Odpre glavni meni

Wikivir β

Žrtva
Iv Baloh
Izdano: Amerikanski Slovenec 8. november 1901 (10/47), 6
Viri: dLib 47
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Matevž Kopitar je bil premožen kmet. Podedoval je po svojem očetu veliko posestvo, obširna gospodarska poslopja, gozde, njive in travnike, ki so se raztegali daleč okoli njegovega posestva. Izobražen sicer ni bil, toda v celi občini je veljal kot umen gospodar, kot človek, ki sicer ni hodil v šolo, ki ima pa veliko skušnje, ki torej vse ve in zna. Njegova žena je bila sicer nekdaj priprosto kmečko dekle, toda ker je prinesla od svoje domače hiše precejšnjo doto, zato se je nosila bolj po gosposko in jako se ji je zdelo, če ji je dejal kak berač: gospa. Imela je nekaj na sebi, kar je ni delalo prikupljive. Zapovedovala je osorno svoji družini, dajala ji mnogokrat slabo hrano, rajše je pustila da je zgnila kaka stvar, kakor pa da bi družina pojedla; dasi je imela na dvorišči obilo perutnine, je rajše prodala kakor da bi družini kaj boljšega privoščila — bila je sploh ženska ki je veljala kot mlada, napuhnjena precej skopa gospodinja. Toda bila je prav po srcu svojega moža.

Če človeka naenkrat sreča doleti, da pograbi veliko premoženja, tedaj je nevarnost, da se prevzame. In prevzel se je Matevž Kopitar. Za posestvo, katero je podedoval, se ni veliko trudil, ker mu je oče njegov vse nezadolženo zapustil. Lahko je bilo potem samo ukazovati in denar spravljati. In denarja je imel Kopitar obilo. Sicer ni imel posebnega bogastva, zmanjkalo ga pa le ni nikoli. Posojeval ga je revežem na precej visoke obresti in s tem si pridobil njihovo odvisnost. Kam naj bi se tudi reveži drugam zatekli, ako ne k njemu, ki je imel denarja na razpolaganje in ki je tako rad dal? Zato je imel moč v svojih rokah; on je mislil, da ga ljudje ljubijo, pa so se ga le bolj bali, kot ga ljubili.

Njegov brat Jože je bil sicer starejši od njega, toda bil je v marsičem svojemu bratu Matevžu podoben. Le nekaj je še imel na sebi kar ga ni delalo prikupljivega. Njegov pogled ni bil odkrit. Gledal je ostro — in kdorkoli mu je globoko pogledal v oči, spoznal je, da {nejasno|te oči} niso bile odkrite.

Nekaj hinavskega je tičalo v njem zato ni imel veliko prijatljev. Toda bil je župan in kot tak vsegamogočen. Se svojim bratom Matevžem sta imela vso občino v rokah. Njiju volja je obveljala, četudi so se vsi upirali. Prodrla sta vselej, saj so bili vsi od njih odvisni. Jože je bil pa tudi človek, ki zaradi nekrščanskega življenja ni dajal lepega zgleda. Zato ga kmetje niso marali. Županoval je že par let, a vedel je, da se obdrži na vrhuncu, ker ga drži njegov brat in pa njegova lastna moč. Bratu Matevžu — ne samo da je imel veliko denarja izposojenega, imel je tudi v najemu par kajž, kjer so stanovali revni ljudje, je pa moralo biti vse pokorno. In če je on svojim podložnim ukazal, da morajo svoj glas oddati Jožetu, se je takoj moralo zgoditi, drugače so vedeli kaj da jih čaka.

Na koncu vasi stanoval je v kajži, ki je bila lastnina Matevža Kopitarja, ubog mizar Janez Trpin po imenu. Nakupil si je s pridnim delom svojih rok nekoliko zemljišča, da je zamogel preživiti sebe in svoje otroke. Tri je imel, lepo plavolase dečke, ki so bili popolnoma podobni svojemu očetu. Delal je pridno od zore do mraka, da je kaj zaslužil. Bil je dobra, mehka duša, ki je bil ljubljen od vseh. Imel pa še ni svojega lastnega doma, zato je vzel v najem kajžo bogatega Matevža. Bil je srečen, srečen v pomanjkanju poleg svoje ljubljene žene in poleg svojih lepih, cvetočih otrok.

