Dan žarí se, noč zginjuje,
luč peruti razteguje
čez široki, rôsni svet.
Na obnebji ni oblaka,
po goščavah tica vsaka
začne svoje pesme pet'.
Tam na gori starec peva,
da se daleč krog odmeva
od minulih, rajnih dní,
ko mu cvetke so cvetele,
ko mu tič'ce rajsko pele,
ko igral je brez skrbí.
Solnce kviško se dviguje,
ter premile žarke suje
čez dolino, hrib in log.
In pastir in pastarica
sučeta kot urca tica
med živin'co se okrog.
Starec vbira strune svoje
in milejo pesem poje
od minulih, srečnih dní,
ko je zbiral si nevesto,
tovaršico, verno, zvesto,
da veselo ž njo živí.
Solnce vroče zemljo peče,
znoj ratarju 'z lica teče,
plug po kamenji drdrá.
Otročičev truma cela
krog očeta pa vesela
ž njim igraje se, skakljá.
V strune glasno vdarja svoje
sivi starec, pesem poje
od minulih srečnih dní,
ko je mož z besedo milo
vladal svojih dec število
ljubljen, čislan od ljudí.
Solnce se v zahod pomika,
že se bližnjih gor dotika,
naglo, naglo gré v zaton!
Tice redko žvrgolijo,
v svoj brlóg zverí hitijo
in večerno poje zvon.
V strune brenka, pesmi svoje
sivi starc na gori poje,
čez življenje toži se:
Ah! kak urno, urno zgine,
kot oblak na nebu mine,
človek v hip kraj groba je.
Zadnji žark – in dan zginjuje,
noč peruti razteguje
čez široki, mračni svet –
vse je mirno že zaspalo,
vse življenje je nehalo,
vse nehalo sladko pet'.
Več na gori starc ne peva,
konc življenja, konc je dneva,
se počivat je podal.
Strte gosli tam ležijo,
kjer kostí njegove spijo, –
kmal se grob ne bo poznal!
