Živi zazidani

← Odhod bo izpred lokala

Živi zazidani Otrok in jelen Tomaž Šalamun

Sezam →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Komunisti uporabljajo iste stole, iste
stopnice. Tudi pod njihovo kožo teče
kri. Ko jejo, požirajo; z očmi gledajo,
ista elektrika gori po stanovanjih teh

ljudi. Dolga leta sem imel najboljšega
prijatelja komunista. In moja lastna
otroka: strašen primer pol komunistov pol
ljudi. Raztepeni so. Komunisti postavijo

vedno: ali, ali, in ker me niso likvidirali
v svojem zenitu, so si ranili čas. Ampak
še vedno imajo vso moč in oblast, ure,
zvonce, še vedno lahko pri belem dnevu,

v obraz rečejo tvojemu otroku: pridi,
bodi komunist. Usta imajo kot mravlje
in se ne odpovejo lastnini. Z žeblji
so jih pribili na Izvršni svet. Jih

zazidali v hodnike palač, imenovane
Centralne. Čeprav je okrog vse zeleno,
čeprav je okrog polno drevja, sredi
mesta. Komunisti so natančen udarec v

kri. Njihova rosa se vdihne nevidno.
In v grob se polagajo v miru, med glasbo,
Za večnost. Žalostni in pretreseni, kot
da bi šlo skoraj za isto smrt kot našo.