Žrtev ljubezni in zvestobe

Žrtev ljubezni in zvestobe
Povest iz predvojne dobe

Jožef Urbanija
Izdano pod vzdevkom Soteščan.
Izdano: Domovina, 1928/1929
Viri: 1928: 51, 52; 1929: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. dno

»Ali že veste? Kdo bi si mislil ... Kar na tihem so mislili narediti!«

Proti vaškemu koritu je prisopihala branjevka Šepakova Meta, odložila košaro ter si obrisala s predpasnikom znojno čelo.

»Kaj pa je Metka?« so jo vpraševale vaščanke.

»Križ božji! V nedeljo bosta na oklicih ...«

»Kdo pa? Povej no, Meta!« so jo cukale za kočemajko.

»Srdan in Špoljarjeva Ana. Na sodišču sta že uredila, danes zjutraj sta bila v župnišču ...«

»Beži no, beži! Ni mogoče! Kje si jo pobrala?«

»Sama sem ju videla, ko sta prišla iz župnišča. Ni jima bilo prijetno, ker sem ju zalotila; nevesta jo je popihala skozi vrata na dvorišču, odkoder se je komaj upala k ženinu na cesto. Saj pravim, ta presneta Špoljarjeva Ana!«

»Premlada je zanj«, je ugovarjala Bunčkova Jera. »Skoro polovico je mlajša od njega.«

»Premoženje se ne postara«, je besedičila Guštinka. »Njemu je všeč dota, njej pa posestvo; to ju bo vezalo namesto ljubezni.«

»Špoljar jo je menda prisilil«, je branjevka zaupala sosedi. »Veš, zaradi Rogina ...«

»V Ameriko je ne pusti – že zavoljo sramote. Noče, da bi kdo rekel: edina hči, pa mora iskati kruha po svetu.« Soseda je uprla roki v bok in nadaljevala: »Na Rogina naj se ne zanaša; tri leta je že, odkar je odšel, pa se še ni oglasil.«

»Nanj je bila menda silno navezana«, je pravila Meta. »Po vse noči je prejokala, ker ni bilo nobenega poročila. Hujšati je pričela in bolehati, ljudem se je umikala, češ, da nimajo sočutja. Zdaj je nekoliko pozabila in oče bi jo rad popolnoma potolažil.«

»Špoljar ima denar in Ana se tega zaveda«, je menila zgovorna vaščanka. »Odnehala pa je tudi zato, ker ne more uveljaviti svoje volje.«

»Sama ima tudi že nekaj premoženja. Nekdo je videl pri njej hranilno knjižico z lepimi tisočaki«, je vedela Fertjakova Neža. »Pa jo skriva celo pred starši in nihče ne ve, koliko je naloženo.«

»Kdo ve, odkod ima denar«, je ugibala Meta. »Ali ni morda Rogin ...?«

»Preden je šel v Ameriko, je prodal kmetijo«, je namignila Drnulja. »Morda ji je res dal kaj shraniti.«

»Ako živi, bo zahteval nazaj«, je modrovala Guštinka.

»In če je mrtev, ji bo ostalo«, je branjevka pribila. »Pri Srdanu bo šele bogatija; tako posestvo, pa še denar in nobene obremenitve!«

»Če se bosta le razumela«, je izkušena vaščanka nekoliko podvomila.

»Stara ljubezen ne ugasne«, je trdila soseda. »Slišala sem ju, kako sta se poslovila, še danes ne morem pozabiti.«

Vaščanke so obkrožile ženico, ki se je odkašljala, popravila ruto in pričela: »Bilo je zgodaj tisto jutro, ko je Rogin odhajal v Amerika V cerkev sem šla in spotoma sem molila rožni venec. Ančka ga je spremila do razpotja, kjer sta se ustavila. Temno je še bilo, zato me nista opazila. Poljubila sta se in objela, Anica je glasno zaplakala. »Nikoli te ne bom pozabila!« mu je rekla.

»Vedno te bom nosil v svojem srcu!« ji je zatrdil Rogin.

»Pa da se ne boš izpozabil in prelomil obljubo!«

»Anica, nikoli! Na, pa tole vzemi za spomin, tole malenkost.«

»Saj ni treba, France. Prav zares ni treba.«

»Vzemi, Ančka. Ako ne vzameš, se mi zameriš.«

Ančka je spravila papirni zavitek, s čelom se je naslonila na deblo bližnjega drevesa ter si je otirala solze.

»Z bogom, na svidenje, Anica!« Rogin je zavriskal in izginil za ovinkom.

Anica se je zapletala od žalosti. Komaj je izpregovorila, ko sva se srečali pozneje. »Urša, moli za srečno potovanje!« mi je naročila.

»Kdo ve, kaj je bilo v tistem zavitku«, je ugibala Šepakova Meta. »Denar ali darilo?«

»Ne vem«, je odvrnila. »Pa nikar ne govorite, kar sem vam zaupno razodela!«

Vaščanke so se rotile pri vseh svetnikih, da bodo čuvale skrivnost, vendar pa se dolgo niso mogle ločiti od zavitka. Domišljija jim ga je odvijala: nekaterim je pokazala šopek bankovcev, drugim dragoceno poročno darilo.

»In vendar se mu je izneverila!« jo je pograjala Bunčkova Jera.

»Prav je storila!« se je Drnulja oglasila. »Ali naj ga čaka do pozne starosti in ostane samica?«

»Špoljar in Rogin se nista nikoli razumela«, je poudarila Špančkova Liza. »Kadar je bil oče doma, se France ni upal v njegovo hišo, mati pa ga je zagovarjala zaradi hčere.«

»Rogin bi bil lahko spravil njeno doto«, mu je branjevka privoščila. »Srdanu bo pa odprl denarnico; bom že izvedela, koliko ji je zapisal in koliko ima sama gotovine.«

»Strica ima v Ameriki«, je menila Guštinka. »Tudi ta jo bo založil.«

»Ali meniš?« je branjevka pograbila novico. »Bogatinu se menda kar po sili množi imetje, dočim mora revež vsak krajcar krvavo zaslužiti.«

Vaščanke so počasi odhajale s škafi, zamišljene v Srdana in v Špoljarjevo Ano, ki bosta v nedeljo oklicana in najbrž že drugi dan poročena. Ni jim bilo po volji, da se take važne stvari dogajajo skrivoma za hrbtom, rad česar so prikrajšani zgovorni jeziki. Čemu je treba skrivati nekaj, kar se ne more prikriti!

Na Površju ni tisto nedeljo nihče zamudil cerkvenega opravila. Slednje oko je bilo pozorno uprto v starega župnika, ko je stopil na prižnico s knjigo za oklice. Po cerkvi je zavladala tišina, ušesa so se napela in poslušala.

»V zakonski stan želi stopiti Lovrenc Srdan, samski zakonski sin pokojnega Lovrenca Srdana, posestnika na Površju; jemlje v zakon Ano Špoljarjevo, samsko zakonsko hčer Alojzija Špoljarja, posestnika iz Krašja«, je čital duhovnik s tihim enakomernim glasom in dostavil na koncu odredbo oblastva, po kateri sta ženin in nevesta oklicana enkrat za trikrat. Med oznanilom je oznanil za ponedeljek slovesno peto mašo s poroko.

Tisto nedeljo ni bil menda nihče zbrano pri cerkvenem opravilu. Posebno ženske so si venomer namigovale, šepetale in dregale druga drugo s komolci. Namesto na oltar so gledale ženina, sedečega v drugi klopi ob stranskem oltarju. Prav pobožno se je držal, ko je po maši pristopil k obhajilu. Nikamor se ni ozrl, čeprav je v njegovi bližini klečala nevesta, v molitev zatopljena.

Vaščani so odhajali iz cerkve v živahnem pomenkovanju. Opazili so, da je bila Ana vsa objokana in da je stopala od oltarja tako, kakor bi se ji bila udirala tla pod nogami.

»Po Roginu žaluje«, je omenil nekdo izmed gruče. »Kdo ve, zakaj jo je pozabil in zakaj se je dala pregovoriti.«

»Špoljar pa vriska od veselja«, je dostavil Škrinjar z Dobrave. »Zmerom se je branil Rogina za zeta in zdaj se mu je izpolnilo.«

»Zato bo pa segel v žep«, je vedela Belinka. »Srdan je hotel tudi doto, nevest je imel na izbiro. Tako je obsedel pri Ani in pri denarju.«

»Mu je bila že namenjena!« je vzdihnila Bečanka in dostavila: »Taki lahko dajejo doto, ki imajo strice v Ameriki.«

»Ameriški denar nima teka«, je omenil Škrinjar. »Kar doma zrase, ima veljavo.«

Nekatere vaščanke, katerim je bila prirojena posebna radovednost, so čakale nevesto, kdaj bo stopila iz cerkve, da se ji bodo pridružile. Pa se jim je izmuznila skozi stranska vrata ter se izognila nadležnemu poizvedovanju. Razočarane so morale oditi; vso pot so postajale ter se ozirale nazaj, Ana pa jo je brisala po stezi za vrtovi.

Tudi Srdana so lovili njegovi prijatelji, da bi mu zaradi ženitve nekoliko ponagajali. Ni se jim sicer naravnost prikrival, všeč pa mu tudi ni bilo odgovarjati na vprašanja ob času, ko so bile vse njegove misli neprestano zaposlene.

Na klancu ga je pričakala gruča možakov, ki so ga prijazno obstopili. »Vsaj v roko mi sezi, da ti bom čestital«, ga je nagovoril Mazek, njegov najbližji sosed.

Lovrenc mu je stisnil desnico in zardel; ni se ga upal naravnost pogledati.

»Me prav veseli, da prideš v našo družbo«, ga je podražil dovtipen možak. »Pa kar potihoma jo boš primahal.«

»Saj so me javno oklicali«, se je počasi izgovarjal. »Moja navada ni, da bi nekaj razglašal, preden ne vem, kako bo izteklo.«

»Kaj bi ne vedel!« ga je sosed porogljivo zavrnil.

»Nič ne veš, kaj se lahko pripeti. Nikjer ni zapisano«, se je tudi Srdan pričel šaliti.

»No, ta je pa lepa!« se je posmehnil Jernejc. »Ženi se, pa misli, da poroke ne bo dočakal.«

»Pa se vam ne krha?« je namignil Mazek.

»Teče kakor olje«, se je pohvalil ponosni Srdan. »Kolo pa se včasih nenadoma ustavi.«

»Srečo pa imaš, srečo!« ga je pozdignil sosed. »Zalo nevesto si dobil in obilo boš priženil. Vsak mladi gospodar mora zadeti breme dolgov, ti imaš pa proste rame.«

»Kdo ve, kaj še pride.« Nalašč je podvomil s temi besedami in vendar ga je prešinila neka skrivna negotovost, lice se mu je spremenilo, zastal mu je jezik in pogled mu je padel k tlom, česar sosedje, seveda, niso opazili.

Fantje so se domenili, da pojdejo prodajat nevesto; vse popoldne so opazovali, kdaj pride ženin, a čakali so ga zaman. Ko se je stemnilo, so zapustili svoje postojanke in tedaj se je Lovrenc odpravil v Krašje k Špoljarju, da se dogovorijo o poroki in ženitovanju.

Dan pred poroko je mladi nevesti velik dan odločitve in priprave za novo življenje. Koliko pomislekov je treba zavrniti in načrtov osnovati; kako nerado se odtrga srce od brezskrbne mladosti in kako težko se privadi novemu bremenu zakonskega jarma. Mnogim je zakon konec mladostnega veselja in začetek trpljenja.

Nevesto Špoljarjevo Ano pa so morile še druge bridkosti in težave. S privolitvijo v zakon se je izneverila Roginu, svojemu zaročencu. Zaradi nje se je izselil v tujino, kamor ga je gnalo hrepenenje po novi stalni domačiji. Čim bi se mu bila izpolnila želja, bi ji bil sporočil in Anica bi bila zapustila starše in odšla čez morje. Niti očetove grožnje, niti materine solze bi je ne bile pridržale.

Obljubljenega sporočila pa ni bilo iz Amerike. Njeno čakanje se je vleklo že v peto leto neprestanega upanja in pričakovanja. Vsako jutro se je zbudila z novimi nadami, ki so ji za hip ugasnile, ko je legla k počitku. Nobenega glasu ni bilo od nezvestega zaročenca – kruh, ki ga je jedla, je bil namočen z njenimi solzami.

Špoljar je porabil vsako priliko, da bi ji zaročenca očrnil ter ji ga izbrisal iz spomina. Oponesel ji je vse napake njegove rodbine, vsako slabost ji je pokazal pod povečevalnim steklom. Dve leti je bila Ana nepremagljiva, noben opomin ni omajal njene zvestobe; tretje leto pa je pričela omahovati in tako je nazadnje podlegla očetovi volji ter se odločila za drugega ženina.

»Poglej, kako hitijo leta!« ji je omenil nekoč, ko sta bila sama. »Kmalu se boš postarala in bridko se boš kesala, ker se nisi poročila. Kot omožena bi imela nekaj veljave, samica pa boš prezirana in zaničevana.«

»Oh, saj veste, da me veže obljuba«, je vzdihnila in zajokala.

»On jo je prelomil in dokazal, da te ni vreden. Rajši te vidim mrtvo kakor z njim poročeno.«

Po vsakem prerekanju z očetom je prejokala dneve in tedne, kar je trajalo tako dolgo, dokler ji ni bil zasejan v dušo dvom o Roginovi zvestobi.

»Dekle, zdaj imaš priložnost«, jo je presenetil oče nekega večera, prišedši od soseda. »Ali poznaš Srdana s Površja in njegovo premoženje?«

»Čemu?« je osupnila, nepripravljena na tako vprašanje.

»Ženi se in zate se zanima. Nikar se mu ne umikaj!«

»Lovrenc je mnogo starejši od mene – skoro za polovico ...«

»Štirideset let je najlepša moška starost. Priden je, varčen in skrben, delo mu je zabava.«

»Ne bilo bi napačno, toda ...« Komaj slišno je spregovorila zadnjo besedo kakor v kesanju, da se je dala zapeljati.

»No, hvala Bogu!« jo je zgrabil oče za besedo. »Torej lahko pride, da se bomo pomenili?«

»Oh, saj vem, da se bom morala odločiti!«

»Prav je, da pokažeš zapeljivcu, s kom se je hotel norčevati. Povej mu, da ga zaničuješ; preziraj ga, kakor je zaslužil.«

Dekletu se je užalil ponos, sklenila je kaznovati Rogina, vendar pa je vzdrhtela že ob misli na maščevanje. Nekaj ji je neprestano govorilo, naj posluša očeta.

Nikomur na Površju se ni dozdevalo, da je Srdanov Lovrenc zasnubil Špoljarjevo Ano. Tiho je prilezel v mraku nekega večera in sedel za hrastovo mizo. Z očetom sta se domenila, da je napeljal pogovor na ženitev.

»Permejš, gospodinje ti je treba, gospodinje«, je začel modrovati. »Tako posestvo potrebuje delavcev – mladega naraščaja.«

»Gospodar ne more biti brez gospodinje«, se je pridružil očetovemu mnenju. Nato pa se je pobahal: »Založeni smo z blagom in denarjem. Kar bom priženil, pojde na posojilo.«

»Permejš, Anica, ali slišiš?« jo je starec dregnil s komolcem. »To je nekaj za dekle, ki se zanima za gospodinjstvo! Mm, tako posestvo; prste oblizni in Boga zahvali za priložnost!«

Dekle je sramežljivo zardelo in povesilo glavo. Rogin se ji je za hip umaknil iz spomina, kmalu pa se je zopet pojavil kakor utopljenec, ki ga skrivajo in odgrinjajo valovi.

»Anica je prva, katero sem zasnubil«, je Srdan ponosno poudaril. »Upam, da bo sprejela mojo ponudbo.«

»Prste naj oblizne, kakor bi jih obliznila vsaka druga«, je odgovoril Špoljar namesto hčere. Brž pa se je spomnil, da se ne sme preveč poniževati, zato je hlastno popravil: »Seveda, Lovrenc, ako ti je Anica všeč in če se imata rada ...«

»Že dolgo časa kraljuje v mojem srcu ... Najlepša je med vsemi, kar jih gre v nedeljo od maše. In na polju – kako se suče; vsako orodje nji pristoji, naj bo srp ali motika.«

»Nihče ne ve kaj slabega o moji hčeri, čeprav ni nihče brez napake. Res se je navezala nekoliko na Rogina, a ni trpela njena nedolžnost. Kaj hočemo, premotil jo je, znal je zapeljivo govoriti.«

»Oče!« mu je požugala s prstom, zakaj neprijetno ji je bilo razkrivanje njene ljubezni, četudi ni ničesar zagrešila.

»Po doti vas ne vprašam«, je Lovrenc zasukal pogovor. »Ne mislite, da se ženim zavoljo denarja.«

»Prazne pa ne dam od hiše – že zaradi jezikov. Vse tako, kakor se spodobi, da bo manj opravljanja.«

Domenili so se natanko o pismu in poroki. V sredo so se skrivoma odpravili na sodišče in nazaj grede sta se ženin in nevesta zglasila pri župniku zaradi oklicev. Tu ju je zalotila branjevka Meta ter ju raztrobila v domačo javnost.

Drugega dne se je Lovrenc osebno odpravil v škofijo in na glavarstvo po dovoljenje za enkratni oklic. Tako je hotel pospešiti ženitev in župnik ga je pohvalil z besedami: »To bo na Površju prva poroka brez godbe in običajnega rogoviljenja.«

Pri Špolarju so se podvizali s pripravami na ženitovanje. Najeli so šiviljo, ki je naredila nevesti poročno obleko in perilo. Iz kuhinje je dišalo po cvrtju in mesenini, čeprav niso povabili sosedov in prijateljev, marveč le glavne sorodnike: strice in tete, katerih niso smeli prezreti.

Vzlic vsem pripravam pa Anica le ni mogla verjeti, da je nevesta, ki bo že drugo jutro poročena. Dozdevalo se ji je kakor dalnje zvonenje; ko pa se je znočilo, tedaj se je z obupnimi vzdihi sesedla za mizo.

»Oh, saj ni mogoče!« se je grabila za glavo.

»Veruj in zaupaj«, jo je tolažila skrbna mati. »Pri spovedi si bila in pri obhajilu – edina prava pot v blagoslovljeni zakon.«

»Zdi se mi, da grem na morišče. Nekaj mi pravi, naj se vrnem ...«

»Jutri bo poroka s peto mašo. Deležna boš raznih milosti in odpustkov.«

»Nobena pobožnost me ne bo rešila. Kako naj mi koristi kakšna milost, ako me pa vest neprestano opominja, naj razdrem, dokler se še da razdreti ...«

»Zopet nekdanja trma«, se je oglasil Špoljar na zapečku. »Zmerom nekaj premišljuje in ugiba. Česar ne razume, si po svoje razlaga ...«

»Oče, jutri ne morem iti k poroki!« je vzkipela v bolestnem joku.

»Bomo videli!« je stisnil ustni. »Le napravi mi to sramoto, do smrti se boš kesala.«

»Ne dajaj se ljudem pod zobe«, jo je mati posvarila. »Nikoli te ne bodo pozabili.«

»Rogin še ni izbrisan iz spomina. Prisege ne morem poteptati.«

»Že zopet ta Rogin!« je Špoljar porasel. »Sramuj se njegovega imena!«

»Nimate še pravega dokaza«, ga je branila.

»Ali ni to dokaz, ker se več ne oglasi? Niti pozdrava ti ne pošlje, taka je njegova zvestoba.«

»Kdo ve, kam gredo njegova pisma. Zanimivo bi bilo dognati ...«

»Dekle, ali noriš? Kam naj gredo?«

»Lahko jih je nekdo prejemal namesto mene ... Morda se bo še kdaj odkrilo, a takrat bo prepozno ...«

»Mar so mi tvoja pisma.« Špoljar se je obrnil v kot, da skrije zadrego, ki se mu je poznala na obrazu.

»Kar smo prejeli pisem, so bila od strica in vsako sem ti pokazala«, se je mati opravičevala. »Nehaj s takimi opazkami, če hočeš, da se bomo ločili v miru in prijateljstvu.«

»Tam, kamor me silite, ne bo ljubezni.«

»Kot pridna gospodinja ne boš gojila takih misli. Kmalu se jih boš otresla, vsak hip ti bo prinesel novo opravilo.«

Ana ni mogla ugovarjati. Res se je pri delu razvedrila vselej, kadar nikjer drugod ni našla leka svoji bolečini. Mati jo je opozorila na izboren pripomoček, katerega je hči v odločilnem trenotku pozabila.

