Živi mrtvec (Julij Bučar)
| Živi mrtec Juraj Lubič |
| |||||||||||
Vesna je bila tu. Okroglolica deva prišla je bliskoma, kakor na klic, zmagonosna, neprizanesljiva na pram vsemu premrlemu in mrzlemu ter je trosila iz svojega zlatega roga izobilja ljubke cvetke na poželjivo zemljo. Cvetke pa so prinesle srečo, življenje in ljubezen sanjajoči prirodi. Cefir je liki oživljajoč duh vel rajske vonjave zemljanom nasproti in kukavica in škrjanček in solnčni svit propovedovali so o vstajenju prirode. Vse, vse je dihalo blaženstvo, razkošje. Čutila, katerim je bila trda zima odpovedala toplo, so se vzbudila. Srce se je odprlo, polno, sladko, nemirno in človek je poželjivo zahteval odpočitka, užitka, življenja. Hrepenenje po delovanju, ki se je mesece dolgo zadrževalo, prebilo je okove ter je burno zahtevalo svojo pravico.
Prijatelja sta se spogledala. To je pomenilo: Sedaj je prišel čas veselemu dejanju.
To sta bila dva prava tiča, Francelj in Pepe. »Debela« prijatelja, »debela« v prispodobi in v istini ter izborna kolesarja. Kjer se je sploh šlo za kako šalo, za kako burko, tam sta bila na mestu. Časa sta imela vsled svoje neodvisnosti dovolj in sta se tako dobro razumela, da sta bila, kakor ena oseba. Pogled jednega razumel je drugi takoj, vse govorjenje in obrazloževanje je bilo odveč, kar je tuintam jedino pripomoglo k vspehu kake šale.
Prijatelja ljubila sta nenavadne doživljaje kar tako za premeno, vozila sta se, ljubila in pila. Saj je ljubezen in vino Bog ustvaril in ako je že tu, zakaj bi se zavračalo. Piti sta znala temeljitejše nego ljubiti, vendar ni to nič storilo. Ako se poljubi sedaj Emo, pride potem Berta na vrsto, večno eno in isto preseda in premena je sladilo življenja.
S temi načeli potovala sta naša dioskura enkrat semkaj, drugo pot tjakaj in sta povsod, kamor sta prišla, našla prijateljev. Saj sta bila tako ljubka, nesebična, neprisiljena, da se jima ni moglo ničesa očitati.
In tako je prišlo, da sta ta dva nekega lepega dne na kolesu frčala v K. Tam se je šlo za to, da se nekaj litrov vina v družbi veselih pivcev spravi v večnost in lepa Rozika Franceljnu tudi ni bila kar tako. Od tam sta nameravala prijatelja tudi v več kilometrov oddaljeno mesto Kr. ter Pepetovo ljubico obiskati. Zmerom dve muhi na en udarec.
To je bil prvi izlet teh dveh prijateljev v tem letu. Ni se torej čuditi, ako sta bila od svojih brezštevilnih prijateljev s posebno toploto sprejeta. Pila sta, pila, pela in se šalila, ter sta zapazila, da poteka dan šele tedaj, ko so ju na to opozorili. To teh dveh ni motilo; sklenila sta, da ostaneta ter sta pila in zopet pila in pila in se šalila. Svesta si neizogibne zamude naročila sta sobarici v hotelu, naj ju ob šestih v jutr o zbudi, da nadaljujeta svojo pot. Veselje ne vpraša po času in tak o je prišlo, da je ena ura hitela za drugo v brezkončnost.
Kikeriki! Oglasila se je že nekje domači petelin in kikeriki! Kikeriki! Kikeriki! šlo je od vseh strani v vseh glasih. Ob šestih v jutro prinesla je zaspana sobarica prijateljema sobni ključ s prošnjo, naj se sedaj le sama zbudita, ker smatra ona svojo nalogo sedaj končano.
Francelj in Pepe spogledala sta se razumljivo, kar je hotelo toliko reči, kakor: Tem boljše, človeku ni treba skrbeti za vstajanje in oblačenje. Vendar, treba je iti, sicer bi utegnila na mestu obležati, vinske kleti pa tudi nista za se zaplenila.
Prijatelja nista kazala veliko obetajočih obrazov. Neizmernost v pijači, v govorjenju, kakor tudi bdenje pritisnili so bili svoj pečat nanje.
Pepe se je stegoval, kakor prebudivši se srakoper in je tudi že sedel na svojem jeklenem konju, podjetno leteč iz mesta, dočim se je Francelj nekoliko pomudil. Saj se je vendar še imel posloviti od svoje piavooko lepotice, kar se ni moglo zgoditi, kar tako na mah. Sedaj pa je bil tudi on pripravljen za pot podvizajoč se, da dohiti svojega Pepeta.
