše premalo mastno perje. Samo racam se nekaj enacega primeri. Kedar jima namreč zamerznejo vse vode, morajo počepniti na led, po noči pa revice primerznejo z nogami in s perjem k ledu, da jih potem pobijejo ljudje s palicami in biči.

Čudno je, da se tukaj tudí nahaja rušovec (Birkhuhn). Ta tič, ki živi po severnih krajih v brezji, pri nas pa v germovji in ruševji, se nahaja tù na sredi gole stepe, ktere se tudi navadi. Lahko se reče, da kakor se nekteri tiči ogibajo stepe, ker se jim ne prileže ne sama na sebi, ne nje rastlinstvo, in kakor nekterim le stepa dopade: da ravno tako nekteri tiči tudi slepo za dobro spoznajo, kedar boljega ni, in se navadijo, da na nji drugače živé, drugače gnjezda delajo, od druzih reči se redé itd., akoravno jim ni vsa po godu in so bili v njim bolj ugodnih krajih kaj boljega navajeni.

Orlov je gotovo tukaj ravno toliko, če ne več, kakor po planinah. Tudi tukaj si poiščejo orli skalovja, ki ga skorej po vseh dolinah dobijo, ker reke so oddelale in raztergale apneno in granitno podlago. Tu ležejo tudi in od todi gospodarijo stepo, ki jo v toliko vojvodin razdelé, kolikor je gnjezd po dolinah.

Mislim, da ga ni kraja na stepi, ki bi ne bili razdelili orli med se, ker vidijo se skorej vedno in povsod letati nad zajce, jarce, amše in še celo nad lesice na lov. Nad lesice se pa upajo le, kedar sta dva vkup. V kraji, kjer se sami gospode spoznajo, ne terpijo nobenega druzega orla blizo, akoravno imajo sokoli, skobci, jastrobi in druge tice roparice tudi svoje deželice, kjer poberajo desetino in druge davke.

Merhovine, se ve da, je povsod obilo po stepi. Po vsih potih in stezah je mertvega dokaj, ki ga puščajo leto in dan todi potovajoče čede. Jastrobi imajo tedaj todi dosti živeža. Posebno po besarabiških stepah jih je velike trope. Tu se koljejo z lesicami, in z na pol divjimi psi zavolj merhovine, ktere dobijo tukaj toliko, kakor nikjer drugod, namreč pri posebnih priložnostih, postavim, kedar viharji sto in sto konj v močirja in reke zapodijo, ali kedar cele čede govedine in drobnice pogine po grapah, od dežnice skopanih.

Velike čede goveje živine ne redé samo po smerti veliko tičev roparjev, ampak že pri življenji dajejo tičem živeža s červi in z bubami zoljev, ki pokrivajo njih kožo. Pomladi nadlegujejo tudi govejo živino mnogoverstni brenceljni, zolji in obadi, ki ji povsod prevertajo kožo in pod njo svojo zalego devajo. Kedar se izleže brenceljnov jajček in izleženi červiček raste, oteče volu koža na sto krajih, dokler je ne prejé červ, ki živi še nekaj čaša v dlaki v podobi babe, iz ktere potem zolj izleti. Koža stepne živine ni tedaj pomladi nič vredna; poleti pa je spet dobra. Celi tropi smerdokaver, kavk in škorcov sledi govejim čedam. Ti tiči letajo vedno okrog živine zavolj teh červov in bul, se vsedajo prežvekovavcom na herbte in kljujejo po njih, kakor dleski po deblih dreves. Konji so pa premalo poterpežljivi, da bi terpeli take dobrote tičev; pa vendar jim sledi tudi nekaj tičev, posebno vlastovke, ki lové mušice in komarje, kterih roji delajo šum okrog živine.

Škorcov je po stepah veliko sort, ki imajo večidel ravno tako lepo perje in lepe imena, kakor nagnjusni živež, kakor: pisani škorec, zlati škorec, režasti škorec, kteri sledi posebno kobilicam, kterih veliko pokonča. Lahko se misli, kako ga prebivavci zato čislajo in kako hrepeneče prosijo Boga, da bi ga jim poslal.

Pa pustimo tem živalim njih gerdi živež, in obernimo se raje k amšam, lepim „devicam iz Numidije“, ki pivkajo le rumeno pšenice in ki so stepni kinč in ponos. Dva šopiča perja za ušesi — taka je njih stara, nespremenljiva šega — v voljni, lepo pisani obleki s tanjkim vratom kakor gosí in noge visoko in pazljivo vzdigovaje se sprehajajo te imenitne gospe po stepi. Ljudje imajo radi tega tiča, ki se tudi lahko privadi ljudi, pri kterih se večkrat v sužnosti najde, kjer vedno med kratko kuretino po dvoriščih korači.

