Življenje in smrt Mohorske knjige

Življenje in smrt Mohorske knjige Fran Saleški Finžgar

Izdano:	Ameriška domovina 46/54, 56–57, 59, 64–65, 68–72, 1943
Viri:	dLib 54, 56, 57, 59, 64, 65, 68, 69, 70, 71, 72
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Župnika Janeza premišljevanje.

Selski župnik Janez ni tisti dan natanko vedel, ali je žalosten ali je jezen. Prišel je namreč čas, da mora odposlati ude Mohorjeve družbe v Celovec.

»Da se Lukež ni zapisal? Lani je bil, letos ga ni. — Viž ga! Počivavnik je tudi umankal. — Pa ima denar! In otroke, da bi brali. In ga ni. — Zalogar! Kje si pa ti? Ni te! Lepa reč. Zato ti pa bero otroci v šoli, kakor bi s škrbasto čeljustjo glodal kosti —«

Župnik Janez je sedel in se lotil izpraševanja svoje narodne vesti. Ali se ni zadosti potrudil? Nadrobno je preudaril vso stvar, in vest mu ni očitala zanikarnosti. Tri nedelje je govoril z leče. Vrlo premeteno je zamislil svoje priporočilo. Najprvo je govoril na srce starim tetkam in materam. Naznanil jim je, da izide molitvenik, ki jo tiskan tako debelo, da bodo banje lahko opolnoči brez luči otipale s prsti. Videl je na starih obrazih veliko zanimanje ter je bil zadovoljen. Obrnil se je nato do gospodarjev. Razodel je veliko sočutje s težavami kmečkega stanu, napeljal besedo na krvavo potrebo, da se loti kmet umnega gospodarstva, da opusti zastarane navade in se loti dela, ki mu bo več koristilo. In takih naukov se dobi v Mohorjevih knjigah. Zakaj poduka je treba. Nihče še ni moder kanil z lune na zemljo. Tudi gospodarji so resno prikimavali in na koru, za ograjo, kjer so bili bolj brez skrbi pred župnikovim pogledom, so se nekateri celo dregnili s komolci. Dekletom in fantom je pa pripovedoval o lepih povestih, ginljivih dogodkih, ob katerih se lahko do solz joka, včasih pa smeja — kakor je zapisano. In vsega tega bo več kot dosti v knjigah, ki se dobe — za dve kroni. Tudi tu ni njegova beseda padla v veter. Nekateri fantje, ki so pod korom sedeli, so celo vstali in iztegnili vratove preko glav svojih prednikov.

»Dobro znamenje,« se je razveselil župnik Janez.

Da so pa dobile njegove besede še skupno glavo, potrkal je na slovenski ponos svojih župljanov in jim razodel z vzvišenem glasom sledečo resnico:

»Ni ga naroda v Evropi, in še nekaj postaj za Evropo ga ni, ki bi imel tako družbo, kakor mi Slovenci. Za vse skrbi: za dušo in telo, za žalost in veselje, za ljudi in za živino — za vse! Kdo bi torej, ki je Slovenec, ne bil ponosen nanjo? In kako bi bil ponosen, če bi se ne vpisal vanjo? Torej pridite, naročite se na knjige. Vsaka hiša naj jih ima, otrok otroci jih bodo brali in se učili, vam bodo pa hvalo dajali — še v desetem rodu — za tiste dve kronici.«

Tako je govoril župnik Janez prvo nedeljo. In govoril je še bolj navdušeno drugo nedeljo. Ker pa udov le ni bilo v župnišče, kakor si je želel, je povzel besedo še tretjo nedeljo. Takrat ga je narodno navdušenje zapeljalo, da je govoril v gorskem zakotju brez okolišev naravnost o kulturi in prosveti slovenskega naroda, kar je ljudi nepopisno očaralo samo zato: ker niso gospoda čisto nič razumeli.

In današnji dan ga je zaskrbelo edino to, ko je zapisaval skromno število Mohorjanov, če mu ni vse reči vsaj deloma pokvaril njegov zadnji govor. In zato ni vedel, ali bi bil žalosten ali jezen.

»Kar je, je. Če nočejo, pa nočejo. Ako izbezaš grilčka iz luknje, pride ti ritenski ven, zagleda božje solnce in zbeži v temo nazaj.«

Zapečatil je ude, udaril jezno po znamki, segel po zakrivljeni palici, poklical izza peči psa Peruna in šel.

Sestra Marijana je zinila, ko ga je srečala v veži. Toda beseda ni prišla iz njenih ust. Zakaj nevarno bi bilo nagovarjati župnika Janeza, kadar, je prišel z namrgodenim čelom mimo nje.

Premišljujoč v srcu, ali je žalosten ali je jezen, se je župnik napotil s hriba v hrib proti Zalazu. Namenil se je k bolniku, katerega je pred kratkim opravil z vsem za smrt.

Preudarjal je potoma, kaj bi ukrenil, da se probudi dobro ljudstvo. Ni držal križem rok. Ampak sadov ni žel bogatih. Redko klasje je bilo, ki je doneslo kaj zrnja. Vedel je, da je treba za debelo drevo dosti udarcev, predno se zgane z mesta, na katerem je rastlo stoletje. In tako drevo je to gorsko ljudstvo. »Tako je bilo od nekdaj, zakaj bi ne bilo danes takisto.« Ob tem skalnatem stavku se je razbilo vse. Orali so z lesenim plugom, obirali črešnje drobnice, mlatili s cepci, po zimi zbirali rž in pšenico za seme, gozdov niso zasajali, rajši so plačevali kazni in kleli uradnega gozdarja, ki jim je branil pašo. Jezni so ga vpraševali: »Čemu je Bog smrekovemu semenu perotnici ustvaril? Čemu? Zato, da bomo mi sadili, ko se vsadi seme samo od sebe!«

In tako globoko se je zagrizlo sovraštvo do novotarij, da je bilo v fari deset starih korenin, ki se niso hoteli peljati z železnico, prepričani, da ni brez vraga, ker teko vozovi brez konja.

Župnik Janez je še ves zamišljen in žalosten prišel skozi gozd po kolovozu, ko se je pokazal izza zanemarjenih sadovnjakov Zalaz.

Solnce se je gorko upiralo v reber, naokrog so cvetele trobentice. Župnik je sedel blizu hiš na star parobek in se solnčil.

Takrat pa pridrvi pes Perun iz vasi drobnega psička, ki je nesel nekaj v gobcu. Na begu je preganjanemu kužku stvar padla iz zob, Perun jo je pograbil in na poziv 'aport!' prinesel župniku razcefrano knjigo. Ni bilo več prvih strani, in ni bilo več zadnjih strani. Vkljub temu je pa župnik izpoznal, da je žalostni ostanek kos ponesrečene Mohorske knjige. Položil je umazane liste predse, postavil komolca na koleni, oprl glavo in se zagledal v uničeno knjigo. Dihnil je veter, listi so zašumeli — gospod Janezu se je pa zazdelo, da je začela knjiga govoriti. In govorila je zares veselo-žalostno historijo svojega življenja.

