Odpre glavni meni

Wikivir β

Življenje in pesni Franje Ser. Cimpermana

Življênje in pésni Franje Ser. Cimperman-a
Josip Cimperman
Spisano: 1874, Fotokopijo priskrbel Matjaž Zaplotnik, na splet postavil M. Hladnik.
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/stritar_o_cimpermanu/index.html
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zverí naráva je, da zvér sovráži,
Sovrážne so stvarí si vsè in túje;
Ljubézen, človek ti! človeku káži,
Nad vsè stvarjènje ona te dvigúje;
Kdor úm bistrí, človeku sèrce bláži,
Terpljénje on vesóljno polajšúje;
Kdor blágo rabi móč kar mu je dane,
Brez plóda mu življênje ne ostane.

Bóris Mirán.

Ako neusmíljena Parka tudi stóperv v pôzni stárosti prestríže nìt življênja kakemu dušnemu velikánu, katéri je, vnét za povzdígo lastnega rodú, naj blážije svoje močí obráčal v njegôvo prosvéto, gotôvo bridkó občútijo njegôvi zemljáki, kaj jim je odvzétega v njêm. Vendar pa tákov skèleč občútek izgubó precèj svoje ostrósti, če se pomísli, da tó po natvórnem zakóni ravno nij móglo drugače biti, kajti človek, rôjen iz žené, živí le kratek čas. Tudi biva v bogátih dušévnih zakládih, ki jih zapustí tákov velikán, njegov „boljši dél“ vedno mej národom, katéri mu hvaléžen hrani spomín v svojih pèrsih, ga vesél štêje mej svoje zaslúžne možé ter ponósen stavi drugim pijonírjem na dušévnem pólji v izglèd in posnémanje. Bridkêjši občútki pa se polasté prijatelja omíke in naprédka, zlasti pri nas, ako neizprosljíve smèrti óstra puščíca zadéne mládega apósteljna prosvéte in sicer v dôbi, ko so naj lépše se začéle razvíjati njegôvega kvíšku hrepenéčega duhá močí, ter je žé marsikedó v tihi rádosti pričakovàl od njêga, da bo postàl tèrdna podpóra svoje nesréčne domovíne. Akopram pa tákov oznanoválec in širítelj omíke še nij popólnem izvèršil svoje vzvíšene misíje, vendar se spodóbi, da mu zaradi njegôvega neutrudljívega in résnega hrepenênja postávimo na literarnem pólji spomínek, priméren njegôvim zaslúgam in v izpodbúdo njegôvim verstníkom.

O mládem móži, katérega je, na velíko škódo našega rodú, smèrt prezgódaj odpeljála v svoje tiho kraljéstvo, imá poróčati pisálec téh vèrst, kar je zá-nj precèj têška nalóga, in sicer ne za-tó, kakor bi mu manjkalo priprávnih materijálij, temuč le iz téga vzróka, ker je bil po natvórni vézi ózko zdrúžen z njím, o kómur mu je govoríti. Po navêdenem razlógu bi ne bilo torej níkako čúdo, ko bi nas brátovska ljubézen in pietéta do ranjkega pésnika nekóliko zapeljále, da bi prevèč „con amore“ naslíkali njegôvo podóbo za našo literarno zgodovíno; toda, vsèga nepotrébnega povzdíganja na tróške resníce nas je, na velíko olájšanje našega dela, v pervi vèrsti réšil pésnik sam, ker je zapústil tákovih proizvódov, katérim nij tréba druzega, nego poštênega priznánja, in drugič vtégne okólnost, da smo sè pésnikom ene kerví, slúžiti tém vèrstam le v koríst, kajti brez vse lastne hvale smémo povédati, da nobêden njegôvih prijateljev nij vžíval pri njêm tólikega zaupanja, kakor mi, in zaradi téga je tudi le nam, ki ga popólnem poznámo, mogóče, pisáti veljávno njegôvo biografijo.

Date o zunánjem življênji našega pésnika, sè katérimi zamóremo postréči čestítim bralcem, so révne in čisto vsakdanje.