»Moji otroci mi še niso delali sramote«, jo je hotel oče zlepa omehčati. »Sinova me poslušata in spoštujeta mojo besedo, hčeri pa moram očitati nepokornost.«

Trdo je padel ta očitek na mlado dušo; saj ni imela namena, žaliti skrbnega očeta. Ravnala se je po nagibu srca, ki ni hotelo umolkniti na njeno povelje.

»Namesto hvaležnosti za vse, kar si prejela od mene, me žališ ter si otežuješ zadnje trenutke pod domačo streho. Lepo se poslavljaš od staršev in odhajaš na važno pot v novo življenje.«

Hči si je otrla solze in sklenila roki na prsih. »Zgodi se vaša volja!« se je uklonila očetovi zahtevi. »Nisem pa odgovorna za posledice prisiljenega zakona.«

»Kakšne posledice?« je porasel. »Ako na takem posestvu ne boš mogla shajati, kaj naj počnejo oni, ki se ženijo na proste roke in živijo od dnevnega zaslužka?«

Anica si je namesto odgovora ponovno obrisala solze, oba sta začula odpiranje vežnih vrat in trde korake. Oče se je spustil z zapečka, da pozdravi ženina, katerega je spoznal po hoji.

»Precej dolgo te ni bilo«, ga je prijazno nagovoril. »Pa toliko se moramo še pomeniti!«

»Živino sem opravil«, se je opravičil in sedel k nevesti ter ji položil roko na ramo. »Pa vsa si objokana! Ali te je strah bodočnosti v moji hiši?«

»Ženske smo plašljive«, je odgovorila mati namesto hčere. »Tudi jaz sem jokala pred poroko – to je menda že v krvi naše rodovine.«

»Celo ptiček nerad zleti iz gnezda«, je dostavila nevesta.

»Vem, Anica, vem – samo da ni kaj drugega«, se je ženin oddahnil.

»Eh, kaj naj bo, saj je vse urejeno«, je potrdil Špoljar.

»Mlademu človeku je težko, kadar odhaja od doma«, je dokazovala mati hčerino žalost. »Tudi fantje jokajo, predno odidejo k vojakom.«

»Kar pomiri se, Anica«, jo je tolažil ženin. »Krašje in Površje sta si najbližji vasi, komaj četrt ure boš oddaljena od doma. Vsak dan boš lahko pohitela k materi in k očetu; drug drugega bomo obiskovali.«

Nevesta se je delala trdo in brezčutno, siloma je zatirala bridkost ter jo nadomeščala z navideznim veseljem na obrazu. Pod njim pa je tlela žerjavica skrbi in dvoma o sreči zakonskega življenja.

Čez dobro uro so se poslovili. Nevesta se je zaprla v svojo sobico, dočim sta Špoljar in Špoljarica ostala pri peči v živahnem pomenkovanju.

»Smili se mi, ubožica!« je mati sočutno omenila. »Bojim se, da bo zbolela; žalost ji bo škodovala.«

»Pa ji dopovej, ako te posluša«, se je oče hudoval. »Sicer pa me ne skrbi, polagoma se bo že ugnala.«

»Lojze!« ga je važno potresla za rokav. »Ali res nisi prejel nikakega pisma iz Amerike?«

»Nisem!« je nejevoljno odvrnil. »Tudi ti si se nalezla te bolezni?«

»Čudno in skoro neverjetno ... No, potem pa France res ni vreden njene ljubezni ...«

»Zato pa jo silim, naj se poroči. Rogina ne maram, čeprav bi imel polovico Amerike. Z njegovim očetom sva se črtila zavoljo tiste pravde – takemu zakonu bi res ne mogel dati svojega blagoslova. Lep sin, proda podedovano kmetijo in odide v tujino.«

»Meni je prav, samo da nimaš ničesar na vesti. Ne veš, kako me je skrbelo.«

Starka je odšla počivat v svojo kamrico, mož pa se je naslonil na zapeček in počakal, da je žena zaspala. Čim je začul smrčanje, se je splazil po prstih iz sobe proti hlevu, kjer je privzdignil leseno stopnico in segel pod desko na kameniti plošči.

»Permejš, ni jih!« se je popraskal za ušesi. Lasje so mu stopili pokoncu, na vsakem se je v nočni mesečini svetila znojna kaplja.

»Ni jih!« je počenil in brskal z obema rokama ... »Pisem ni, ki jih je Rogin pošiljal iz Amerike. Tukaj sem jih hranil: vsako posebej sem položil na ta kamen in zaprl stopnico.«

Pokleknil je in sedel na peto. »Kam so izginila? Kdo jih je izmaknil? Ani se je o pismih že nekaj sanjalo, a našla jih ni, sicer bi bila drugače govorila. Fanta tudi nista vedela, nikoli se nista vtikala v to zadevo.«

Stopil je v hlev po svetiljko, prižgal jo je in postavil zraven sebe. Ponovno je prebrskal prah in smeti pod stopnico, toda o pismih ni bilo ne duha ne sluha.

»Podgane so jih odnesle«, je uganil, česar pa ni mogel verjeti. »Lahko jih je nekdo ukradel. A kdo je vedel, kaj je skrito pod pragom? Pred dobrim mesecem je bilo skrivališče še nedotaknjeno; takrat sem odložil tu zadnje pismo. Nihče me ni videl, tema je bila.«

»In vendar!« Špoljar se je zgrabil za glavo; pod njim so se udirala tla, vse okrog njega se je sukalo in vrtelo. »Kje so pisma? Kdo jih je odnesel? Komu sem dovolil stikati okrog poslopja?«

Navedel je v mislih še dolgo vrsto vprašanj, a razburjena domišljija mu ni mogla pravilno odgovoriti. S tresočo roko je zaprl stopnico, ugasnil svetiljko in sedel na klopico pred hlevom. Spomnil se je trenotka, ko je prejel prvo pismo, namenjeno hčerki iz Amerike. Nihče ni videl, kako ga je razvil in prečital. Speklo ga je poročilo o novem domu, zato ga je skril in podkupil pismonošo, da mu je izročil vsako pismo z Roginovo pisavo. Osem jih je prejel v prvem in pet v drugem letu, tretje leto pa so pričela izostajati. Zadnje pismo je dospelo pred kakim mesecem; bilo je polno grenkih očitkov in rotenja, naj mu Anica vendar odpiše in pove svoje mnenje. Pisma je hranil zato, da jih bo po poroki vrnil Roginu s primernim pojasnilom. Zdaj so se mu izjalovili ti načrti, nekdo drugi jih bo namesto njega izrabljal v svoje namene.

»Tat!« je siknil skoz zobe, v prsih mu je vrelo. Tiho se je odplazil v vežo mimo okna hčerine spalnice. Dekle je čepelo na tleh pred podobo svoje patrone; ob nji je brlela lučka na čast svetnici kot živa prošnja v bridkosti in trpljenju, ki je stiskalo njeno dušo.

Špoljar ni mogel poslušati njenega ihtenja, spravil se je v sobo na zapeček.

V podstrešju je udaril petelin s perutnicami in oznanil usodno ponedeljsko jutro. Nevesta se je vzravnala na kolenih pred podobo in pričela s trpečim glasom: »Križ je iztesan in zadela ga bom na ramo. Toda odložila ga bom, čim bom doznala, da mi je Rogin ohranil čisto ljubezen in zvestobo. Primorana sem stopiti pred oltar v zakonsko zvezo; kar bom govorila, ne bo čutilo srce in zato odklanjam vso odgovornost za posledice.«

Mladenka se je vrgla na posteljo, kjer je obležala brez upanja in hrepenenja. Tudi Špoljar se je zleknil po peči; zaman se je branil groznih slutenj in odrival skrbi zavoljo pisem. Kako se je veselil hčerine poroke, zdaj pa ta grenka neprijetnost! Kdo ve, v čigavi roki so pisma in s kakšnim namenom so mu bila izmaknjena? Na pamet se je bil naučil, kako bo tolažil hčerko na poti k poroki, sam pa nima nikogar, ki bi mu dal nasvet in navodilo. Vest ga je obdolžila krivde, a se ji je opravičil, sklicujoč se na očetovsko skrb in ljubezen. Vzlic temu pa mu je bila duša nemirna, ko so drdrali vozovi s svati na Površje proti farni cerkvi. Ves dan je poslušal, kdaj bo kdo zinil in razgalil njegovo zvijačo.

Rogin se je tisto jutro po razstanku s svojo zaročenko odpravil s kovčegom na postajo, odkoder se je s prvim vlakom odpeljal v smeri proti pristanišču, kjer se je vkrcal na parnik. Odkazana mu je bila preprosta skupna kabina, tu je odložil prtljago ter se naslonil na posteljo, visečo ob steni. Z rokami si je pokril oči, toda v duhu je videl daleč čez sinje planine. V prijazni dolinici se mu je smehljalo Krašje, njegova rodna vasica. Daleč tam za ovinkom je stala mladenka, z belim predpasnikom si je brisala solzne oči in zrla v daljavo.

»Zbogom, Anica!« ji je zaklical v duhu na morski gladini.

Vsedel se je k mizici in napisal drobno pismo; ni ga motilo zibanje parnika in kramljanje sopotnikov, med katerimi je slišal domačo in tujo govorico.

»Ljuba Anica!« so se glasile njegove vrstice. »Ne veš, kako prijetno se ziblje parnik med kipečimi valovi! Zdi se mi, da slonim v Tvojem naročju, da Te gledam v vzhajajoči in zahajajoči zarji na širnem oceanu. Vse svoje sile bom zastavil, da nama čimprej napoči trenutek neločljivega združenja v novi domovini. V duhu te objema in poljublja – tvoj France.«

Pismo je zalepil ter ga nesel na krov v nabiralnik. Skoro polovica potnikov se je sprehajala na krovu in občudovala morsko gladino. Tudi on se je naslonil na železni oklep in gledal nizdol v morski prepad. Vanj so mornarji pravkar spustili mrliča, mladeniča, ki je na parniku nenadoma umrl. Groza ga je spreletela ob tem prizoru. Kdo ve, koliko neizpolnjenih nad in neizvedenih načrtov je že pogoltnila nenasitna morska globina!

Solnce se je že desetič dvignilo iz morja in prav tolikokrat se je zopet pogreznilo v morje. Potniki so se očarani zbirali na krovu, občudujoči čarovitost mladega jutra in nastajajočega večera.

»Zemlja, zemlja!« so vzklikali enajsto jutro. V daljavi na zapadu se je črnila temna lisa – morsko obrežje.

»Pristanišče!« Koliko src se je vzradovalo ob pogledu na obljubljeno deželo, kjer jih čaka sreča in bogastvo.

Parnik je pospešil brzino in krenil v pristanišče. Zavriskale so sirene, množice na obali so nestrpno čakale, kdaj se bo morski velikan naslonil na obrežje. Mornarji so mahoma zgradili most za izkrcanje, po katerem so se vsuli potniki s kovčegi in prtljago. Najprej so se izpraznili višji razredi, za njimi so se vrstili potniki iz navadnih prostorov; ti so bili pred odhodom v mesto zdravniško preiskani.

Pred zdravniško preiskovalnico so čakali zastopniki raznih uradov in upravitelji podjetij s tolmači, ki so nagovarjali potnike v različnih jezikih, obljubljajoči jim dober zaslužek in stalno delo. Izbirali so le boljše blago – mlade in krepke ljudi, za starejše in slabotnejše se ni nihče zanimal.

Rogin se ni oziral na plačane vsiljivce. Sam si je namenil poiskati delo, saj je že tolikokrat slišal, kako je bil ta ali oni prevaran po nepoznanih osebah. Otresel se jih je in napotil v mesto, kjer je kakor kapljica v morju izginil v gneči množic med nebotičnimi palačami. Kako velika in bogata se mu je zazdela tujina! Kako majhen in ubog je hodil po širokih ulicah velemesta! Kdo se je zmenil za preprostega neznanca s kovčegom in za njegove težnje? Skoraj mu je bilo žal, ker je zapustil domačijo; tam so se mu smehljali znani obrazi; poznala ga je slednja stezica, celo grmički ob poti so ga razumeli.

Končno se mu je posrečilo najti službo v livarni za železo. Pogodil se je za dober zaslužek, obenem mu je bilo odkazano težavno delo. Ves dan se je paril pred veliko pečjo, z dolgim železnim drogom je mešal žerjavico, znoj mu je lil curkoma po obraza. Počasi so mu potekali prvi dnevi na novem delu sveta; vidno je hujšal in hiral, ker si ni privoščil primerne hrane in potrebnega oddiha.

V livarni je bilo zaposlenih tudi nekaj njegovih rojakov – Dolenjec, Gorenjec in Notranjec, tako so se nazivali med sabo po domačih krajih. Kadar so le količkaj utegnili, so spregovorili kako besedo, pa tudi med delom so jim uhajale opazke, ako ni bilo blizu paznika, resnega Angleža.

»Presneto smo se zmotili!« je Gorenjec nekoč pošepnil Roginu. »Delamo kakor živina, še sline bi kmalu ne utegnil požreti. In vse to za borno plačo: v dveh mesecih sem si prihranil komaj 20 dolarjev.«

»Doma bi jih tudi imel, ako bi se tako mučil in napenjal«, je dostavil Notranjec, kateremu je znoj kar curkoma lil z obraza. »Doma si človek lahko spotoma odpočije, nasloni se na orodje, popravi klobuk in zaviha rokave, tukaj pa si še znoja ne utegne obrisati. Ako le količkaj postojiš, že te priganja paznik kakor sužnja. »Delaj ali pogini!« je njegova navadna beseda.

»Prekleta Dolarija! Skoro sem oglušil od ropotanja strojev in ves sem se posušil«, se je šalil dovtipni Dolenjec. »Zato menda izdelujejo Američani tako ohlapno obleko, na ta način nas hočejo odebeliti.«

»Ne vem, ali bom mogel prenesti?« je premišljal Rogin. »Prav slabo se počutim, zrak mi ne ugaja.«

»Navaditi se bo treba«, ga je potolažil Gorenjec in prijel za delo. Opozoril ju je na paznika, prihajajočega med stroji po hodniku. Tudi Rogin se je zganil, dočim sta se Dolenjec in Notranjec še nekoliko obirala in popravljala.

»Kvik, kvik!« (Hitro, hitro!) se je paznik zadrl nad delavci, na kar je okorno pristavil: »Delati, hitro delati!«

»Saj delava!« se je oglasil šaljivi Dolenjec.

»Sailens!« (Tiho!) mu je ošabno zapovedal in zapisal nekaj v beležnico.

Zvečer sta bila Dolenjec in Notranjec pozvana v pisarno, kjer so ju izplačali in odpustili. Rogin in Gorenjec sta prejela trpko svarilo: zapretili so jima s takojšnjo odslovitvijo, čim se bosta ponovno pregrešila. Drugo jutro sta bila za kazen premeščena in od tedaj se nista več videla.

Rogin se je ustrašil trdih groženj; trudil se je in izrabljal moči, zraven tega je stradal, da bi si več prihranil. Hotel si je čimprej zgraditi ognjišče ter izpolniti obljubo svoji zaročenki. Njegovi prihranki so vidno naraščali, z zanesljivimi koraki se je bližal boljši bodočnosti. Siloma se mu je ponujalo pero, naj povabi svojo izvoljenko v obljubljeno deželo. Vendar pa je odlašal; poprej si je hotel zgraditi trdno podlago, da mu je ne omajajo viharji.

Čeprav se je z vso naglico bližal udejstitvi svojih načrtov, vendar so ga skrivoma napadali dvomi, združeni s skrbmi in z grozo. Vsak dan se je kdo ponesrečil v njegovi bližini: tega je raztrgal stroj, drugega je umoril električni tok, tretji je omagal pod napornim delom. Tudi on je bil izčrpan – posledice preobilega truda, pomanjkanje počitka in potrebne hrane. Preveč se je vdal stiskavosti in premalo se je gibal pod milim nebom.

Nekega popoldneva se mu je nenadoma stemnilo pred očmi, moral se je nasloniti na bližnji steber. Takoj ga je zagledal osorni paznik ter ga je ošinil s srpim pogledom.

»Forwerds!« (Naprej!) je zakričal in planil proti njemu.

Roginu je zavilo oči, bolestno je zastokal, na kar se je onesvestil. Prispela sta moža z nosilnico ter ga odnesla v bolnišnico.

Zdravnik ga je obudil k zavesti, preiskal ga je ter mu zapisal zdravila. Še vedno mu je pretila nevarnost: kuhala ga je vročina, ki je dnevno naraščala in padala. Polagoma je začela popuščati, njegova močna narava je premagala bolezen. Deseti dan se mu je že toliko izboljšalo, da je mogel sedeti v postelji in zaužiti nekaj hrane.

Zraven njega je ležal bolnik, ki je prebolel težko vročinsko bolezen ter je bil – slično kakor on – na poti ozdravljenja. Govoril je dobro angleško, zato ni slutil, da ima pred sabo svojega rojaka. Ko pa je dozdevni tujec čul njegovo govorico, ga je prijazno nagovoril. Kmalu sta si bila dobra prijatelja, drug drugemu sta odkrivala bolečine ter si preganjala dolgočasje.

V prijateljskem občevanju so jima naglo potekali dnevi, zdravljenje je napredovalo, zdravniki so še določili dan njunega odhoda iz bolnišnice. Bridko ju je iznenadila napovedana ločitev, saj nista vedela, ali se bosta še kdaj srečala v življenju.

»Zopet bo treba iti na delo, ako me bodo še sprejeli«, je vzdihnil Rogin zadnji večer pred odhodom.

»Kmalu boš zopet tukaj«, ga je postrašil tovariš. »Toliko napora ne prenese nihče, kdor ni trden kakor železo.«

»Kam pa naj se obrnem do boljše službe?«

»Osamosvoji se, na svoje noge se postavi!«

»Kako? Saj veš, da sem novinec, katerega vsak izkorišča.«

»Z menoj pojdi, ako se hočeš osvoboditi.«

»Kam?« mu je ugajalo vabilo.

»Z menoj v Nebrasko. (Nebraska je rodovitna pokrajina v severni Ameriki, kjer živi mnogo ameriških Slovencev, ki se ukvarjajo s kmetijstvom.) Nakupila si bova zemlje ter jo obdelala v rodovitno polje. Tam živi moj sorodnik, ki je pred leti ubežal iz tovarne. Lani si je kupil farmo (Farma je kmetija) in letos je gospodar na svoji zemlji. Tudi jaz ga bom posnemal; svetujem ti, da se mi pridružiš, ako hočeš napredovati.«

»Ne bilo bi napačno.« Roginu je ugajal nasvet, ustrašil pa se je težavnega začetka. Pomišljal je tudi zaradi denarja, delavcev in kmetijskih strojev.

»Poskusiti je treba in nekaj žrtvovati«, ga je učil tovariš. »Moj sorodnik je najel posojilo, delavcev je na izbiro.«

»Ali meniš, da bi se obneslo?«

»Prav gotovo. Kot delavec si suženj kapitalu, na svoji zemlji pa si sam gospodar in tvoj je ves dobiček.«

»Kdo ve, ali bi našel rodovitno zemljo in ali je mogoče pridelke naglo razpečati?«

»O tem ni dvoma. Zemljo prekoplješ in ti rodi brez gnojenja kot najboljša njiva. Po pridelke pridejo kupci na dom, ni jih treba ponujati po sejmiščih.«

»Bom pa poskusil. Rad bi se opomogel.«

»Začetek bo seveda težaven, a končno boš premagal. Delajva skupno, ako hočeš; posodim ti lahko nekaj denarja, odplačeval boš na obroke.«

Rogin je sprejel ponudbo in drugi dan sta se odpeljala v Nebrasko. Vso pot sta snovala načrte in gradila bodočnost. V duhu sta podirala velikanska drevesa, ruvala korenine, kopala sta, orala in sejala. Izginjale so jima divje pustinje, pred očmi se jima je razgrinjalo rodovitno polje.

Ameriška pokrajina Nebraska je bila takrat v bujnem razvoju. Ravnine so bile večinoma že obdelane, na tisoče delavcev pa je bilo zaposlenih v pragozdih, katere so izpreminjali v plodno zemljo. Votlo so odmevale sekire, z burnim hruščem so padala drevesa, zemlja je bila vsa razrita in prekopana. Krog in krog se je valil gost dim: požigali so visoko divjo travo, dračje, trnje in vejevje, debla pa so zlagali v zloženice. Ponekod so že postavljali kolibe, sejali in sadili sadno drevje.

Rogin se je nastanil s tovarišem pri njegovem sorodniku, čigar farma je bila že izborno urejena. Prebival je v lični leseni hišici na vrtu, obsajenem z mladim drevjem, okrog pa se je raztezalo marljivo obdelano polje. Hriboviti del zemljišča je bil določen za pašnike in senožeti, tu se je pasla lepa čreda ovc in govedi. Živina je prenočevala kar na prostem. Le ob deževju je pribežala pod streho, pokrito s smrečjem in zelenjem.