2. Zakaj se je Andrec Trta zapisal v Mohorja.

»Liza!« je rekel Andrejc Trta, ko se je vrnil zvečer iz gozda in stopil k ženi pred ognjišče.

»Liza!« je ponovil še enkrat, ker se ni žena takoj ozrla. Zakaj v peč je tirala z burkljami velik pisker.

»Si posekal?«

»Sem. Ampak zaradi fanta zdaj govorim.« 

»Saj ni bil s teboj v gozdu!« 

»Ni bil. Naletel sem na župana; s sejma je gnal voli od sv. Volbenka. Je rekel: Ti, Andrec, kaj pa s fantom?«

»I, nič! Gnoj vozi za oves, kakor ga je resnično, kaj ne?«

»Seveda ga je vozil in tudi dovozil. Se je gibal danes, moram reči.«

»No,« pravi župan, »ali ga boš oprostil vojaščine, ali ga ne boš?«

»Rad bi ga, pa kako?« 

»Prošnjo delaj!« mi pravi.

»Prošnjo,« povzame Liza z velikim zanimanjem.

»Prošnjo, seveda, če bi jo znal.«

»Ti je ne znaš. Zato pa stopi kam. Morda ti jo gospod naredi. Pa hitro! Nabor je pred durmi.« Tako mi je rekel župan in pognal voliča.

»Zato se pomeniva, Liza, kako bi do gospoda. Ne hodim rad, saj veš. Morda bi ti šla?«

»Grem. Toda ti si oče, ne jaz. Kaj bi rekli gospod?«

»Bom moral pa sam. Ali nerodno je, da bi kar s prošnjo padel v župnišče. Ko bi nesel za maše?«

»O vernih dušah si dal. Ni treba.«

»Ni treba! Seveda ni treba za duše; kar je prav, smo dali in plačali. Ampak sedaj gre za fanta in za me.«

»Zato pa pojdi brez maš in brez darov in povej ter reci: Takole je, gospod! Ko bi mi pomagali! Pomisli: Grmov je bil zaprt, tisti, ki je zamudil vajo, ker je bil v Ameriki. Iz zapora ga je dvignila prošnja. In kdo jo je pisal, če ne gospod Janez? Pa ni nosil Grm za maše.«

»Tega ti ni pravil!« 

»Ni pravil! Oznanjene ni bilo nobene, to vem natanko.«

»Lahko Grmu, ker je bil trikrat v ognju na Laškem. Zna govoriti. Kje sem se pa jaz učil? Pri tebi, kadar za prazen nič rilec kuhaš!«

»Počemu pa hodiš potemtakem k meni po svete? Le sam modruj, dedec! Fant tebi odvrne, meni nič.«

Liza je huda vtaknila burklje v peč in poravnala polena k ognju.

»Burja!« je zagodrnjal Andrec in nesel sekiro v hišo. Nevoljen jo je obrisal ob zaplato na stegnu, sedel k peči in tlačil tobak v pipo, da bi skoro izpahnil palec.

Ni pa še dobro prižgal, ko je že vstopila Liza.

»Veš kaj?«

»Koga?« 

»V Mohorja se zapiši, če ne upaš drugače do gospoda.« 

»V Mohorja, meniš? Kako je tisto?«

»Kako je tisto? Dremljete dedci gori na koru. Ali nisi slišal oznanila?«

»Sem; ne vem pa kako draga je ta stvar.«

»Dve kroni boš dal in ob letu dobimo šest knjig.«

»Dve kroni - to ni nič, če fanta izrežemo.«

»Torej jutri se naprevi h gospodu. Povej, da se zapišeš v Mohorja in potem boš že kako napeljal na fanta in na prošnjo.«

»Liza, modro si jo uganila! In če bi te ne bil vščipnil z besedo pred pečjo, ne bi jo iztuhtala, kakor si jo. Poznam te. Če se izide ta reč gladko in po sreči, kupim ti tako modrasasto ruto, kakor so sedaj pri fari v modi. Zares.« 

Liza je vprla komolca v boke in ponosno odšla pred ognjišče.

Drugi večer je pripel Andrec Trta v mraku pred hišo. Liza ga je čakala na pragu.

»Moj živ dan, Andrejač, delavnik je, pa pojdeš! Pomisli na ljudi! Pri vseh oknih zijajo vate!«

»Naj zijajo! Zato so okna v stenah.«

Andreje je rahlo zavrisnil v vas.

»Moj živ dan, na korito ne bom upala jutri med ženske, tak si!«

Prijela ga je za rokav, potegnila v vežo in zarinila vrata.

»Si opravil, ali nisi?«

»Kdaj pa še nisem, če sem se lotil? Na, tukaj — kakor sem ti rekel.«

Andreje je položil na mizo zavitek, Liza je hitro prižgala luč in razmotala popir. Lice se ji je zažarilo, ko je hrestljala lepa ruta med raskavimi prsti.

»No, ali ni?« je nategnil Andrec.

»Je. Samo preočitna bo za me.«

»Staro kobilo pomladi nov komat, ne veš tega?«

»Konja tudi. Kaj bi mi očital leta! Povej rajši, kako si opravil.«

»Liza, povem ti, da so gospod Janez tak mož, da mi bo še na smrtni postelji žal za tiste dve kroni.«

»Zakaj?«

»Zato, ker bi jih ne bilo potreba. Tako sva se ljubeznivo pomenila, kakor s tabo, Liza, dokler sem bil jaz fant — ti pa dekle. Brez potrebe sem se zapisal v Mohorja! Pa vseeno. Naj bo! Mož je bil vesel in je rekel: Vi ne znate brati. Zato bo pa brala Micika in Francek —.«

»In prošnja?«

»Narejena! Jutri jo fant ponese do župana. — Liza, ko bi ti slišala, kako pisanje je to! Jaz sem slišal, zakaj gospod mi je prebral. Če dobi to reč cesar v roke, bogve, da se razjoka. Še jaz sem se trikrat useknil med branjem.«

»Škoda, da ne znamo brati. Prav je, prav, da hodita mala dva v šolo. In prav je, da si se zapisal; šest knjig — šest let bo branja dovolj.«

»Za sto let bo branja, verjemi! Da bosta mala naša dva brala? Nikoli! Bukev nikoli; trta rodi trto, hruške nikdar. Velikega poglej! Ali ni hodil v šolo? In kaj zna? Škoda za revije in hlače, katere je razdejal v šoli.«

»Ker ga nisi priganjal. Doma je treba prijeti za knjigo, sicer ni nič. Saj veš, da otrok spotoma pozabi, kar je slišal. Micka bo brala, povem ti, da bo!«

Andrec je nagnil glavo na mizo in zamrmral v odgovor: »Brala — bo — bo — borovnice.«