Bilo je meseca januvarija, ko je vladala huda, mrzla zima. Torej je pretekla doba županu Jožetu, in razpisati je moral novo volitev. Dobro je vedel, da brez bratove moči ne bo zmagal, toda zanašal se je vendar na svojo in na njegovo moč. Poleg tega njegovi nasprotniki tudi niso imeli pravega moža, in zato je imel tem več upanja na zmago. Dobro je pa vedel, da mu bo za izvolitev trda predla. Že davno pred dnevom volitve sta se dogovorila z bratom, da morata agitirati vse hiše, drugače ne bo nič. Ženska pooblastila sta sama podpisala, ker ženske so bile kolikor toliko od njih odvisne. V prvem razredu sta bila prepričana, da zmagata, ker je tam odločevalo samo sorodstvo, in je bilo le par volivcev, v drugem razredu sta vedela, da bo težko kaj, ker je bilo v njem precej samostojnih, izobraženih kmetov, ki jima niso hoteli biti pokorni. Zato sta se z vso silo vrgla na tretji razred. Tu je bilo veliko volivcev zato, je bilo potreba živahne agitacije.

Prišel je dan volitve. Z bledim obrazom je hodil Jože okoli in lovil volivce tretjega razreda. V prvem razredu so zmagali s pičlo večino. V drugem razredu so propadli — torej je bilo treba zlasti paziti na tretji razred. Veliko sta imela svojih pristašev, večinoma ljudij, ki so bili od njih odvisni, pa tudi nasprotna stranka je bila močna, in kazalo se je, da se bo šlo samo za par glasov. Razburjenost je bila velika, in vsaka stranka je hitela iskat volilcev. Župan in brat njegov sta stala skupaj držeč v rokah volivski imenik. Tedaj pa pravi Matevž: »Trpina še ni, pojte brž ponj da ne zamudi!«

In šel je občinski sluga takoj.

Janez Trpin je mirno delal v svoji delavnici. Sluga vstopi in pravi: »No kaj se pa obotavljaš, da ne greš? Brž pojdi da ne zamudiš!«

Trpin je delal, kakor bi ne slišal teh besedij, potem pa je dejal: »Bote že brez mene opravili, jaz ne bom šel!«

»Zakaj pa ne? Saj si vendar z nami, ali ne?«

»Sem in nisem — toda očitnega grešnika ne bom nikdar volil županom.«

Sluga je prebledel in dejal: »A tako!« in odšel je. Precej je naznanil to županu samemu. Jeza ga je prijela, da se mu upa ustavlati — in šel je sam k njemu. Trpin je pa delal kakor poprej. Prijazno ga je Župan nagovoril ter prosil, naj vendar gre. Trpin je pa dejal krepko: »Vas nikdar ne!«

Jezno je zaloputnil župan vrata in sporočil svojemu bratu. »Ta berač je vzkliknil Matevž, »katerega vsak trenutek lahko ven vržem, ta se mi upa ustavljati, mu bom že pokazal — in šel je k njemu. Še nikdar se ni ponižal v njegovo stanovanje, sedaj ko je bila sila — je šel.

Mogočno je vstopil v svojo kajžo odprl vrata ter dejal ukazujoče: »No, Janez, kaj pa misliš?« »Jaz, nič ne mislim, ampak šel ne bom.«

»Zakaj pa ne?« dejal je Matevž glasno skoraj osorno.

»Zato ker si ne dam vzeti svojega prepričanja!«

»Pa to ti bo škodovalo!«

»Ne morem pomagati.«

Matevž je šel, ne da bi zmagal. Bolela ga je zavest, da je bil ponižan od svojega podložnika.

Izvršila se je volitev. Zmagali so sicer, toda le težko. Slavili so zmagoslavje, toda imeli so prepričanje, da imajo veliko nasprotnikov in da so najbrže zmagali najbrže zadnjikrat.

Nastal je večer. Matevž Kopitar je sedel pri svoji mizi ter pisal list Janezu Trpinu, ukazal mu je jednostavno, da mora takoj plačati zaostalo najemnino in da se ima s prihodnjim mesecem odstraniti iz kajže, ker jo nujno potrebuje.

Pri večerni molitvi so bili zbrani pri Trpinu. On je prebral list — in ga odložil. Mati je pa molila naprej: za vse naše prijatelje, dobrotnike in sovražnike — — tedaj pa se je njemu udrla solza iz oči, samo ena toda v to je skril vso svojo bolest.

Njegovi plavolasi otroci so sladko zaspali — on pa je šel v svojo delavnico in tam mislil in mislil. — Kam sedaj? Sredi zime! Ali naj grem prosit, saj ima vendar usmiljenje, če ne z menoj, pa vsaj z mojimi otroci? Ne! Ali bi šel v Ameriko? Toda, kje dobim denar?

Brlela je še pozno v noč luč v njegovi delavnici, on pa je hodil nemirno gori in doli. — Ni se uklonil, postal je žrtva svojega prepričanja. In šel je.