Dete milo sladko spava,
ga nebeški mir obdava;
med cveticami sladkó
rojenice mu pojó.
Perve roža perca žene,
zlata rôsa jo hladí,
zvezda blaga
v jutru dneva zasvitlí –
leta hitijo.
Solza čista v oku sije,
tužno v persih serce bije,
kaj mladenča nek teží?
V lica mlade zarudí –
up veseli, sreča zlata
v vsih podobah se smehljá,
solnce žarno
za gorami prijadrá –
leta bežijo.
Resno dela, vse prevdarja,
mož nevtrudno zmir se vkvarja,
sanje vmerle so zlaté,
ga skerbí in trud moré.
Čêla merzlega ne zdrami
zdaj mladosti srečni ples,
žarki vroče
zlivajo se raz nebés –
leta hitijo.
Cvetje vse je že zvenelo;
dan počiva, trud in delo,
ave se čez plan glasí,
noč prihaja, vse pospí.
V jamo vtruden vsak se vleže
kdaj k pokoju, brez skerbí,
zvezda zadnja
na večeru obledi –
leta minijo.