»To je torej tista zgodba,« je rekla Mohorjeva knjiga ob nogah župnika Janeza, »ki je povzročila, da so v Celovcu zapisali meni pot v pozabljeni Zalaz.«

3. Mohorjeve knjige žalostna pot v Zalaz.

»Tiščale smo se na gosto,« je nadaljevala knjiga svojo povest, »ko smo se napotile iz Celovca v širni svet. Kramljale smo na železnici, kakor je to navada popotnikom in zato tudi pravica popotnic. Na vseh postajah so izstopale cele trume tovarišic. Nazadnje nas je ostalo prav drobna gručica, da nas je bilo skoraj strah, še tesneje smo se stisnile in pomenkovale, kako se v kratkem ločimo in se bržkone ne vidimo nikdar več. Povedala je vsaka, kam da gre služit. Večina jih je bilo vdinjanih pri starih, dobrih gospodarjih. Vedele so, da jih bodo sprejeli z radostjo, da jim odkažejo čedno stanovanje v omari, ali na snažni polici. Veselile so se zimskih večerov, ko bodo razgrnjene na mizi pripovedovale in učile. Naokrog bodo pa sedeli radovedni in ukaželjni ljudje — ter poslušali in uživali.

Čimbolj so se pa veselile moje sopotnice, tembolj je skrbelo mene. Popraševala sem, če kaj vedo o Zalazu in o njegovih prebivalcih. »Nič, nič,« so odgovarjale vse hkrati. Obšla me je tolika skrb in bridkost, da sem obmolknila. Nemo sem čakala svoje usode.

Temačnega večera zaškripljejo vrata pri vozu, nekdo pa zakriči ime postahe: »Bukova dolina.«

Zmerjal je suhega konja tako pregrešno, da se mi je zavzdigoval žolč. Dobro je bilo to, da se uboga žival ni čisto nič zmenila za ljubezen svojega gospodarja, še udarci ji niso šli do srca, kvečjemu do osmukanega repa, s katerim je tu in tam hotela zganiti, pa si je premislila.

Napol mrtve smo se priretrale že na večer pred župnišče gospoda Janeza. Bivanje v župnišču je bil edini resnično veseli žarek mojega življenja. Sprejela nas je gorka, veselo razsvetljena hištrna. Vsako posebe je vzel gospod Janez iz zavoja, rahlo jo je pobožal in ji odkazal dostojno mesto. Njegovo lice je bilo polno radosti in spoštovanja. Ko je odbral šest tovarišic za se in jih odnesel s klopi na mizo, nismo mogle ostale zatajiti zavisti, ki se je sunkoma porodila v naših srcih.

Ko je priropotala v sobo debelušna Marijana, ji je pomolil gospod Janez takoj eno knjigo.

»Na, sestra, tabo za te!« Odprla je »Domačega vrtnarja« in se takoj zatopila v branje. Na rejenem obrazi smo videle veliko zanimanje.

In takisto se je zatopil v knjige gospod Janez. Me smo jim pa zavidale lepo družbo in spoštovanje ter vzduhovale: »Kaj bo z nami?«

Prihodnja dva dneva so prihajali dečki in deklice v župnišče. Dolga klop se je praznila, poslovila sem se od zadnjih — in obsedela sama s petimi tovarišicami na klopi. Tisto noč sem slabo počivala. Toda ne zato, ker se mi je slabo godilo, ampak zato, ker sem se bala, da bi me drugi dan ne pograbil umazan fant in me odnesel iz prijetnega bivališča.

In zgodilo se je. Moj strah ni bil prazen. Gospod Janez je prignal Trtarjevega iz šole. Deček je nastavil velik cekar in — utonila sem v temni odprtini.

Tik ob meni se je na široko zarežal razcefrani abecednik.

»Kako si gosposka!« me je zafrknil. »Le počakaj, v Zalazu ti preženejo gospoščino. Ne boš se šopirila! Poglej mene! Misliš, da nisem prišel gosposki iz mesta? Še bolj kot ti. V štirinajstih dneh sem bil pa razmahan in razcapan, kakor vsi v Zalazu.«

In zopet se je zarežal abecednik.

»I kako si pa ukrenil, da si tak,« sem ga vprašala boječe ter se odmaknila od njegovih posvaljkanih platnic, da se ne bi umazala.

»Kako si neumna, kavka gosposka! Ti misliš, da so knjige v Zalazu zato, da jih ljudje bero, in da se otroci uče? Kaj še! Moj poglavitni posel je ta, da sem glavno orožje v šolarskih vojskah in pretepih. Po vseh glavah sem že lomastil, v glavo pa iz mene še ni prišla nobena črkica živemu človeku. Tudi doma v hiši sem za samo ljubo zdražbo. Ko pride fant iz šole, me trešči za peč, na me namečejo cunj in z njimi jo redno prijadram pod peč ali pod klop, v kamro, pod postelje — tudi v hlev me je že zaneslo. Ko je treba v šolo, me pa ni. Tedaj nastane zaradi mene boj in krik in jok. Posledica je ta, da nosi fant rdeča ušesa, on in ona se pa spreta. Vidiš, gospodična, to je književno življenje Zalaško!«

Bridko sem vzdihnila, abecednik se je pa vnovič škodoželjno zarežal. V istem hipu sem začula krik in vik. Na cekar je nekaj udarilo. »Cmok« je reklo.

»Se že dajejo! Adijo tvoja lepa kikeljca!«

Abecednik se je radoval, meni so pa solze lele v oči.

»Kaj pa je?« pobaram. In zopet je reklo »Cmok.« Pa ne na cekar. Nekam drugam.

»Ali si gluha? Ne slišiš, da se kepajo? Trtarjev in Golidmanov iz Mišjega dola se vselej stepeta, predno se ločita na razpotju. Drugi pa pomagajo. Začne se s kepanjem, neha pa z buškami. Ko nehajo streljati — poleti s kamenjem, pozimi s kepami — se razljuti podrobni boj — mož proti možu. In tedaj občuti marsikateri sladki književni užitek na svoji glavi. Meni se je že primerilo, da sem frčal po zraku mimo glave Golidmanovega Jakca — kakor sokol z razprtimi perutmi.«

Zaječala sem ob teh besedah. Toda sredi vzdihljaja mi je zaprlo sapo. Zakaj cekar se je dvignil in zagugal v mogočnem loku, kakor barka sredi viharja. Zadeli smo na nekaj trdega in okroglega, locenj pri cekarju se je odtrgal, in jaz sem nezavestna izginila v temo — —

Ko se zavem, je okrog mene vladala grobna tišina. Le nekje deleč je nabijal detal suho deblo. Jaz sem bila pa zagrebena do vratu v sneg, zmečkana in mokra, prezebla in pretrta. Zatisnila sem oči in si zaželela smrti. Počasi so utihnili udarci detalovi. Še enkrat sem slišala, kako je štropotnil južni sneg z veje in padel prav tikoma mene. Nato me je zagrnila sladka noč nezavesti. Moje upanje je bilo trdno in veliko, da sem se poslovila od sveta, ki nosi v prsih tako strašno književno ljubezen.

