Prišlo je leto, zreli klas
očém je radost, njivam klas.
Župan ima naj več poljá,
vse belo žnjic na njem migljá.
Posli jim serpe brusijo,
da v žetju se poskusijo:
kdo stavkov več nažela bo,
zvečer petíc već štela bo. –
Kraj njiv župana šétata,
in pridne žnjice glédata.
Oča je star in sivobrad,
in sin kot rano solnce mlad.
„Žéle ste pridno, in končán
vam bodi trud današnji dan;
pazíte pa, kar vam povém:
naj pridniša bo môm očém,
ki jutri ko se dan zazná,
naj perva snop nažét ima.“
Vidova spi, nje dete spí,
vso noč se nič ne prebudí,
al ko zazná se rano svit,
slavúljček jame jo budit';
pa sklene se ji prec okó,
saj dete spančka še sladkó.
Škerjanček zdaj zagostolí,
vidovo kliče in budí.
Al sklene se ji koj okó,
saj dete spančka še sladkó.
Petelin spet kirikiki
vidovo kliče in budí.
V zibéli dete se smehljá,
zaspati to ji več ne dá.
Nasiti sinčeka lepo
v zibeli nese ga sebo. –
Nobene žnjice ni še tam,
župan ob njivah hodi sam,
in „dobro jutro!“ – govorí –
„Naj perva s serpom prideš ti;
molil bogá, prosil bogá,
naj vodi me in znamnje dá.“
V zibéli detice mladó
obrača jasno va-nj okó.
Poljubi ga, poboža ga.
„Al hotel bi me ti oč'ká?“
Sladkó se angelj nasmejí.
In „ata!“ v pervo zgovorí.
In bil mu oče je od zdaj
županov sin on vekomaj.