Ko sta se nekoliko odpočila, sta pričela misliti na samostojno gospodarstvo. Priseljeniško oblastvo jima je na prošnjo nakazalo zemljišče, katero sta pričela pripravljati za obdelovanje. Najela sta si nekaj delavcev, ki so jima pomagali sekati in kopati, zgradila sta si tudi kočo za stanovanje. Delala sta v bratski vzajemnosti, njun trud je bil že prvo leto obilno poplačan.

Vzlic napornemu delu so Roginu potekali dnevi v splošnem zadovoljstvu. Manjkalo mu je le še pridne gospodinje, zakaj sam si je moral kuhati, prati, pometati in opravljati druga hišna dela. Bolj kot kdaj je mislil na Ančko, od katere pa ni bilo nobenega poročila. Koliko pisem ji je že napisal, kako vabljivo jo je nagovarjal, naj pride, ker jo čaka pripravljeno ognjišče!

Njeno molčanje mu je vedno bolj vsiljevalo mnenje, da tiči v ozadju zlobna roka, ali pa se je dekletu kaj posebnega pripetilo. Vedel je, da mu je Špoljar sovražen, vendar ga kake hudobnosti ni mogel obdolžiti. Dvomil pa je o zvestobi svoje zaročenke, saj si skoro ni mogel misliti, da ne dobiva njegovih pisem. Neprestano je razmišljal, a pravega vzroka ni mogel pogoditi.

Naselbina je medtem narasla za več tisoč prebivalcev. Priselilo se je mnogo njegovih rojakov in skoro vsak je imel pri sebi ženo, nekateri so bili celo že deležni obilnega zakonskega blagoslova.

»No, kaj pa ti, France? Ali misliš ostati večen mladenič?« mu je nekoč ponagajal tovariš Anže, ki je nedavno osrečil lepo rojakinjo, svojo dolgoletno zaročenko.

»Tudi jaz že komaj čakam«, mu je Rogin otožno odvrnil. »Vsak mesec ji pišem, pa se ne odzove mojemu vabilu.«

»Hm, menda jo boš čakal do smrti. Dnevi pa bežijo – ako bi bil že danes poročen, bi bilo prepozno. Saj ni sama na svetu ...«

»Ko sem odhajal, sva si obljubila večno zvestobo. Prisegla mi je ... Njene solze so potrdile, kar je svečano izgovorila.«

»Eh, ženske solze, pa jesenska rosa! Kdaj te je že pozabila!«

»Ne verjamem. Vse kaj drugega se ji je moralo pripetiti.«

»Veš kaj: nekomu se je obesla na vrat. Ali je že dolgo, odkar sta se ločila?«

»Kakih šest let jo že čakam, prosim in rotim, pa se mi ne oglasi.«

»Hahaha! Fant, ali si ob pamet? Imaš pač slonovo potrpežljivost.«

»Hinavstvo je ostudno, že od nekdaj ga sovražim. Mož beseda je vreden spoštovanja.«

»France, ne bodi no otročji. Tukaj v Ameriki boš še marsikaj doživel ...«

Nič posebnega ni bilo izraženo v teh besedah, pa vendar so Rogina potrle in prestrašile obenem. Saj ga je doletelo v tujini res že toliko neprijetnega, česar se ni nadejal. Videl je, kako se muči od zore do mraka, ves njegov zaslužek je prepojen z vročim znojem in obložen s krvavimi žulji. Doma pa je sanjal, da mu bo v tujini cvetelo zlato in padalo v njegove žepe!

»Nerad se ji izneverim«, ga je premišljeno zavrnil. »Ne morem ji zadati tolike bolečine.«

»Ne moreš?« se mu je posmehnil. »Ona pa te že šest let zbada z mečem nezvestobe. Ali nič ne občutiš?«

»Seveda me boli!« Rogin je skoro zajokal in položil roko na prsi. Otožno je gledal prijatelja, tolikokrat ga je že osrčil, danes pa nima tolažilne besede.

»Pokaži ji, da jo ne maraš«, mu je svetoval po namišljenem preudarku. »Kakor plevel jo izruj iz srca, vanj pa vsadi cvetlico, ki te bo okrasila in z vonjem napojila.«

»Beži no, beži! Nikar se ne šali, ako mi že ne moreš pomagati.«

»Poslušaj, lahko ti pomagam. Nedavno je dospela semkaj moja sorodnica in čaka, da bi jo kdo osrečil. France, to bi bilo nekaj zate! Mlada je, pridna in poštena – prava slovenska lepotica.«

»Dobila ga bo, ako bo le hotela«, je izrekel brez občutka. Morda je že oddana ...«

»Priložnost imaš«, je prezrl neljubo opazko. »Nocoj bo pri sorodniku domača zabava. Pridi, da vaju bom seznanil.«

Rogin mu je že skoro obljubil, preden pa je sprejel vabilo, si je premislil in položil dlan na vroče čelo. »Glava me boli«, je našel izgovor. »Nocoj nisem za tako družbo.«

»Pridi!« mu je prigovarjal. »Peli in smejali se bomo, da bo veselje. Videl boš, kako te bo razvedrilo!«

»Prav zares se mi ne ljubi. Ne morem obljubiti.«

»Ako hočeš, pa pridemo pote. Glej, da se boš pripravil.«

»Utrujen sem in željno čakam počitka.«

»Upam, da se boš premislil. Za lase pa te še Bog ne bo potegnil v nebesa.«

Odšel je nejevoljen, a ne brez upanja, da bo omajal njegovo trmo. Poznal je prijatelja in vedel, da ga začetkoma marsikaj ni zanimalo, pozneje pa se je premislil in izvedel, kakor mu je bilo naročeno. Še nikdar mu ni očital škode ali izgube, mnogokrat pa mu je že priznal, da jo je pogodil, kadar je ravnal po njegovem navodilu.

Zavest, da je užalil prijatelja, je Roginu mahoma pregnala utrujenost, nekaj ga je siloma potegnilo iz nizke kolibe v večerno prirodo. Počasi je hodil po zemljišču in premišljal, kaj bi se dalo še izboljšati in preurediti. Njegovi najemniki so pravkar zapuščali delo ter se odpravljali v svoje kolibe k borni večerji.

Zavil je po stezi na griček; na prostornem pašniku, ograjenim z vejami in z debli se je pasla njegova živina. Na skali, ki je sličila ognjišču, je gorel ogenj – pastir je pekel na ražnju divjega zajca. Večkrat si je privoščil tako večerjo, saj je po gozdovih kar mrgolelo raznovrstne divjačine.

Sedel je na skalo, štrlečo na robu griča. Pod njim se je zgrinjala dolina, posejana z lesenimi hišicami; nekatere so bile prav lično zgrajene, druge so se šele razvijale. Ob strani naselbine se je vil večji potok, ob katerem so gradili tuji podjetniki mline in žage. Srce se mu je širilo v zavesti, da je lega njegovega zemljišča najlepša, pa tudi hišico si je postavil na pripravnem kraju, kjer bo lahko pozneje začel z gostilno ali s trgovino.

»Oh, Ančka, Ančka!« se mu je izvilo iz prsi. »Zakaj si me zapustila? Nikoli ne bom srečen brez tebe!«

Ozrl se je proti vzhodu, njegove misli so splavale čez morje, kakor bi trenil, so bile v Krašju, v njegovi rodni vasici. Videl je znane obraze, nje pa, katero je iskal, ni mogel najti. Vedno bolj se je črnilo vzhodno obzorje in na zapadu je ugašala večerna zarja. Počakal je, da se je stemnilo, na kar jo je mahnil v dolino mimo hiše, kjer se je vršila domača zabava.

Ustavil se je za plotom in gledal skozi okno. Pri mizi ob prijatelju je sedela ljubezniva mladenka, govorila je štajersko narečje. Roginu se je širilo srce ob mili narodni pesmi. Odkar je v tujini, še ni slišal domačega petja. Kako bi bil tudi on potreben take zabave po napornem delu!

»Štajerka je, saj je Štajerc tudi moj prijatelj«, je motril nežni dekliški obrazek. Kakor čebela v cvetju, tako se mu je oko naslajalo na njenih cvetnih ustnicah, omamila ga je vrtnica njenega obličja, njene zvezdne oči so ga očarale.

»Pojdi in oglej se jo od bliže«, se je spomnil prijateljevega vabila. Že se mu je leva noga iztegnila v korak, a desna se je upirala, ni se hotela premakniti.

»Ančka!« Nekaj ga je siloma potegnilo nazaj in zapodilo proti domu.

Doma je tisti večer napisal dolgo pismo, iz vsake vrstice je odmevala nova prošnja za dokaz obljubljene zvestobe.

»Samo še dva meseca jo bom čakal in potem bo padla odločitev.« S tem sklepom v srcu je šel počivat.

Skoro vsaka cvetlica ovene na novi gredici, najsi je še tako skrbno presajena. Mnoge se nikdar ne morejo prilagoditi novemu vrtu, žalostno se ozirajo za solncem kakor bolnik v razkošni palači, katerega ne more zadovoljiti vsa udobnost in bogastvo.

Tako se je godilo Špoljarjevi Anici pri Srdanu na Površju, kamor se je primožila. Nič ji ni manjkalo na novem domu: ne denarja, ne moževe ljubezni, ne zakonskega blagoslova. Prvo leto je povila krepkega dečka in tretje leto ljubeznivo deklico; Srdan je vriskal od veselja, Anica pa se je čutila nesrečno, hirala je in medlela. Bila je kakor cvetlica, kateri izpodjeda črv glavno korenino.

»Anica, ali si bolna?« je Srdana resno skrbelo. »K zdravniku pojdi, pa kaj boljšega si privošči. Poglej, kako hujšaš in pešaš.«

»Pusti me!« je bil njen navaden odgovor.

»Zbolela boš in umrla. Kaj bodo počeli nežni otroci brez skrbne matere!«

»Naj umrjem!« ga je mrzlo zavrnila. »Koliko mladih mater umrje, otroci pa kljub temu dorasejo.«

Do krvi so urezale Srdana njene brezsrčne besede. Komaj se je premagal, da ji ni odgovoril tako kakor je zaslužila. »Ali si pa tudi pripravljena na smrt?« jo je iznenadil nekoč z vprašanjem, ki jo je spravilo v vidno zadrego. O smrti še ni razmišljala, zato mu ni mogla takoj odgovoriti.

»Ali je ljubezen greh? Ni li trpljenje zaslužno za posmrtnost?« je modrovala, ko je mož odšel po opravkih. »Nebo mi je priča, da nisem hotela tega, kar se je zgodilo. Zato po krivici trpim, kar mi bo všteto v zasluženje.«

Nekdo je stopil z naglimi koraki pred hišo in potrkal na vežna vrata. Anica je popravila otroku odejo in hitela v vežo, kjer jo je čakal pismonoša – novinec, ki je šele pred dnevi nastopil službo pri tamošnjem poštnem uradu. Niso mu še bile poznane vasi in prebivalci; večkrat se je moral ustaviti in vprašati, kje stanuje ta ali ona oseba, kateri je moral kaj izročiti.

»Ali poznate Anico Špoljar iz Krašja?« je vprašal mlado gospodinjo.

»Jaz sem tista – s prejšnjim imenom, zdaj sem poročena,« mu je plaho odvrnila.

»Kakor nalašč.« Odprl je torbo ter ji izročil pismo s tujo znamko na dolgem ovitku.

»Iz Amerike!« je vztrepetala. Neka čudna slabost, slična mrtvoudu, ji je šinila v noge, morala se je oprijemati stene, da je prilezla v sobo do klopi, kamor se je sesedla. Šele ko se je nekoliko oddahnila, je razvila in prebrala pismo, ki se je glasilo:

»Draga Ančka! Šest let je minulo, odkar se nisva videla in šest let že pričakujem, kdaj boš izpolnila svojo obljubo. Pisal sem Ti že mnogo pisem, prosil sem Te in rotil, a Ti si trdovratno molčala. Sporočil sem Ti že, da Te čaka novi dom; s čela je kanila marsikakšna znojna kaplja, čutil pa nisem skelečih žuljev ob misli na najino bodočnost. Vsak dan mi prinese novih skrbi. Ti pa lahkomiselno odlašaš. Ne vem sicer, kaj Te je doletelo, morda Ti delam krivico, ako Ti očitam nezvestobo. Zato Te ne prosim drugega nego pojasnila, kaj je spremenilo Tvoje mišljenje. Vsaj zdaj mi izpolni željo, čeprav si prezrla že toliko mojih pisem, pisanih v nestrpnem pričakovanju. Ne prikrivaj mi ovir in bridke resnice, pogum, ako Te je zadela kakšna neprijetnost, zakaj še vedno Te čakam z odprtim srcem, nič še ni zamujeno. Hrepeneč po Tvojem poročilu Te pozdravljam, objamem in poljubim. Tvoj pozabljeni France.«

Anici se je stemnilo pred očmi. Trenotno ni čutila ne bridkosti ne trpljenja, omračil se ji je razum, omagala volja, srce ji je za hip prenehalo delovati. Kot v omedlevici je omahnila na mizo. Rahlo dihanje je bil edini znak njenega življenja.

Predramil jo je možiček v razcapani obleki, na glavi je nosil slamnik in v roki umazano culico, iz katere so mu gledali raztrgani čevlji in predpasnik. Dolgo je stikal okrog hiše; šele ko je izvohal odsotnost gospodarja, se je splazil v sobo in stresel Anico za ramo.

Kakor iz sanj je planila pokonci in pogledala plaho okrog sebe. Zavedla se je svoje nesreče – brž je pograbila pismo, ki je ležalo pred njo na mizi ter ga je skrila pod predpasnik. »Kdo si, nesrečnik?« je zarezala nad prišlecem.

»Jaz, Petračev Matijec. Ali me ne poznaš?« je možic naježil obrvi. »Oglej me od nog do glave. No, ali sem ali nisem?«

»Si,« mu je kratko odgovorila.

»No, to si mislim. Pri vas sem služil za pastirja, pestoval sem te – takrat si bila še majhna deklica. Rad sem imel tebe in tvojo mater, Špoljar pa me je zmerjal in pretepal.«

»Poreden si bil, Matijec, poreden,« je zagovarjala očeta. »Lenaril si in nagajal.«

»Plačan nisem bil posebno, delal sem za hrano in obleko. Ti si dobila imenitno doto, na lepo posestvo si se primožila.«

»Oh, kaj mi vse to pomaga!«

»Vem, vem, bolna si, kajneda? Pa res – kam si skrila svoja cvetoča lica in rdeče ustnice? Obledela si in postarala si se, čeprav imaš vsega v izobilju.«

»Matijec, kaj te briga!« ga je osorno zavrnila.

»Tako je, kakor je res,« je potrdil nekoliko poparjen. »Smiliš se mi, Ančka, in pa škoda te je, ker si tako naglo odcvetela. Zakaj nisi šla v Ameriko za Roginom? Po morju bi se bila peljala!«

Ančka ni vedela, ali naj bi se bila jezila ali smejala. Komu drugemu bi bila pokazala vrata, Matijec pa je prav toliko udarjen, da lahko izblekne, česar bi se drugi sramovali.

»Ako si lačen, ti dam kruha,« ga je hotela zlepa odpraviti.

»Nisem prišel beračit, ampak na obisk. S kruhom me boš že še nasitila, ako prej ne odideš v Ameriko.«

»Matijec, kaj te vse to briga! Kdo ti je o Ameriki toliko povedal?«

»Pisma,« je bleknil in potresel culico.

»Kakšna pisma?« jo je pričelo zanimati njegovo bedasto govorjenje.

»No, pisma iz Amerike. Ali mi ne verjameš? Matijec vse izvoha, čeprav je neumen.«

»Pokaži!« je zahtevala. »Ako ne pokažeš, bom poklicala orožnike.«

»Orožnikov se je Matijec bal kot živega vraga, samo z njimi ga je bilo treba postrašiti, pa ga je minula nagajivost.« Pokorno je razvezal culico, v kateri je hranil umazan zavitek. Držala sta se ga še prst in slama.

»Koliko mi daš, pa ti nekaj pokažem?« se je pričel pogajati, da bi kaj zaslužil.

»Dvajsetico dobiš, ako imaš res kako posebnost.«

»Imam jo, imam.« Matijec je razvil ovitek z ameriškimi pismi, različne barve in velikosti. Srdanka je pogledala drugo za drugim, vsako je bilo nanjo naslovljeno z enako pisavo.

»Matijec, kje si jih iztaknil?« je kriknila od strahu in presenečenja.

»Ali si huda?« ga je zaskrbelo.

»Nisem. Samo resnico moraš govoriti.«

»Pa me ne boš naznanila orožnikom?«

»Ne, ako ne boš prikrival, kje in kako si jih našel.«

»Špoljarju sem jih izmaknil izpod hlevnega praga ...«

»Očetu? Ali nisem slutila? Na, tukaj je dvajsetica.«

Bebec je hlastnil po denarju, njegova bojazljivost se je mahoma spremenila v otroško zaupljivost in odkritosrčnost. Pričel je razlagati, kako je prišel ponoči mimo Špoljarja, kjer je nameraval prenočiti. Zaril se je v seno v šupi nad hlevom in zadremal. Prebudilo ga je sumljivo ropotanje: nekdo je prišel z lučjo pred hlev in začel razkopavati pod pragom. Pogledal je skozi lino in opazil Špoljarja, ki je pravkar shranil nekaj pod stopnico. Čim je odšel, se je splazil potihoma s šupe, radoveden, kaj je počenjal starec pred hlevom v pozni uri. Privzdignil je desko in našel pisma, katera pa ni znal prebrati in je šele pozneje izvedel, da so iz Amerike.

»Zakaj jih nisi meni prinesel?« ga je prijela. »Zelo bi se mi bil prikupil.«

»Makovčev stric mi je šele povedal, da so tvoja in da jih moram tebi izročiti. Vidiš, da sem ga poslušal.«

»Priden, Matijec, priden. Ali si mu omenil, kje si jih našel?«

»Nisem, pa me tudi ni vprašal ...«

»Pa komu si jih še pokazal?«

»Nikomur drugemu. Stric jih je poznal, da so iz Amerike, a jih ni prečital.«

»Matijec, zakaj mi jih nisi takoj prinesel?«

»Bolan sem bil in sem pozabil. Služil sem daleč v hribih, cula je bila shranjena v podstrešju. Spomnil sem se šele včeraj – po treh letih. Ančka, nikar mi ne zameri!«

»Marsikaj bi bilo drugače, ako bi ne bil pozabil. Tako pa ... Oh, Matijec, ti nisi kriv. Oče me je obsodil v smrt ... izkopal mi je grob ... živo me je pokopal ...«

»Ježeš!« se je prestrašil, videč, kako je obupno vila roke in vzdihovala. Iz vsake poteze na obrazu ji je govorila bolest in grenka žalost.

»Zbogom, Ančka!« se je poslovil in odšel čez dvorišče. V žepu je gladil dvajsetico. Kako lahko in hitro jo je prislužil!

Ančka je prebrala pismo za pismom In vsakega je porosila z vročimi solzami. Kdaj ji je že pisal, da jo čaka onstran morja dom, kateremu manjka pridne gospodinje! Vedno glasnejše so bile njegove prošnje; kakor velik plamen se ji je zdela njegova ljubezen, zaščitena z mogočnim zidom neomajne zvestobe.

Kakor najdražje svetinje je shranila prebrana pisma v skrinjo na dno ter jih je pokrila z obleko. »France, vse je končano!« se je v silnem joku vrgla čez posteljo. »Vse je uničeno in razdejano!«

Otroka sta se prebudila, razmetavati sta začela odejo in glasno jokati. »Mamica, mamica!« sta jo klicala, a njeno uho je bilo gluho za nedolžno ječanje.

Medtem je Srdan prispel domov, slišal je jok ter je strahoma tekel v sobo.

»Ančka, za božjo voljo!« je vzkliknil in stopil k njeni postelji. »Kaj se je zgodilo?«

»Slabo mi je,« se je počasi vzravnala.

