Žreblji. Domače obrti

Žreblji.
Domače obrti.

Marija Kmet
Izdano: Slovenski narod 25. oktober 1911 (44/246)
Viri: 246
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

I. uredi

»Pomislite, gospa, tisti gospod z rdečo brado je umrl ...«

»Aaa – Ni mogoče –!«

»Da – da –; to je bil tisti veste, ki je dan na dan hodil mimo naše hiše v kavarno.«

»Spominjam se. Kaj pa je bil?«

»I no – pisatelj. Celo mesto govori o njem sedaj. In vence kupujejo –«

»Pa ko je še živel, menda niso hodili preveč za njim. Zdi se mi, da so dejali, da se mu malo meša –«

»I no, gospa, meša – seveda; saj veste, da se dandanes vsakomur meša, ki piše take stvari. Ah tisti romani pač, tisti iz prejšnjih časov. Sedaj pa – človeku se dremlje ...«

»In pa gabi. Oh, gospa, take besede! – Pa pustimo. Torej bo imel celo vence?«

»Da; so že kupljeni. Jaz sem tudi že dala par krone – saj veste – narodna dolžnost –«

»Lep pogreb bo –«

»O, gotovo. Če bo ostalo lepo vreme, vzamem novo črno žametasto obleko. Ah – krasna je –«

»Imate novo?«

»Da.«

»Ah – pokažite!«

In obe dami sta odšli v sobo gledat novo žametasto obleko za pogreb – literatov. Seveda, če bo le lepo vreme ... Mhm ...

II. uredi

»Glejte tam tisto sliko. Skoro smešno –« opozoril je gospod uradnik, gospoda tudi uradnika.

»Ah – neznosno. Same pike in črte – pa take kričeče barve –«

»Kaj ne. In naslov?«

»Št. 99?«

»Da.«

»Poletje.«

»?!?«

»Da.«

»Klanjam se!« prijadra gospod z dolgimi lasmi.

»Klanjam se. Vase delo to kaj? Krasno je – res izvrstno.«

»Potrudil sem se.«

»Vidi se. Izborno.«

Gospodje si v resnicoljubnosti segajo v roke.

III. uredi

»... in žalostno – zamolklo so doneli zvonovi. Pomikala se je črna vrsta ljudi. Tik za rakvijo je stopala deca umrle. Očeta so bili odnesli že dokaj let preje. Suhi, upadli obrazi so strmeli v svet, in oči so gledale kakor iz groba.

Da bi ne bilo toliko siromaštva! – Ah glejte, – in padajo trume dan za dnem, trume ljudstva, v ono bedo, ono neizprosno bedo – in tavajo ondi v smradu in gnjilobi – kakor ta deca!

Kam bo šla?

In čemu vse to?

Ah – ni denarja! –

In vendar pelje zlata žila denarja po parketih in baržunih, in usipljejo se cekini po široki, bahati cesti.

In spet – umirajo duše gladne na lepoti, ker nimajo oči, zakaj, ni ga bilo, ki bi jih jim odprl.

Sam glad, mraz – in sama smrt ...« je bral gospod v leposlovnem listu, si obrisal s servijeto usta, in snet jedel dalje klobaso z zeljem ...

IV. uredi

Dvorana.

Predavatelj predava o nekem umrlem umetniku.

Hreščeča luč.

Dame: Klobuki – peresa – gibanje glav, šepetanje ...

Gospodje: Kašljanje, motreči pogledi ...

Predavatelj: »... in v njegovi duši se je vžgala luč svetega ognja – in ...«

Gospa v ospredju, gospodični tik nje: »Pri nas je nova luč. Ah, ta elektrika – je za nič.«

Gospodična: »Kaj ne milostljiva.«

Predavatelj: »Tako je žrtvoval na žrtveniku vse svoje moči v prid in blagor duš, onih duš, ki hočejo kvišku – a nimajo moči ...«

Gospa: »Grozno slabo izgleda zdaj naša Elza. Se vam ne zdi? Pa bo že, oh saj izpije toliko čokolade! – Pomaga to.«

Gospodična: »Kaj ne, milostljiva.«

Predavatelj: »... In hodil je ponosno svojo pot. Ni se bal, če ...«

Gospa: »Naš Hansi! Ah – kako mu pristoja uniforma. Krasno – res.«

Gospodična: »Kaj ne, milostljiva.«

Predavatelj: »Pa bile so težkoče na potu. Strmo – strmo.«

Gospa: »Veste, in hodi naš Hansi po hribih, kakor koza – veste. In veselje imam.«

Gospodična: »Kaj ne, milostljiva.«

Predavatelj: »Pa hvaležni mu bodimo. In zakličem mu: Slava.«

Gospa: »Slava! Krasno je govoril!«

Gospodična: »Kaj ne, milostljiva «

Finita la comedia ...

V. uredi

»Koliko let ste že učiteljica, gospodična?«

»Pet let.«

»Lepo število.«

»Da – čisto lepo.«

»Pa ste vedno v hribih –?«

»Vedno.«

»Vam ugaja.«

»Zelo lepo je.«

»Kaj ne, priroda, priroda – to je vse –«

»Da – to mi je vse. In pa zdrava, tečna hrana, črni kruh, mleko.

Vse sveže, pomislite!«

»Da, to je največ – in že zato se izplača živeti pet let na kmetih.«

»Da. In vesela sem.

Čez par let se pa tako omožim m pridem v mesto.«

»A? – In dobri zrak, in zdrava, tečna hrana – in priroda?«

»Ah, lepo vas prosim! – Saj bom vendar v mestu!«

»A tako –«

VI. uredi

»Torej – klanjam se. Hvala lepa!

»O, prosim – čemu.«

»Ah tako izborno je bilo. Samo vi imate kaj takega.«

»Malenkost. Samo, da ste prišli – zelo me je veselilo.«

»Hvala za prijaznost.«

»Lahko noč.«

»Klanjam se.«

»In da je prav danes prišla – sitnica sitna. In toliko je šlo. Ah, ja ...«

»Da je ni sram! – Taka postrežba! Skopost! – V grob bo odnesla. Ah, ja –«