Živi in mrtvi
| Živi in mrtvi Josip Knaflič |
| |||||||||||||
Potem ko sva sedela s sodnikom do polnoči v gostilni, me je povabil še na svoj dom »na čašo čaja«. Rad sem privolil, kajti bil je resen in pameten mož, in zelo sem ljubil njegovo družbo; pa tudi on, dasi znatno starejši, je čutil zame gorko prijateljstvo in zaupal mi je mnogo.
Sodnik je bil vdovec brez otrok in je imel samo kuharico, ki je bila okrogla kakor buča in je kuhala posebno izvrstne juhe. Njegovo stanovanje pa se je nahajalo v zadnjem koncu starega sodnijskega poslopja in je bilo veliko. Bile so to tri visoke sobe s črnimi lesenimi stropi in temno starinsko slikarijo, ki je dihala mraz; okna so bila narejena v lok kakor pri kaki cerkvi in so bila vedno zagrnjena s temnimi zavesami. Temno je bilo v vseh teh prostorih, tiho in svečano-resno kakor v samotnih sobanah sivega gradu in samo lepo, novo pohištvo je bilo svetlo in prijazno ...
Zakurila sva samovar, pravi ruski samovar, velik in bleščeč, ki ga je poslal sodniku v dar prijatelj, ruski profesor — in potem sva sedela, pijoč in pušeč, v onem mehko-ubranem, mirnem razgovoru, ki v poznih nočnih urah združuje prijatelje in je njihovim dušam tako blagodejen. Samo da je bil moj prijatelj nocoj nekaj molčeč in sem zapazil tudi na njegovem obrazu senco otožnosti. Dolga pavza je nastala naenkrat v najinem razgovoru, v kateri je sodnik, vidno globoko zamišljen, strmel v rdeči zubelj oglja pod samovarom, in sem ogledoval jaz gole stene in strop, kjer so oblaki dima, obsevani od žarkov viseče svetilke, razpenjali rumenkaste mreže. Turobna lena slika! Polagoma sem začutil, kako je vzduh sobe legal dušljivo na moje prsi, silna žerjavica mi je parila život ...
»Naj odprem okno! Meni je vroče,« sem rekel in vstal.
Sodnik je pokimal.
Odpahnil sem eno krilo, in hladni, rosni pomladanski zrak je prodrl noter zaeno z vonjem kostanjev in tenkim petjem murnov.
»Postal sem dolgočasen, kaj?« je izpregovoril sodnik in se nasmehnil.
»Spomini! Nocoj je obletnica moje poročne noči, peta obletnica ... pravkar sem se domislil.« Naenkrat se je vzdignil. »Vi še niste videli moje žene? Takoj Vam jo pokažem.«
Odšel je v spalnico (videti je bil razburjen) in se povrnil z večjo sliko v črnem okviru, ki mi jo je izročil.
Zrl sem na mlado svetlolaso ženo, močno razvitih oblik in zelo ljubeznivega obličja. Njena usta je obseval otroško-vesel smehljaj, toda njene oči so gledale žalostno ... Nasprotje med izrazom obraza in oči je bilo osupljivo in je napravilo čuden vtis. Opomnil sem to sodniku.
»Dà,« je potrdil. »Imela je vedno žalosten pogled, toda razumel sem ga še-le, ko je bila mrtva.«
»Vaša žena je umrla na porodu?« sem vprašal.
»Da; rodila je mrtvo dete. In veste, da je ona svojo smrt slutila vnaprej? Ne, čisto zagotovo je vedela, da umrje na porodu. Kako se je tudi bala tega! In kako rada bi živela! Tako se je veselila življenja! Kako naj bi se ne veselilo življenja tako mlado, srečno bitje!«
Bolesti prevzet je zrl na sliko.
»Da, ti si se smehljala,« je zdihnil, »toda tvoje oči so gledale žalostno.«
»Ljubezen terja krute žrtve,« sem rekel jaz.
»Krute žrtve!« je ponovil zamolklo.