»Moj Bog, vsa si prepadena! Ali naj grem po zdravnika?«

»Ni treba, zame ni zdravila,« je odklonila njegovo postrežljivost. »Prej bi se bilo dalo pomagati, zdaj je zamujeno ...«

»Kdaj, Ančka? Kaj je zamujeno?« Srdan je sedel zraven nje na postelj in ji položil roko okrog pasu. »Odkrij mi, kar mi prikrivaš. Že delj časa te opazujem.«

»Prepozno, Lovrenc. Ti nisi zakrivil, pa tudi pomagati mi ne moreš. Samo pusti me, mir je najboljši lek za mojo rano.«

»Smiliš se mi, Ančka, ne morem te pustiti brez zdravila. Jutri bom zapregel konja ter te povedel v mesto do zdravnika.«

»Nikamor ne pojdem. Brez skrbi bodi zaradi mene.«

»Kako naj bom miren, ko te vidim bolno. Poglej, kako hiraš od dneva do dneva. Vsak hip se bojim, da se boš zgrudila in umrla.«

»Bom že prestala. Smrt me bo rešila ...«

»Jaz pa hočem, da živiš meni in otrokom.«

»Trpeti je huje kakor umreti.« To izrekši je vstala in odela otroka, na kar je šla pripravljat večerjo. Kar opotekala se je od zadržanih solz; njene misli so begale po tujini.

»Kaj naj storim?« je vzdihovala na klopici pred hišo v večerni tišini. »Ali naj se maščujem nad očetom, ker me je uničil? Naj li pišem Roginu, da sem poročena? Ali naj razbijem jarem suženjstva in bežim v zavetje k njemu, ki me nestrpno pričakuje?«

Ta večer se Srdanu ni mudilo iti počivat. Tih in zamišljen je sedel za mizo, glavo, utrujeno od skrbi je podpiral z rokama. »Radoveden sem, kaj jo teži?« je neprestana ugibal. »Ali jo tarejo dušne ali telesne bolečine?«

Dolgo časa ji je drugo jutro prigovarjal, naj jo povede k zdravniku, a ni je omajala nobena prošnja. Trdovratno je vztrajala pri svojem mnenju, da ni zdravila za njeno bolezen. Užaljen radi njene trme je odšel po opravkih, kar je pozdravila s tihim zadovoljstvom. Zopet bo lahko nekaj časa sama nemoteno razmišljala svojo usodo.

Zaprla se je v sobo in sedla na skrinjo, v kateri je hranila pisma svojega nepozabnega zaročenca. Na tleh sta se igrala otroka s preprostimi igračami, zdaj pa zdaj sta se priplazila k materi ter jo vlekla za dolgo krilo. Zunaj je bil tužen jesenski dan, po nebu so se podili težki oblaki, od vzhoda je pihal hladen veter in otresal z drevja suho listje.

Srdanki je oživela domišljija, njene misli so pohitele v daljavo, v ameriško naselbino. Živo je videla pred sabo lično hišico, vrt, obdelano polje, travnike in gozde – tako si je predstavljala Roginovo domačijo. Na klopi pred hišo je sedel France, okrog njega je bilo razmetano težko poljedelsko orodje.

»Poglej, kako sem se mučil in ubijal,« ji je bridko očital. »Noč in dan sem sekal in kopal korenine, hrepenenje po tebi mi je oslajalo delo, a ti si mi ga ogrenila.«

»France, jaz nisem kriva,« se je opravičevala. »Tri leta ni bilo poročila ...«

»Pisal sem ti redno vsak drugi mesec, pa se nisi oglasila. Pridi vsaj zdaj, ko si prejela moja pisma, nikar ne odlašaj!«

»Zaprta sem v kletko ... obsojena v doživljensko ječo ...«

»Že zopet pomišljaš ... braniš se ... v novo trpljenje me pogrezaš ...«

»France, jaz sem poročena ... Dva otročička že jokata zraven mene ter me kličeta!«

»Svetost prisege si pogazila ... Sramuj se nezvestobe!«

»France, jaz sem nedolžna! Prisilili in prevarali so me – s silo so te iztrgali iz mojega srca – vse moje nade so razdejali ...«

»Anica, brez tebe sem uničen ... Ti si duša mojega življenja ...«

Mladenič se je zgrabil za glavo, zaplale so mu prsi, bridkost mu je zavila oči, srce se mu je trgalo in pokalo od obupa in bridkosti.

»France, kaj naj storim?« se je v duhu naslonila na njegovo ramo. »Ali naj zatrem svojo vest in zatajim besede, izgovorjene pred oltarjem? Reci, samo tebe poslušam!«

»Anica, ali me ljubiš?« Čutila je objem in poljub, vsa se je zganila v svoji domišljiji. »Ali si pripravljena na ločitev?«

»France, nobena žrtev ni prevelika ...«

»Pričakujem te z razprostrtimi rokami ... Pridi, da te objamem ... beži in bodi zopet moja ...«

Srdanka se je prebudila iz domišljije, vrgla se je pred podobo sv. Ane, katero je prinesla s seboj iz Krašja. Obesila jo je na zid in okrasila s cvetjem, vsak večer je prižgala lučko v spomin na težke duševne boje, katere je prestala pred poroko.

»Pred tabo sem zadela najtežje breme pod pogojem, da ga bom odložila, čim se bo pojavil on, ki je odšel zaradi mene po neznanem svetu. Zdaj se je oglasil – poziva me in čaka, kdaj se mu bom odzvala. Zato preklicujem besede, katere sem prisiljeno izrekla ob poroki in razveljavljam zvezo, sklenjeno pred oltarjem. Zopet hočem biti njegova tako dolgo, dokler naju smrt ne razdruži.«

Tako je molila pred podobo svoje patrone. Nenadoma se je čutila olajšano in pripravljeno za trenutek, ko bo izvedla nevarno dejanje in prevzela odgovornost.

Napisala je dolgo pismo, zgodovino svojega trpljenja. Vanj je izlila vso bolest, prestano pred poroko in po poroki do dneva, ko je pretrgala zakonsko zvezo. Narekovala ji ga je goreča ljubezen in neomajena zvestoba. Zaključila ga je s prošnjo, naj ji razodene svoje mnenje, da bo izvedla, za kar se je odločila. Nič ga ne sili in ne nagovarja, samo svetuje naj ji, da se bo vedela prav ravnati.

Zvečer, ko se je stemnilo, je hitela s pismom na pošto ter ga je vrgla v nabiralnik. Zaupanje in nade v boljšo bodočnost so ga spremile v obljubljeno deželo.

Pri »Štajercu« v ameriški naselbini so končali domačo zabavo, kakršne so prirejali v nadomestilo za veselice po gostilnah, ki jih tedaj še niso imeli. Vršile so se zdaj pri tem zdaj pri drugem rojaku, zakaj vsak se je hotel oddolžiti in vrniti izkazano gostoljubnost.

Povabljenci so odhajali v živahnih pogovorih ter se porazgubili v svoje domove. Prijale so jim take zabave, saj so jih osvežile in okrepile po napornem delu. Pogosto shajanje jim je ohranilo prijetne spomine na domovino, budilo jim je narodno zavest ter jim varovalo domačo govorico.

Roginovo odsotnost so rojaki soglasno obsodili. Padale so pikre opazke, raslo pa je tudi ugibanje, zakaj se jim izogiba. Osobito ženske so ga grajale ter se zedinile v mnenju, da Rogin samo grabi, nikomur pa nič ne privošči.

Štajerc se ni pridružil temu ne onemu, čeprav je bil užaljen, ker ga je prijatelj pustil na cedilu. Svojo nejevoljo je utopil v veselem petju ob mladenki, ki mu je bila skoro nekoliko podobna. Po končani prireditvi sta se odpravila skupno proti domu.

Pot ju je privedla mimo Rogina; tu sta nalašč krenila na vrt, da se niso čule stopinje. Na mizi je gorela svetilka, ovita z modrim papirjem.

»Še vedno bedi,« je omenil in stopil pod okno.

»Beži!« ga je potegnila za rokav. »Kdo ve, kaj si bo mislil, ako te opazi.«

»Pri mizi sedi in piše. Pojdiva, pozno je že, ne ljubi se mi opazovati ga.«

Zavila sta po bližnjici med njivami in vrtom. Izza hriba se je dvignil motni zadnji krajec in razlil po okolici bledo svetlobo.

»Poglej, vse to je njegova zemlja!« ji je pokazal obdelano polje. »Seže prav do konca ravnine; na hribu so njegovi pašniki, tam se pase njegova živina.«

»Anže!« ga je premišljeno ustavila. »Ali si mu povedal, da sem tvoja sestra in zakaj sem prav za prav prispela v tujino?«

»Nisem,« je zanikal. »Polagoma ga bom pripravil, po ovinkih, beseda bo dala besedo.«

»Kako si mu pa rekel, ko si ga povabil?«

»Dejal sem mu, da si moja sorodnica, s katero ga bom seznanil.«

»Pa ti je verjel?«

»Ni imel povoda dvomiti.«

»Zanimanja pa tudi ni pokazal ... Sicer bi se bil odzval povabilu.«

»Čakaj, zanimanje šele pride! Preden voda vzkipi, jo je treba segreti. Celo železo se omehča in hrast se omaja.«

»Nerada se mu ponujam. Pozneje mi bo očital, da sem ga lovila ...«

»Vse bom uredil kakor se spodobi. Delati pa moraš tudi ti, ženske imate dar zapeljevanja.«

»Težko se je vsiljevati. Bog ne daj, da bi izvedel, zakaj si me privabil.«

»O tem se mu niti ne sanja. Ve, da je potreben gospodinje, sam mi je že omenil.«

»Zakaj je potem odklonil vabilo? Tega ne razumem.«

»Silno je bil utrujen, nikar mu ne zameri.«

To jo je nekoliko pomirilo, vendar pa ni mogla zaspati, ko je odšla počivat. Dolgo se je zvijala v mučnih dvomih, da najbrž ne bo dosegla tega, po kar je prišla v tujino. Brat ji je pisal, da je vse dogovorjeno, zdaj pa bo morala čakati leta in leta pred pragom nove dobe življenja.

Anže je osnoval dolgo vrsto načrtov ter jih razstavil v izložbi svoje domišljije. Vsi mu seveda niso ugajali, toda ako se mu ne obnese prva, mu bo uspela druga polovica; tam ga bo poskusil omajati, kjer ima najslabše korenine.

Ko se je zdanilo, je Rogin odrinil z delavci na vznožje hriba, kjer je raslo le trnje. Zadnji košček zemljišča je hotel obdelati in pokazati sosedom svojo razumnost in marljivost. Krepko je pričel udrihati z rovnico ob meji, označeni s koli, ki so delili njegovo in sosedovo zemljo.

»Zdaj si me posekal,« ga je iznenadil Anže, stopivši izza grmovja. »Tudi jaz sem nameraval izboljšati parobek, a sem odlašal tako dolgo, dokler me nisi prehitel.«

»Potrebno je bilo.« Rogin si je obrisal znoj in naslonil na orodje. »Tukaj pod hribom je zatišje, za sadni vrt nimam boljšega prostora.«

»Nisem mislil, da se boš tako naglo razkoračil.« Anže se je zamislil in ugibal, kako bi napeljal pogovor na sinočnjo zabavo. Po ovinkih mu je bila predolga pot – France bi se mu lahko izognil ali celo popolnoma umaknil.

»Sinoči si se nam izneveril«, mu je rahlo oponesel. »Prijetno je bilo in dolgo smo te pričakovali.«

»Pa mi niste zamerili. Preveč sem bil utrujen.«

»Skoro smo se jezili. Saj pravim, tako razvedrilo prežene zaspanost, olajša skrbi in osladi življenje.«

»Kesal bi se, pa je prepozno,« se mu je Rogin porogljivo namuznil.

»Saj vem, da ti je žal, drugič se ne boš odrekel.«

»Najbrž ne boš prej odnehal ...«

Anže ni bil nič kaj zadovoljen z zasmehljivim odgovorom. Zopet je ugibal, kako bi mu omenil Polonico – tako je bilo ime njegovi sestri – da bi ga prijatelj ponovno ne osmešil.

»Pri nas pa danes okopavamo,« je krenil v novo smer pogovora. »Moja rojakinja že pridno pomaga.«

»Vidiš, Anže, kakšno srečo imaš. Tebi se delavci kar ponujajo, jaz jih moram pa iskati in drago plačevati.«

Prijatelj mu je zadovoljno prikimal. Čudil se je natihem, zakaj je Rogin nenadoma tako šegav in zgovoren; ves čas, odkar se poznata, je bil nekam temen in zamišljen, komaj se mu je ljubilo govoriti. Danes pa se smeje in šali, vsaka beseda mu pade na pravo mesto. Odkod ta nepričakovana izprememba?

»No, no, prav, prav! Pa še meni pridita pomagat, kadar bosta končala,« se mu je Rogin laskavo priporočil.

»Zakaj pa ne?« Anžeta je prešinilo novo upanje. »Jutri bova okopala in potem sva ti na razpolago.«

»Ali ne bosta pozabila?«

»Meniš, da bom snedel besedo? Greh bi bil, ako bi ne podpirala najbližjega soseda. Osobito zdaj, ko manjka poljskih delavcev, vse hiti v tovarne. Polonica pa je ustvarjena za polje; videl boš, kako se suče, nobeno delo se ji ne ustavi.«

»Verjamem. No, pa jo privedi pokazat!«

»Drži kot pribito, Lahko se zaneseš.«

France ni dal mnogo na besede zgovornega soseda. Poznal je njegovo bahavost, ki se je razkadila kakor megla pred jutranjim solncem. Večkrat mu je že kaj obljubil; a ko je bilo treba izpolniti, se je skril za prazen izgovor.

Tretje jutro se je Francetu nekoliko zaležalo. Prebudilo ga je glasno ropotanje in trkanje na vrata. »Lenuh!« je zmerjal samega sebe, zakaj jutranja zarja se je že razlivala po okolici, po drevju so se gugali ptički in drobili svoje slavospeve.

»No, midva sva že tukaj!« se je oglasil Anže zunaj ob mladenki, kateri je pomladno jutro odsevalo z obraza. Kakor cvetlica v polnem cvetju, tako je stala pred hišo v belem predpasniku z zavihanimi rokavi. V desnici je držala motiko, z levico pa si je popravljala lase, povite v debelo kito.

Rogin je planil s postelje, hitro se je oblekel in prišel iz sobe. »Čudeži se dogajajo!« je strmel v soseda. »Ali se šališ, ali je resnica?«

»Pri nas smo okopali in nimamo tako nujnega dela. Povej, kje naj začneva?«

»V dolini ob tvoji njivi. Drugo leto bomo delali s stroji, nekaj sem jih že naročil.«

»Pomagava ti iz prijaznosti kot najbližjemu sosedu. Bog ne daj, da bi nama ponudil kako plačilo.«

»Zastonj se boš kmalu naveličal.«

»Pri tebi ne iščeva zaslužka. Nama boš pa še ti pomagal, kadar bo sila. Torej v dolini bova začela, pridi naju kaj pogledat.«

»Kmalu pridem za vama.«

Anže je hotel oditi, a se mu je videlo, da ima nekaj važnega na jeziku. »Ti, France,« je postal, »poglej, to je Polonica, moja rojakinja. Nič se nista še pozdravila.«

»O, dobro došla!« ji je France stisnil desnico. »Zmerom več nas je tukaj; vsak dan se prikaže kako domače obličje. Pa saj je dovolj prostora; kdor hoče, bo že našel primeren kotiček in pošteno delo.«

Polonica mu je sramežljivo pogledala v oči, sama ni vedela, kaj bi mu odgovorila na te besede. Anže bi jo bil najrajši dregnil s komolcem, češ, naj vendar ne zamudi priložnost za odgovor.

»Že več dni sem tukaj,« je končno spravila iz grla.

»Ali ti ugaja?« je preprečil nadaljevanje. »Kajne, kako vidna je razlika med domom in tujino?«

»Nič je še nisem opazila. Saj sem pri sorodnikih, kjer se po domače porazgovorimo.«

»Včasih pa te vendar prime domotožje. Ne boš mi utajila.«

»Dozdaj še ne čutim te bolezni. Kak spomin se že oglasi, pa ga preženem s trdim delom. Pojdiva, Anže, sicer se mi bodo res zbudili mehki občutki.«

»Nič nisem hudega mislil,« je zagovarjal svojo nagajivost. »Nikar mi ne zameri!«

»Moje solze bi rad videl,« se je šalila odhajaje.

Zavila sta z bratom v dolino, kjer je rasla koruza med bujnim plevelom. Krepko sta stavila motiko, vedoča, da se bosta mlademu sosedu tembolj prikupila, čim več bosta okopala. Izza gore se je dvignilo solnce, začelo je pripekati in moriti izkopane korenine škodljivega plevela.

»Rogin je postaven in zgovoren mladenič,« je omenila Polonica med delom. »Po krivici so ga obirali na zabavi.«

»Čudno, kar čez noč se je izpremenil,« ji je Anže razlagal. »Pred dnevi je bil pust in neroden, dočim ga je danes sama živahnost. Celo šale bi rad zbijal, tako se je predrugačil.«

»Morda je prejel kako ugodno poročilo ...«

»Pisem menda sploh ne dobiva. Nekaj drugega ga je moralo oživeti.«

Polonica je ugibala, a se je sramovala glasno izreči, kar je na tihem uganila. Šele po daljšem molku se je opogumila in vprašala po njegovi spremembi.

»Zaradi tebe je oživel«, ji je važno namignil. »Občutil je potrebo pridne gospodinje in zdaj se raduje, ker mu je poslana ...«

»Beži no, beži!« ga je zavrnila s tihim zadovoljstvom. »Šala še ni bila nikdar resnica.«

»Stavim, da te je že izbral in posadil na prestol. Prav blizu je dan, ko te bo resno zasnubil.«

Anže je govoril tako prepričevalno, da mu je sestra morala verjeti. Objela jo je nepopisna sreča, na obrazu so se ji lesketale znojne kaplje kakor zvezde bližnje bodočnosti.

»Radi lepšega se bom nekoliko branila«, je snovala nove načrte. »Nikoli ne sme izvedeti, da sem prišla zavoljo njega ...«

»Ni mogoče, da bi izvohal. Mreža je tako premišljeno razpeta, da je izključeno vsako natolcevanje.«

»Kakšna mreža?« se je zavzela. »Saj gre za resno stvar in ne za prevaro.«

»Mreža?«, je poudaril. »Treba je nekoliko modrosti.«

»Zakaj?« je osupnila ter se za hip naslonila na motiko.

»France je zaročen, tega ti namreč še nisem povedal. Onkraj morja živi njegova nevesta.«

»In vendar si me privabil! Na tvoji vesti bo moja nesreča.«

»Polonica, nikar se ne razburjaj! Ni je na svetu vezi, ki bi se ne dala razbiti.«

»A kdo bo razdiral? Že od nekdaj se mi gabi razdvojevanje, za nobeno ceno ne prevzamem takega opravila.«

»Dekle, pomiri se! Nič ne boš podrla in razdvojila.«

»Čemu me plašiš? Vedi, da sem tvoja sestra!«

»Počakaj, naj dostavim, da je njuna zveza že razdejana. Ona, na katero se je navezal, mu že šest let ni pisala – brez dvoma je poročena.«

»Ničesar ti več ne verjamem, ker ne vem, kdaj lažeš in kdaj govoriš resnico.«

»Kdo vé, kaj se godi v njegovem srcu.«

»Tudi mene je skrbelo. Tako je bil potrt in zamišljen, da ni bil za nobeno rabo. Njegova nenadna izprememba pa me je rešila vsake bojazni. Zdaj lahko mirno rečem: več kot polovico poti imava za sabo.«

Zmagoslavno je izrekel Anže te besede. Polonica se je plašno ozrla okrog sebe. Kaj bi bilo, ako bi ga kdo slišal! Kako bi bila osramočena!

Rogin je odpravil najemnike na delo, na kar je odšel v dolino. Ustavil se je za grmom, odkoder je videl na njivo; oddaleč je hotel ogledati Polonico, zakaj ni lepo človeka od blizu preveč opazovati.

»Kako je urna!« jo je hvalil sam pri sebi. »Kakor igračo ti meče motiko – roke so ji zalite – z obraza se ji kadi – vzlic temu pa se smehlja in kljubuje vročini ...«

Vzdramil se je ob spominu na Anico, svojo zaročenko. »Predaleč sem zašel!« se je spomnil obljube. »Nazaj pohitite moje misli, želje in hrepenenje! Z Anico je ne morem primerjati, Anica je nedosegljiva.«

»In vendar!«

»Nič!« France je zamahnil z roko, odgnal je skušnjavo in slovesno obnovil zvestobo svoji zaročenki. Ojačen z novim pogumom je stopil izza grma, pridružil se je Anžetu in Polonici, vzlic napornemu delu so se začeli živahno pomenkovati.

Odslej je bila Polonica glavna opora Roginu in njegovemu gospodarstvu. Lotila se je vsakega dela ter ga je marljivo izvršila. Ni mu bila le izvrstna delavka, marveč tudi modra svetovalka. Polagoma je prevzela gospodinjstvo, ki ga je opravljala natančno, z največjim zanimanjem. Kar je začela, se ji je obneslo.