Numidiške device ljubijo tudi ples, kakor ženski spol sploh. Na stepah jih pride, kakor pravijo, veliko skup, posebno kedar mesec sveti, da plešejo skupej. Le škoda, da morajo jako slabo godbo poslušati, če jim namreč nobeno drugo gerlo ne poje, kakor le njih lastno, ker njih glas je ravno taki primeri k njih podobi, kakor pavov k njegovemu perju.

Pa včasih človek rad odpusti gospodični, da tako gerdo poje, posebno rad, kedar ljubeznivo kliče svoje sestre, ko jih vidi iz svoje ječe, kako memo potujejo po čistem nebu plavajoče.

Te Numidinje poplesavajo že od nekdaj po stepah, kakor so jastrobi že žerli mertvo živino Hunov, Gotov, Mongolov, Pečenegov in Tatarov. Tudi pribe, sokoli, kavke in drugi tiči so menda po stepah, kterih pred 50 leti ni bilo, in ki so še le zaredili, ko so jeli ljudje več drevja saditi in bolj polje obdelovati. Dleskov, postavim, ni bilo pred 10 leti okoli Odese. Se ve da so se zlo pomnožili od tistega časa vrabci in drugi tiči, ki živé od zernja; nekaj jih je celo na novo prišlo.

Pri vsem tem je pa vendar se vedno naj več mesojedcov. Posebno je sokolov in kreguljev neizrečeno veliko. Med njimi so nekteri prav lepega perja. Naj lepši je pa višnjevobeli, ki je pravi volk v ovčji obleki, ker obleka njegova je ravno taka, kakor naj bolj nedolžne in ljubeznive golobice, kterega duh pa vedno le na moritev in na kri misli; potem krasni „falco ruuas“, ki na Rusovskem samo po stepah živi. Njegovo perje kaže vse barve med rujavo, ognjeno rudečo in zlatorumeno, in vesel je, če le more gledavcu svojo krasobo od vseh strani pokazati. Če se človek v travo vleže, naj bolje je, če blizo gnjezda, začne koj po zraku svoje umetnije, da jim ni kmalo para, se zaganja gori in doli, se spušča v lepem krogu na gledavca, se spet premetava in pleše po krogih, se vzdigne potem na ravnost kviško, kakor da bi htel od zemlje bežati, pa pade spet, kakor kamen, s peruti navzdol, kakor da bi se ga strah za mlade bil spet polastil. Povsod na stepah se vidijo kregulji in sokoli. Posebno veliko jih leže v luknjicah stermega primorskega brega in po brežinah grap, od dežnice skopanih.

Tudi sove se pridružijo tem tolovajem. Akoravno je tako svitlo na stepi, se vendar sove niso mogle zderžati, da bi se ne bile pridružilo veseli družbi druzih tičev. Pa vendar morajo po noči kaj pridno skerbeti za svoj želodec, ker po dnevi se ne dobi zanje nič; saj je ni pogozdne tmine nikjer; zato morajo pa tudi tukaj več terpeti kakor pri nas. Toliko bolj se pa razveseljujejo po gozdih severnih step, kjer je veliko sov vseh rodov, in od koder tudi po noči hodijo na rop na planjave. Cele družine kričečih sov je po teh gozdih, v kterih se po noči ne sliši druzega, kakor njih kričanje in žab žalostno ragljanje.

Stepa ima sicer malo prijetnih glasov. Sam pravi pevec, ki se todi nahaja, je škerjanec (alauda calandrea), ki povsod čivka in žvergoleva, in kterega petje se sliši pomladi po celi zeleni stepi; notri do Mongolov. Po bičevji poleg Dnjestra pravijo, da tudi slavci prepevajo že od nekdaj: škoda, da jih le volčje ušesa poslušajo. Še le zdaj začenjajo zahajati tudi na verte bližnjih naselitev.