Sin prepróstih kmétskih stárišev, očéta Andrej-a Cimperman-a in matere Maríje Brezovarjeve, rôjen je bil Franjo Ser. Cimperman v Ljubljani 3. septembra léta 1852. Iz njegôvih otróških lét se ne vé poročiti druzega, nego da je imèl kot mlád déček hudó bolézen na očéh, kója mu je za vselej nekóliko izprídila prej bistri poglèd in tó mu je pozneje v življênji delalo mnógo težáv. Ko je Fr. Cimperman tóliko odrástel, da je bil sposóben za obiskávanje ljudske šóle, poslali so ga stáriši v tukajšno glavno méstno šólo pri sv. Jakob-u, kjér se je vèrlo obnašal in v zadnjem razrédi celó pervi dobíl „zlate bukve“, ki jih hranimo še zdaj kot dragocèn spomínek v svoji biblioteki. Po izvèrstno dokončáni ljudski šóli nij imèl naš pésnik nikakega vesêlja do gimnazije, kajti razen téga, da bi se mu bile teškó omíslile potrébne knjíge, so ga tudi še brezpámetni továriši plašíli, da ne bo mógel tam izhájati zaradi težávnih predmétov i. t. d. Vse tó ga je naprávilo, da se je šèl tekój ob počítnicah léta 1864 v tukajšno Kleinmayr-ovo tiskárno tiskárstva učít. Ali ne samó, ker je bil še premlád, temuč tudi zaradi slabega vída mu je lastník tiskárne kmalu nasovétoval, naj se podá rajši sopet v šólo nazaj. Téga nasovéta se pa Fr. Cimperman nij hôtel poslužiti, kajti šóla mu je bila prevèč prigrájana. Poskúsit je šèl rajši nóvič svojo sréčo k enemu ljubljanskih bukvovézov, pa tudi óndi zaradi brutálnega obnášanja pomagáčev nij mógel dôlgo ostáti. Takó mu je minúlo eno léto brez vsèga sadú. Ko se je priblížal začétek šól léta 1865, priprávljen je bil sopet za studíranje in pomočijó nekatêrih naklónjenih mu gospódov je vstópil tistega léta v I. gimnazijalni razrèd ter précej ob sklépu šólskega léta izprevídel, da bístrim glavam gimnazija nikákor ne provzrokúje tóliko težáv, kakor se mu je pravilo. Se vé, izpèrva mu je šlò terdó. Od dóma se mu je mógla dajáti komaj naj potrébnejša podpóra in da-si je bil mej naj bóljšimi učênci, vendar še nij imèl vá-nj nikedó tóliko zaúpanja, da bi mu bil izróčil káko instrukcijo. Takó se je móral boríti raznovèrstnim pománjkanjem do III. gimnazijalnega razréda; tisti čas pa se mu je po dobrósti našega rojáka in takratnega ljubljanskega vicežupána gosp. dr. Jos. Orl-a podelíla Jarnej Zalokar-jeva stipendija pétdesetih goldinarjev in tá stipendija mu je bila od takrat naprej edíni gotóvi pripomóček, da je bil v stani nadaljeváti svoje studije, katére je vèršil vedno odlíčnim vspéhom. Dóbil je tudi nekatêre instrukcíje in marsikedó, ki je znabiti slutil njegòv redki talent, jél mu je kazati prijázno lice ter na eden ali drug načín pospeševáti njegôvo résno prizadétije. Terdnega zdrávija je prišèl takó v VIII. gimnazijalni razrèd. Začéle so ga žé mučíti skerbí za prihódnjest, kajti njegôva naj ljubša idêja je bila, po dovèršeni gimnaziji lótiti se filosofičnih studij, katére so naj bolje harmonírale z drugimi njegôvimi namérami. Skerbí za „vsakdanji kruh“ na tujem sta ga bila rešíla plemeniti gosp. dr. J. R. Razlag in ljudoljúbni gosp. dr. Greg. Krek z obljubo: da bosta po svoji môči skerbéla zá-nj, kedar bo prišel na univerzo. Od téh móž potolážen je mirnejši glédal bodóčnosti v obràz, a leta 1873 méseca februarija zbolí kar nanagloma takó, da je móral izostáti iz šóle; vendar, je po nekóliko dnévih sopet tóliko ozdrável, da je mógel hôditi dalje poslúšat prednášanja gg. profesorjev.

