Žive slike iz okupacije

Žive slike iz okupacije France Bevk

Izdano pod psevdonimom Ivan Bežnik.

Izdano:	Slovenec, letnik 47, štev. 11, v Ljubljani, v sredo, dne 15. januarja 1919. Slovenec, letnik 47, štev. 12, v Ljubljani, v četrtek, dne 16. januarja 1919. Slovenec, letnik 47, štev. 14, v Ljubljani, v soboto, dne 18. januarja 1919.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Svoboda

Zvonovi so zazvonili, s hiš so zavihrale zastave, radost je planila v srca.

»Kaj se je zgodilo? Kaj je?« Oči so se izpraševale, roke so se stiskale.

»Mir je. Vojska je minila. Smrt je minila!«

»Ali smo premagani?«

Kako je mogoče biti premagan, kdor je bil suženj? Za sužnja je samo še ena beseda; zmaga!

»Ne, mi smo zmagali. Oni so premagani, naši gospodarji, naši krvniki. Kar smo dolgo pripravljali v srcih, se je zgodilo. Živela svoboda! Živela!…«

Vsi obrazi so se smejali, vsi so govorili o novi dobi in o novih načrtih. Nikdar se niso ljudje pozdravljali tako prisrčno. Vojaki so se vračali v družine. Pozabljena je bila kri, ki je tekla, trpljenje, ki so ga bili deležni stokrat, ponižanje in lakota. Sama nedelja, sam blagoslov Gospodov. Sovraštvo je jenjalo…

Mlada straža je hodila po ulicah, nove kokarde so se bliščale na kapeh. Danes so prvič ponosni, da nosijo orožje, danes je prvi dan, ko so pripravljeni, umreti za domovino…

Vojska pa se je vračala domov…

Po blatni cesti med tesno stisnjene hiše so se gnetli ljudje, živali in vozovi. Trudni in mrki so zadnji težko sledili prvim, prvi so čutili pritisk od zadaj. Iz ozke dolinice so rastli, kot hi plezali iz prepada . Razkrojeni po svojem čustvovanju sw niso več poznali. Vsak je šel svojo pot brez povelja — mislil je samo na dom. Sinovi premaganega naroda so zrli očitaje, temno. Brez moči so oddajali orožje, brez ugovora so se pokorili otrokom…

Od jutra do večera so šli in daleč v noč. Nekateri celo s pesmijo, z mislijo na svobodo svojega naroda, z mislijo na novo življenje.

»Kako je to prišlo?«

Kdo bi odgovoril? Čemu štiri leta trpljenja, čemu strašna pot v Rusijo, Srbijo, Rumunijo, Italijo? Komu? Kdo bi dal nato odgovor?

Še ta težka pot — do m se blišči…

Kolone so se vlekle, kot sence… Po hišah so gorele luči in sijale na ulice. Ljudje niso govorili o drugem, kot o svobodi.

Mnogi so pričakovali sinov.

2. Oče se je vrnil…

Malinovka je trudna od dela poldremaje odmolila rožni venec in poklečala še za hip, da odmoli na tihem par očenašev, da se vrne nje mož Tone, ki je v bolnišnici…

Starejša hči Micka je pomivala sklede v kuhinji in pustila odprta vrata v izbo. Otroka ob peči sta že pospala.

Slišala se je samo ura in ropotanje skled. Nekdo je potrkal na vrata.

»Mati!«

Micka je poklicala mater, ki je zadremala. Ta se je prebudila in pogledala kvišku.

»Mati! Nekdo trka.«

Micka je stala na vratih in se plašno ozirala.

»Jezus! Ali si se zaklenila? Toliko tujcev kot hodi skozi vas!«

Tudi otroka ob peči sta se prebudila in gledala preplašeno; stisnila sta se tesno skupaj, ko so se udarci na vežna vrata potrojili.

Mati je stopila v vežo in potegnila Micko za sabo; strah jo je bilo.

»Odprite!«

»Kdo je?« je dejala Malinovka s spremenjenim glasom.

»Jaz.«

»Jaz je po noči vsak.«

»Oče je,« je dejala Micka, ki je vendarle spoznala glas.

»Saj res! Oh, ti moj Bog! Še lastnega človeka človek ne spozna!« Tako se izgovaraje, je obrnila ključ in odrinila zapah.