Anže ni zamudil nobene prilike, kadar je mogel, je opozoril prijatelja na njeno razumnost. »Povej mi, France, ali moreš dobiti boljšo gospodinjo?« je navadno besedičil. »Vsako delo najde in vsak nedostatek odpravi, poglej, koliko ti je že uredila!«

»Res sem zadovoljen«, mu je Rogin odkrito pritrdil.

»Ali najdeš na nji kako napako?«

»Nobene. Pridna je, varčna in poštena.«

»No, vidiš. Pa vendar odlašaš! Kdaj se boš odločil?«

»Zdaj je toliko dela! Res nimam časa misliti na ženitev.«

»Saj ne bo takih sitnosti. V dveh dneh je lahko vse urejeno.«

»Ne gre tako hitro. Treba je premisliti, kadar gre za bodočnost.«

»Kaj boš premišljal. Kdor izbira, dobi izbirek.«

»Kakor tele pa se tudi ne morem zaleteli.«

Rogin je odlašal od dneva do dneva, od tedna do tedna. Vsak dan je iznašel kak nov izgovor, nikdar ni prišel v zadrego, kadar je bilo treba preložiti. Prebrisanemu Štajercu so se izjalovili vsi načrti, vsaka zanka mu je odpovedala. Zaman je gradil bodočnost svoji sestri in vabil prijatelja pod zakonski jarem.

Potekel je prvi mesec, odkar je Polonica gospodinjila pri Roginu. Tudi njej je venela čednost potrpežljivosti, morala jo je umetno gojiti. Očitno se mu ni hotela vsiljevati, skrivoma pa mu je večkrat namignila, naj jo povede pred oltar. O tem pa ni maral slišati, vselej je odklonilno zamahnil z roko in odšel na delo.

Vsa obupana je prispela nekega večera domov ter se je vrgla čez posteljo. Stanovala je namreč pri bratu, odkoder je hodila zjutraj k Roginu na delo. Anže je videl, da je ta večer posebno slabe volje ter se ji je boječe približal.

»Tako sem utrujena, pa ne vem, čemu se mučim«, mu je bolestno potožila.

Na bratovem obrazu so se pokazale globoke poteze sočutja. »Ali se še nista sprijaznila?« jo je vprašal v zadregi.

»Strežem mu in delam kakor sužnja, a ne morem ga omajati.«

»Hm, zakaj pa prideš zvečer domov ...? Takole pri njem bi včasih ostala ...«

»Anže, prepovem ti kaj takega misliti o meni! Tako delajo vlačuge, jaz pa sem in ostanem poštena.«

»Kakor hočeš«, je popravljal ponižan, ker ga je sestra tako odločno zavrnila. »Sicer pa bom poskusil novo sredstvo, ki mora učinkovati.«

»Marsikaj si že poskusil, pa se ti je izjalovilo.«

»Zaloga še ni izčrpana. Polonica, poslušaj! Ali France pije?«

»Ne vem. Pri njem še nisem videla pijače.«

»No, vidiš. Piti mora in potem bo drugačen.«

Mladenka je pohvalila bratovo mnenje, čeprav je vedela, da si ga France ne bo privoščil, ker mu bo škoda denarja. Sama mu ga tudi ne bo kupila, torej pride vrsta na brata, ki je izumil pripomoček.

»Jutri mu ponesem vina – tistega, ki ga imam za zdravilo. Že marsikoga je zmešalo.«

Polonica je sedela na postelji, zaglobljena v premišljevanje. Nič kaj ni zaupala novi iznajdbi, preveč je poznala Roginovo trmo in bratovo bahavost.

»Poznam še drugo sredstvo«, se je pobahal, videč, da mu sestra noče verjeti. »Kjer je pijača, mora biti tudi nekaj za prigrizek ...«

»Preveč ga ne pasi, da se ne bo preobjedel.«

»Porečem mu, da ga boš zapustila. Izmislil si bom bogatega snubca, ki vprašuje po tebi. Ne bo te pustil od hiše.«

»Izborna misel! Naveličala sem se služiti za deklo, v nekaj tednih se mora spremeniti.«

»Potrpi, Polonica – iz ljubezni do posestva.«

»Meniš li, da Franceta ne ljubim?«

»Tem bolje, ako se imata rada. Vsaj zdaj mu pokaži vročo ljubezen v besedi in dejanju ...«

»Zlobnik!« ga je pol v šali dregnila s komolcem. »Vedno nekam namiguješ, kamor veš, da ne pojdem za tabo ...«

Drugi dan je bila nedelja. V naselbini je počivalo delo, rojaki so sedeli v sencah, ogledovali polje ter se menili o letini, ki je obetala obilne sadove.

Samo Polonica si ni privoščila potrebnega oddiha. Na vse zgodaj – kakor po navadi – je odšla k Roginu, kjer je našla vedno kako novo opravilo. Pospravila je po hiši in okrog hiše, razobesila perilo, šivala obleko – opravki, katere je poleti odlagala na nedeljo. Tako je bila vajena od mladosti namesto praznega pohajkovanja.

V senci za hišo sta sedela Rogin in Anže ter se živahno razgovarjala. Pred njima na tleh je stala velika opletena steklenica, napolnjena z močnim vinom. Pridno sta nalivala in praznila kozarce, zakaj dan je bil vroč in pijača se prileže žejnemu grlu.

Dekle se je nenadoma nekam odstranilo. Tako sta se domenila z bratom, ki je v njeni odsotnosti pritisnil na prijatelja zaradi ženitve. »Sam sebi škoduješ«, ga je prijateljsko pograjal. »Zakaj ne poslušaš?«

»Vem, vem«, mu je pritrdil že nekoliko vinjen. »Kdaj bi se bil že odločil, ko bi ne čakal ... Tako pa čakam ...«

»Koga čakaš? Ali si že prejel kako pismo?«

»Zato pa čakam, ker ga nisem ...«

»Pa ga tudi ne boš. Pomni, kdaj sem ti povedal. Tvoja zaročenka je umrla, ali pa je poročena.«

»Hudo mi je, ko se spomnim ...« France se je zasolzil, pijača je pričela delovati. Glava mu je omahnila na mizo ter se naslonila na komolec.

»Jokal mi ne boš!« ga je Anže stresel za ramo. »Pogum, saj si fant, ne pa mevža!«

»Treba se bo odločiti, pa ne vem, kako bi napravil ...«

»Tako, kakor vsakdo na tvojem mestu. Oženi se, potegni črto za seboj, gospodar ne sme omahovati.«

»Nič drugega mi ne kaže. Siloma bom moral zadušiti spomine in pozabiti ...«

»Čim delj boš odlašal, tem težje se boš odločil. Srečni trenutki so redki in teh ne smemo zamuditi.«

»Ko bi vedel, da me Polonica resnično ljubi!«

»O tem si se lahko prepričal. Slep si, ako ne vidiš, kako je navezana nate, noče pa biti dekla, marveč gospodinja. Zato je nevarno, da ti ne uide ...«

»Kam?« ga je začudeno pogledal.

»Nekdo jo je zasnubil. Oglasil se je rojak iz sosednje naselbine, neprestano me nadleguje, naj posredujem. Tega ji seveda še nisem omenil; čakam, da izrečeš odločilno besedo.«

Rogin je potihoma vzdihnil ter se je prijel za glavo. Na tak odgovor ni bil pripravljen: vsaj danes ni mogel pravilno misliti, ker ga je omamila pijača. Sploh pa se do zdaj še ni resno bavil s to zadevo.

»Nekaj bom moral ukreniti«, je počasi izgovoril.

»Odloči se in reci, ali sprejmeš ali odkloniš. Tako ali tako, nihče ti ne bo zameril.«

»Prehitro, Anže, prehitro!« se je pričel zavedati. »Vsaj nekaj dni bi mi dal odloga.«

»Najdelj do večera. Pridi k meni na dom, da se porazgovorimo.«

»Pridem. Bomo pa naredili. Vidim, koliko je vredna dobra gospodinja.«

»Kot je Polonica, kajneda?« Anže bi bil najrajši zavriskal od veselja, ker se mu je obnesla zvijača. Skrivoma je namignil sestri, naj pripravi soseda na odhod z izgovorom, da imata doma še nekaj nujnega opravila. V resnici pa sta se hotela le dogovoriti, kako bi zrahljala trmastega soseda.

France se je zleknil po travi in zadremal. Ko se je prebudil, je bil trezen. Spomnil se je obljube, storjene tisto jutro, ko je odhajal iz domovine. V duhu je videl Anico, vso objokano, slišal je njene očitke in ihtenje.

»Nocoj bom prelomil prisego ...« ga je zazeblo po vsem telesu. Ali se mu je sanjalo, ali je resnica, da se mora odločiti?

»Šest let si jo čakal!« ga je nekaj osrčevalo. »Večja je njena krivda od tvoje krivde.«

»Anica, zakaj si se mi izneverila?« se je zganil v bridkem joku. »Zaradi tebe sem šel od doma. Kolikokrat sem iztegnil roke, da bi te zagrnil v naročje! Kje si, solnce mojega življenja? Oglasi se mi, sicer bo prepozno!«

»Pomiri se in objemi Polonico!« mu je nekaj šepetalo. »Ako je ne maraš, se bo poročila.«

Zopet se mu je odtrgala misel od utrujenega telesa in splula čez morje v njegovo domačo vasico. V duhu je zagledal znane poti in steze med ljubkimi hišicami, ki so se mu prijazno smehljale. Srečevali so ga prijatelji in znanci, pozdravljali so ga ter mu stiskali desnico.

Slepilna domišljija ga je zazibala v trenutno omedlevico. Polegla se mu je žalost in razburjenje, čutil ni več nobene želje, nobenega hrepenenja.

Predramil ga je rezki glas roga. V naselbino je prijezdil poštni sel, opasan z močnim usnjatim pasom, na katerem mu je visela težka torba. Od vseh strani so prihajali naseljenci po težko pričakovana poročila.

»France Rogin!« ga je poklical pismonoša ter mu izročil pismo z drobno pisavo.

»Anica!« je vzkliknil presenečen in hitel v sobo. Srce mu je tolklo kakor kladivo od nepričakovanega veselja, pa tudi od strahu, kaj mu bo odkrilo pismo, toliko časa pričakovano. S tresočo roko ga je odprl, sedel je na klop ter ga pazno prečital.

»Poročena!« Kakor bi mu bil porinil nož v prsi, tako ga je zabolelo. Ali ni že slutil leta in leta, da se je moralo nekaj prigoditi? Oh, tudi Anici je krvavela duša, saj je bila primorana prelomiti obljubo zvestobe! Oba je uničil Špoljar zaradi starega sovraštva.

Vnovič je pretehtal vsako vrstico in si razložil njen pomen. Prepričal se je, da je bila Anica popolnoma nedolžna in da je morala privoliti v zakon s premožnim Srdanom. Oče je prestregel njegova pisma ter ji zanetil v duši dvom in nezaupanje v njegovo stanovitnost. Pravica pa je razkrila njegovo hudobnost. Anica je našla pisma, polna neovrgljivih dokazov njegove ljubezni in zvestobe.

»Pa tudi ona ti jo je ohranila,« mu je zatrjevala vrstica za vrstico. »Prisilili so jo stopiti pred oltar, zakon je sklenila s hladno besedo brez gorkih občutkov, njeno srce je ostalo neizpremenjeno ter je pripravljena izvesti grešno dejanje – zapustiti svojega moža in otroka ter oditi za teboj. Ne straši se ne greha ne žrtve, tako je močna njena volja.«

»Pridem, Anica, pridem! Ljubezen za ljubezen, zvestoba za zvestobo! Pripravi se, da izpolniš obljubo; jaz sem na poti, da te povedem iz ječe, kamor so te neusmiljeno pahnili.«

Tako se je glasilo njegovo pismo – naznanilo prihoda v domovino. Sam ga je oddal na pošto, nazaj grede pa se je oglasil pri Anžetu, kjer so ga že nestrpno pričakovali. Vstopil je z naglimi koraki, zbegan in vznemirjen. Prav nič se ni zmenil za okusno pogrnjeno mizo, obloženo s pijačo in pecivom.

»France, za božjo voljo!« sta se splašila Anže in Polonica. »Kakšen pa si? Kaj se ti je pripetilo?«

»Nič. Ampak jutri bom odpotoval,« je povedal skoro brez sape.

»Kam?« sta nemirno poizvedovala.

»Domov, čez morje. Dobil sem važno poročilo.«

»In posestvo boš pustil brez nadzorstva?« ga je Anže važno opozoril.

»Sprejmita ga v oskrbstvo, dokler se ne povrnem. V dveh mesecih pridem nazaj, nekako do prve žetve. Ustrezita mi, lepo vaju prosim. Zaupam vama kot samemu sebi, zelo vama bom hvaležen.«

Oba sta se nekaj časa premeteno izgovarjala in odklanjala odgovornost, končno pa sta pristala na pogoje in ugodila njegovi želji. Rogin jima je izročil ključe in nekaj denarja za vsakdanje potrebščine. Niti po vzroku, zakaj tako nenadoma odpotuje, nista utegnila vprašati. Zanašala sta se na njegovo hitro vrnitev.

Takoj drugi dan se je Polonica nastanila na Roginovem domu. France pa se je s prvim vlakom odpeljal proti pristanišču.

V Krašju so bili tujci redka posebnost. Kadar je dospel kak neznanec, tedaj ga je občudovalo mlado in staro, vsaka hiša je imela svoje radovedneže na dvoriščih in za vogali. Kakor marsikje na deželi, tako so bili tudi tukaj pozorni pred tujimi osebami, saj človek res ne ve, s kom ima včasih opraviti.

Največ radovednežev se je napaslo okrog vaškega korita, kjer so se po ves dan zbirale vaščanke. Tukaj so nekega dneva zagledale tujca, ki jo je počasi ubiral proti gostilni. Pozornost jim je vzbujal svetlo okovani kovčeg in ohlapno umerjena obleka: široke, proti stopalom zožene hlače, prostoren suknjič in klobuk s širokimi okraji, po telovniku mu je bila razpeta zlata verižica.

Kakor blisk je šinila novica skoz vas in vzbudila splošno zanimanje. V gostilno »Pri sodu« so se naleteli vaščani – najprej moški, za njimi pa so prisopihale ženske in poizvedovale po neznancu.

»Neki Američan mora biti,« je odgovarjal krčmar na desno in levo. »‚Šur‘ in ‚orajt‘ sta mu vedno na jeziku.«

»Pa ni kdo iz našega kraja?« so se spogledali vaščani.

»Menda je celo iz vasi, saj ima vso našo govorico.«

»Sam Bog ve, kdo je in odkod je prišel?« so glasno ugibali. »Ako prihaja iz Amerike, ima gotovo težke dolarje ...«

»Videti je precej petičen, v posebni sobi sem ga nastanil.«

Vaščani so posedli v veži okrog mize in naročili pijače. Tudi v Krašju je veljalo pravilo, da mora človek piti, ako pride v gostilno. Seveda se ob navadnih večerih ni treba postavljati z litrom, dovolj je, ako se skrije za četrtinko.

Počasi so srkali okusno kapljico in premišljali, kdo bo najbolj deležen nenadnega obiska. Skoro vsak je imel v Ameriki kakega sorodnika, strica ali brata. Nihče pa še ni prejel poročila o njegovi vrnitvi. Nekateri so mu že zamerili, zakaj se je ustavil v gostilni in zakaj se jim tako dolgo ne pokaže.

Tedaj so se odprla vrata sosedne sobe in na pragu se je pojavil mladenič, ki jim je v pozdrav zamahnil s klobukom. Bil je visoke rasti in nekoliko bledega obraza.

»Ali ni? Ali ni?« so si v zadregi šepetali.

»Roginov ...« jih je rešil ugibanja. »Ali me ne poznate?«

»France! Kdo bi bil mislil?« Sosedje so jo udrli izza mize ter ga tesno obstopili.

»Na obisk sem prišel,« je utemeljil svojo vrnitev. »Po domu se mi je stožilo.«

»Pa kako si se popravil in imenitno si oblečen!« so gostolele iznenadene sosede. Manjše so stopile celo na stole, da so se ga bolj nagledale.

»Utrujen sem od potovanja,« je preslišal hvalisanje. »Pa kaj prigrizniti bi bilo treba. Fantje, ali boste pili? Sodar, hitro na vsak ogel in na sredo mize liter vina!«

Pili so, da je teklo od mize in prigrizovali okusno svinjetino. Vmes so donele zdravice in žvenketali kozarci na čast ameriškemu sosedu. Med odmorom so si pripovedovali svoje doživljaje, govorica je nanesla tudi na Špoljarja in Srdana. Sosed, ki je sedel ob Roginu, mu je omenil Anico in namignil, koliko je morala pretrpeti, preden se je poročila.

France je zatajil občutke in opustil zanimanje, malomarno je skomignil z rameni ter ni hotel povpraševati. S tem je prepričal vse omizje, da se mu je ljubezen že davno ohladila in da je imela Anica prav, ker ga ni čakala. Kako bi bila zdaj razočarana!

»Najbrž je že oženjen«, sta se menila soseda za njegovim hrbtom.

»No!« je zategnil s pristnim ameriškim naglasom. »Niso me še postavili za leso, pa se mi tudi ne mudi ... Šur, to se pravi: nekaj bo že treba izbrati, da bo orajt.«

»Prišel si gotovo po nevesto«, nekateri niso mogli premagati radovednosti.

»Zdaj še nimam tega namena.« Rogin ni hotel govoriti o ženitvi, tem obširneje pa je razlagal, kako je prišel v tujini do bogastva. Na tem, kar je povedal, je bilo nekaj resnice, mnogo pa si je izmislil in pretiraval. Sosedje so ga kar oboževali; marsikomu je odpovedal razum; vsak si ni mogel predstavljati ameriških »havzov« in »štorov« v opisanem veličastvu.

Še preden so vaščani prišli iz gostilne, so vedele vaščanke pri koritu, kdo je imenitno oblečeni neznanec. Šepakova Meta jih je iznenadila z novico, ki jo je mahoma raznesla po vasi. Olepšala jo je s svojimi opazkami in pridatki kakor kuharica kako posebno jed, preden jo postavi na mizo.

»Jej, ali res?« je strmela vsa vas v nestrpnem pričakovanju. Kaj poreče Rogin o nezvestobi svoje zaročenke in kako bo ona sprejela njegovo vrnitev? Za vsakim oglom so premlevale ženske že precej pozabljeno zgodovino Srdanove ženitve.

»To bosta pogledala!« je pretila Drnulja ob koritu.

»Ako jo bo sploh pogledal«, je menila branjevka Meta. »Kaj pa hoče s poročeno ženo! Še na misel mu več ne pride, velo govoriti ne mara o njej. Kdaj jo je že pozabil!«

»Prav, da se je omožila!« je blagrovala Anico Bunčkova Jera. »Špoljar je vedel, zakaj mu ni zaupal.«

»Pravijo, da še vedno ni oženjen«, jim je branjevka tešila radovednost. »Ampak lahko jo bo dobil; govorijo, da ima neki čudo veliko kmetijo in obilno premoženje.«

»Hm, sam pove lahko, kar hoče«, sta dvomili Drnulja in Guštinka. »Saj ve, da ne pojdemo gledat.«

»Menda se je zelo izpremenil«, je vedela Meta. »Silno se ponaša in nobena stvar mu več ne ugaja v domačem kraju.«

»Ženit se je prišel, le verjemite«, jo je pogodila Fertjakova Neža. »Kdo vé, kam se bo zatekel?«

»Pravi, da se mu je stožilo po domovini, ako ni to le izgovor«, je odgovorila vsevedna branjevka.

»Denar je prišel zapravljat. Našega Mihca še sedaj ni iz gostilne«, se je hudovala Bunčkova Jera.

»Naš je tudi še tam, doma pa toliko dela!« so hitele vaščanke druga za drugo.

Drugi dan so imeli »mačka« domala vsi vaščani. Mučila jih je huda žeja in zaspanost jih je motila pri delu. Postajali so po dvoriščih ter se pogovarjali, koliko so ga popili na račun bogatega Američana. Nekaterih pa sploh ni bilo na svetlo, »maček« jih je vrgel na posteljo, kjer so prespali dan, ali pa so skriti po kotih preklinjali Sodarjevo vino in Roginove dolarje.