4. Oteta. — Po ovinkih v Zalaz.

Pod noč tistega dne se je naklepičilo, da je pricijazila Kurja Mica koš jajec iz Mišjega dola. Na razpotju zagleda v povaljenem snegu knjigo.

»Debte, branje!« je zapisalo skozi šilasti nos. Sklonila se je in izvlekla Mohorske bukve iz snega.

»Kdo bi bil izgubil to reč?« je preudarjala, ko je lezla previdno z nevarnim tovorom proti Želinu. »I kdo? Gospod Janez! Kdo pa bere na bukve v Mišjem dolu ali v Zalazu? Nihče. O Janez, Janez so izgubili. Kolikokrat sem jih srečala z bukvami med prsti!«

Očedila je knjigo snega in jo zamotala v veliko rdečo ruto.

»Srečo pa imaš, Mica!« Široke ustnice so se ji razlezle v radost skrivnostnega poželjenja.

»Kako sem zaželela kozarček vinčka! Na, pa se mi natoči sredi pota! Še nocoj stopim pred gospoda. Kar vidim jih, kako se jim bo razveselilo malce mrkotno lice, kakor bi luč prižgal v temni kleti. Pa porečem: Ali so izgubili, ali niso? Tuja reč je tole. Našla sem in prinašam, kamor se spodobi. Zakaj, niste namreč pridigali zaman o sedmi zapovedi, in pa tudi zavoljo tega, da se prepričate, kako po krivici ljudje pomičejo Kurjo Mico s hudobnimi jeziki, kakor da bi ji bili zelniki nevarni. Takole porečem.«

Mož pa odgovori in pokima: "Prav, prav, Mica. Lepo je to in po krščanski dolžnosti.«

Nato bo stopil mož k steni in pritisnil tisti beli knofek.

V veži: »Cingilink,« v hišo pa Marijana.

»Daj, daj, poreče mož, Mici kozarec vina! Lej, izgubljene bukve je našla in jih vrnila. Na te besede bo pa za me praznik v kuhinji, naj kaže pratika, kar hoče. Marijana bo navrgla pogače in še kaj. Ni stisnjena, kakor Jera v Brdih.«

In natanko tako se je zgodilo. Mica se je mastila v kuhinji, jaz sem se pa v gorkih rokah gospoda Janeza ogrela in oživela.

Prešinilo me je neznansko veselje, ko sem izpoznala prijetno hištrno. Toda mojega veselja konec se je že tiščal začetka. Gospod Janez je govoril naglas:

»Paglavec ti, Trtarjev tak! Gre in izgubi. — Jutri je nedelja. Staremu izročim knjigo. Bo vsaj prilika, da ga posebe povabim. Sicer mi na vsezadnje ne pride nihče iz Zalaza. — Potovalni učitelj Trava se menda vendar ne bo splašil vremena. Pisal sem mu, naj govori najprej o zboljšanju travnikov. — Vem, da jim prvič ne bo čisto nič koristilo. Toda začeti moram s podukom. Če doseže s prvim govorom toliko, da te ljudi pošteno razjezi in nagadi, se je doseglo veliko. In če govora mesec dni ne pozabijo, ampak zabavljajo nanj po vseh žužljah in žganjarnah, potem rečem: Čudež se je zgodil! Napredek je zagotovljen.«

Župnik Janez, sedeč na parobku, se je nasmehnil in je pritrdil: »Kako po resnici pripoveduje knjiga. Še moje besede, kakor bi jih tiskal!« Knjiga je pa nadaljevala.

Po opravilu tiste nedelje se je prilomil v župnišče Andreje Trta.

»Cerkvenec mi je rekel, da bi k njim! Kaj bo dobrega??«

»Vaš Francek je izgubil eno Mohorsko knjigo.«

»Ne verjamem, gospod, brez zamere! Ne hvalim rad fanteta, ampak to pot bo nedolžen. Privlekel je branja k hiši, da se mu je locenj pri cekarju utrgal.«

»Pač, pač! Petero ste jih dobili, to je pa šesta knjiga. V snegu jo je našla na razpotju Kurja Mica. Fant jo je izgubil.«

»Mislite?«

»Nič ne mislim, vem, natančno vem.«

»Če pa veste, je pa druga. Zato vas lepo zahvalim, fanta pa nažvižgam in razbijem toliko leskovk nad njim, da se bo po grmih poznalo v Zalazu.«

»Ne norite! Ali ste živina! Recite mu resno besedo — pa amen in konec. Otrok je otrok!«

»Prav ste povedali! Niso vredne te bukve, da bi se človek jezil. Imamo sedaj tega blaga za deset let dovolj!«

Župnik se je skrivnostno namuznil, v sobo je prišel ključar od podružnice, Trta je zmašil knjigo v žep in naglo odšel.

»Trta, počakajte! Popoldne v šolo! Po nauku. Boste slišali!«

»Seve, seve, kakopa!« je kimal Andreje, ko je zapiral vrata. Na dvorišču se je pa ozrl na levo in na desno, potisnil me je še bolj gorjanski v žep in se razjezil:

»Prebiti fant, vseeno boš tepen! Zavoljo knjige ne, ampak zato, ker moram v šolo. Da je nisi izgubil, bi se bil jaz izmuznil. Tako pa moram; že zaradi prošnje se ne smem zameriti. Fant je prost vojaščine!«

Popoldne se je zbralo pred šolo mnogo možakarjev. Znati je bilo, da je beseda z leče o neizmerni koristnosti tega drugega nauka vendar dobro zalegla. In tako sem se udežila tudi jaz v Trtarjevem žepu predavanja. Andreje namreč ni šel po maši domov. Počakal je v žalinu pri bratu nauka.

Nastopil je učitelj Trava. Ljudje so odprli usta, tako so se začudili. Lepa brada, črna suknja, bele roke, zlati prstani.

Pomenila sta se z gospodom Janezom nekaj med seboj. To priliko je porabil Golidman iz Mišjega dola in med splošnim molkem pošepetal Trti, ki je sedel tik njega:

»Za prmej, da je lepše oblečen od gospoda!«

»Lepše,« je pokinknil Trta. »Ta — in pa kmetovanje!«

»Kaj ne, Andrejc!«

Oba hkratu sta pritisnila dlani na usta.

Po šoli se je ozrl župnik Janez.

Trava je začel:

»Gora bi se znižala, če bi vedno kopal in nič ne prisul. Vi pa kopljete — kopljete s kosami svoje senožeti — že stoletja. Jemljete — in nič ne daste! Od kod trava?! Zemlja ima že jetiko — naj pa rodi. Kako? Torej, možje, gnoja, gnoja bo treba.«

In Trava je govoril dolgo in navdušeno o kajnitu, o kostni moki, Tomaževi žlindri, o kislih in sladkih travah ...