Toda, njegôvega življênja ure so bile žé štéte.

Méseca aprila je začél na nóvo boléhati in kljubu vsèmu prigovárjanju od stárišev in naše straní se nij dal odvèrniti od daljnih studij. Poslednjič pa so, ménimo, samí gg. profesorji zapazíli, kakó dán za dnévom híra in ostró so mu prepovédali v šólo hôditi, dôkler ne bo sopet popólnem krepák. Udál se je tej zapoóvedi ter izostàl iz šóle 13. majnika 1873. V časi téh prisíljenih počítnic zadèl je našega pésnika udárec, kakoršen móra čisto zdravemu človéku prtrésti dnò sercá in ki je njêmu smèrt pospéšil. Dné 24. majnika 1873 je namreč po večlétni bolézni umèrl njegòv ljubljeni oča in Fr. Cimperman, kakor dóber sin, se tudi po naj sèrčnejših prôšnjah nij dál pregovoríti, da bi ga ne bil sprémil na kraj mirú. Vès onemógel se je pripêljal po pogrébi domóv in légel na pósteljo, iz katére nij vèč vstàl. Po lástni žêlji ga je njegòv dúšni oskerbník gosp. J. Rozman prevídel tolažíli vére in genílo je glédalca, ko je, sam nezmóžen po konci se deržati, máterino pomočijó podpèrt klečèč prejél obhajílo. — Bolézen, želódečna mèrzlica, postajala je vedno nevárnejša in zdravník nam je povédal, naj si bomo naj hujšega v svésti. Na naše vprašanje, kaj naj se zgodí z njegôvimi pésnimi, ko bi se primérilo, da vèč ne ozdrávi, odgovóril je, nam rôko v slovó podavši, žé slabim glasom: „Kakor je pràv!“ Té so bile zadnje beséde, ki smo jih govórili z njim. Kriza se je blížala z vsako minuto. Góvor je postájal komaj razumljív, akopram je bil pésnik še vedno pri zavésti. Želéli smo žé, da mu néha brezkonečno terpljênje, in tó se je bilo kmalu tudi zgódilo.

Dné 30. majnika zjutraj ob 4¾ ure je néhalo bíti blágo pésnikovo sercé. —

Ko so prijatelji in čestílci po mertváških listih izvédeli, da Fr. Cimperman-a nij vèč, vládala je mej njimi globôka žálost in kakó so ga ceníli in poštováli priča tó, da so mu prostovóljno in lástnimi močmí napravili slovésen pogrèb.

Dné 31. majnika 1873, popoludné ob 4. uri, v naj slabšem vreménu, mej snégom in dežjèm, peljalo se je truplo ranjkega pésnika na lépem mertváškem vôzi, sprémljano od gg. profesorjev, studentov, prijateljev in čestílcev na pokopalíšče k sv. Krištofu ter se óndi polóžilo v naróčije mátere zemljé. [1].

V poročilu c. k. ljubljanske višje gimnazije za léto 1873 se bere ob umèrlem naslednja notíca: „Am 31. Mai begleitete die Gymnasialjugend mit dem Lehrkörper den nach kurzer Krankheit verstorbenen Octavaner Franz Cimperman, einen durch ausdauernden Fleiss und unermüdetes Streben ausgezeichneten Schüler, zur letzten Ruhestätte.“ [2]

Tó je vse, kar nam je moči povédati o življênji našega pésnika, kólikor se ga je pokazalo svétu, in sedàj nam ne ostája druzega, nego da izpregovorímo o njegôvem dušévnem razvítku. Predno pa se tó zgodí, ponatísnemo tù odlómka dvéh listov, ki sta nam mej drugimi po pésnikovi smèrti v našo veliko tolážbo poslána bila od dvéh odlíčnih naših zemljákov, sè katérih prijaznim dovoljênjem nja tudi publicíramo. Sè tem se ménimo naj preje ógniti vsèmu oporékanju, kakor da smo fanfaronêrji, in drugič se zamóre sôdba téh dvéh mož o ranjkem pésniku kot merodájna smatrati, kajti obá se nahájata na tákih stôpnjah v javnem in literarnem življênji, da némata niti naj manjšega vzróka proti nam drugačna nego pravíčna biti. Pervo pismo se glasí:

„Ne mórem Vam povédati, kakó žálo me jé iznenádila vést o smèrti Vašega nadepólnega brata. Imám ga takó žívo pred sábo, kákor Vas, in večkrat sem mislil, kakó bode mogóče, mu olájšati življênje, ko se bode prišèl k nam šólat, da se mu ne bode tréba prevèč mučiti z lekcíjami. Mêni se je zdèl telésno zeló čverst in zdrav in bi bil vse drugo preje míslil, kakor pa, da mu bode tréba skôro v naj lépši dôbi življênju slovó dati. Vém, kákova móra biti Vaša bolést, ki ste o njêm sè tóliko ljubéznijo govórili in v istem smíslu tudi v pismu se izrazili, ali ipak se je tréba tolážiti, pomislé, kakó malo nam dandanes nudi življênje. Poštèn in značájen človek, kojega sercé je zapèrto hlepóstim sedánjega svetá, je pravo révšče mej derhálijo, katére dušévna glavna móč je ostúdna intriga, polítični ideal želézničine koncésije in namèn življênja môšnja. Kakó daleč je naš slovenski soi-disant omíkani svét žé zabrédel, ako móre narodnják narodnjáku materijelno uboštvo pred vsèm svétom očítati in ga vendar ne kaznúje óbčno zaničevánje! Za bóga, ako nas némški nasprótnik ne uníči, tákovo narodnjáštvo, kakoršno je sedàj, pri nas merodájno, móra nas vsaj polítično za káko desetlétije uničiti. —

Té in enáke idêje so mi hodíle po glavi, ko je odjénjal pervi vtís, vzbujèn v mêni vsled Vašega žálostnega poročíla. Zarés prozáične idêje, a ravno svetá vrédne, mej katérim živímo in o katérega vrédnosti bi se dalo sè Prešírn-om naj bolje sóditi:

„Da nij nesréčen, kdor v gróbi leží.“

Naj bode tedaj ranjkemu zêmlja lèhka! Bog vé, ali bi ga bila čakala sréča v življênji, ki je bil ko mladénič póln lépih nazórov in vzvíšenih nakán, katére obistíniti bi trébalo presúkniti naše sedánje razmére, kar pa nij v rôci posámesnikov.“

Drugo sicer kratko pa zeló karakterístično pismo je táko:

„Tega se pa vendar nijsem nádejal! — —

Vernívši se iz svojega popótovanja v Salzkammergut dóbil sem na mizi drugo černo, žálostno pismo! [3]

Dragi prijatelj! dvá taka vdárca, takó naglo, takó nenádno drug za drugem! Kóliko mórate terpéti! Za očétom izgúbili ste brata, Vi brata, naša dežêla je izgubíla sina, ki je tóliko obétal, ki je, takó mlád še, pokazal žé, kaj bi mógel biti svoji domovíni! Tó je rés žálostna, prežálostna osóda naše dežêle, da, kar je poštênega, kakor je vídeti, ne móre živéti v njêj!“ — —

(Jos. Stritar.)

In sedàj pojdimo dalje.

Dôba, v katéri se je začél Fr. Cimperman poskúšati v lastnih pésniških produkcíjah, se ne dá natanko naznaniti, kajti on je bil izpèrva proti nam molčèč in stóperv potém, ko smo po posébnem naklučji zapazili, da se je lótil pésni zlagati in smo mu razodéli svoje zanímanje za njegôve poskúšinje, jih je nam vselej dajál v preglèd.

Rêči se smé, da se je v 17. léti jél résno pečáti sè pésništvom in takrat je tudi pervič stópil pred občinstvo sè svojo pésnijo „Kríva jáblana“, katéro smo uvèrstili v začétku té knijge. V imenováni pésni, kakor še v nekatêrih drugih, vlada didáktični element, kar nij nikako čudo, ker so bile vsè pisane za nékov pedagogičen list.

