Župan Žagar
| Župan Žagar. Slavko Slavec |
| |||||||||||||
Škoda bi bilo vsakega posebej, Brdača, Zablatnika, Brenčiča in vseh drugih za vsako uro, ki bi jo prebili v ječi. Vojna jim je zameglila jasno sodbo o mojem in tvojem, vendar njih mišice in kite so še trdne, njih pleča so še močna, da tudi oni lahko pomagajo graditi vas.
Kapljema so se vračali begunci, zdaj posamez, zdaj v družinah. Skoro vsaka družina je bila okrnjena. Mnogo starčkov in otrok je zginilo Bog ve kje od pomanjkanja in drugih nadlog. Fantje in možje no bili še skoro vsi pod orožjem, le kak pohabljenec ali bolnik je prikrevsal domov. Vendar prebivalstva je bilo od dne do dne Jveč in peščica lakomnikov je polagoma ginila v njem.
Gosposka je poslala županstvu sedem vojnih ujetnikov z dVema stražnikoma, naj pomagajo staviti nove barake in čistiti polje izstrelkov in žic. Razdelili so jih v dva oddelka in določili večjega, ki je štel štiri severnjake, za čiščenje polja, manjšega, obstoječega iz dveh Balkancev in enega Napolitanca, pa za delo v vasi in pod skalami.
Tiste dni se je vrnil krčmar Štefan. Vojaške klešče so ga izpustile, ker je prekoračil črnovojniška leta. V nekaj dneh je na njegovih ruševinah vstala koliba in Štefan je obesil vejo na vrata. Pivci so prihajali in pili večinoma stoje; stolic in stolov še ni bilo zadosti.
"Manjka, manjka še to in ono," se je smehljal Štefan in nalival gostom. "Kdor išče, najde. Nekaj smo že našli, nekaj še bomo."
Iz pivniških pogovorov je dognal, da je v Brdačevi kolibi nekaj gostilniškega pohištva. Nekega večera vzame klobuk in jo mahne k Brdaču.
"Dober večer," pozdravi in strelja z očmi po kolibi.
"O, ti?" odzdravi Brdač. "Kako, kako?"
"Tako, tako," skomizga Štefan. "Gledam, kako si se uredil."
"Za silo, za silo — kakor vsi. Sedi."
"Na svojih stolicah bom sedel rajši doma."
Štefan prime prvo stolico in si jo v rokah ogleduje od vseh strani, zgoraj in spodaj.
"Prav take so bile moje," reče nato.
"Take — pa ne te," zamrmra Brdač.
"Ne rečem, da niso bile prav te," podvomi Štefan. Prime še eno, obrne jo narobe in pokaže zarezano znamenje spodaj:
"Za to prisežem, da je moja. Te štiri so moje."
Zloži jih drugo na drugo in jih dvigne, da odide z njimi.
"Ne pustim. Kaj si izmišljuješ?" zarenči Brdač.
"Moje so," vztraja oni.
"Na, če so tvoje!" Brdač prime eno in zamahne.
Štefan se umakne in obstekli.
"Ne, Janez, ne!" miri žena Brdača in se z otroki stiska v kot.
Zdaj popade tudi Štefan svojo stolico.
"Ti boš mene?" zavpije in zamahne. "S pohištvom, ki si mi ga pokradel?"
Moža se spoprimeta. Stolice hreščijo in se lomijo v zraku. Koliba se trese in bobni. Žena in otroci vreščijo in se rinejo k izhodu: Krčmarju se pocedi topla kri čez lice.
"Na, na!" kriči. Zgrabi daljši, gorjačasti ocepek pri ognjišču in udriha z njim, kakor obseden, dokler se Brdač ne zgrudi. Naloži si stolice in jih odnese.
Vso noč je Brdačka močila moža. Drugo jutro je šla k županu in ovadila krčmaria. Žagar je odšel nemudoma z njo.
"Tako ga je? Radi par stolic?" se je prepadel ob hropečem Brdaču. Ranjenca je dal odpeljati v mesto, ranilca jo izročil pravici.
"Zdaj se mi bodo še sami pobijali, kolikor jih ni vojna pobrala," je tožil tajniku.
"Prav mu je, Brdaču," je menil ta. "On je ščuval proti vašemu razglasu. On si je največ nagrabil. Bog ve, koliko je prodal, preden smo vse popisali. Pravijo, da je vozil tudi v mesto in prodajal, kakor bi bilo njegovo. Prav mu je."
"Ne govorite tako," je prosil Žagar. "Siromaki smo vsi vkup. Božja roka nas je udarila in nas še zmerom tepe."
Kolibo so rastle iz groblje in izpreminjale vasi lice. Ena je vstala tudi na Žagarjevem dvorišču.
Žagar se je odpeljal k družini in jo vabil domov.
"Še malo počakajmo," je rekla županja. "Tinica je še prerahla. Zemrom pokašljuje. Zima v baraki — hudo bo zanjo. Zdravnik ji zapisuje jajca in mleko. Tu dobimo oboje. Tam nimajo še ljudje ne krav ne kokoši."
"Pa počakajte," se je vdal Žagar. "Da bi le kmalu ozdravela! Delo doma kar vpije. kje so ljudje, da ga opravijo. Če zdaj ne pripravimo njiv in orodja, bomo spomladi težko sejali."
Sam se je vrnil v vas, sam je popravljal dom, kopal, sekal in koval, kolikor so mu županski posli to dopuščali.
Kadar ni bilo nujnega dela za občino, so si tudi posamezniki za majhno odškodnino in hrano lahko najeli katerega izmed sedmih ujetnikov. Oborožena straža je prišla zjutraj z možem h kmetu, oborožena straža ga je zvečer odvedla k drugim ujetnikom v skupno barako spat.