Bil je Tone. Hotel je reči: Še v lastno hišo človek ne more! — nevoljen od vsega — pa ni rekel ničesar — kakor je stopil v lastno hišo, je bilo pozabljeno vse…

Ženi in hčerki je stisnil roko skoraj molče, otroka je vzel v naročje.

»Komaj smo te čakali.«

Gledali so ga, kot se vrne človek s potovanja, kot ga izpusti usoda iz štiriletnega trpljenja.

»Ali si zdrav?«

Trudno je potegnil z roko čez obrat in dejal kot da ni slišal vprašanja.

»Prav je, da vas vidim.«

Otroci so ga objemali.

»Pustite očeta, oče je truden,« je dejala Micka.

»Naj bodo. Prazen sem prišel. Kar sem nesel, so mi vzeli na Mažarskem…«

»Samo, da si ti prišel,« je dejala Malinovka, ki ni vedela, kaj naj stori. »Micka, zakuri. Oče je potreben česa gorkega. Ali ne?«

»Ne branim se.«

Tone je bil redkobeseden. Obleka na njem je bila zglodana. Bled obraz je kazal utrujenost.

»Komaj sem vstal s postelje, pa sem šel,« je dejal Tone čez nekaj časa.

»Nič nisi pisal, da si bil ranjen,« je hotela izvedeti žena. Otroka sta štela sive gumbe na njegovi obleki.

»Nisem bil ranjen. V prsih se bolan. To je slabše,« ga je posilil kašelj.

Malinovka ga je pogledala preplašeno in stopila za hip k Micki v kuhinji.

Ta večer so šli vsi pozno spat. Gledali so in govorili. Tone se je pokrepčal, trudnost je za hip izginila, da je mogel dajati na stotera vprašanja stotere odgovore.

Opravičili so se, da nimajo kruha, a da bo že bolje, samo, da je dospel živ domov. Tone je kimal. Najmlajši je posadil očetovo kapo na glavo, da so se mu vsi smejali.

Ko sta pospala otroka in je šla Micka v svojo kamrico, je prijel Tone ženo za roko, ji pogledal globoko v oči in beseda mu je tresla.

»Mica. Bog je dal, da sem se vrnil živ.«

»Hvala Bogu!« je ta sklenila roki.

»Malo — sem bolan,« je dejal mračnejši kot prej. »Mislim, da bom ozdravil. Samo, da bo mir, da hujšega ne bo. Če sem v družini, je vse drugače, vse bolje. Ali imate mleka?«

»Mleka?« je vzdihnila Malinovka. »Eno kravo smo dali. Ena sama ne more imeti vedno mleka.«

»Bo že šlo. Konec je vojne; blago bo prišlo.«

»Turšice ne bo do srede zime. Drugega nimamo skoraj več. Kak krajcar smo dobili od podpore…«

»Te ne bo več,« jo je prekinil mož.

»Saj res…« se je Malinovka skoraj prestrašila svojih besed. »Samo, da si prišel in da boš zdrav.«

Peklo jo je, da je le za hip pomislila radi podpore. Bolela jo je misel, da Tone ne bo zdrav.

»Kakor more naj bo. Zdaj, ko imamo svojo državo, bo bolje, pravijo. Poskrbeli bodo tudi za reveže.«

»Ne vem, kako bo,« je dejal Tone in se zamislil.

»Ali misliš?« se je preplašila žena v svojem srcu. »Koliko so porabili generali in cesar…« Malinovka je dejala, kot je slišala.

»Lahi pridejo,« je dejal mož in pogledal ženo.

»Za božji čas!« je prekrižala žena roki. »Lahi? Ali ni mir?«

»Ravno zato, ker je mir,« je povdaril mož. »Tako je zapisano. V Ljubljani sem bral.«

»Bog pomagaj!« Še vojska bo. Pa vsi smo podpisali za našo državo.«

»Trpeli bomo,« je dejal Tone…

S težkim srcem sta se spravljala spat. Komaj je prisijalo solnce, je legla težka mora na srce…

3. Lahi so tu

Nad ljudi je legla skrb. Komaj rojena mlada svoboda je trepetala. Tujci so zasedali vas za vasjo, jemali svobodo in se vedli kot zmagovalci. Tisočkrat so imenovali Wilsona in Korošca: v teh dveh imenih je ležalo vse, vse… Srca so klicala brate Srbe. Kokarde so postale ponos: zastave, ki so visele s hiš, so bile ljubljene z gorko ljubeznijo, z ljubeznijo preganjanega, mučenega.