Vozil je morda nekaj minut, ko mu pride kmet hitrih korakov in groze zasopljen nasproti, mahajoč mu z obema rokama v znak, da naj se ustavi, kajti našel je ponesrečenega gospoda, kolesarja tam doli v cestnem jarku, kateremu je morebiti še pomagati, ker je videti, da še diha.
S prva naš Francelj ni bil malo presenečen, ko je bil pa kmalu prišel s kmetom na lice nesreče, bilo mu je po situvaciji takoj vse jasno. Napravil je kolikor mogoče neumen obraz, ogledoval je sedaj kolo v jarku sedaj na hrbtu ležečega ponesrečenca, čegar obledeli obraz in na pol zaprte s krvjo poplute oči kmetu niso navdajale mal o skrbi. Sklonil se je čez njega, ga čvrsto potresel ter je rekel potem malomarnim glasom:
» Tu ni nič več pomagati — to mora biti tuj gospod!«
» Li je mrtev? « vprašal je kmet rastočim strahom.
»O, seveda, seveda, ubil se je — ne diha več — li ne vidite krvno lužo poleg njega?«
»Res je, res je, o moj Bog! Ubožec je moral ivkrvaveti,« dejal je kmet z grozo ogledavajoč krvno lužo.
»Pojdiva, pojdiva, proč od tu!« silil je Francelj. »Ako naju kdo tukaj vidi, bo naju na vse vrh še obdolžil umora in to bi bila slaba šala; visel bi vendar ne rad kar tako za nič in zopet nič «
»Ostanite, ostanite, gospod!« milo prosi kmet, kazoč toplo sočustvo za ponesrečenca. »Ne moremo ga tukaj pustiti ležati, kakor žival, saj je vendar človek, pa še gospod je. Grem po par ljudi, da spravimo nesrečneža v mrtvašnico.«
»No — naj bo — a glejte, da ste kmalo zopet tu, kajti jaz nimam časa in me take reči stresajo po vseh udih «
Brez odgovora hiti kmet v bližnjo vas; naš Francelj pa ni ostal sam, kajti kmalo so prišli potniki po cesti, eden, dva, trije so se pridružili našemu Franceljnu, od katerega so zahtevali najnatančnejša pojasnila o strahoviti nesreči.
Naš Francelj ni štedil z besedami, temveč je kmetom, ki so ga z odprtimi usti poslušali, pripovedoval najmanjše podrobnosti, kakor da bi bil pri nesrečnem dogodljaju prisoten. Tujec pa je ležal nepremično v jarku, svareč izgled nepotrebni kolesarski družbi, kakor so dejali kmetje.
Grozna zabava ob cestnem robu se je pretrgala. Pripeljal se je voz na katerem je sedel naš znani kmet z dvema drugima.
Povsod sočutni obrazi-
Naš Francelj je dal kmetom navodila, kako imajo ravnati, da spravijo mrtveca na voz, dočim je on ponesrečenčevo kolo izvlekel na cesto ter ga obdržal v roki, svojega pa je prislonil; ob jednem je izvedel, da se je slučaj tudi že naznanil orožnikom in sodišču, da se je pa reklo, da se mora pustiti mrtveca nedotaknjenega ležati, dokler ne pride sodni komisijon, ker se je lahko dogodilo hudodelstvo. Francelj pa se ni zmenil za te ugovore ter je kmete, katerim se je predstavil kot sodni, v takih stvareh izkušeni uradnik, prepričal, da sodi mrtvec v mrtvašnico.
On je sam pomagel s prosto roko mrtveca nakladati, pri čem se mu je seveda s kolesom prav približal. Tu se je hkrati nekaj zgodilo, kar je kmete osupnilo; groze so se razpršili ter so postali kakor pribiti, odreveneli, da je bilo strašno videti, kajti mrtvec je hipoma sedel na svojem kolesu in je letel kakor vihar po cesti naprej. Uporabljajoč splošno osupnenost in pa, da se odtegne nedvomljivim neprijetnostim, skoči naš Francelj z besedami: Tukaj ne gre po pravici! na kolo ter divja za Pepetotm — kajti ta je bil neznanec.
Hihihihihi! zakrehoče se kos v grmu. Govnobrbec priletel je kmetu, kakor v zasmeh, brenčeč ob nos ter je pal s kratko pretrganim »fine« v krvno lužo, katera je imela svoj obstoj zahvaliti razposajenosti Pepeta, bi je bil poleg sebe razlil krvi podobno tekočino.
Malopridna šoja letela je hripavo deroč se nad glavami slikovito porazstavljenih kmetijskih sob. Tam daleč pa so kukavica, škrjanček, slavček klicali svoj »bravo!« in drevesa, grmiči, travice, vsa mlada priroda smejala se je pohvalno obema komedijantoma — imprezariju Franceljnu in njegovemu živemu mrtvecu.