Živalsko življenje po južnoruskih stepah
| Živalsko življenje po južnoruskih stepah |
| |||||||||||||
I. uredi
Kakor hitro pride popotnik na visoko, jasno in golo stepo, zagleda koj veliko majhinih živalic, ki povsod okrog pri poti po travi skakljajo. To živalico imenuje Rus „suslik,“ Nemec ji pravi „Erdhäschen.“ Ta mični in gibljivi mali glodavec živí menda samo po teh krajih, ker še tukaj je težko kterega zagledati, da le prideš med germovje. Posebno ljubijo suhe, mehke stepine tla in v njih rasteče mnogoverstne čebulčnice in trave, ki jim dajejo živeža tako obilo, da se obilni zarod lahko preživí.
Suslik je po vsem svojem bitju in navadah naj bolj podoben mermrači in veverci. Mermrača bi se mogla zmanjšati in stanjšali, da bi naredili suslika iz nje, in veverci bi mogli rep skrajšati in ji progasto dlako dati, da bi napravili suslika, ki bi ga skorej smeli imenovati veverco golih step. Ravno tak je, kakor mlad zajček, ko bi se mu prirezale ušesa in malo podaljšal repek. Luknje, ki jih nareja v tla, peljejo od verha na pošev navzdol in potlej spet kviško k gnjezdu, imajo dva vhoda in razun gnjezda še prostor, v kterem spravljajo živež. Če se vlije vode v luknjo, se prepodijo lahko in vjamejo, ker vode ne morejo terpeti. Zato se pa tudi v suhih letinah neizrečeno pomnožujejo; v mokrih pa se zmanjšuje njih število. Zatorej se selijo naj rajše po robéh, kjer se dežnica hitro odtaka. Pa vendar jih je po ravnih stepah tudi toliko, da pri vsakem pogledu po travi zagledaš suslika. Tu vidiš enega, ki ravno skoči v svojo luknjo, tam druzega, ki sedí pred svojim gnjezdom in tam spet tretjega, ki se lepo pase po travi. Po dolínah pa, kjer skaklja truma žab, ga ni suslika nobenega.
Susliki niso tudi brez strasti, brez malih muh in term, ki razveseljujejo človeka ravno tako, kakor njih čedna podoba. Šalijo in igrajo se med sebó kakor mermrače in se grizejo in gomulijo po travi okrog kakor podlasice. Tudi so radovedni, kar jo pri živalih, kakor pri človeku, znamnje znotranjega duševnega življenja. Če se jim približuje človek ali kaj druzega novega, se postavijo po koncu v travi, od začetka le malo; če pa stopiš še bliže, se vzdigujejo pri vsakem našem koraku bolj kviško in stojé na zadnje kakor sveča v travi. Če se mu pa še bolj bližamo, se radovednost njegova spremení v boječnost in začne se ravno tako hitro stiskovati; boječnost se na zadnje spreoberne v strah in suslik švigne k svoji luknji. Tu se pa spet vsede, pogleda okrog sebe in premišljuje, če je res nevarnost tako blizo. Če se pomikujemo proč, pride koj spet iz zavetja in dela, kakor da bi za nič ne vedil. Če pa gremo hitro še bliže, mu pa pade od strahú in groze serce v peté in on puhne v svoje gnezdo.
Suslikov glas je kaj žalosten. Skorej da je tak, kakor skričkovo škripanje, samo da je bolj mehak in potegnjen in da na zadnje bolj tanjko in mehko zavit. Sliši se ginljiv glas, kakor glas terpečega; skorej je podoben glasu stvari, ki se bojuje s smertjo. Tako živa in gibljiva žival, pa ima tako mil in žalosten glas! — Je pa tudi med vsem, kar je živalčnega, samo glas žalosten, kakor so vsi glasovi na stepi. Že to, da ljubi svoje druge in da imá družbo rad, kaže, da je suslik prijazen in da sovraži samoto. Kjer živé susliki, jih živi cele trume in po nekterih krajih so tla čez in čez več ur na širjavo preorane, da je luknja pri luknji. Pokončujejo travo in semena, tudi čebule in korenine, in so tedaj škodljivi tudi njivam in žitnicam, pa vendar ne tako zlo, kakor miši, ker se ne naselijo v zrahljano perst po njivah ali po hramih, ampak živé veliko raje prosti na široki stepi. Perstí na njivi se boje že zavolj tega, ker jo dež prevlažno stori. Samo enemu sadu, ki ga človek sadi, so posebni sovražniki, namreč bučam in dinjam, na kterih sladko seme imajo posebno piko. Zato pa tudi Malorusi in Bulgari obdajajo svoje verte ob času setve s skopci in pastmi, v kterih marsiktér sladkosned suslik, ki je prišel nad bučino seme, ob svoj čedni progasti meh pride. Ljudje spravljajo kožice, če jih veliko dobijo, kar pa sicer ni težko, in ženske jih imajo, da zarobujejo ž njimi oblačila. Zgodí se tudi, da jih dobijo toliko, da so v stanu cel kožuh iž njih sošiti.