Ponosni Američan je hodil z rokami v žepu po vasi: zavest, da je izmeril sosedom želodce, ga je polnila s tihim zadovoljstvom. Ljudem se je kazal veselega, skrivaj pa ga je morila otožnost: kamor je prišel, nikjer ni mogel obstati. Vsaka pot mu je držala iz vasi tja za ovinek, kjer se je skrivoma razjokal. Tu sta se pred leti razstala z Anico ter si obljubila večno zvestobo. »Kje naj jo dobim? Kdaj se bova neopaženo porazgovorila?« je neprenehoma razmišljal. Nič ga ni skrbelo posestvo, izročeno tuji roki, vse njegove misli so bile pri Anici na Površju.

Kakor je Srdanka hrepenela po svojem bivšem zaročencu, prav tako se je ustrašila njegovega naznanila, da je na poti v domovino. Z nekimi posebnimi občutki je sprejela novico o njegovem prihodu; izvedela jo je po Šepakovi Meti nekaj ur pozneje, ko je dobila njegovo poročilo.

»Kdo ve, ali nama bo dana priložnost skrivnega sestanka?« jo je začelo skrbeti. »Izgubljena bova, ako naju kdo zaloti in raztrobi po okolici, preden odpotujeva. Ali bo znal France prikriti svoj namen? Kako se bom odtrgala od nedolžnih bitij, ki nista ničesar zakrivili in ne poznata moje nesreče?«

Srdanu ni bila prijetna Roginova vrnitev. Pomiril pa se je, ko je izvedel, da se Američan ne zanima za njegovo ženo, o kateri ne mara niti govoriti. Brez skrbi je odšel na kupčijo – na Hrvatsko po konja, kamor se je že delj časa odpravljal.

Rogin je po naključju izvedel za njegovo odsotnost ter se je pozno nekega večera napotil po dolgem ovinku na Površje. Oprezno se je približal Srdanovi hiši, potrkal je na kuhinjsko okno za hišo na vrtu, zasajenim z gostim sadnim drevjem.

Anica je stala pred ognjiščem in pripravljala večerjo: »Kdo je?« je vztrepetala pol v bojazni pol v veselju. Slutila je, da je prišel on, katerega pričakuje.

»Anica, ali si sama?«

»Sama.« Srdanka je odprla okno, sramežljivo je povesila oči, od presenečenja ni mogla govoriti.

»Ali se me bojiš? Mar ti ni po volji, ker sem tukaj?«

»Pisala sem ti ... Oh, saj veš ... Sama sem tako hotela ...«

»Prišel sem prav na tvoje povabilo ...«

»Tako hitro se te nisem še nadejala ...«

»Čas je že, da te rešim ... Jej, kako si se spremenila!«

»Čudno ni, ker sem toliko pretrpela.« Povabila ga je k sebi v kuhinjo ter mu opisala zgodbo svojega trpljenja. Živo mu je naslikala večer pred poroko in odkrila obljubo, katero je sklenila pred podobo svoje patrone. Povedala mu je, kako je prišla do njegovih pisem in da je pripravljena zrušiti zakonsko zvezo.

»Ali si že komu kaj omenila o svojem sklepu?«

»Nikomur na svetu. To je moja tajnost, katere ne izdam.«

»Prav, Anica! Skrito naj ostane, nihče ti ne sme zaradi tega kaj očitati. Vedeli bodo takrat, ko naju bodo pogrešili in tedaj bova že onstran morja. Tam te čaka moj novi dom, vse je že pripravljeno in zate urejeno.«

France ji je obširno opisal svoje posestvo, hišo in naselbino, pa tudi rastlinstvo, živalstvo in podnebje. Anica ga je poslušala z zanimanjem; zdaj je našla vse, po čemer je hrepenela.

»Ali si pripravljena?« jo je vprašal po kratkem molku.

»Kdaj nameravaš oditi?« ga je plaho pogledala. Mraz in vročina sta jo spreletela ob tem vprašanju.

»Kadar hočeš. Lahko že jutri ali pojutrajšnjem; čim delj boš odlašala, težje se boš ločila ...«

»Odšla bom nekam s kakim izgovorom ... Tako bo izbrisana sled za mano ...«

»Kdaj? Natanko morava določiti.«

»Ob prvi priložnosti. Zapisala bom za ovinkom na skalo, kdaj bom odpotovala.«

»Jaz moram oditi pred teboj kak teden poprej, tako ne bo nihče slutil, da sva bila dogovorjena.«

»Pa kje me boš počakal? Saj veš, da nisem vajena potovanja po tuji zemlji.«

»Sešla se bova onstran meje. Ne jemlji s sabo mnogo prtljage, da ne vzbudiš pozornosti. Vse, kar je potrebno, si bova med potjo nabavila.«

»Odšla bom z navadno pletenico.«

»Čim spretneje se boš izvila, tem dalje te ne bodo pogrešili.«

Anica je prikimala in vzdihnila: »Oh, kako močna je ljubezen! Nobene žrtve se ne boji, nobena ovira je ne ustavi!«

»Prav iz ust si mi vzela te besede. Poglej, zaradi tebe sem prišel z drugega sveta«, se je pošalil. »Ali si zadovoljna, ako odidem tretjo sredo? In čez dva dni se moraš odpraviti za mano.«

»Potemtakem bi odšla na petek – slab začetek ...«

»Ne bodi vraževerna. No, pa odrini tretjo soboto, odpelji se z brzovlakom, ki ima ugodno zvezo. Ob meji te bom počakal.«

»France, kako težka bo ločitev! Za moža mi ni, toda otroka ... Saj me razumeš ...«

»Glej, da se ne izdaš. Ne govori in ne jokaj pred odhodom. Samo nepravilna kretnja – in najini načrti bi bili razdejani. Srdan bi te zahteval nazaj, celo iz pristanišča bi te lahko odpoklical.«

»Brez skrbi bodi zastran mene. Odšla bom natihoma: vzelo me bo vzhajajoče jutro ali nastajajoča noč.

»Prav. Odpravi se z jutranjim ali večernim vlakom.«

»Kaj pa pravica? Ali ni treba listin za potovanje?«

»Teh ne potrebuješ, ker jih imam jaz in bova skupaj potovala.«

Rogin ji je natanko opisal pot do meje in kje jo bo počakal. Nato se je poslovil; Srdanka ga je spremila čez dvorišče zavoljo psa, ki je bil priklenjen ob hlevu.

»Torej tretjo soboto!« ji je pošepnil ob razstanku. »Do takrat se ne bova videla, ker nočem, da bi me kdo opazil.«

To izrekši je izginil v zvezdno noč.

Anica se je vrnila v kuhinjo, sedla je in prekrižala roki v naročju. »Nekam zresnil se je, včasih je bil bolj prikupljiv«, ga je ocenjevala. »Morda ga skrbi, kako bom odpotovala, ali pa se boji kake ovire. Saj je takoj zagrnil okno in sedel za vrata.«

Tisto noč Srdanka ni mogla zaspati. Do ranega jutra je premišljala, kako se bo izvila od doma. Izmisliti si bo morala kakšno nujno opravilo v mestu ali pri daljnem sorodniku. Lovrenc jo neprestano nagovarja, naj gre k zdravniku. Zdaj mu bo rada izpolnila željo in še denarja ji mora dati za pot ter za zdravila. Iz mesta se bo odpeljala z brzovlakom, prej pa bo brzojavila možu, da je odšla po zdravnikovem nasvetu v bolnico, kjer bo ostala nekaj časa.

Teh načrtov pa Srdanka ni potrebovala. Naključje ji je priskrbelo lepšo priložnost. Kot nalašč so se zbirali romarji po vsej fari, da odidejo skupno prav na tretjo soboto na Sv. Višarje. Najmanj pet dni bodo potrebovali do povratka; v tem času bo Anica nemoteno prispela do pristanišča ter se vkrcala na parnik.

Prijavila se je prireditelju, ki ji je dal potrebna navodila. »Tretjo soboto zarano«, se je glasilo naročilo. »Zbirališče je na trgu pred cerkvijo, odkoder odromamo z zastavo na postajo.«

Zadnji teden je bila videti Srdanka izredno dobre volje. Pogumno se je premagovala in zakrivala bol, ki jo je pekla ko žerjavica. Kadar ji je bilo najhuje, tedaj je zapela nabožno pesem; kdor jo je slišal, si je moral misliti, da je Anica že v duhu na romarski gori pred čudodelnim oltarjem.

Zadnjo noč pred odhodom ni mogla zatisniti očesa. Skrivaj si je pripravljala prtljago ter se potihoma poslavljala. Vse kote in shrambe je oblezla: šla je v hlev, pred svinjak, pod kozolec, na dvorišče – plaho se je sukala okrog posteljic, kjer sta ležala sinek in hčerka. Hotela je iztegniti roko, a bila je kakor otrpla, ni se dala zravnati.

»Nisem vredna, da bi ju prekrižala«, si je očitala. »Oh, kakšna mora biti mati, ki zapusti nedolžnega otroka! Celo neumna žival se ne loči sama od mladičev!«

Potihoma je stopila k njuni posteljici, siloma je odprla odrevenelo pest ter ju rahlo pobožala. »Zbogom, Vrenček in Anica!« je ihteča šepetala. »Angel varuh naj vaju čuva in povede v srečno življenje!«

Otročiča sta začutila raskavo dlan ter se pričela nemirno obračati. »Mama, mama!« sta zajokala v sanjah, na kar sta ponovno zaspala.

Naglo je potekla ura za uro, v podstrešju je zapel petelin in oznanil sobotno jutro. Na vzhodu se je pričelo svetlikati, prvi nasmeh rumene zarje se je nabiral na obzorju.

V veži na klopi je stala košara z jestvinami in z obleko. Srdanka je klečala pred podobo sv. Ane, kateri se je priporočala. »Izpolnjujem obljubo, sklenjeno pred poroko«, se je opravičevala. »Gospod, ne kaznuj me zavoljo tega greha!«

»Ne hodi!« ji je zazvenelo po ušesih.

»Moram. Srce mi narekuje.«

»Ostani!« jo je nekaj opominjalo. »Zavoljo svetosti zakona, zaradi svoje časti ... Vsaj nedolžnih otročičev se usmili!«

»Ne morem!« se je zvijala in dvigala roke.

»Kdor zavrže ljubezen, bo prejel sovraštvo in poguba mu bo plačilo.«

»Kaznuj me, ako sem grešila!« je zavrnila opomine.

»Sprejela bom pokoro kot žrtev ljubezni in zvestobe.«

»Amen!« ji je potrdila domišljija in sklenila njeno usodo.

Mukoma je vstala ter se je s težkimi koraki bližala košari. Skrivaj je obrisala debele solze, ki so ji polzele po velem licu.

»Ali že odhajaš?« je spregovoril Srdan, ki se je pravkar prebudil.

»Ura prihaja. Domenili smo se, da odromamo ob svitanju zore; ko bo zazvonilo dan, bo znamenje odhoda.«

»Tak srečno hodi! Pa moli zame in kmalu se povrni!«

»Pazi na otroka! V tvoje varstvo ju izročam.«

»Nič naj te ne skrbi. Naprosil sem svojo sestro, ki mi bo gospodinjila, dokler se ne povrneš. Skrbna je in otroka jo imata rada.«

»Zbogom, Lovrenc!« segla mu je v roko, a z obrazom se je obrnila od njega, da ni opazil solz v njenih očeh.

Srdan je vstal, stopil je k oknu in zrl za odhajajočo ženo. V duhu jo je spremil na postajo, z njo se je odpeljal in izstopil pod romarsko goro. Tam je pobral poleno ter ga je nesel skupno z drugimi romarji za pokoro k božjepotnemu svetišču. Z njimi je odšel okrog oltarja ob prepevanju romarskih pesmi, povsod je bil v mislih pri njej in opravjal cerkvene pobožnosti.

Skupno, kakor so odšli, so se višarski romarji peti dan zopet vrnili na Površje. Srdan jim je šel naproti do postaje, nestrpno je čakal, kdaj bo izstopila Anica z odpustki in spominki na znamenito romanje. Vlak je bil hipoma izpraznjen, romarji so jo s praznimi cekarji ubrali proti domu, on pa je čakal in čakal ...

»Kje pa je Anica?« je vprašal zadnjo skupino romarjev.

»Nič ne vemo«, so mu odgovarjali drug za drugim.

»Ali niste hodili skupaj?«

»Smo, pa se nam je nazaj grede nekam izgubila.«

»Gotovo ste jo videli na gori?«

»Nismo«, so zanikali nekateri, drugi pa so trdili, da je bila pri cerkvenem darovanju. Maconova Katra jo je videla celo pri obhajilu, vendar ni mogla priseči, da se ni zmotila.

»Pa se ji ni kaj primerilo?« ga je zaskrbelo.

»Nekaj jih je še ostalo na Brezjah,« ga je tolažil Lesjakov Matija, vendar mu kaj točnega ni mogel povedati. Kdo naj bi pazil pri tako ogromnem številu na posamezne osebe.

Drugi dan so prispeli zaostali romarji z Brezij, a o Srdanki niso mogli dati nikakega pojasnila. Zdaj šele so začeli vaščani stikati glave in ogrevati spomine.

»Na vlaku sva govorili,« se je spomnila Koširjeva Mana. »Ko smo izstopali, se je nekam obirala ter je ni bilo za nami ...«

»Jaz sem jo pogrešila na gori,« je pravila Loparčkova Tona. »Pošla mi je zaloga, pa sem si mislila: Srdanka ima težko košaro ...«

»Pa se ni pomotoma kam zapeljala?« je zaskrbelo Guštinko.

»Ali pa namenoma ...« je namignila branjevka Meta.

»Nalašč se še ni nihče izgubil«, jo je Drnulja resno zavrnila.

»Saj ne rečem, da se je izgubila ...«

»Nekje je vendar morala ostati ...« so se plašile vaščanke.

»Hm, ostati ...« Branjevka je nagubančila čelo in pomignila z brado – nekaj je hotela ziniti, a je pogoltnila besedo.

»Meta, kar povej!« so jo silile ženice.

»Težko izrečem ... Rekli bodo, da sem jo po krivem obdolžila ...«

»Kdo? Meta, ga ni na svetu! Med nami bo ostalo.«

Meta se je nekaj časa ustavljala, a jo je kmalu premagala zgovornost. »Rogin je tudi odpotoval«, je polslišno omenila. Na vse strani se je ozrla okrog sebe v strahu pred posledicami žaljivega namigavanja.

»Pa ne, da bi bila ...« so zagrabile vaščanke zanimivo razkritje.

»Dogovorjena ...« je Meta plaho dostavila.

»Ježeš! Ni mogoče!« so kriknile in soglasno dostavile: »Bog ji odpusti!«

»Prešestnica ni vredna odpuščanja. Takega moža je zapustila, celo otroka se ji nista smilila, nobena kazen ni premajhna za tako hudobijo!«

»Ako je res to storila, tedaj ne potrebuje drugega kot molitve«, so sklenile sosede ter se prekrižale v zadoščenje za njeno pregreho. »Bog naj jo privede na pravo pot spoznanja!«

Srdan je begal od orožnikov do župana, a nikjer mu niso mogli pomagati. Izpraševal je izkušene može in prebiral časopise, ki so objavili njegovo poizvedovanje z opisom izgubljenke. Toda nihče se ni javil s kakim posebnim poročilom. Pojasnilo je prinesla šele skromna razglednica iz ameriškega pristanišča. Prejel jo je Avbljev Tine, Roginov edini prijatelj, čez mesec dni po njegovem odhodu. »Pozdravljen iz dežele onkraj morja!« se je glasila kratka vrstica. Pod njo je bil Francetov podpis in zraven njega razločno zapisano ime: »Anica.« Vsak, kdor je poznal njeno pisavo, je vedel, da je odpotovala.

Novica se je širila od ust do ust; kamor je šinila, povsod je našla odprta ušesa in toplo sočutje s Srdanovo in Špoljarjevo družino. Vsa bližnja okolica je bila v duhu pri Srdanki, nekateri so jo obsojali, drugi pomilovali. Srdan se je tajal od žalosti in sramote.

Kaj pa Špoljar? Ko je izvedel, da je pobegnila njegova edinka z Roginom, kateremu jo je pred tremi leti zvijačno iztrgal iz objema, se je zgrudil in umrl. Kap ga je udarila na možgane.

Rogin in Srdanka sta se nastanila v večjem pristaniškem mestu, čim sta se izkrcala. Namenila sta se nekoliko odpočiti, zakaj Anico je utrudila vožnja ter se dolgo ni mogla znebiti posledic morske bolezni. Najela sta si preprosto sobico, iz katere se je videlo na morje in po prostrani ameriški ravnini.

Prva pot je peljala Rogina do mestnega oblastva, kjer je predložil potrebne listine za civilno poroko. V nekaj dneh je bila zadeva rešena, na kar je obvestil prijatelja v Nebraski, kdaj naj ga pričakuje.

Anže in Polonica sta se v določenem času odpravila na postajo, prijetno razpoložena. »Kmalu je opravil«, sta se veselila.

»Zdaj bo pa treba pritisniti«, je obnavljal Anže načrte. »Takoj se bo moral odločiti.«

»Nimam mnogo upanja«, je Polonica dvomila.

»Tako ga bom prijel, da se ne bo mogel izviti.«

»Bo že našel kak ovinek ...«

»Tja bo moral iti, kamor mu bom pokazal ...«

»Hm. Ne vem, ali te bo poslušal ...«

»Bolj kot kdaj ga imam v zanki. Kar name se zanesi.«

Medtem je prisopihal vlak z Roginom in z njegovo ženo. Z vso namišljeno prijaznostjo sta pozdravila prijatelja, namenoma pa sta prezirala njegovo spremljevalko. Obema se je zdelo sumljivo, zakaj stopa preprosta ženska verno ob njegovi strani kakor boljša polovica.

»Ali si jo privedel na obisk?« ga je vprašal Anže, ker se ni mogel več premagovati.

»Stalno bo pri meni«, mu je odgovoril s tihim ponosom. »To je Anica – moja žena.«

Kakor pod težkim udarcem, tako sta se sklonila Anže in Polonica, ko sta čula ta odgovor. Brat je izpustil kovčeg zviškoma iz rok, sestra pa je togotno zagnala ključe na blatno cesto. Rogin jih je pobral ter se je skrivoma namuznil. Zamero je pač pričakoval, zanašal pa se je, da se mu ne bosta tako očitno pokazala.

Razstali so se brez besede in odšli vsak po svoji poti. V Štajercu ter v prevarani nevesti je vrelo kakor v kotlu. Rogin pa je stopal z Anico mirno proti domu. Našel je vse v najlepšem redu, namesto zahvale pa je prijatelja nehvaležno poplačal.

Tisto noč se je Polonica dolgo premetavala po postelji; zavoljo strašnega razburjenja ni mogla jokati, pa tudi z jezo ni mogla izraziti svoje bolečine. Enako se je godilo bratu ob razvalini načrtov; krog in krog so ležale razmetane njegove neizpolnjene nade, izrabljene nakane in zvijače – nobena ni bila več prikladna za ponovno uporabo. Ali naj odneha? Ne! Za novo zgradbo je treba novega gradiva!

»Ha!« V silnem gnevu se je zgrabil za prsi, kjer je otipal nekaj, kar ga je rezalo in žgalo. »Maščevanje! Pogini, satan! Zastrupil bom njuno zakonsko življenje – počasi, da ne bosta niti opazila. Z učinkovitimi sredstvi ju bom razdvojil ...«

»Drugega tudi ne zasluži!« je pozdravila sestra bratovo zaroto. Mahoma se je pomirila, v očeh se ji je iskrilo vražje zadovoljstvo. »Samo, ali boš mogel? Z Roginom nimava sedaj nikake zveze ...«

»Tako kot sva začela, seveda, ne smeva nadaljevati. Obnoviti morava prijateljstvo: ti se okleni njegove žene, jaz bom pa obdelal Franceta tako kot se spodobi. Ako bo treba še kaj drugega, bova sproti ukrenila.«

»Moja duša kipi od maščevanja. Muke, katere mi je povzročil, morajo biti kaznovane!«

»Mrčes pa ne lovimo s kisom, marveč s sladkorjem. Vsak strup je navadno grenak, zato ga osladimo, da ga žrtev takoj ne občuti, marveč šele pozneje, ko prične delovati.«

»Ne vem, kam merijo tvoje besede ...«

»Čakaj, vse ti bom razložil. S prsti boš otipala, kar ti bom povedal. Poslušaj! Rogin mora piti najmočnejše vino in žganje, posebno žganje. Sprva polagoma, vsak dan po nekaj kozarcev; ko se ga navadi, bo praznil litre in končno bo obležal pred sodom, zapisan smrti. Ali si zadovoljna?«

Polonica mu je prikimala in rekla: »Preden prideva po tej poti do smotra, bodo minula leta in ako pogine on, bo ostala njegova žena, ki bo spravila zrele sadove.«

»Do tedaj se bo marsikaj preokrenilo. Skrivoma bova netila razdor ter ju polagoma razdružila. Poskrbel bom, da bo pričel dvomiti o njeni zvestobi, ti pa se ji pridruži in ohladi njeno ljubezen.«

»Ne vem, kako bi začela ...«

»Napolni jo z nezaupanjem do moža, namiguj in zavijaj. Vsaka beseda seveda ne bo obrodila, a nekaj se bo prijelo. Ne smeva obupati sredi dela!«

Zarotnika se z maščevalnimi načrti dolgo nista upala nastopiti. Sram ju je bilo ponižati se Roginu, ki ju je tako očitno pahnil od sebe. Prav za prav pa tudi ni bilo prave priložnosti, čeprav sta jo neprenehoma iskala. Nadejala sta se, da se jima bo sosed nekoč skesano približal in tedaj bosta neopaženo nastavila zanke in razpredla mreže.