Ko je Fr. Cimperman začél ravno dôbro pošíljati svoje pésni ráznim slovenskim novínam, je jél izdájati naš genijálni kritik in pésnik Stritar svoj do sedaj pri nas še nepreséženi beletristični list „Zvon.“ Tá je sè svojimi izvèrstnimi sestávki v prózi in vêrzih in posébno urednikovimi „literarnimi pismi“ odpèrl našemu pésniku nòv svét idêj in od tačas se je začél kazati v njegôvih izdélkih víden naprédek. Stritar, v svojih proizvódih po Goethe-jevem úku obdelavajóč le predméte iz življênja, je takó svojim izglédom obúdil pri naših mladih pésnikih vesêlje do natvóre in resníce in kar je bilo v njegôvem listu priobčenih pésnij so naj lépše gotóvo tiste, katérih pisálci so šlí za njim. Kakor je bil velikán Antej nepremagljív, dôkler se je njegôva nôga dotikála mátere zemljé, sicer pa je tekój izgubil svojo móč, ko ga je dvignil Herkul kvišku: ravno takó je tudi sè pésniki. Ako se deržé tál natvóre, ne bodo nikedar pali v oblást fantazíje, katéra jih na svojih krílih zamóre ponêsti le v megléne visočíne nerazumljívosti, kámor ne séže poglèd zdravih očíj in kjér tudi njih sáme zapustí vsa stvarílna móč. Po Prešírn-ovi smèrti, ki je bil nóvič probúdil pri nas národno zavést in ki je stál v svojem sadunósnem življénji mej svojimi verstníki vzvíšen in nepremekljív na podlági svojega prepričanja kakor nekedánji kolós na otóku Rhodus-u ter se nij klanjal diktatóričnim povêljem tačasnega edino pri naših Abderítih vladajóčega brezpametnega okúsa, ker je prejémal ukáze za stvarítve svojih nesmèrtnih pésnij le od bóginje umétnosti: takrat, se vé, so iméli nekatêri napihnjeni možákarji sopet neomejêno oblást v literaturi. Začéla je na nóvo vládati tista sméšna ozkosèrčnost, ki je skušala na pólji umétnosti in specijelno še poezíje zabrániti vsako prostêjše gibánje duhá in katéri je bilo naj bolje po všéči, če so vsi domoródci péli le eno pésen, katêre nij nobeden drug národ znàl. Zató pa je gnàl pri Slovencih takrat literarni humbug naj lépše cvétije in malo da ne vse dušne proizvóde tiste dôbe so rodíle samó naj sméšnejša brezpamet, religijózna in patrijótična prenapétost in sentimentalnost. Ko bi nam tisti čas nebésa kmalu ne bila poslála druzega velikána, katéri je po Prešírn-u začéti bòj z nevédnostijo in termoglávostijo nadaljeval ter vsem po úku hrepenéčim rojákom lastnimi déli kazal, kaj je lepó in pravo, gotôvo bi še dandenes se ne sméli takó slóbodno gíbati na literarnem in polítičnem pólji, kakor se gíbljemo. Tá móž, ki si je pridóbil za naprédek v naši literaturi nesmèrtne zasluge in katérega v naših dnéh naj hujše sovrážijo vse tiste iz antediluvijálne dôbe še pri nas ostále „vélike glave,“ ker je njihovim preje pri nas udomáčenim in vso dušno povzdígo overajóčim predsódkom strupénimi puščícami svoje satíre za vs elej vníčil njihovo národu neizrécno škodljívo eksistenco: tá móž je Franjo Levstik. Njegôva délavnost, pričéta v ónem časi skaljênega okúsa in sezajóča do naših dníj, je bila sè svojimi izvèrstnimi vspéhi poklicala na literarno pólje tudi Stritar-ja, ki je pervi pri nas očítno razvíl bandêro slobóde, okrog katérega so se zbírale naj bóljše naše močí in posébno je vès mládi svét občudovàl njegôvo serčnóst in njegôvega plamenéčega duhá visôki vzlèt ter delal terdne sklêpe, kakor on naj blážjimi svojimi močmí pospeševáti národovo omíko. Mnógo Stritar-jevih učêncev žé déla v raznih krógih za prosvéto našega ljudstva in naš pésnik, ki nij bil zadnji v tej družbi, je imèl tudi v Stritar-ju svoj ideal, katéremu se je klanjal. Kakor déla naj véčjih pésnikov drugih národov, takó je Fr. Cimperman studíral tudi neumórno pridnostijo zlasti Prešírn-a, Levstik-a in Stritar-ja v njihovih mojsterskih stvarítvah in si takó pridóbil svojo zdrávost v mislih in tisto raznovèrstnost, kar se tiče izbére predmétov za pésniško obdelávanje. V Fr. Cimperman-ovih pésnih se ne nahaja nikakih sentimentalnih míslij in vsaka od návadnih ljudíj kot nevážna prezèrta stvár mu dá impuls za krásno, sèrce dvigajóčo pésen. Veselí ga lepôta natvóre, ko se spomládi probudí iz dôlzega zímskega spanja ter okínča, kakor nevésta, kedar gré žénihu napróti, in sólza mu pride v okó, ko vídi v jeséni na samôtnem kraji umírati cvetóčo mládo róžo, katére lepôta bo jutri žé vníčena in pozabljena. Vesél oznánja, káko sréčo mu je nakloníla ljubézen, katéra mu izbúja v persih naj slajše pésni in sopet nasprótno, kakó otóžno doné „sèrčni glasóvi,“ posvečêni dragi máteri, in v kójih žívimi bárvami slika svojo nótranjo bórbo mej življênjem in idealom! V epični pésni „Bòj pri Lémni“ slaví pogúmni patrijotizem, ki je réšil po ljutih Mohamedánih v nevárnost príšlo slavijánsko zemljó in v „basnih“ učí modróst življênja, pa se tudi poetično maščúje za vse njêmu stvorjêne krívde in povsódi je izbrána prava oblíka ter posébno v novejših pésnih se skorej vselej popólnem ujéma z óstrimi terjatvami umétnosti. Našemu pésniku pa tudi nij bila poezíja le srédstvo, da bi z njim prišèl do slave in materijélnega dobíčka, bila mu je tolažníca, katéra mu je časi radóstijo polníla njegôvo za vse lépo in vzvíšeno sprejemljívo sercé, v brídkih úrah življênja pak je dobíval od njé čudodélne panacêje za têške udárce osódine. Kar je dožível se je proménilo pri njêm po pésniškem zakóni v pésen in če nam ne móti sôdbe brátovska ljubézen, ménimo, da smémo brez strahú izrêči: Fr. Cimperman-u se spodóbi mésto mej naj bóljšimi pésniki naše z njími ne prebogáte domovíne.

