Živopisec in Marija..
| ← Na poti v Nazaret | Živopisec in Marija Slovenske legende Anton Medved |
Roža → |
| |||||||||||||||
Živopisec in Marija
V Rovih cerkev so zidali,
da Mariji bi jo dali,
ki rodila nam Bogá
v ôdkup vsega je svetá.
Mnogo let je teklo delo,
preden streho je imelo;
kadar bilo je pokrito,
dvigalo se ponosito,
v Rove šel je kamenár,
skladat spredaj nov oltar,
dolben s kosa celega
mramora prebelega.
Še je drugi mož prišèl,
velik je klobuk imèl,
mlad je bil, kodrávih las,
široplèč, tenák čez pas.
Tudi ta je rabil tam,
pisat hodil novi hram
ter na odru prelepó
v strop obrazil to in to;
zjutraj se je zgodaj trudil
in do mraka tih pomudil.
Stal na odru je nekdàj,
okončával sveti raj:
Otca, Sina in Duhá
v glor'ji svetlega nebá.
Kadar to je dokončal,
počivanje ni prestal;
vzel iz hrambe nov je kist,
gibek ves, tenák in čist,
ter nebeški je kraljici
z njim obsončil devski lici,
bogozarnost jima dal,
da sijala bi do tal,
z vrha tam, kjer njo klečečo,
roki sklenjeni držečo,
sredi blaženih družin
venčal Otec je in Sin.
Kádar to je cvet imelo,
kakor da bi vse živelo,
zdaj svetnice in svetnike,
sivobrade, mladolike,
dodelával je okrog,
gledal na cerkveni lok.
Zdelal je i to povsod;
kista ni položil v kot,
da praznôvat bi odšel,
ker je posla še imel:
zbore angelcev perutnih,
goloplečih, dogoskutnih
tod je čélil, tam vršíl,
dokler ni dovoljen bil.
Pot si vroč je zdaj otrl
in po stropu se ozrl.
Dokončàl je. - Ves obraz
svetil se mu je ta čas,
ker gotovo malo ne
v cerkvi se bleščalo je,
kar je mislil narediti
in po stropu razdeliti;
le Marijin še rokav
nekaj hôtel je poprav.
Kadar tudi to stvorí,
tih na lestvi posloní.
Zahreščí pod njim deskà
in prelomi se prhkà,
z odra pade ropotaje,
oder se za njo zamaje!
Les je grmel, hram bobnel,
živopisec obledel!
Lestva se je z njim zibala,
v cerkev izpod nog zdrčala!
Jedva se je sam ujel,
z desno kljuke oprijel,
ki železna in podvita
v strop cerkveni je zabita,
da svetilnik pozlačèn
v kljun prijemlje zakrivljèn.
Tam je visel dôlu v grob,
milo se ozrl na strop,
kjer devica je klečala,
venčana se uklanjala.
Pregloboko je vzdehnìl,
glasovito k njej zavpil:
"Mati, vselej sem na sveti
žêlel tebi v čast živeti;
oh, iztegni zdaj rokó,
drži me pokonci z njo!"
Kaj zavpil je, kaj dejal,
razumela ni druhal,
ki strahóma blizu vrat
gledala je v cerkvi zad;
razumela deva mila,
roko mu je pomilíla
ter med nebom in zemljo
držala ga k višku je z njóm
da pritekli so ljudjé,
spústili ga na deské.
Ne izgine osem dni,
v cerkvi oder nov stojí,
živopisec na deskàh
zopet íma kist v rokah,
piše devi z njim na čast,
káko visel je v propast,
z nje pomočjo bil otet,
iznad brezna smrti vzet.
To v zahvalo in spomin
k znanju poznih rodovin
del na zid je v levo stran,
kjer je še današnji dan.