Takega veselja pa jima Rogin ni hotel narediti. Zdaj je imel vsaj mir pred vsiljivcema, ki sta ga prej neprestano nadlegovala. Njegov sklep je bil, da ju ne bo nikoli ogovarjal; ako pa prideta sama, tedaj ju tudi ne bo odbijal, ker jima dolguje zahvalo. Na tujem potrebuje človek prijatelja; res se zmoti s trdim delom, pridejo pa trenutki, ko zahrepeni po družbi in razvedrilu.

Anže je zalezoval Rogina najrajši v večernih urah, ko je opravljal domače delo in je žena kuhala večerjo. Na samem ga je hotel dobiti, kar se mu je posrečilo o mraku nekega večera. »France,« ga je nagovoril, »najbližja soseda sva, kaj bi se držala!«

»Zakaj si mi pa takrat ubežal s postaje?« ga je Rogin prijazno zavrnil. »Tako sta tekla, kot bi bil šel s kolom za vama ...«

»Veš, France, lepo ni, ker si naju tako potegnil. Toda zaradi tega se ne bomo sovražili.«

»Povedal sem ti, da imam izbrano nevesto. Ako si pameten, mi ne boš zameril. Polonici vsa čast, a kot mož sem moral držati besedo.«

»No, ali si zadovoljen?«

»Ne morem se pritožiti. Dolg čas ji je še, seveda, a se bo polagoma privadila razmeram.«

Sedla sta na travo pred hišo ter se živahno pomenkovala. France mu je opisal svoje potovanje; seveda je izpustil, da je pobegnil s poročeno ženo – materjo dveh otročičev. Izmislil si je razkošno ženitovanje in ganljivo odhodnico, katero so jima priredili sorodniki, prijatelji in sosedje, preden sta odpotovala.

»Tukaj smo vaju pa tako hladno sprejeli«, se je Anže popraskal za ušesi. »No, kaj hočemo, vedeli nismo, vzlic temu pa hočemo popraviti. Nas vseh rojakov želja je, da vaju dostojno proslavimo.«

»Ni treba.«

»Ako odkloniš, se nam boš zameril. Prav je, da se po dolgem času zopet enkrat sestanemo in razvedrimo.«

Zabava, prirejena na čast Roginu in njegovi soprogi, je bila prav številno obiskana. Zbrali so se domala vsi rojaki, raztreseni po naselbinah in čestitali slavljencu, ki se je kar tajal v mehkih občutkih. Vsak posebej mu je nazdravil s kozarcem in France ga je moral izprazniti. Vmes so donele močne zdravice, oglasila se je tudi harmonika in družba se je živahno zasukala.

Anica je ljubila ples, zato se je rada odzvala vsakemu, kdor jo je povabil. Že dolgo se ni tako prijetno zabavala; bila je kakor prenovljena, tako ji je ugajala družba in razvedrilo. Največkrat se ji je približal neki Slovak, ki jo je povedel na plesišče. Tudi on je bil nastanjen v Nebraski, delal je v tovarni in kadar je le količkaj utegnil, je posetil slovensko naselbino, kjer se je za silo priučil sorodnemu jeziku.

Rogin se ves čas ni ganil izza mize, odkoder je opazoval svojo ženo, krožečo med plesalci. Anže je odkril njegovo pozornost. Z vražjim zadovoljstvom si je pomel roke, pomaknil se je k prijatelju ter mu namignil na plesišče.

»Plesat pa zna, plesat«, jo je pohvalil. »Poglej jo, kako se suče in kakšnega plesalca si je izbrala ...«

»Mislim, da smo vsi poštenjaki«, ni hotel pristati na sumničenje. »Upam, da nima slabega namena ...«

»Hm, seznanila se bosta ... Na svetu je marsikaj mogoče.«

»Beži, beži! Njena zvestoba je preizkušena v ognju trpljenja in bridkosti, njena ljubezen je že mnogo pretrpela.«

»Znano ti je, kar je minilo, ne veš pa, kaj še pride. Tukaj je dežela razporok, domovina nesrečnih zakonov.«

»Med nama ne more priti do razdora.«

»Srečen mož, ki se lahko zanese na ženo.«

»Dozdaj še nimam povoda ...«

»Ampak v priložnosti je nevarnost ...«

Čeprav Rogin ni uvaževal prijateljevega namigavanja, vendar se ga je skrivoma ustrašil. »Anica!« jo je poklical ter ji pokazal prostor zraven sebe. Plevel natolcevanja in sumničenja je bil zasejan v njegovo dovzetno dušo.

Anže in Rogin sta se zapletla v važno pomenkovanje. Tedaj se je Anici pridružila Polonica z namišljeno prijaznostjo. Zvito je poizvedovala po njeni preteklosti, a Roginka je odgovarjala kratko in previdno, kakor da je slutila namen njenega zalezovanja.

Petje in godba sta polagoma utihnila, gostje so odhajali, samo France je še slonel ob mizi, politi z vinom tako, da mu je teklo od komolcev. Anica mu je pomagala vstati ter ga je po daljšem prerekanju spravila domov. Prvič, odkar sta bila poročena, se ga je navlekel; morala ga je opirati in peljati kakor otroka, ki se uči hoditi.

»Anica, ali ne gre nekdo za nama?« jo je vprašal jecljaje že blizu doma.

»Saj ni nikogar«, mu je odgovorila.

»Tamle ob zidu se je nekaj premaknilo.«

»Tebi se tako dozdeva.« – Anica je drhtela od strahu, zakaj tudi njej se je zazdelo, da je videla senco, ki je šinila mimo hiše za ogel. Delala pa se je pogumno, ker ni hotela izdati svoje bojazni.

»Kje pa je on ...?« jo je zmedeno vprašal po kratkem molku.

»Kdo?« je poizvedovala.

»On, s katerim si plesala ...«

»Kaj me briga!« ga je s studom zavrnila. »Nisem ga videla doslej, pa ga ne bom morda nikoli več. Še na misel mi ne pride.«

»Hm!« France je sumljivo zakašljal, kar je ženo občutno zabolelo. Čutila je, kam meri njegovo očitanje, katerega ni zaslužila.

Doma se je Rogin sesedel na klop in naslonil na mizo. Anica mu je sezula čevlje ter ga je z največjim trudom spravila v posteljo. S tem je bil zaključen prvi neprijetni dan; prvič je bila ranjena v tujini njena ljubezen; ranil jo je on, za katerega je toliko žrtvovala.

Pri Štajercu sta ostala Anže in Slovak še dolgo po odhodu povabljencev. Tesno sta sedela drug ob drugem, pobirala ostanke ter si skrivnostno šepetala.

»Dobro si napravil!« ga je pohvalil Anže ter mu natočil kozarec. »Po tej poti moraš naprej, dokler te ne ustavim.«

»In tedaj?« ga je Slovak vprašujoče pogledat.

»No, tedaj boš prejel plačilo ...«

»Koliko?« Slovaku so zažarele drobne žive oči, vse je bil pripravljen storiti za plačilo.

»Sto dolarjev bo menda dovolj za tako malenkost.«

»Premalo, prijatelj, mnogo premalo!«

»Saj ne boš imel nikakega truda in odgovornosti. Samo od daleč jo zalezuj in sem in tja se ji malo nastavi, tako da te bo opazil. V nevarnost se ti ni treba podajati.«

»Pa vendar bi jo lahko izkupil. Ne, ne, prijatelj, sto dolarjev je očitno premalo.«

»Koliko pa zahtevaš?« ga je vprašal v zadregi po kratkem preudarku.

»Tisoč dolarjev, ker sva prijatelja. Za manj se ne umažem.«

»Hm, tisoč dolarjev!«

»Čim obilneje bom plačan, tem bolje bom opravil. Ni vseeno, ali delam z zanimanjem ali brez zanimanja.«

»To je res. Ampak pomisli – tisoč dolarjev!«

Otožno se mu je povesila glava, nikoli ni mislil, da bo tako draga njegova nakana.

»Kakor hočeš. Zadeva ni kupčija, da bi se pogajala za ceno.« To izrekši je vzel klobuk in hotel oditi.

»Obljubi mi, da boš molčal in vestno opravil«, je pristal na njegovo zahtevo. »Daj mi častno besedo!«

»Prisežem. Prej bo spregovorila skala na gori, kakor bom spregovoril jaz, ako obljubim molk.«

Po kratkem prerekanju sta se pogodila in Slovak je odšel s tisočakom. Svojo obljubo je vestno izvajal. Spretno se je plazil za Roginko, kamor se je odpravila, povsod ji je bil za petami.

Umljivo je, da Rogin ni mogel tega mirno prenašati. Nabavil si je samokres; preden pa ga je rabil, je povedal prijatelju, kaj namerava.

»Nikar se ne prenagli«, mu je Anže odsvetoval. »Saj še nimaš povoda.«

»Venomer jo zalezuje. Odkrij mi kako drugo sredstvo, sicer se bom izpozabil.«

»Nerad se vmešavam. Ako pa že hočeš, ti svetujem: na ženo pazi, morda pa le ni tako nedolžna, kakor se ti dozdeva.«

»Ali meniš, Anže?«

»Hm. Kdo ve?« je hinavsko skomignil z rameni.

»Glej, da ju boš kje zasačil; ko boš imel dokaze, ti bo laže nastopiti.«

»Gorje mu, ako ju zalotim. Tedaj ne bom poznal usmiljenja in ne bom prizanesel.«

»Zdaj se še nikar ne razburjaj. Rajši si ga privošči kak kozarec; nastavil sem sodček starine, pridi na pokušnjo.«

Do trde noči sta sedela v kleti ob sodu, nekaj časa sta pokušala, potem pa sta ga pila duškoma liter za litrom. Anže je skrbel za zabavo, pravil mu je razne dovtipe ter ga zadrževal, kadar je hotel oditi. Šele ko je Polonica poklicala brata k večerji, ga je odslovil s povabilom, naj ga kmalu zopet obišče.

Spet so ga zanašale noge in neštetokrat se je izpotaknil, preden je dospel do doma. Tu se mu je polglasno mrmranje nenadoma spremenilo v divje kričanje. »Ali si že zopet tukaj?« je rjul ko obseden okrog hiše.

»Kdo?« se je Anica prestrašila.

»Že veš, kdo«, je zarohnel. »Ampak jaz mu bom pokazal.«

»France, bodi vendar pameten. Jaz ne vem ničesar.«

»Kaj ne veš?« ji je zarjul na ušesa.

Anica je plaho odskočila in zbežala, on pa je tulil in razgrajal, dokler ni omagal.

Drugi dan je spal do opoldne, popoldne pa ga je prijela žeja in odgnala k sosedu na starino. Zopet mu je potožil svoje težave, katere mu je lajšal zlobnik z namišljenim sočutjem. Ponovno ga je pridržal do pozne noči, ves čas ga je zastrupljal s podlim sumničenjem in namigavanjem.

Doslej še ni Polonica ničesar storila sebi v zadoščenje. Prav za prav tudi ni našla priložnosti: kadar je namreč hotela kaj začeti, jo je prehitel Anže, kateremu se je morala umakniti. Jezilo jo je neprestano izpodrivanje, dasi ji je po drugi strani ugajala bratova naklonjenost. Obsojala pa je njegovo počasnost; mesece in mesece že traja njegovo delo, a ne pride do pravega zaključka.

V takih mislih jo je ubrala nekega večera k Roginki, ki se je dolgočasila v moževi odsotnosti. Stala je pri oknu in jokala. Prav tedaj se je ustrašila preteklosti in bodočnosti, prvič se je iz tujine resno ozrla nazaj v minulost, kakor po prestani omotici se je zavedla, kaj je storila.

»Kratkočasit sem te prišla, ker si sama«, jo je zvijačnica priliznjeno nagovorila.

Roginka se ni nič kaj razveselila njenega obiska. Skrivaj si je otrla solzo, zakaj nikomur še ni hotela pokazati svojega trpljenja. »Ali je France pri vas?« je mirno vprašala.

»Z bratom se menita, pa jih nočem motiti. Možje imajo svoje pogovore – zmerom tisto suhoparno modrovanje, nikdar dovolj obdelano in nikoli končano.«

»Doma pa ničesar ne pove in ves dan ne prime za delo.«

»Joj! Ali se nič ne pogovorita? Pri nas ga je pa sama zgovornost.«

»Vedno bolj je čuden, zmerom si nekaj domišljuje ...«

»Pa ne, da bi se ne razumela? Bog obvaruj!«

»Neprestano išče prepira.«

»Čemu se bo prepiral? Delaš mu kakor dekla, on pa pohajkuje.«

»Noč in dan sanjari o tistem Slovaku, tako je ljubosumen. Kamor se gane, povsod ga vidi pred seboj, jaz pa ne vem ničesar.«

»Verjamem, da si nedolžna in žalostna zavoljo takih očitkov. Tudi mene bi bolelo.«

Roginko je hladila navidezna tolažba, verovala je v njeno sočutje in pomilovanje. Nekaj ji je reklo, da bi soseda lahko vplivala na moža, tudi bratova beseda bi zalegla. Kar oddahnila se je in dejala:

»Polonica, pri vas bi mu lahko dopovedali. Vama bi ne oporekal.«

»Saj ga opominjamo, a neumnost ima globoke korenine.«

»Zadnjič me je skoro udaril. In kako je razgrajal! Oh, ko bi se poboljšal!«

»Anica, ukrotiti ga moraš. Ako ne pomaga lepa, bo izdala trda beseda. Daj ga ostrašiti!«

»Ali res ni drugega izhoda?«

»Poskusi, kakor sem ti svetovala. Vrni mu očitke, tako mu boš najprej zaprla sapo.«

»Kako? Ničesar takega mu ne morem očitati ...«

»Hm, seveda. No, izmisli si nekaj, samo da ga boš ugnala.«

»Taka pa nisem, da bi lagala ...«

»Sicer pa se ti ni treba izmišljevati ...« Hinavka je sumljivo mežiknila z očmi. Roginka je premišljevala, a ni je mogla razumeti.

»Ker se mi smiliš, ti povem,« ji je ponudila orožje, »a pod nobenim pogojem me ne smeš izdati.«

»Kaj naj mu povem?« je pričakovala odkritja.

»Vprašaj ga, kaj je počenjal tukaj, preden se je poročil, in zahtevaj odgovor.«

»Kaj je počenjal?« Anica se je stresla, srce ji je udarjalo kot kladivo, po vsem telesu jo je zabolelo.

»Živel je s tujo žensko ...«

Bridko je vzdihnila Roginka ob teh besedah. Z desnico se je prijela za glavo, levico pa je uprla v steno, da ni omahnila.

»Vem, da te je zabolelo, a morala sem govoriti. S tem mu boš zavezala jezik – toda molči, kdo ti je povedal.«

»In kje je zdaj – vlačuga?« se je Anica razsrdila.

»Pobrisala jo je; saj veš, da se je morala umakniti ...«

»Moj Bog! Pa še nihče mi ni tega omenil! Zakaj mi prikrivate njegovo nepoštenost?«

»Do sedaj ni bilo povoda. Tebi na ljubo sem ga razkrila.« Hinavsko je zavila oči in položila roko na srce, ki je utripalo v vražjem škodoželjstvu.

»Prav hvaležna sem ti za uslugo«, jo je Roginka pohvalila. »Zdaj vsaj vem, zakaj se je nenadoma spremenil. Ta priležnica sili zopet v ospredje.«

»Tega ne verjamem – zato, ker ...«

»No, zakaj? Nič mi ne prikrivaj!«

»Zato, ker France ne more več izpolniti obljube ...«

»Kakšno obljubo?« je kriknila v strahu.

»Zakon ji je obetal, česar seveda ni izpolnil.«

»Nesrečnik, tako daleč je zašel!« ji je krvavela duša.

»Ampak molči, lepo te prosim! Lahko mu vržeš v obraz, kadar te bo napadel, samo mene ne smeš izdati.«

Razdiralka zakonske sreče je odšla, češ, da se boji Rogina, ki bo zdaj zdaj prilomastil. Nedaleč od hiše se je sklonila k ograji, za katero je stal možak.

»Slovak?« je dihnila komaj slišno.

»Jaz!« ji je prišepnil na uho.

»Pa tukaj na skritem prostoru? Bliže pojdi, na okno se nasloni, tako smo se zmenili.«

»Rogin bo menda skoro prikolovratil ...«

»Zato pa, da te bo videl ...«

»Ali nima orožja?«

»Beži, kadar boš čul korake!«

»In če me zaloti?«

»Plašljivec!«

Ko je Polonica prispela domov, je našla brata in soseda, speča pri prazni steklenici. Potihoma je stopila k Roginu, rahlo mu je segla v žep in vzela samokres. Nato je zbudila Anžeta, ki je pobral iz samokresa krogle, na kar mu ga je zopet vrnila. Rogin se je končno predramil, prespal je vrtoglavost in odšel v temo.

V pozni nočni uri se je pojavil pri Roginu divji vik in krik. France je opazil, da sloni nekdo na oknu. Plazil se je ob steni ter ga zgrabil z obema rokama, a namišljeni ponočnjak se mu je izmuznil iz srditega objema.

»Kdo je bil pri oknu?« je planil v hišo in zaloputnil vrata. »Takšne stvari se dogajajo za mojim hrbtom? Sramota!«

Sirovo razgrajanje dolgo ni izzvalo odgovora. Anica je ležala na postelji, glavo je zarila v blazino, z rokama pa si je tiščala ušesa.

»Jaz pravim, kdo je bil pod oknom?« Razdražen je planil k postelji ter jo stresel za rame.

»Pusti me!« je zaihtela. »Jaz nisem videla nikogar.«

»Vedeti hočem, kdo je pri hiši namesto mene?«

»Ne vem, kakor resnično živim! Za to resnico sem pripravljena umreti!«

»Ter se za vedno pogubiti!« je togotno dostavil.

»Vest mi ničesar ne očita«, mu je odgovorila mirno kakor človek, ki trpi nezasluženo krivico.

»Ker je otrpnila, kakor otrpne vlačugi.«

»Kdo je vlačuga?« jo je zabolelo.

»Ti!« ji je zatulil na uho. »Prešestnica, pokvarjena duša!«

»Zato, ker sem te ljubila bolj kot svojega pravega moža, bolj ko svoja otroka?«

»Tukaj je začetek tvojega greha. Tega bi ne bila storila nobena na tvojem mestu ...«

»Zaradi tebe sem grešila. Zakaj me nisi posvaril takrat, ko si odobril moj sklep in določil potovanje?«

Na tak odgovor Rogin ni bil pripravljen. Preveč se je razburil in ni mogel premisliti, kako bi se stvarno odrezal. Ker ji ni mogel pravilno odgovoriti, jo je pričel zmerjati in psovati. »Fej!« je pihal in škrtal z zobmi. »Kakor njemu, tako si se izneverila meni, nesramna razuzdanka! Prevarala si me s hinavščino in vsiljevanjem.«

»France, jaz sem nedolžna in odklanjam vsako natolcevanje. Pojdi počivat, jutri se bova mirno pogovorila.«

»Ne grem!« Kakor besen se je vrgel pod mizo in razbijal z rokami in z nogami. Šele proti jutru se je umiril in zasmrčal.

Anica je pričakovala, da se bo s Francetom, ko se bo iztreznil, morda vendarle dalo pametno govoriti. Vso noč je premišljevala, kako mu bo dokazala njegovo zmoto in izbila iz glave tujca, ki blodi ponoči okrog hiše. Tedaj mu bo tudi oponesla nezvestobo, katero je zagrešil s tujo žensko.

Rogin je vstal čemeren in nemiren, venomer je sitnaril, nobena stvar mu ni bila povolji. Zopet so se zbirali oblaki, bližala se je nevihta s silnim gruščem in gromom.

Okrog desete ure se je Anica odpravila z doma in zaklenila vrata. »Kam greš?« je planil prednjo ter ji zastavil pot.