Z godbo na čelu so prikorakali Lahi. Ljudje so bežali plašni v hiše. Nikogar ni bilo na ulici, le pisane zastave so molele svoje rogajoče jezike v mračen dan. Izza rosnih šip je gledal ta ali oni obraz, ki se je umaknil pogledu v okna.

Razpršili so se na vse strani, razdelili se po hišah, ščebetaje v svojem jeziku. Razvili so zastavo in se spuščali z ljudmi v pogovor.

Ljudje so plaho gledali in dokazovali, da ne razumejo.

»Ne znajo našega jezika,« so dejali vojaki.

»Saj je uboga ta dežela,« je dejal nekdo, ki je mislil, da pride v raj, za katerega je tako dolgo krvavel.

»Proklete goré!…«

»Kdo jih razume?« so dejali tudi naši ljudje.

»Saj nimajo nič,« so pripomnili drugi.

»Piščance nam bodo cvrli. Čemu so obesili tisto pol zeleno cunjo?«

»Pa majhni so, kot bi iz enega naredil dva.«

Ljudstvo se je počasi udalo. Kaj je moglo storiti? Zagodrnjati so smeli. Odpravili so narodno stražo, ukazali so sneti zastave, pribili so razglase v laškem jeziku. Ljudje so hodili molče, z očmi, uprtimi v tla. Kadar sta se srečala dva, sta se razgovorila o svoji tihi bolečini.

»K tlom nas stiskajo.«

»Naših zastav ne morejo, a mi njih cunje ne trpimo.«

»Če bi prišli Amerikanci, ali Srbi…«

»Vse njih papirje hočejo, da beremo. Saj to ni jeziku podobno.«

Mračno so šli vsak svojo pet, v srcu jih je tiščala misel: Kaj bo z nami?

Kaj bo z nami?

4. Krčma brez vina

Krčmarica Brtončka ni imela vina. V eni sobi je bila laška pisarna, v dveh so spali oficirji, v kuhinji so se sukali kuhi; samo ena soba je ostala za družino, kamor so so zatekali posamezni gosti, katerim pa krčmarica ni mogla postreči…

Može je jezilo vse. Vse hiše polne, vse poti polne, za vsakim trhlim štorom je stal Lah. Bog jih nesi! Niti ni več prostora, kjer bi se človek s sosedi pošteno porazgovoril in pozabil na hudo.

»Vina gori!«

Krčmarica je zatrjevala, da ga nima, in če bi ga imela, ga ne more točiti…

»Kakšna je krčma, ki nima vina?« so dejali.

»Saj je prav. Dražje ne more biti, zato ga raje ne točijo.«

»Vsaka kaplja vinar…«

»Kaj vinar, groš!«

Nasajeni so bili, bilo jih je za krajcar manj kot vina. Krčmarica je bila trdne nature, pa se je smejala.

»Ali se tresete za denar, krčmarji? Lahi dajo za vaše krene toliko kot dva piškava oreha.«

Martin je bil razgret bolj kot vsi možakarji. Kaj ga je peklo, tega ni povedal.

»Ali sedeti smemo? Ali je prepovedano tudi to?«

»Sedite lahko,« je tolažila krčmarica.

»Pa koliko bo računa za sedenje?«

»Bo, kar bo,« je dejala krčmarica.

»Saj nimamo denarja, da bi plačali: ti vzameš samo laškega.«

»Ker so groši tako veliki kot goldinar,« so se norčevali s smehom.

»Nobene podobe nima ta denar. Taki bankovci! Našega so pa dali čisto v nič.«

Slak se je jezil. Nekaj tisočakov mu je požrlo vojno posojilo, ostalo se je spremenilo v steljo.

»Kdor je dolgove poplačal, ta ima zajca. Drugim je ušel. Ali te skrbi, Slak? je dejal pikro Luka in gledal s srepim pogledom.

»Tiho bodi,« je jezikal Slak. »Pij pri meni. Le nalij; danes smeš ali ti.«

»Plačam lahko sam, ko nič na mizo ne pride,« je odgovarjal Luka.

»Jezi me,« je postal Slak zamišljen v svojo usodo. »Saj vem, da je šlo vse v nič. Še pijače ne dobiš za denar…« so je razvnemal.