Narod je poslušal. Gospod Janez je študiral obraze. V prvih klopeh je bral na licih veliko zanimanje. V zadnjih klopeh pa je bil odločen odpor. Tam so bili Golidman in Trta ter še nekaj mož iz Mišjega dola in Zalaza.

»Rojeni puntarji,« je pomislil gospod. »Ko sem nabiral za orgije, so rekli: Čemu muzika v cerkev! Kdo bo pa molil?«

Ko se je zidala šola, so godrnjali: »Otroci v šolo, mi dedci bomo pa pasli in pestovali. Koga še?« Ko je Golidmana bolel križ, sem ga nagnal k zdravniku. Ni rad šel, ampak šel je vseeno, ker se je bližalo oranje. Iz mesta grede se je pa oglasil in vprašal. V eni roki je držal »recept,« v drugi lonček mazila iz lekarne:

»Gospod, kako pa sedaj? Popirček je od zdravnika, to mazilo iz lekarne. Popir stane tri krone, mazilo pa le eno krono. Sedaj ne vem, ali bi drgnil hrbet s popirjem ali bi ga mazal s to mastjo, kaj mislite? Popir je namreč dve kroni dražji —.«

»Rojeni puntarji,« je ponovil župnik.

Učitelj Trava je dokončal.

Možje so se vsuli iz šole, razšli so se v gručah in ugibali o pridigi — čisto posebne vrste.

Trta in Golidman z več drugimi so krenili v gostilno k šimnovcu.

»Jaz uboga knjiga Mohorska, stlačena v levem Trtarjevem žepu, sem se vdala v usodo. Pa ne samo vdala. Nenadoma me je obšla celo neka slast, da sem se zveselila svojega potepuškega življenja. Prve trenotke me je nekoliko pretreslo, ko sem zavohala prvič v življenju žganje in slab tobak. Toda zanimala me je družba, parkrat me je poščegetalo v nosu, da sem kihnila, in težave so bile premagane.«

»Tomaž! Tomaž!« je kričal Trta nad kovačem.

»Zakaj te ni bilo k pridigi v šolo? Lenuh! Pa si zamudil priliko, ko te je iskala sreča!«

»Deri se no, jesihar! Na, pij —!«

Kovač je potisnil frakelj pred Trto.

»Kaj bi hodil jaz poslušat, ko nimam toliko travnika, da bi fajfo nanj iztrkal.«

»Imaš pa žlindro, in ta je bila danes kovana v zvezde!«

»Trta, če le zineš, pa lažeš!«

»Govori, Golidman, če lažem —! Ali ni bla pridiga od Tomaževe žlindre?«

»Resnično res, kovač! 'Tomaževe žlindre na travnike,' je rekel tisti pridigar, in nakosili boste, da bodo krave pozimi do kolen stale v senu.«

»Beži, beži! Kaj je znorel?«

»I no, Ščurek, povej pa ti!« 

Ščurek, moder kmet iz doline, se je namuznil.

»Kovač, trta je vsaka zvita! Bilo je govorjenje o žlindri, to je res.«

»Le po pravici!" ga je prekinil Trta. »O Tomaževi žlindri je bilo govorjeno.«

»Res, o Tomaževi, pa ne o žlindri našega kovača.«

In nato se je začel prepir, da ni bilo mogoče razločevati besedi. Prihajali so še drugi gostje. Omizje se je razdelilo v dva tabora. Fraklji so se praznili čedalje hitreje. Šimnovec je točil, včasih malo pohujskal, včasih pomiril, kakor je bilo — ugodno.

Mimo gostilne je spremljal gospod Janez učitelja Travo. Obstala sta za trenotek. Nihče se ni utegnil ozreti skozi okno. Pravda je bila prevroča.

»Vaš govor rodi uspehe, gospod Trava!«

Župniku se je napravilo samo od sebe na smeh.

»Kako sodite?«

»Se že prepirajo! Za žlindro! Poslušajte! Ta pravda je več vredna kot vaš govor. Stavim, da pride nekaj centov umetnih gnojil v naše hribe. Če ne iz prepričanja, pa iz trme. Začelo se pa bo, in to je dobro. Na svidenje — pomladi!«

Učitelj Trava se je poslovil. Župnik je pa zadovoljen legel k počitku tisti večer.

Pri Šimnovcu se je pivnica nekoliko izpraznila. Kar jih je bilo treznih, so vsi odšli. Kogar se je pa pijača prijela, se ni ganil. Med temi je bil tudi Trta.

Parkrat mu je grozno zakrulilo po želodcu, natanko sem slišala, nadaljuje knjiga, ker sem tičala v žepu. Trti se je zahotelo po večerji. Grozno ga je bodlo v oči, ko je obračal kmet Ščurek duhtečo klobaso na krožniku.

»Golidman, pojdiva!«

»Kaj bi hodila? Če že pijeva, pijva do konca!«

»Lačen sem.«

»Torej jej!«

»Škoda denarja!«

»Potem pa pij. Florijančka se lotiva. Ta tudi lakot potolaži.«

Trta mu je pritrdil, Šimnovec jima je pa pritresel florijančka. Želodec je glasno zakričal, ko je dobil novega strupa namesto tečne hrane.

»Norec, norec, Trta!« Tako ga je zmerjal želodec. »Škoda ti je denarja — za jed seveda! Za pijačo ga ni škoda. Norec desetkrat norec!«

Polagoma je otrpnil lačni razgrajač, ves poparjen in omoten od pijače. Trta se je opil tako, da sta se z Golidmanom za slovo lotila celo vina. Trezna ga nista nikoli pila.

»Šimnovec, danes je pri meni krava — groš! Kar gor ga vlači!«

Tako je razgrajal Trta in stresal denar po mizi.

Po polnoči sta se izgugala Golidman in Trta iz gostilne in se napotila po strmi poti domov.

»Prekvato kamenje,« je klel Trta. »Kakor toče se ga je nasulo pod noge.«

»In koliko je teh šmentanih korenin! Človek ne pride črez,« mu je pritrjeval Golidman.

Izpodtikala sta se in krilila z rokami po zraku. Zdaj pa zdaj sta pa obstala, objela se okrog vratu in pela siva dedca, kakor fantje ob naboru. Na razpotju sta zavriskala. Nato sta si tesno stisnila žuljavi roki in si zagotavljala večno ljubezen.

»Andrejc, kakor je Bog v nebesih, do smrti bova prijatelja!«

»Luka, za las manjka, da te nimam rajši kakor samo gnado božjo.«

»Nihče naju ne razrine!«

»In če vrag vtakne roge vmes — midva ostaneva, kakor sva — ti Luka — jaz Andrejc.«

»Ti moj — jaz pa tvoj.«

»Križ božji, do smrti tako! In s Tomaževo žlindro ne bo nič.«

»Nič ne bo, Andrejc!«

»No, tak pa adijo, in zbogom in lahko noč, Luka!«

Pijančka sta se do solz ginjena objela in ločila.