»Na njivo«, mu je odvrnila. »Z mano pojdi, toliko je dela!«

»Od danes naprej nimaš pri meni več nobenega dela: ni treba ti hoditi ne na polje ne na vrt – nikamor.«

»Kam pa naj grem? Ali si ob pamet?«

»Kamor hočeš. K njemu pojdi, ki te obiskuje ... Vprašaj ga, kje ima polje, vrt, hlev in živino? Pri meni si opravila, vse delo si dokončala.«

Oprla se je na motiko in razmišljala, kaj naj bi mu odgovorila. »France, zakaj mi podtikaš nekaj, česar nisem nikoli zagrešila?« je pričela s tresočim se glasom. »Še nikoli se nisem ukvarjala s kako osebo.«

»Zgrabil sem ga in držal, ne boš mi utajila. Pokliči vraga, naj opere tvojo nedolžnost!«

Na tako očitanje Anica ni smela molčati. Zdaj je priložnost, da mu vrne nezaprašeno posojilo. »France!« je stopila predenj ter mu zapretila s kazalcem. Z obraza ji je odseval pogum in odločnost je zvenela iz njene besede.

»Proč, nečistnica!« jo je pahnil od sebe, preden je mogla nadaljevati.

Toda Anica se ni dala odgnati. Svarilno ga je pogledala ter mu je vrgla v obraz: »Kakšno je bilo tvoje življenje tukaj pred poroko?«

»Kakšno?« je poskočil. »Posvečeno delu in prepleteno s trpljenjem, zato ne bodo uživali drugi mojih žuljev.«

»S tujo žensko sta bivala skupaj, meni pa si lagal o zvestobi ...«

»Molči! Kdo si je to izmislil?«

Preden mu je odgovorila, jo je podrla njegova pest. Lice ji je oblila kri in pordečila tla, kamor se je zgrudila.

»Nikar me ne ubijaj!« je viknila s krvavečim glasom.

»Drugega ne zaslužiš!« Divje se je pognal proti njej ter jo suval z okovanimi čevlji.

»Prav si povedal. Oh, po pravici trpim ... zaradi tebe ... Bij me in poteptaj – nesrečno žrtev ljubezni! Vsak udarec sprejemam za pokoro ...«

Vzdihovanje je podivjanca le nekoliko omečilo. Ubral jo je v gozd, kjer se je zavalil v senco na mehko travo. Moral se je ohladiti, v njegovih prsih je vrelo in kipelo, vmes pa se mu je oglašalo tiho kesanje. Žal mu je bilo, ker je udaril Anico, dasi je vedel, koliko se je žrtvovala. Ponovno jo je vzljubil, zato je tembolj zasovražil nesramnega rušilca zakonske sreče. Zarotil se je, zaslediti ga in odkriti obenem vir podlega obrekovanja.

Anica se je umila in sedla na klop pred hišo. Kakor v sanjah se ji je dozdevalo, kaj se je zgodilo. Mimo so prihajali delavci, ki so jo radovedno opazovali. Prav, ko se jim je hotela umakniti, jo je iznenadil pismonoša z drobnim pismom. Spoznala je pisavo svoje matere. Preproste vrstice so se glasile:

»Po dolgem času se mi je posrečilo zvedeti, kam si pobegnila. Prijela sem za pero, a solze mi zalivajo oči in roka mi trepeta od žalosti in bridkosti. Anica, kaj si nam storila? Tvoj oče ni mogel prenesti sramote: vest o tvojem odhodu ga je udarila s tako silo, da se je zgrudil na tla in umrl. Srdanu si uničila življenje, otroka si zavrgla. Zver v gozdu ima več ljubezni do mladičev. Grdo si umazala našo hišo: ljudje te zasmehujejo in obsojajo. Koliko pohujšanja za mladino! Ne vprašam te, zakaj si pogazila svetost zakona in kaj te je odtrgalo iz poštenega življenja. Samo to sem ti hotela povedati, da se boš še bridko kesala. Kakor si lahkomiselno ostavila dom, tako boš še hrepenela nazaj k svojim, katere si zapustila. Najbrž ne bom dočakala tega dneva, našli pa se bova tamkaj pred sodnim stolom ...«

Roginka je poljubila materino pismo in bolestno zaplakala. »Oče, moj dragi oče!« Mamica, dovolj sem kaznovana! Kam naj se obrnem? Kaj mi je storiti?«

»Beži od tukaj!« je čula skrivnostno svarilo. »Ako hočeš biti vredna hči svojih staršev, moraš nazaj – tja, odkoder si pobegnila. Ni še zamujeno!«

Prestrašila se je kakor človek, ki ga zalotimo pri nepoštenem dejanju. Ali jo ne opominja oče iz večnosti, naj se vrne s poti, držeče v pogubo? Kolikokrat mu je ugovarjala, danes pa ne najde pomisleka, samo v vrnitvi je videla rešitev. Zavedla se je v ostudnem prepadu, pred njo so zevale globine, zadaj pa se je vila ozka stezica – edina rešilna pot iz nižine. Povsod je bila tema, samo nad njo se je smehljala jasnina.

»Proč od Rogina!« Vsa njena volja se je izlila v trden sklep, potrdil ga je razum in njen pogum se je izrekel, da jo bo krepil in podpiral. Naglo se je preoblekla, vrgla je v kovčeg nekaj najpotrebnejših predmetov in zdirjala čez polje proti gozdu. Tamkaj je sedla na parobek, glava se ji je sklonila med koleni, srce se ji je pogreznilo v bridko žalost.

»Sama sem kriva«, je premišljevala svojo usodo. »Brez povoda sem zapustila Srdana – kakor brezumna žival sem bežala od otrok – zavrgla sem ljubezen – in izbrala preganjanje in sovraštvo ...«

V svojem obupu je komaj opazila avtomobil, ki se je ustavil tik pred njo na cesti. Počasi je dvignila glavo in pogledala okrog sebe. Mož, ki je sedel v avtomobilu, jo je premotril od nog do glave, na kar je izstopil ter se ji približal. Drug v drugega sta strmela in dolgo nista mogla spregovoriti.

»Vsa je podobna materi«, je menil sam pri sebi. »Prav taka je bila moja sestra – isto obličje in postava ...«

»Anica!« je vzkliknil, prepričan, da ga ne moti slična zunanjost. »Pa me nisi pričakovala? K tebi sem se namenil.«

»Stric Tomaž!« ga je spoznala po besedi in obrazu. Trenotno je pozabila svoje razmere, brž pa se je spomnila in zakrila lice. Njena hipna radost je vtonila v grenki bolečini.

»Anica, vse vem – sestra mi je pisala in neki rojak mi je naznanil tvoje bivališče. Nič se ne boj; nisem te prišel grajat, marveč posetit. Pa čemu se jokaš? In kaj pomeni kovčeg v tvoji roki? Si li namenjena kam oditi? Ali nisi srečna in zadovoljna?«

Blage besede so jo nekoliko potolažile. Razložila mu je, zakaj je prišlo med njo in Roginom do razdora. In zdaj je na begu od njega, ki ji je povzročil toliko bridkosti.

»Pa kam si se namenila?« se je posmehnil.

»Po svetu. Bom že našla kak kotiček in kakega človeka, ki se me bo usmilil.«

»Revica, kaj boš počela sama med tujim ljudstvom? Z menoj pojdi, ako že ne maraš k njemu nazaj, ali pa te povedem v domovino.«

Brez prigovarjanja je sprejela ponudbo; sedla sta v avtomobil in odhitela v daljavo.

*

Rogin je prespal v prijetnem gozdnem hladu svojo jezo ter se je napotil proti domu. Tedaj ni našel običajnega zalezovalca, kar ga je prešinilo z lahkim zadovoljstvom. Skoro mu je bilo žal, da se je izpozabil nad ženo; ko pa se je spomnil njenih očitkov, je zahteval vnovič zadoščenje. Ostro jo bo pozval na odgovor, potem pa bo pozabil, ako se potepin ne bo več pojavil.

Pričelo se je večeriti. Ob mraku se je Anica navadno vrnila s polja, nocoj pa jo ni bilo od nikoder. Franceta je zaskrbelo. Šel je pogledat na njivo, a tam je sploh ni bilo, dela se ni nihče dotaknil. Vprašal je pri sosedu – Anže in Polonica sta se čudila in skomigala z rameni. Srce se jima je zibalo v skritem zadovoljstvu.

Ta večer se Rogin ni dal upijaniti. Mudilo se mu je domov, upajoč, da ga čaka žena, ki se je nekje zapoznila. Ker je zopet ni našel, je odšel na pristavo k pastirju, misleč, da bo tamkaj prenočila. Pastir mu je zanikal vprašanje in Francetu ni kazalo drugega, kakor oditi. Na povratku so se mu pridružile temne slutnje. »Pobegnila je – kakor nekdaj z menoj ...« je pritrdil razgreti domišljiji. »S Srdanom bova delila usodo ...«

»Hm, kaj drugega res ne moremo misliti ...« mu je Anže drugo jutro zlobno namignil.

»No, če je pa taka ...« se je zgražala Polonica, da bi ga utrdila v sovraštvu in zaničevanju.

»Kakor kaže, je taka!« je vzdihnil France.

»No, potem bo treba nekaj ukreniti«, ga je ščuval Anže.

»Prijatelj, kaj naj storim? Povej mi, kam naj se obrnem?«

»Oblastvu naznani, naj jo išče. Tu imaš vzrok za ločitev ...«

Uvedel je poizvedovanje in časopisi so pozivali, naj se javi vsak, kdor bi kaj vedel o njenem bivališču. Vse povpraševanje pa je ostalo brez odziva.

Medtem sta Anže in Polonica lečila Roginovo bolečino. Vsak dan sta ga nalila z močno pijačo, ki ga je polagoma zastrupila. To je bil njun edini namen, saj dekletu ni bilo za Rogina, marveč za njegovo imetje. Komaj se je poročil, že je moral v bolnišnico zaradi oslabljenja srca, ki mu je kmalu prenehalo delovati. Njuna zlobnost je obhajala zmagoslavje.

Po prostrani ameriški ravnini je drčal avtomobil proti malemu mestu, prijazni slovenski naselbini. Ustavil se je pred lično hišico, kjer je bival stric Tomaž s svojo družino. Naproti mu je prihitela žena z odraslim sinom in hčerko; vsi so radostno pozdravili sorodnico, katere niso pričakovali.

Minulo je več dni, preden so se temeljito porazgovorili. Rekli ji niso nobene žalilne besede, noben očitek ni padel na njeno že itak pekočo rano. Najbolj se je smilila stricu, ki jo je zaman poskušal razvedriti. Tiho in s povešenim obrazom je hodila okrog doma; kadar je bila sama, je bridko jokala.

Tomaža je skrbelo, da bo Anica od žalosti zbolela. Rahlo ji je omenil, naj se vrne nazaj k Roginu, kakor zahtevajo pravila zakonskega življenja.

Anica je ob stričevem namigu glasno zaihtela. Domišljala si je, da mu je v nadlego ter se je hoče znebiti.

»Saj te ne odganjam, pri meni si lahko, dokler hočeš«, ji je zagotovil. »Samo svetujem ti, da je najbolje, ako se spravita in pobotata.«

»Nikoli!« je odklonila. »Zavrgel je mojo ljubezen in poteptal zvestobo. Nič se ni oziral name – ubogo žrtev, dasi je vedel, kaj sem prebila in žrtvovala.«

Stric ji je sočutno prikimal, ni se upal ugovarjati ji ter jo siliti v ponovno nesrečo. Nekaj pa je moral ukreniti, zato je nadaljeval premišljeno in previdno: »Anica, morda pa te vleče domov, v staro domovino?«

»Oh!« je vzdihnila in zaihtela.

»Mater bi razveselila. In Srdan je moder in dober mož, rad bo odpustil in pozabil.«

»Ali mi more sploh odpustiti?« je vprašala in skesano dostavila: »Pokleknila bi predenj in pred mamico ter ju prosila odpuščanja ...«

»Vidiš, tako je prav. Tako boš osrečila sebe in Srdana, drugim pa boš pokazala, da nisi taka, kakor menijo o tebi.«

»Vse sem pripravljena storiti, nobena pokora ni pretežka in prevelika. Bojim se le, da me bo Lovrenc pahnil od sebe; samo tega bi ne mogla preboleti.«

»Srdan je preudaren in razsoden, brez skrbi se mu lahko razodeneš.«

»Ljudje me bodo sramotili in zaničevali ...« jo je spreletela mučna bojazen.

»S poštenim življenjem jim boš zavezala jezike. – Kdaj bova torej odpotovala?«

»Ako pojdete z menoj, tedaj se ne bojim. Vi boste posredovali ...«

»Vem, da hrepeniš po domu, zato te povedem prej ko prej iz kraja, kjer si toliko prestala. Kar pripravi se na potovanje!«

Misel na vrnitev v domovino je Anico nenadoma spremenila. Zavest, da ji bo skoro dana prilika dejansko dokazati, da ni taka, kakor jo sodijo, jo je polnila s tihim zadovoljstvom. Prav zaradi tega mora nazaj na Površje, da bo začela novo življenje.

»Pa pojdiva, Anica!« jo je razveselil stric nekega jutra, pripravljen za odhod. Tudi njej je pripravil kovčeg z darili za mater in otroka. Spremili so jo na postajo, kjer so se poslovili – Anica za vedno, stric pa le za kratko dobo. Vlak je zapihal in odhitel proti pristanišču.

Vozila sta se z veliko brzino, toda Anici se je zdela vožnja počasna, tako silno hrepenenje jo je gnalo v domovino. Čim bliže je bila domu, tem bolj so se ji mehčali občutki; šele ko je privozil vlak ob sončnem zatonu na postajo, odkoder je bilo le še uro hoda do Krašja, tedaj je začutila nekaj, kar jo je sramotilo in poniževalo.

»Počakajva, da se bo stemnilo«, je prosila strica, ki se je strinjal z njeno željo. Zavila sta v gostilno na večerjo; čim se je znočilo, sta odrinila v Krašje z načrtom, kako se bosta predstavila Špoljarici in Srdanu.

»Najbolje je, ako o Roginu sploh nič ne omeniš«, ji je svetoval. »Reci, da si ga zapustila takoj ob prihodu v Ameriko. Iz lastnega nagiba si se mu izgubila v pristaniškem mestu in pribežala k meni; tako moraš povedati in jaz bom potrdil.«

»Ne, stric!« se mu je uprla. »Z lažjo ne maram olepšati krivde: povedala bom resnico ali pa bom molčala.«

»Molči torej. Govoril bom jaz namesto tebe.«

Izognila sta se po ovinkih vasem, kjer so ju poznali. Govorila sta potihoma, da nista zbudila pozornosti, zakaj marsikaka opazka bi bila zadela Anico ob srečanju z vaščani, ki so jo obsodili ko prešestnico in bi obsodbe ne bili tako naglo preklicali.

Špoljarica je pospravljala po večerji, ko sta nepričakovana vstopila. Komaj sta jo še spoznala, tako jo je spremenila skrb in žalost. Pa tudi mati si sprva ni mogla domisliti, kdo sta in kaj hočeta pozna obiskovalca. Nezaupno ju je pogledala kot človeka z nepoštenimi nameni, a se je kmalu spomnila brata ter ga poklicala po imenu.

Tedaj se tudi Anica ni mogla več premagovati. Z obema rokama se je oklenila matere okrog vratu ter jo je vroče poljubila. »Odpustite!« je trepetala v materinem objemu.

»Vse ti odpustim, samo da si se vrnila«, se je nasmehnila mati in solza veselja ji je zdrknila po velem licu. »No, zdaj sem zopet srečna in rada umrjem, ker se mi je izpolnila želja. Bog me je uslišal.«

»Oh, kako mi je hudo in kako se kesam!« je ihtela na materinih prsih. »Kaj porečejo ljudje? Koliko bom morala prestati!«

»Saj boš popravila, kar si zagrešila«, jo je pomiril stric in sestra mu je pritrdila:

»Prav si povedal, Tomaž. Tudi Srdan bo pozabil, ako ...«

»Kaj?« se je zbala nove žrtve.

»Ako se boš vrnila k njemu, kjer te čakata Lovrenček in Anica – tvoja otročiča ...«

»Hvala Bogu, da živita!« je vzkliknila ob sladki novici, zakaj ni si upala sama vprašati po otrocih, katera je neusmiljeno zapustila. »In Lovrenc? Kako se bom opravičila? Ali mi more sploh še odpustiti?«

»Sprejel te bo kot pastir izgubljeno ovčico. Ne bo ti rekel žaljive besede. Ali naj ga pokličem? Jej, to bo veselje!«

Takoj je hotela Špoljarica odposlati pastirja po Srdana, kar pa so po stričevem nasvetu odložili na drugo jutro. Preveč sta bila utrujena za tak sestanek, ki zahteva zbranih moči in vedrega duha.

Špoljarica jima je prinesla sadjevca in pripravila skromno večerjo. Zbudila je sinova, ki sta presenečena pozdravila strica in sestro. Dolgo v noč so bedeli v živahnem pogovoru. Anico je zanimalo vse, kar se je dogodilo doma po njenem odhodu. Radovala se je, ko je čula, da sta otroka zdrava in da jo Srdan še vedno pričakuje. Stresla pa se je od žalosti, ko so prešli na pokojnega očeta.

»Oče so imeli prav!« je skesano priznala. »Pa jih nisem hotela poslušati!«

»Še vedno lahko izpolniš njegovo voljo«, jo je tolažil stric ob splošnem pritrjevanju.

»Tako rada bi jih videla – samo za trenutek kakor prikazen. Koliko grenkosti sem jim povzročila, pa jih ne morem prositi odpuščanja!«

Stricu se je zasmilila uboga nečakinja ter jo je pričel zagovarjati. »Sama je krenila na pravo pot, čim se je zavedla usodne zmote. Skrivaj se je ločila od Rogina in prispela k meni, da jo povedem nazaj. Nihče je ni silil, sama je tako hotela.«

Z zanimanjem sta sledila brata njegovemu pripovedovanju in materi se je smehljalo od skrbi in žalosti razorano lice. Ljubezen do najdene hčere jo je čudežno prenovila.

Drugo jutro na vse zgodaj je poslala pastirja k Srdanu na Površje z naročilom, naj pride na važen pomenek. »Pa otroka naj privede!« mu je še posebej naročila.

Pastir ni slutil nikake posebnosti v njenem naročilu. Vestno ga je opravil in Srdan je menil, da ga kliče mati zaradi kake gospodarske zadeve.

Pri Špoljarju so se pripravili na sestanek. Mati in zgovorni Američan sta sprejela Srdana. Anica pa je ostala v spalnici in čakala, da jo bodo pozvali. Otroka sta tekala po dvorišču ter se igrala s pastirjem.

Po običajnem pozdravu so se pričeli meniti o letini in o kmetijstvu, dokler ni Američan nenadoma okrenil pogovor. Nalašč se je spomnil svoje družine, ki težko pričakuje, kdaj se bo povrnil.

»O moji nezgodi si najbrž že izvedel«, je potožil Srdan in obraz mu je zasenčila otožnost. »Kajne, kako grdo se je zmotila?«

»Vse mi je znano. Vendar pa ni tako hudo, kakor se ti dozdeva. Anica je pri meni: kakor plevel je izrvala iz srca Rogina, otresla se je slednje misli, ki jo spominja zmotnega dejanja. Njena preteklost je umita s solzami kesanja.«

»Ali se ne misli vrniti?« ga je vidno zaskrbelo.

»Rada bi se vrnila, pa ne ve, ali bo sprejeta ...«

»Takoj naj pride. Nikar naj ne odlaša.«

»Seveda bo prišla. Vendar – ali ji ne boš očital?«

»Kdor je na pravi poti, ta ne zasluži očitanja.«

Tedaj so se sunkoma odprla vrata. Anica, ki je stala zunaj v veži, je planila v sobo ter se je v glasnem joku naslonila na Srdana. »Lovrenc, odpusti!« je kriknila s prosečim glasom. »Vse bom poravnala!«

»Anica, moja ljuba Anica!« jo je božal po mehkem licu. Dolgo sta slonela v tesnem objemu in jokala od veselja.

»Odpusti, Lovrenc!« je proseče ponovila. »Ako me ne maraš za ženo, naj bom pri hiši kot tuja dekla.«

»Povedel te bom na prejšnje mesto. Anica, Vrenček! Pridita in pozdravita mamico, po kateri sta toliko hrepenela.«

»Mamica, mamica!« sta kriknila otroka in priskakljala materi v naročje.

Kakor nevesto izpred oltarja, tako je povedel Srdan svojo spokorno ženico na Površje, kjer je začela novo življenje. Kmalu je zaslovela kot vzorna žena, skrbna mati in modra gospodinja.