»Ti si pa štedil maslo in jajca… vse. Še mleka ni dobil ubogi pri tebi, ker ga ni mogel plačati dovolj drago…«

»Tiho, bajtar!« ga je zavrnil Slak. »Vedno ste se pretegovali pred vojno, ne da bi delali. Zdaj pa stokate.«

»Če sem ti delal, mi še črnega kruha nisi privoščil. Na kup si gnetel tisočake, da si jih vrgel cesarju.«

Bajtar je pogladil rjavo brado, smejal se je in ni molčal kmetu.

Vsi so se smejali Slaku, ki ni mogel biti dosti hud.

»Tebi, Slak, je gotovo žal za cesarja,« je podražil Luka.

»Meni?« je dejal Slak s pomislekom. »Njegovo podobo sem bil kupil, to je res. Zdaj sem jo obrnil v zid, da gleda s hrbtom po hiši.«

»Kapo mu daj namalati, pa spodnjo čeljust mu nategni, pa bo laški…«

»Pod Lahe pa ne…« je vpil Luka. »Še otroci jih ne marajo. Ko so šli po klancu, so vpili za njimi: Lah bo jedel grah. — Bob pa v resnici zobljejo, ne da bi ga skuhali.«

»Boš tiho,« je miril Janez, boječ človek in zrl k peči. Tam je res sedel Lah. Bog ve, kdaj je stopil v izbo, da se pogreje.

»Kaj?« se je ozrl bajtar, »Tale? Odkodi pa je? Saj ne razume drugega kot surovo korenje jesti.«

»Naše njive so vse prebrskali.«

»Bog ve, če ni Rezijan. Rezijan: razumejo,« je dejal Janez.

»Eni znajo…« so trdili.

»Ej, če znajo »dober dan«, drugo pa znajo eno figo.«

»Za naša dekleta znajo dosti. Če se jim pritožiš, ne vedo ne bev ne mev. Pa drugače sem slišal take besede, da jih ne ponovim…«

»Precej so udarjeni na ženske,« je dejal Slak. »Naše dekle so jim morale bežati. Klofutniti ga ne smeš.«

»Pa bi ga!« se je razhudil bajtar.

»Kaj ga boš? Tisti dohtar, ki ga imajo, zdravi le mlade. Za špansko bolezen daje bonbončke…«

»Pa drva kupujejo na kilo. Kot da je moka.«

»Mraz jim je rado.«

»Seveda, ko so pri peči doma. Po kaj pa so prišli? Postopajo kot vrabci. Franceta za bregom so vjeli, ko je šel na vasovanje… Pahnil je v glavo dva pritlikovca in ušel.«

»Ta je debela. Zaprli bi ga.«

»Kako? Ko jih je pa sram povedati.«

»Beži! Še za hujši nič jih zapirajo. Oni dan so zaprli štiri — ne vem, kje… Tak mi je pravil, ki ne laže.«

»Seveda, radi pušk…«

»Ne,« se je ozrl Luka po Lahu ob peči. »Kdo ve, če ta ušivec res ne razume?«

»Buh, ta, pa po naše!…«

»No, da… slišal sem in tako prodam. Naslikali so laškega kralja a štirimi nogami.«

Možakarji so bušili v smeh in se ozirali na vojaka. Tudi vojak se je smejal, ne vedé zakaj.

»Saj še sami kolnejo svojega kralja,« je pripomnil eden.

»En sam Srb jih žene…«

»Čujte,« se je nagnil Slak nad mizo, stisnil pest s palcem kvišku, kot vedno, kadar je vedel kaj važnega in poškilil na Laha. Vsi so zrli napeto vanj. »Petrinov je bil na oni strani.«

»A?« so zijali. »Kaj je?«

»Videl je Srbe. Samo povelja čakajo. Kar roke jih srbijo, tako radi bi udarili.«

»Mari se mi zdijo Lahi tako potrti,« je modroval Janez.

»Čakajte, še nekaj…«

»Kaj?«

»D o petnajstega morajo Lahi do Soče nazaj. Wilson jim je ukazal. To jih peče. Najkasneje do devetnajstega, če ne, bodo udarili Srbi…«

»Wilson? Tega ne verjamem.«

»Bogu bi ne verjel, če ne primeš. Pa je gotovo. Wilson se je ujezil. V Trst je poslal živež za Jugoslovane, pa so vse Lahi požrli.«

Možje so kimali in verjeli.