Trta je še parkrat za vriskal — iz kotline se mu je odzval Golidman — nato je obmolknil.

Nenadoma se prebudi in zave iz omotice — želodec. Po njem je plulo kipeče valovje. Jezno je butalo ob stene, dušeča sapa pekoče pijače je gospodarila v njem kakor vihar. Parkrat se je že dvignil želodec na odpor. Trta se je stresel, po hrbtu ga je oblil pot. Toda prehud je bil sovražnik, in ubogi želodec je tonil v žganju, florijančku in vinu.

Še tretjič zbere želodec vse sile in izpregovori najprej z očitajočim glasom Trti.

»Andrejc, taka je torej tvoja hvaležnost! Pol stoletja ti že delam, najzvestejši tvoj hlapec. Ne bi gibal z rokami, če bi ti jaz odpovedal službo, noge bi ti odrvenele, tvoje kite bi upadle. Kdo bi vihtel sekiro, kdo držal plužne, kdo klepal koso? Odgovori, Trta, kdo? In danes sem te milo prosil za grižljaj; nisi mi ga privoščil — skopuh! Skopuh seveda za me. Skopuh za svojo moč. Za strup si trosil svitle kronice in te bele zeksarje —. Lačnega si me zalival z morjem mojih sovražnikov. Oj, črne nehvaležnosti! Omamil si me, umoril me nisi. Zmučen sem na smrt, in tak naj ti jutri delam? In kako boš delal ti brez mene, brez svojega nazvestešega hlapca? Kako, Andrejc? Zato zapomni, da je hlapec modrejši od gospoda. Zadnje moči napnem, da se otresem tujega, škodljivega gospodarstva. Zato pa — ven — ven — ven morivci zdravja! Ven žganje — ven florijanček — ven ...«

Trta se je premočen od mrzlih srag naslonil ob krivo bukev. Hlapec-želodec je zmagal pritepence in jih vrgel preko praga ...

Trtarja je obšlo grenko kesanje. Pobit, ponižan se je približal domov.

Liza je pričela takoj v veži, še predno je odprla duri, z dolgim in zgovorni naukom.

»Četrta pridiga,« je poudaril sam za se Andreje, »četrta pridiga — v enem dnevu.«

V zavesti, da je napak naredil, je postavil tiho škornje pod klop in brez ugovora zlezel pod odejo.

Drugo jutro me je pa dvignila Liza iz žepa, ko je spravljala moževo nedeljsko obleko v skrinjo. Pahnila me je pod strop na polico, kjer so se mi začudile dremotne tovarišice.

5. Na polici v Zalazu.

»Kako, sestrice?« sem jih ogovorila vsa radostna, da sem vsaj v družbi.

»Žalostno in dolgočasno. In tebi?«

»Ni veselo, ampak zanimivo.«

In pripovedovala sem jim ves ljubi dan o dogodkih, katere sem doživela.

»Ni veselo, zares,« so mi potrdile zvečer, »ni veselo tvoje življenje, toda dolgočasovala nisi! Me pa — nesreča taka, da smo prišle v Zalaz — ležimo na polici v prahu. »Micika bo brala,« pravi Liza. »Toda Micika pozna šele deset črk. Pomisli, kdaj šele nas dvignejo iz prahu. Težko, da bi učakale.«

»In fant, ki nas je nosil?« povprašam radovedno.

»Trtarjev fant! Nihče ga ne priganja k učenju. Sam pa ne pogleda knjige. Žimnice dela in ptiče lovi. Nikdar ne bo bral.«

»Žalostno življenje in bržkone takisto žalostna smrt. Umrle bomo brez sadu.«

Bridkost nas je objela in topo smo molčale.

Prikoračil je k nam suh pajek, napel nitko od stropa do police, splezal po njej nazaj pod strop, napredel drugo — in se ukvarjal do noči s tkanjem lepe velike mreže.

Me smo pa zadremale, kakor zadremlje na zimo polh v duplu.

Koliko dni smo preždele in predremale čisto pozabljene na polici za pajčevino, ne vem. Izpočetka smo se zdramile, če sta se on in ona glasno zbesedila, če je med otroci nastal pretep za orehe in suhe hruške, ali če je Trta Francku le preveč okrtačil oguljene hlače. Slednjič smo se navadile tudi teh vsakdanjosti in spale spanje pozabljenih.

Nekega dne pa se je zgodilo, da je pajek, ki se je pošteno odebelil, strahoma pobegnil iz mreže in se vtaknil v zevajočo razpoko na stropu.

Dolgi prsti so prodrli pajčevino in segli po knjigi.

Vse hkrati smo mislile: »Pričenja se življenje!«

Nismo se ozrle brez zavisti za kolesarjem, ki je z vso svojo nerodno možatostjo izginil s police.

»Blagor mu!« smo šepetale med seboj.

»Pa zakaj njega,« so zabavljale večerine. »Kaj pa ve on? Prazna imena! Kdo bi jih čital. Ime je ime. Vsak ga ima, še kužek. Ko bi vsaj mene vzel! Koliko vem novic, zgodb — ganjivih in veselih! Pa seže po koledarju!«

»Kaj bi tebe, ti si za otroke,« razjezil se je »umni gospodar« na polici. »Mene bi moral vzeti. Gospodar gospodarju! Kaj mu ti koristiš? — Nič! Samo kratek čas delaš. Ampak jaz bi mu osnažil hlev, pognojil senožeti in —.«

Tedaj se pa začuje od spodaj srce pretresujoči vzdih koledarjev:

»Rrsk — rrsk — rrsk,« je zastokal in v hipu priletel okuzman nazaj na polico.

Vse smo iztegbile vratove in pogledale, kaj se godi.

Trta je zavijal v koledarjeve liste — klobaso. Napravil se je bil namreč v gozd in vzel s seboj južino.

»Približala se nam je ura! Ne poginemo brez koristi,« je pripomnil hudomušnež koledar — vkljub bolečinam.

Me vse smo se pa zgrozile nad tako koristnostjo: »Žalostna usoda, če smo zato, da bi zavijale klobase!«

Okrog poldneva je priplezal pajek iz špranje. Zelo previdno se je ozrl po hiši. Pogumno se je lotil dela in do noči zakrpal raztrgano mrežo. Me smo se pomirile in s pajkom vred smo ugodno spale tisto noč.

Drugo jutro je Trta navsezgodaj brusil sekire. Vzbudilo nas je čudno šumenje po brusu. Zaspane smo se ozrle s police. Naše papirnate kosti je pretresel mraz.

Trta se zopet Zapravlja v gozd — zopet bo hotel jesti — in njegovo gozdno kosilo — naša smrt.

Resnično res.