Konečno podámo čestítim bralcem še krásno elegíjo, posvečêno mánom našega pésnika od izvèrstne slovenske pésnice in njegôvega plemenitega duhá čestílke gospe Lujíze Pesják-ove.

V Ljubljani 28. februarija 1874.

Jos. Cimperman.

  1. ^ Tú imámo spólniti prijétno dolžnóst, da se za preskerbljênje in urédbo pogréba sêrčno zahvaljújemo Fr. Cimperman-ovim kolégom gg. J. Hauffen-u, A. Rudež-u, J. Vránič-u in Fr. Stajer-ju, katérim je tó prizadejálo dôsti truda in skerbij. Pisalec.
  2. ^ In da se mu, razen naj lépšega spominka, kojega si je postavil sè svojimi pésnimi sam, napravi tudi na gróbi pomenljív monument, zanamcem kažóč, kjé počiva eden naj blažjih sinòv, od katérega se je smélo pričakováti, da bi bil postàl ponôs in podpóra svoje domovíne, v tá namèn je začél nabérati njegòv plemeníti pokrovítelj gosp. dr. J. R. Razlag donêske pri prijateljih in čestílcih domáčih talêntov ter se je žé nabrálo od raznih stranij nekóliko lépih daróv. Naj čestiti naši domoródci velikodúšno pripomogó, da se tá blága naméra popólnem uresniči! Pisalec.
  3. ^ V pervem téden dníj prej poslanem listu smo poróčali ob očétovi smèrti. Pisalec.