Kač je mnogo po stepi. Brez števila jih je, ali bilo jih je saj pred 30 leti. Kar se ljudstvo pomnožuje in stepa bolj obdeluje, jih je vedno manj. Pa ker jih Malorusi navadno ne pobijajo, jih je še sem ter tje toliko, da stanujejo z ljudmi vred po zemljankah. Malorusi se jih močno ogibajo in pravijo: „Pustiš ti kačo pri miru, bo tudi ona tebe pustila. Če jo pa ubiješ, te bodo druge pičile in celò ves njen rod ti ne bo dal miru.“

Naj dalja kača na stepi je „Caluber trabalis“. Ko sem tam bil, so govorili od ene, ki so jo vidili na Dnjestru, da je bila tri sežnje dolga kača. „Enkrat smo se kopali“, mi je nekdo pripovedoval, „štirje smo bili, vsi mladi fantje. Ko smo se jeli oblačiti, zavpije eden: „Glejte, kaj je pa to med skalovjem?“

Zagledali smo kmalo saj šest vatlov dolgo kačo. Akoravno se nismo bali kač, se vendar nismo upali, in eden pravi: „Bolje je, da jo pustimo pri miru, je prevelika.“ Še bolj kakor kače smo se pa bali sramote, in kmalo smo jo jeli s kamenjem pobijati. Kakor da bi bila svoje moči prepričana, se ni ganila le za las ne, ampak se je vzdignila, kakor imajo vse velike kače navado, sprednji konec poldrugi vatel visoko, vedno sikaje in glasno kakor gos pihaje. Kamni niso prav zadeli ali so pa spodersnili se na spolzem truplu. Nismo se upali, da bi jo bili nažgali s kratkimi palicami, ki smo jih imeli sabo, zato smo šli zdaj eden, zdaj drugi dolzig palic iskat, ko so med tem drugi kači opraviti dajali, in zdaj smo jo bolje poprijeli. Ta jo je tu vdaril, uni tam in če se je spustila za kterim, da je tekel, so bili koj drugi mu na pomoč, ki so jo pritiskali, kjer so le mogli. Gotovo smo jo bili nekterikrat hudo zadeli, ker jela je bežati po bregu. Podili smo jo s kamnjem in debel kamen jo je zadel na glavo tako, da je obležala in se vila po pesku, dokler je nismo pobili popolnoma. Merili smo jo; dolga je bila deset čevljev in debela kakor steklenica za vino.

Močirno bičevje poleg rek je prav kraj za kače. Iz njega se prikažejo časih velike kače, od kterih se res pripovedujejo čudne reči.

Bilo je okrog leta 1820 blizo nemških naselitev „Franzensthal“ in „Petersthal“, ko so ljudje večkrat zapazili čudne sledi po njivah. Bilo je, kakor da bi bil kdo meh vlekel po žitu, stebla h tlam potlačene, kakor da bi bila gaz narejena skoz žito. Take sledí so se od začetka vidile le redkokrat, pozneje pa bolj pogostoma.

Čez nekaj dni so dobili tudi na polju žrebeta, ki je bilo na pol mertvo in ki je imelo nenavadne rane, kterih gotovo ni volk naredil bil. In ljudje so že jeli govoriti: Gotovo se plazi kaka velika kača krog vasi. In to je bilo res. Enega dne je priropotalo v vas pet voz ljudi, ki so bili še bolj oplašeni, kakor njih konji. Bili so čez noč na stepi, kar delavci večkrat storijo, ker jim je predeleč vsaki dan od doma na daljne njive hoditi; zato pa ostanejo celi teden na stepi in pridejo se le v saboto večer domu. Ti ljudje so tako vdelovali, kako strašno velika kača je njih in konje oplašila, da so bili primorani oče župan oklicati: cela srenja mora iti kačo lovit in še bližnji nemški naselitvi se morate za pomoč prositi. Več kot sto možakov je šlo potem na polje; pa celi božji dan so zastonj iskali. Šli so domú, sosedje so se jim pa smejali in zabavljali zavolj strahu pred kačo. Vendar so župan vse imeli pripravljeno, puše in prah in svinec, da bi bili v stanu svojo dolžnost storiti, če bi bilo treba.

Ko so potem spet pripovedovali pastirji od velike kače, ki jim je govedino in konje oplašila in celo enega konja končala, so spet jeli jo zasledovati in jo res tudi našli. Od začetka se je postavila, kakor da bi se htela braniti, pa dobila je kmalo v truplo. Pa vendar ni bila koj mrtva, ampak spustila se je v beg. Podili so jo in še večkrat za njo strelili, pa bežala je tako hitro proti stermemu bregu Dnjestra, da je niso mogli zateči. Tu so jo vidili vsi, kako se je po bregu spustila in se skrila v bičevje pri reki, kjer je poginila. Po kervavem sledu so šli dolgo za njo, pa je vendar niso več vidili. — Nekteri so djali, da je bila dolga kot naj dalja žerv. Župan pa, ki mi je to pravil, je djal, da je bila naj manj tri sežnje in pol dolga.

Sem ter tje je še zdaj toliko kač, da se pastirji radi ogibajo teh krajev. Navadna jed večih stepnih kač so mali susliki, ktere mori vse, kar jé meso, kakor smo že povedali. Tako je živalsko življenje po stepah.