»Moja uboga žena je morala izkusiti to. Ljubezen je bila njen sovražnik, ki se ga je bala. To se pravi: telo se ga je balo; njeno le navidezno krepko, v resnici neskončno nežno in fino telo se je treslo pred to strašno silo in ni se upalo se ji prepustiti ... toda njena duša je z vsem žarom hlepela po ljubezni! Veste, strasti, surove fizične strasti ni bilo v tej ženski, samo duša ... in v svojem življenju je ljubila edino mene. O, in kako me je ljubila! Nikdar več me ženska ne bo ljubila tako, nikdar več nobeno bitje. Ali v onem trenutku, ko je to srce prenehalo biti, ko so se te mile, blage oči na vek zaprle, dočim so me roke, že mrzle in trde, še oklepale, kakor zatrjujoč mi, da njene ljubezni tudi smrt ne more ločiti od mene, v onem trenutku, ko sem videl pasti to siroto kakor žrtev njene ljubezni do mene in je bilo že vse proč in izgubljeno — sem občutil šele in spoznal z vsem jasnim, neizprosnim in obupnim spoznanjem, kako da me je ljubila in kaj da sem izgubil z njo, ki je tolikrat nisem umel, tolikrat ji delal krivico! — O ti moja dobra, zvesta, čista žena!«
Sodnik si je zakril obličje in potem je jokal bridko in dolgo.
Nisem ga motil; tudi ga nisem tolažil; da, zavedeti se nisem hotel niti, da je mož, ki je sedel pred mano, nesrečen in da plaka ... Imel sem trenutek, ki ga ne vem imenovati, ali imam večkrat take trenutke. Ko se ne upam ne misliti ne čutiti ničesar; zakaj bojim se, da ko bi živela bolest in obup, ki ležita nakopičena v meni pod omamo pozabljenja in samoprevare, bi segel po nožu in si ga zasadil v srce ...
Kakor otrpnel sem sedel na stolu, in le samovar je brenčal potiho, tako klavrno, kakor bi plakal z nesrečnim možem.
Zunaj se je vsul oblak dežja naglo dol na zemljo, in murni so umolknili —
»Vi bi morali proč odtod,« sem dejal sodniku, ko si je obrisal solze in mi nalil novo čašo. »Proč vsaj iz teh prostorov, kjer Vas vse spominja Vaše žene, kjer Vaša rana ...«
Stresel je glavo.
»To je edino še, kar mi je ostalo od nje! Tukaj je živela, vse kar me obdaja tu, hrani njeno sled — tukaj je ona še, tukaj živi še, in tukaj je tudi moje življenje, kar ga je ostalo. Njen duh plava po teh tihih sobah in v samotni čas, ko sedim v tajnem mraku zaves, počivajo njene žalostne oči na meni ... O, tukaj je njen spomin in od njega se živi moja duša!«
»Pa je ni pozabe ali utehe, štiri leta niso bila v stanu prinesti utehe? Ali ga ni nadomestila!«
»Ni! Z njo sem izgubil vse na svetu in pozabiti je mi ni mogoče. Moje srce ima samo obup po njej, ki je danes tolik kakor v prvi uri. In nadomestilo? O kaka oskrumba, kakšen porog!«
Tako je govoril tisto noč sodnik Lovro Dolinar in bridko obžaloval izgubo ljubljene soproge, leto nato pa se je oženil vdrugič. Nova njegova žena je bila drobna stvarca, majhna, črna, mična, živa in vedno gostoleča — prava ptička! Ves dan sta odmevala njeno petje in njen srebrni smeh po visokih, zdaj pestro poslikanih sobah in visoka bela okna, zidana v lok, so se svetlikala tako veselo ... Sodnik je prihajal z ženko na vse zabave, in njen jasni smeh je odseval na njegovem gladkem, zdravem obrazu.
Imata danes že troje otrok.
In ona, ki je mrtva — njegova prva žena? Li še živi bolest po njej v njegovem srcu? Li plava še njen duh po visokih sobah? V mraku in samoti li še počivajo njene žalostne oči na njem?
Ah, mrtvi nimajo z živimi ničesar opraviti! Pride strast in vzame srce — in oni, za katerimi je ginevalo pravkar še v neutolažni bolestni, oni, mrtveci so pozabljeni. V grobu leže in v miru naj počivajo!