Ni dvomiti, da je izmed vsili četveronogatih živali po stepah naj več suslikov, ki tedaj celi množici družili živali v živež služiti morajo. Zato pa gre tudi vse nad nje, kar ima le količkaj močí, da zamore zmage upati: volk in lesica, orel in kregulj. Nektere plemena kreguljev živé menda le od njih, ker plavajo vedno nad stepo in se spuščajo na suslike, ki se igrajo pred luknjami. Tudi množina stepnih psov nima druzega jesti kakor suslike.
Razun suslika je še mnogo družili tacih glodavcov, ki prebivajo po luknjah, na stepi, kjer mora skorej vse, še celo človek, pod zemljo prebivati. Pa izmed vsih ni nobeden človeku tako nadležen, kakor miši, ki se po tukajšnih žitnicah res neizrečeno množijo. Terdno zidovje velikih žitnic je skoz in skoz prevertano in preorano. Po teli preduhih so gnjezda in polno žita nanošenega. Po starih žitnicah, v kterih že več let žito nasuto leží, se zaredi strašne trume miši, kterim komej pol žita še za človeka ostane. Zato včasih kmetu ne ostaja druzega, kakor celo hranilnico zasmodili, da zgorijo miši z žitom vred. Po mokrih letinah jih je več kakor po suhih, kar pa ne priča od hujega deževanja, ampak od obilniše žetve mokrih letin.
Pravijo, da je stepni volk niži in dalji, kakor pa gozdni. Čudno je, da on tudi kakor mnoge druge živali tù pod zemljo prebiva in sicer ne samo po jamah, ki hi mu jih bila narava pripravila, kar morde tudi drugod stori, ampak izkoplje si — to je ravno čudno — kakor lesica velike luknje v zemljo ne samo po sterminah, pri grapah in pri morju, ampak velikokrat na sredi ravne stepe, kjer včasih ljudje mlade volkove po sežnju globoko iz zemlje izkopljejo.
Okrog Odese je že malo volkov, ker je zemlja že preobdelana. Tudi drugod blizo černega morja jih je manj, kakor proti severu po Malorusii; ker gole stepe jim niso tako ljube, kakor z germovjem pokrite ukrajnske in maloruske ravnine. Mislim, da nikjer na Rusovskem in tedaj nikjer na zemlji ni toliko volkov, kakor po teh severnih stepah. Tu je prava domovina volkov.
V teh krajih je vsako poslopje terdnjava zoper volkove, ker zagradijo ga z 12 do 14 čevljev visocimi, iz ternja spletenimi plotovi. Nekega dne sem se pogovarjal z ženskami iz Umana od množice volkov po njih krajih. „O da, teh je pri nas vse polno,“ so rekle. „Pridejo v vasi kakor psi in nam poberajo otroke iz zibeli.“ V ravno takih trumah kakor volkovi, se nahajajo po stepah in po deželah, ki jih mejé, tudi njih največi sovražniki — psi. Po veliki enakosti pasjih in volčjih lastnosti je soditi, da je stvarnik stvaril psa in volka kakor brata, kijih je pa človek razperl tako, da je zdaj pes naj hujši sovražnik volku. Ni je po mojih mislih bolj pasje stvari na svetu, kakor je stepni pes Kozakov in Tatarov. Pasji rod južnoruskih step je gotovo naj bolj hudoben in divji med vsemi pasjimi rodovi na zemlji.