»Lah nima nič. Še hlače nosi amerikanske.«

»Pa so dejali in vpili, da bo vsega dosti.«

»Da nas bi kupili. Dati pa ne morejo, ko nimajo. Prav je, da nimajo. Stavim, da bi se moja baba podpisala za Laha, če ji dajo kilo kofeta.«

»Še ti bi se…«

»Kaj?« je udaril Luka po mizi. »Ali nisem bil enkrat zaprt, ko sem dejal, da je rajni stari cesar za penzijon? Ti si pa molčal, ko so drobili hosto na tebi…«

»Beži, no, beži!…«

Luka je bil razjarjen, možje so bili slabe volje in Bog ve, če ne bi se bili za res sprepirali, da niso vstopili Lahi v izbo, ki so prišli gret se, pihaje v pesti…

»Ali bi jih, zlodje?« je siknil Luka, ko se ni upal izliti jeze nad drugim.

Prvi je vstal Janez in se poslovil. Za njim so šli počasi drugi, da ne bi vzbudili suma, da se jih bojijo. V vratih se je obrnil Slak:

»Prvič grem iz krčme, da nič ne plačam.«

5. Vsi na Laško

Na hiše so nabili lepake: vsi bivši vojaki se morajo zglasiti… V velikih črkah je stalo to, kazen so zagrozili. Po samotnih in oddaljenih hišah so šli sli.

»Če mi ne povedo po naše, ne grem nikamor.«

Pa so povedali po slovensko. Treba je bilo, zglasiti se nemudoma.

»Kaj bo?« so zatrepetali ljudje.

»Pa se delajo prijazne. Žive nas bi radi požrli.«

»To je svoboda in pravica.«

»Vojska bo,« so sklenili. »Vsi bomo šli. Kdor ni poginil v štirih letih, bo poginil zdaj. Iztrebiti nas hočejo.«

»Za maščevanje gre,« so dejali najbolj plašni z grozo in groza ima velike oči. »Nemci in Mažari so ropali, vi boste plačali. Ob Piavi vas bodo vpregli kot živino.«

»Bog nas vari!« Bila je med ženami, otroci, starci in možmi plahost in groza kot od štirinajstega leta nikdar. Njih srca so se skrčila v bolečini, v vsaki družini so tekle solze; deca je klicala za očeti…

»Kmalu pridemo za vami še mi. Preženo nas.«

»Ne bojte se!« so tolažili mračnih obrazov možje. Pa so bili sami potrebni tolažbe .

Ko je Malinovka izvedela, je sklenila roki:

»Kako se bomo preživeli? Stopil je komu pomagat, da smo vseeno rinili dalje!…«

Tone je bil bled: »Še to…« Pest je stisnil na mizo in zrl predse. Kletev, ki mu je silila na ustnice, je udušil radi otrok.

»Saj sem to mislil,« je dejal. »Ženó me, da bom umrl. Doma sem bil boljši.«

»Bog ne daj!« se je zgrozila žena.

»Oče!« je dejala Micka.

Malinovec je zrl trdo v mizo. »Bog vé, kaj hočejo. Saj smo ponižni kot otroci. Kaj jim naredimo?«

Nato je dvignil pogled in uprl ostro oči v Micko: »Micka!«

Micka je pogledaia vanj.

»Micka, zdaj grem. Velika si postala in nočem, da bi mi niti s pogledom delala sramoto… da bi se niti jezik ohrnil pozneje radi tebe. Ali razumeš? Slovenci smo! In če bi bilo le za las sramote na tvojem poštenju, te nočem več za hčer.«

Tonetu se je tresla besed a od razburjenosti. Micka je strmela in pobledela. Za hip so se ji predočili mladi ljubeznivi obrazi, ki so ščebetali vsiljive sladkosti… Oče ji dela krivico; saj so ostudni hinavci…

Očetova ljubezen pa je bila prevelika, bridkost ločitve premočna, da bi ta trenutek molčal.

»Saj je pametna,« je pogovorila Malinovka.

»Nič,« je dejal Malinovec trdo, »Ni se treba lizuniti. Oni zase, mi zase. Zdravje sem pustil, a še bi… Nisem branil Avstrije, lastni dom sem branil, to prav…«

»Pomiri se!…« je dejala žena in obrisala solzo v predpasnik.