Zopet je bežal pajek v špranjo, skozi mrežo so pogledali osmoljeni drvarski prsti, koledar je izginil z njimi s police — in vnovič zaječal, še bolj in še dalje nego prejšnji dan. Zakaj s Trto je šel v drva tudi fant.

»Moja usoda je zapečatena,« je govoril obupani koledar.

»Vsi pratikarji in zvezdogledi, vsi pojdite rakom žvižgat! Čemu ste se ubijali in tuhtali o ščepu in mlaju? Čemu ste merili dneve in pisali svetnike v koledar? Čemu? Brez tega truda bi klobasa teknila pravtako Trtarju in njegovemu fantu. In ti, Gutenberg, in tvoja obeta dolga brada — kaj bi gledal iz koledarja postrani in se bahal, ker si iznašel tiskanje bukev? Nepotrebno je tvoje delo! Tudi brez tvoje modrosti bi se Trta najužinal v gozdu.«

Vse hkrati smo dvignile silen šunder na polici in slovesno ugovarjale, da se nas kolje in mrevari tako divjaški. Trta seveda ni slišal našega ugovora. Le rejeni pajek je prikobalil opoldne iz špranje. Toda v njegovi tolsti duši ni bilo usmiljenja. Še ozrl se ni, ko se je napotil po stropu in v drugem vogali hiše, tam za bridko martro, začel novo mrežo.

Trta je hodil v gozd brez nehanja. Njegova pota so pa izsušila koledar, dokler ni romal zadnji list s police in je tako klaverno poginil koledar širokohlačkar.

Ko je tisti večer Trta vtikal sekiro pod peč, je vzdihnil: »Križ božji!«

»Sta dodelala?«

»Sva, Liza! Ni se nam bati zime.«

Me na polici smo se oddahnile. Grozen strah, katera pride na vrsto drugi dan, je izginil. Vzrastlo je v naših srcih upanje, da smo vsaj do prihodnje zime varne pred smrtjo.

Ali Trta je ukrenil drugače.

Sobota je prišla. Gospodar je sedel zvečer k mizi, privil okajeno svetiljko, podstavil počeno ogledalce, odpel jermen od pasa, stisnil ga med koleni in nategnil. Žabliskala se je britev.

Ko jo je nakačil, da je vzela las, je vstal in stikal po klopeh in poličicah pri oknih.

»Kadar bi rabil, ni. Sicer se ti valja povsod in povsod.«

Naenkrat si pa potrka na čelo.

»Da sem tak Pavliha! Popirja — ehej — na cente! Pa se ne domislim.«

Iztegnil je roko na polico pod strop in pograbil prvo knjigo.

»In še kako pripraven popir —,« se je veselil.

Zahreščalo je dvakrat in »Škodljivih rastlin« lepi obraz je bil uničen.

Ob tem dogodku smo vse popolnoma obupale:

»Obsojene smo!« To je bil naš sklep, naše prepričanje in naša žalostna tolažba.

»Kakor ne izbriše nobena roka s sveta sobot, tako ne otme nas nobena počasne, pa gotove smrti. List za listom, kakor kaplja za kapljo krvi, dokler ne pride konec vseh koncev — smrt.«

Otopele smo, onemele — v prašni ječi na smrt obsojene. Kakor tistemu revežu se nam je godilo, ki je bil za kazen prikovan na skalo. In vsak dan je priletel kragulj in mu odkavsnil košček telesa. Našega »kragulja« sicer ni bilo vsak dan, pač pa vsak teden. Zato pa je bila muka in umiranje le tem groznejše.

Minul je božič. Ljudje so prodajali tolste prašiče, pri hiši je bil denar.

To priliko je modro uporabil župnik Janez in nagovarjal ljudi v Mohorja.

Takrat sem jaz videla in slišala s police to-le zelo pod učno zgodbo.

Nateplo se je šest sosedov Zalaščanov nekega večera v Trtarjevo hišo. Po mohorski pridigi tisto nedeljo je bilo. Natanko vem.

Pogovarjali so se o ceni prašičev, o petroleju, ki je po nepotrebnem poskočil v ceni, o ženitvah, ki so naperjene, da se spleto ta predpust v fari — in nazadnje o župnikovi pridigi.

»Gospod nima čisto nobenega zaumenka, kje se denar dobi. Danes dve kroni za Mohorja, jutri dve za krojača, pa za davek — na, kar zacvili prašič, in ga ni.«

Tako se je jezil Trtarjev sosed Zagozda.

»Dobro si povedal, Zagozda. Vsake vrste gosposka kliče venomer nad kmeta: Daj, daj, daj — ! Kje bo pa kmet jemal?«

»Kje bo jemal! Hudirjava reč,« so potrdili vsi hkratu Trti.

»In čemu je kmetu branje, to bi rad vedel,« se je oglasil Strah. »Deset let sem bil za Srenjskega župana in sem jo pošteno izvozil — brez bukev. Ni res?«

»Ne bo ga več, kakor si bil ti! In bil si brez bukev.«

S pestmi so potolkli ob mizo in pribili vsi zaeno, da je Stran resnično dobro županoval.

»Ne rečem, za vojaka ni napek, če zna brati,« povzame Ječmenček. »Našemu fantu, o božiču je pravil, ko je prišel za par dni domov, se je takole zgodilo. Oficir mu da grog in zavpije: »Ala, Janez, po safalado k Štakulu!« Mislite, da sme pobarati, kje je Štakul? Ne sme! Marš! Pa teci. In je tekel po Ljubljani. Ko se je srečno pribaral prav do prodajalne, je obstal in vprašal, šolarja: »Fant, kje je pri Šakalu?« Šolar mu pa pokaže osle in zavpije: »Kranjski Janez — še brati ne zna! V šolo pojdi, ne v kosarno!« Zakaj Janez je stal prav pod tablo, kjer je bilo zapisano Štakul. Ko bi znal brati, ne bi mu smrkavec kazal oslov.«

»Res je,« razlaga Zagozda. »Ampak za branje smo zidali šolo. Čemu plačujemo, če je vse to prazni nič.«

»In župnik goni s prižnice: Priganjajte otroke k branju! Dokler ne znajo brati, se ne bodo ničesar naučili. Same šole pa ni dovolj; doma se morajo potruditi,« oponaša Trta, posnemajoč pridigarski glas. »Poglejte nas! Priganjam. Ali pri njih ne morem sedeti. Če pa odtegnem pete, abecednik za peč, otroci pa v škodo! Zadnjič so mi čisto novo skledo razbili. Ali ni bolje, če ti pomaga pri delu, ko ga lahko vsak trenotek potegneš za lase?«

»Bolje, na vse kraje in konce bolje!«

»In kaj vse pade gospodu na pamet! Zadnjič, kaj ne možje,« izpregovori zopet Zagozda, »je klical mož z lece: Združite se! Po trije, po šest — in zložite za knjige. Ko preberete, pa vadljajte za nje. Vsak dobi eno ali dve kolikor vas je.«

»Tako je rekel mož?« se začudi Strah, ki je bil tisto nedeljo doma za variha. »Vadljajmo! Še tega se manjka! Kakor razbojniki pod križem. Saj je mož vendar učen, pa ne ve, da v španoviji še pes pogine.«

»In če bi vsega tega ne bilo, in če bi znali otroci brati — denarja ni, pa amen. Kmet ne more!«

»Ne more, zares ne more dandanes!« so vsi pritrdili Zagozdi in jezno pljuvali po tleh.

