Župan in sraka
Miška spi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Miška spi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Debeli župan je sedel pred hišo. Bilo mu je vroče. Pravkar se je bil pošteno najedel in zdaj si je moral odpeti telovnik, drugače bi mu lahko odleteli gumbi. No, zdaj je sedel in težko dihal in ker ni imel drugega dela, je snel s prsta debel zlat prstan in ga začel čistiti z robcem, da bi se še bolj bleščal in da bi vsi lahko videli, kako se blešči. Zdaj ga je žena poklicala v hišo. Župan je vzdihnil, od¬ložil prstan na mizo in se odmajal skozi vrata. To je videla sraka, ki je z drevesa že nekaj časa opa¬zovala bleščeči prstan. In brž ko ji je župan izginil izpred oči, je poletela na mizo, zgrabila prstan, še malo poskakljala po mizi gor in dol – in ker ni našla ničesar več, kar bi se dalo ukrasti, je mimogrede spustila na mizo kakec in odletela v svoje gnezdo. Župan se je vrnil iz hiše in hotel vzeti prstan. Ampak prstana ni bilo več! Namesto njega je na mizi ležal sračji kakec.
– Joj! je zavpil župan, čarovnija!
– Kaj pa vpiješ? se je začudila županja, ki je prišla iz hiše.
– Nekdo je spremenil moj zlati prstan v ptičji kakec! je tulil župan. To je čarovnija! Županja se je popraskala po glavi.
– Kdo bi si mislil, da se take stvari še dogajajo, je vzdihnila.
– Gotovo je v vasi kakšna čarovnica! je rekel župan. Moram jo zasačiti in potem jo bom zaprl v ječo. In modri župan je spet sedel, pritisnil si je kazalec na čelo, da bi laže razmišljal, in čakal, da se mu kaj pametnega posveti v glavi. Tudi županja si je pritisnila kazalec na čelo, kakor je videla moža, in tudi ona je razmišljala. Zdaj je župan dvignil kazalec v zrak in rekel:
– Že vem. Županja ga je vprašujoče pogledala.
– Torej, je začel župan, tisti, ki je spremenil prstan v kakec, mora narediti tudi obratno, se pravi ...
– Se pravi, mora spremeniti kakec nazaj v prstan! je zavpila žena.
– Ne segaj mi v besedo, je važno rekel župan. Torej ... Ampak nadaljevati ni znal. V glavi se mu je nekaj motalo, misel pa ni hotela ven. Oba z ženo sta strmela na mizo, kakor da se mora zdaj zdaj zgoditi čudež. Potem pa so se županji zasvetile oči in zaklicala je:
– Moraš izvedeti, kdo je začaral prstan! Zdaj se je župan globoko oddahnil.
– Saj ravno to ti ves čas dopovedujem, je rekel.
Dal je poklicati svojega pisarja in ta je moral narediti sedeminsedemdeset velikih lepakov, kjer je pisalo:

če jekje kakšn čarovnk -ica nej se zglasi med uradenmi urami u županiji mo bo župan nekej povedu

Vaščani so brali lepake in zmajevali z glavami. Nihče se ni oglasil pri županu, ta je bil pa že pošteno nestrpen. Pogrešal je svoj prstan in kar naprej se je moral praskati od živčnosti. Nikar se tako ne praskaj, ga je opominjala županja, on pa ni mogel zdržati, drgnil se je kar ob vrtnem plotu in zdihoval: »Moj prstan, moj prstan.«  Medtem se je po vasi razvedelo, da je kokoš neke revne starke znesla jajce z dvema rumenjakoma. Ko je za to zvedel župan, je kar poskočil: To je čarovnica, prav gotovo je! Pripeljite jo k meni! Stara žena je prišla vsa prestrašena k županu.
– Ti, čarovnica! jo je nahrulil župan. Zakaj nisi prišla že prej?
– Ampak, gospod župan, se je branila starka, samo uboga stara žena sem, ne pa čarovnica.
– Tiho! je zavpil župan. Tvoja kokoš je znesla jajce z dvema rumenjakoma, torej si jo začarala. Čarovnica si! In zdaj vem, da si ti spremenila moj dragoceni prstan v ptičji kakec! Starka je bila čisto zmedena, župan pa je nadaljeval:
– Tako, dam ti tri dni časa, da spremeniš kakec v prstan, drugače te bom dal zapreti, ali pa še kaj hujšega. Starka se je še bolj ustrašila in jokaje odšla. Doma je sedla na klop pred hišo in razmišljala, kaj naj stori. Minil je dan, minil drugi, starka od same skrbi ni ne jedla ne pila. Slednjič se je odločila, da bo županu odnesla svoj edini srebrnik, samo da bi jo pustil pri miru. Vzela je srebrnik iz skrinje, ga odrgnila s predpasnikom, da se je lepo svetil, in se s težkim srcem odpravila na pot. Še enkrat je žalostno pogledala srebrnik na svoji dlani – tedaj pa je naenkrat nekaj zaprhutalo, pisana ptica se je spustila na njeno dlan, pograbila srebrnik in kot blisk izginila v krošnji velikega hrasta ob poti. – Sraka, je zakričala starka, sraka, tatica! Vrni mi srebrnik, vse leto sem trdo delala, da sem ga prislužila! Sraka se seveda ni oglasila, toda starka je videla dovolj. Prinesla je lestev in se po njej počasi povzpela na hrast. In res, na dnu rogovile je bilo sračje gnezdo. Kaj je bilo vse v njem! Barvasti papirčki, pisan robec, srebrna žlička, črepinje, klobčič volne, rdeč svinčnik ... čisto na vrhu pa je ležal starkin srebrnik. Starka ga je vzela, medtem ko je sraka jezno vreščala okoli njene glave, potem pa ji je oko obstalo na nečem zlatem in okroglem – res, bil je županov prstan! Vsa srečna se je stara žena spustila na tla in kar tekla proti županovi hiši.
– Tukaj imate svoj prstan, župan! je vpila že od daleč. Župan jo je dostojanstveno pričakoval pred hišo in usta so se mu razlezla v nasmeh. Z vseh koncev vasi so se zbirali ljudje, da bi videli, kaj se dogaja. In tako so vsi slišali, ko je starka razložila županu, kako je prišla do njegovega prstana. Tudi sraka je bila tukaj in se je jezno drla. Župan je bil prstana zelo vesel, malo ga je bilo pa tudi sram, kajti vaščani so se spogledovali, kazali nanj in delali s prstom kroge po čelu. Nekdo je celo na glas zaklical: Župan je butelj! Pa so pritegnili še drugi in se začeli očitno norčevati iz njega. Župan je bil čisto rdeč v obraz in je rekel, da bo dal vse zapreti, ljudje pa so se mu kar smejali. Potem so začeli vpiti, da ga nočejo več za župana in naj se kar pobere iz vasi. Nad njegovo glavo pa se je spreletavala sraka in kar naenkrat, tlesk – mu je spustila nekaj na plešo. Vaščani pa so se prijeli za roke in zaplesali in zapeli okoli župana:

Sraka ima dolgi rep, pisano ima perje, pazi, pazi, ti župan, da te ne …