»Naj me trpinčijo. Vajen sem. A vam naj se ne skrivi noben las… Zdaj nas ženejo, kot da smo jih sprejeli s sekiro…«

Mož je zagledal solze, na licu žene in se prestrašil. »Ne joči! Wilson ne bo tega pustil…«

Ko je izustil to tolažbo, je bilo obema lahko pri srcu. Žena je poklicala hčerko iz kamrice, da sta pripravljali za na pot…

Prišli so od vseh strani, zglasili se pri županu, kjer so jih popisali, in se vstopili na trg v gostih gručah, ter čakali. Objokani svojci so jih spremljali in jim nesli popotnico, da jih pozdravijo še enkrat in jim stisnejo roko…

Tuji častniki so jih zrli z zasmehom. Može je to peklo.

»Posmehujejo nam se…«

»Če bi vedel, šel bi na Kranjsko.«

Malinovec je stal omamljen sredi gruče in zrl trudno izpod čela. Malinovka in Micka sta stali objokani v bližini… Micka je gledala na očeta, ki je s pogledi učil, grozil…

»Oče, ubogala bom,« je dejala hči v srcu.

Trije avtomobili so stali pripravljeni in četa vojakov z bodali. Prebrali so imena še enkrat, ljudje so pa sedli v vozove. Eni so se tolažili prigovarjaje, drugi so kleli. Konica fantov je zapela žalostno zateglo : »Oj, zdaj gremó…«

Dekleta so brisale solze v bele rute in podajale roke. Starka je zajokala: »En sam se mi je vrnil, še ta gre…«

»Dobro varite!«

»Bog vas čuvaj! Vrnite se kmalu!«

»Vse pobijemo,« je zavpil pijan fant po laško. Poveljnik se je smejal, debel in dobričina, kot se je kazal.

»Gospodari, kot da ni prišel včeraj. Odkod pa si doma?«

»Tri leta niso prišli nikamor,« so dejale ženske razburjene. »Naši so popustili, pa so prišli v zahvalo…«

»Na počitnice.«

»Pst!…«

»Kaj — pst! Če mi moža vzemó. Še jaz bi prišla na ta način naprej. Še očitno jih bom klela.«

»Vojska bo,« so šepnili. »Srbi pridejo. Na tisoče jih je na Kranjskem.«

»Oj, zdaj gremó…«

Avtomobili so se premaknili, klobuki in rute so zavihrale, zaklicali so še enkrat in se odtrgali od domačih tal. Tisoč bridkosti je šlo z njimi. Plamen mržnje se je razvnel bolj visoko. Tiho se je stisnila pest.

»Ali smo zato trpeli?«

»Zakaj smo toliko hrepeneli in upali?«

6. To ljudstvo nas mrzi

»Naše ljudstvo je prepojeno z mržnjo do tega rodu in z ljubeznijo do grude. Nad tisoč let bojev in suženjstva ga je usposobilo in vzgojilo, da stoji na prvem mestu med Slovenci in ostalimi kulturnimi in svobodnimi narodi. Darujte jim Italijo, izvolili bodo svoj nerodovitni ubogi breg, svojo slamnato kočo in — svobodo…«

Hiše so postale neznosno prazne in puste. Očetje in sinovi so šli… In če se tudi vrnejo, madež ne more biti izbrisan nikdar. Osebna svoboda je predpogoj vsega, hrana človekova, kri in srce.

Nihče ni izgubil zadnjega upanja, a nihče ni čakal dobrega. Temni obrazi so se kazali tujcem. Pred njimi so se zapirala vrata, ko so prosili tega in onega.

»Kaj ima to ljudstvo?« so dejali.

Malinovka je hodila kot izgubljena po hiši. Kar je prijela v roke, ji je padlo na tla.

Otroka sta se stiskala tiho in plaho k peči. Micka je s solzami šivala obleko.

Očeta ni v hiši. Kot bi dejali, da ni solnca, da ni kruha, da ni sreče. Oče je vse. Imeli so ga radi. Tih gnjev je stopil v dušo ob skrbeči misli na njega, bolnega…

Ta znak so nosili vsi obrazi, vse hiše…

Mladi moški obrazi so gledali začudeni. Vedna pesem in smeh, izvirajoča iz tople južne krvi, se je preplašila ob pogledu na solze.

»Kaj imajo ti ljudje?«

»Očeta ste nam vzeli. Pobijte še nas!«

Videli so, da je resno. Hoteli so razumeti, tudi tolažiti so hoteli s par besedami, ki so jih znali.