»Zato pa pustimo mohorsko pridigo! Jaz — Zagozda Martin — vam povem, da je Jaklič skuhal tako slivovko, da bi jo v samih nebesih razpečal. Ko bi zvgrli zanjo par kron, kaj se vam zdi?«

»Pa dajmo!«

Umazani mošnjički so se razvezali in hitro je tekel Francek s steklenico k Jakliču. Meni na polici je pa ušel smeh in na glas sem rekla:

»Blagor tebi, žgana vodica! Za te je denarja vedno dovolj.«

6. Berač Malha.

»Niso prida berači,« trdijo ljudje. »Lenuhi so, za nadlego, opravljivih jezikov, nehvaležnih src, nekateri celo predolgih prstov.« Tako jih sodi in obsoja svet.

Toda jaz bom pela hvalo beračem do zadnjega vzdihljaja. Kjer je senca, mora biti tudi sonce.

Tako je bilo.

Berač Malha je prikoretal v Zalaz. Po Svečnici tisti dan je prišel. Kar začne snežiti. In snežilo in melo je dva dni in dve noči tako neusmiljeno, kakor bi se napravljalo sodnemu dnevu.

Vsled tega je Malha obtičal v Zalazu kakor zajec pod grmom.

Z velikim trudom se je prekidal sosed do soseda. Na dolini nekaj dni še misliti ni bilo.

Berač Malha je bil silno tankovesten človek. Zato ga je bolelo, ker bi moral biti Zalaščanom več dni v stalno nadlogo. Sicer ga niso pehali v sneg in gonili preko praga. Pa vendar, Malha je tuhtal, kako bi povrnil večdnevno gostoljubje.

»Bral bi vam, če bi imeli bukve,« je rekel, ko je odjužinal pri Strahu.

»Bral bi? Ali znaš?«

»Berem; ne ustrašim se gospoda, če gre za branje. Ko bi imeli bukev, bi slišali!«

»Hencejte, Trta ima bukve! Zapisal se je namreč v Mohorja.«

»Da jih ima Trta, oče Strah? Mohorske bukve?«

»Ima. Cel kup jih leži na polici!«

»Torej takoj h Trti, da odberem najboljšo zgodbo. Drevi pa vsi h Trti; boste čuli!«

»Malha bo bral! Drevi pri Trti!«

Tako je šla ta novica od soseda do soseda. In še predno se je zvečerilo, je bila vsa peč natrpana z otroci. Okrog mize in po klopeh so pa sedeli gospodarji, dekle, celo tiste gospodinje, ki so mogle z doma.

Trta je prižgal petrolejko, katero je Malha preje očedil in izbrisal, da se je ljudem zableščalo, ko je zažarela na mizi.

Malha je pričel. Po hiši je zadonel visok, pevajoč glas, da so se navzoči spogledali. Gladko je tekla beseda za besedo. Ni se izpodtaknil. Jaz sem se radovala — zakaj mene je izbral berač za berilo. Izpočetka je ta in oni kaj malega pošepetal in zamrmral. Malha se je pa hitro ustavil, pritisnil prst tje, kjer je nehal in se jezno ozrl po šepetavcu. Rekel pa ni besedice.

Polagoma so se ljudje umirili. Radovednost je rastla. Vse se je zaljubilo v Gašperinovega Tineta, ki je trpel tako strašno na vojski, bil ujet, pa je ušel, bil vnovič ujet in ranjen, pa se je izlizal in izmotal iz ječe. Ali komaj je pisal ginljivo pismo materi domov, da je rešen, in da se kmalu vidita, se je zapletel zopet v nevarnost. Poslušalce je začelo skrbeti, tiščali so se k Malhi in čakali v strahu, kaj bo.

Tedaj pa Malha — zapre bukve in reče:

»Dalje pa jutri!«

»Nocoj, nocoj! Beri! Kaj bi nehaval! Naprej!«

Tako so vsi naenkrat priganjali in tiščali vanj. Toda Malha je bil trdovraten.

»Možje, imejte pamet! Nisem ukradel grla. Kakor sem rekel: Dalje pa jutri!«

Zagozda mu je obljubljal slivovke, Trta ponujal jabolčnika, Ječmenček je potisnil predenj mehur s tobakom — vse zaman. Malha je ostal trdovraten.

Drugi dan so z mrakom že povsod povečerjali. Malha se je preselil k Strahu, in z nočjo je bila hiša polna poslušalcev.

Tudi ta večer Malha ni dovršil zgodbe. In dokončal je še ni tretji večer. Ko je pa dognal konec četrto noč, so vsi naglas zahtevali: »Začni od kraja! Jutri pri nas! Pri nas v petek!«

Malha se ni branil. Začelo se je v Zalazu ponočevanje ob knjigi, da ga niso pomnili stari dedje. Ljudje so pozabili na vse drugo in govorili edino le o Gašperinovem Tinetu in o njegovih srečnih nesrečah. Tako dolgo so tirali berača od hiše do hiše, stregli mu in postiljali ob peči, da je na vsezadnje pošel petrolej v Zalazu. Tedaj so se šele zganili in pregazili pot v dolino, da so prišli do olja in soli.

Malha je pa tudi izginil po gazu v svet. Z njim vred je nehalo književno življenje v Zalazu. Mene je popustil na klopi in dobili so me v pest otroci. Sedaj ležim pri vaših nogah, gospod Janez, in čakam napol uničena — smrti. Ne bojim se je sedaj. Nisem živela brez koristi. Zakaj v Zalazu se je pričela z beračem Malho nova doba. Pognalo je prvo kal veselja do branja in izobrazbe. Abecedniki so odtlej spoštovani. Otroci bero in slovkujejo, da se razlega po vasi.

* * *

Zapihal je veter močneje. Listi knjige so zašumeli zadnji pozdrav, gospod Janez se je pa dvignil s parobka.

Ko se je vračal iz Zalaza proti domu, je sklenil: »Ne odneham! Lahko je delo na zrahljani gredici gosposkega vrta. Toda ledino trebiti in orati — to je težko delo zares — ampak častno!«

In župnik Janez ni odnehal, ledina je začela roditi. Celo v Mišjem dolu in v Zalazu se je udomačila knjiga. In gospod Janez je doživel dan, ko je sam največji, starokopitni upornik — Trta — gnojil senožeti s Tomaževo žlindro.

(Konec.)