Po celi južni Rusii od Ukrajne do turške meje in še dalje notri v Bulgarijo in Tracijo je pes povsod ravno tiste divje postave. Povsod je ravno tista velika žival z dolgo dlako, dolgim gobcom, z dolgimi nogami in z dolgim repom, ki šteje med svoje prednike menda več volkov kakor psov. Vsi ti psi so si tako enaki, da so še clo skorej vsi ravno tiste barve; umazano sivkasto-rujavi so skorej vsi. Njih število in njih divjost na Turškem ne moreta huje biti, kakor po teh krajinah. Akoravno Malorus, ki jemlje pri slabem vremenu mačka in petelina v svojo hišo in jima pripušča naj gorkeji kraj pri peči, psa sovraži, ga iz hiše preganja in akoravno bi nikoli ne pripustil, da bi med kosilom pes pod mizo kosti glodal, ima vendar vedno veliko teh stražnikov okrog sebe, nekaj zavolj volkov, nekaj zavolj nerodnosti, ki mu brani, da bi pazil, da bi se mu psi preveč ne pomnožili. Iz pred vsake hiše na stepi skoči človeku po šest, po deset ali dvanajst teh kocinov nasproti. Ne da bi djal, da so samo pri velicih poslopjih; pri naj borniši zemljanki jih je tudi toliko, akoravno bi bilo treba dolgo iskati stvari, ki bi bila vredna toliko varhov. Psi, ki domá ne dobijo kar nič jesti, morajo ropati po stepi. Malorus psa nič ne uči, se mu ne prilizuje, ampak mu le zabavlja, pusti mu pa, da se preživi, kakor more, in mladih nikoli ne pobije psici, akoravno jih ima veliko.
Pomladi, ko na stepi vse, še celo krotka goveja živina, na pol obdivjá, ko vse teče na prosto stepo, storijo to tudi psi. Psice gredó na široko stepo, ter si izkopljejo jame, v kterih imajo mlade daleč od ljudi, kakor volkovi. Ti na stepi rojeni psi so poletu popolnoma divji, se bojijo človeka in se ne dajo vjeti. Po zimi pa, ko zaméti vse stvari krotijo, lakota in mraz zver pohlevno storita in clo volka v vasi ženeta — kakor pomlad s svojo obilnostjo clo krotko stvar divjo storí in psa k volkom podi — v terdi zimi, pravim, se spomnijo še le divji psi spet svojih starih gospodarjev in pridejo nazaj k svojim nekdajnim stanovanjem.
Po letu lovijo miši, podgane in suslike, iščejo jajčika po tičjih gnjezdih in se učijo clo, kako se vjame tiček, ki je ravno izletel iz gnjezda. Po zimi pa pridejo spet v vasi in od todi v mesta. Tu se vidijo potem povsod plašni lačni psi, ki niso nikogar in ki s pobešenim repom okrog letajo. Posebno se zberajo po prostorih pred mesti, kjer se sméti in nesnaga izsipa, in lazijo po grapah, kamor ljudje mertvo živino mečejo. Tu glodajo včasih bolj pridno, kakor červi, zmerznjeno meso kake merhe.
Da bi se število psov zatiralo, tega ni skorej nikomur mar. Sicer hodijo po nekterih mestih, kakor po Odesi, stražniki okrog, ki prelivajo vedno kri psov, ki nimajo gospodarja. Pa kaj pomaga to, ker jih iz vasi in iz step vedno veliko dohaja! Ravno kakor na Turškem služijo tudi tukaj psi zdravju, ker žró vso smradljivo mesnino, ki jo ljudje na ulice mečejo.
Stepni psi niso nikakor posebna dobrota za ljudi, tem več velika nadloga, ker jih je toliko. Vsem ljudem, še clo vertnarjem, so nadležni, ker sadje jim diší, da je kaj; zato pa lazijo tudi vedno po vinogradih, da bi grozdje zobali. Še clo na drevesa plezajo, kakor medvedje, nad slive in črešnje. Kolikor več požrejo mesa, toliko več potrebujejo potem sadja, ki jim, kakor pravijo, hladi vročino, ki jo vzrokuje meso. Pri živinskih kugah so spet velika nadloga, ker zanašajo bolezen v hiše in v hleve in ker se po hudih živinskih boleznih vselej pasja steklina kaj močno med njimi pokazuje. Pred nekaj leti je okrog Dnjestra živina hudo cepala, in drugo pomlad je bilo v tistem kraju toliko steklih psov, da se konji niso upali na stepe in da so se ljudje le po dva ali po trije vkup in oboroženi upali na pot se podati, ker drugač bi ne bili mogli braniti se napadov steklih psov.
Kakor volkovi, narejajo tudi psi jamo v zemljo, in sicer ne majhine, plitve luknje, ampak globoke, prostorne jame z ozkim vhodom. V te jame se skrivajo po letu pred vročino in po zimi pred mrazom.