»Italija lepa… dobra…«

Kje so sinovi in mislijo z bridkostjo na dom? Kje so sanje o svobodi? Ali niso bili pripravljeni žrtvovati vse?

»Norčujejo se z nami…«

»Italija dobra…«

»Lažnjivci ste. Nečemo vas. Tudi če nas ubijete, če nas mučite do zadnjega. Mi vas sovražimo, ker… nočete, da si postanemo pravični prijatelji…«

Zastonj so iskale sladke besede v svojem jeziku, da bi našle pot v srca, ki so šla na romanje za svojimi dragimi, za mlado svobodo…

Mlad častnik je udaril po mizi in si zgrizel ustnice.

»To ljudstvo nas mrzi v dno duše. Kaj smo jim storili, da nas sovražijo?«

Mladi častnik morda resnično ni znal, kaj so storili, čemu so obrazi izprani od solz, mesto žarki od veselja, čemu so hiše kot grobnice, mesto okinčane z zastavami.

Mi to vemo…

7. Slovenci

To je bila za vas novica. Če je srečal sosed soseda, je dejal: »Ali si videl?«

Prikimal je in se posmejal: »Videl sem.«

Na hišah so bili pribiti plakati, pisani v slovenskem jeziku, na katerih se je obetalo vsega dobrega, blagostanja in pravic, sreče in svobode. Z velikimi črkami so vpili, da so prinesli mir in blagostanje.

Kdor se je ustavil pred plakatom, ga je prebral do konca in šel dalje zamišljen sam v sé.

»Saj bo nam morda dobro,« je dejal nek človek, ki si je želel miru in kruha.

»Kaj, dobro? Ti si pohuljenec!«

»Saj nisem nič rekel!«

»Rekel si. Če bi ti Lah ponudil lešnik za desnico, pa bi ga vzel. Naj imajo sami tisti sladkor! Osem dek sem pa dobil za Božič…«

Soseda bi se bila kmalu sprla. Ljudje so se sprva čudili, da so zapisali pa naše na zid, pa so še spomnili.

»Prikupiti se hočejo.«

»Tiho bodite,« je dejal Matevž iz Loga in pogledal po Lahih, ki so mu sedeli za mizo, da še družina ni imela prostora. »Zdaj bomo imeli vsega dosti.«

»Kuhali bodo oni, samo žvečili bomo.« —

Saj vidimo, kako. Krompir so mi vzeli. S čim naj redim otroke?«

»Kaj, ko pa nihče ni podpisan na tem papirju. Kdo vam bo dal? Tudi naše šole nam obdajo.«

»Saj res. Lažejo nam. Doli bi strgal.«

»Bodi pameten!« je dejala žena in pogledala nanj. »Zaprejo te in povrhu tega ženejo še nas.«

»Kaj?« je dejal mož in se spomnil, da so mu potlačili ozimino, prehladih živino v hlevu s puščanjem odprtih vrat, pokradli slamo in drva. »Ven jih vržem,« je grozil. »Kaj obljubujejo?! To naj puste na miru, kar imam! Denar so dejali v nič, posestvo so mi deli v nič, še za lastno mizo ne smem sesti. Čuda, da nas puste govoriti! Pretegnjencem pokažem!«

Gledal je divje na Lahe in kadil pipo. Žena ga je mirila, vojaki pa so se za hip ozrli, dejali nekaj po laško in kvartali…

Drugo jutro so bili plakati raztrgani. Vas je gledala začudena: »Lahi so jih.« Pa so videli migljaj v očeh in so se tiho nasmejali. Nekateri so bili nevoljni. »Pustili bi.«

»Naj še drugače govorijo slovensko.«

»Če pa kaj narede.«

»Kaj hočejo narediti? Domov naj gredo! Sicer pa to ni telefonska žica. Kdo te bo kaznoval, če ga je bilo sram podpisati se, ko je vedel, da je lagal. Saj nismo otroci!«

Razšli so se, vsak svojo pot in tiho mislili: »Saj so prijazni, a nečemo jih, to je; pa če nas pestujejo… Naj nas ubijejo radi tega!«

Pa ni dejal nihče ničesar. Konci raztrganega popirja so se gibali v vetru, če niso odnesli paglavci še tega… Vas se je tiho smejala, zvesta svoji obljubi, ki jo je dala edinstveni svobodi.