Odpre glavni meni

Wikivir β

Županova Micka (2. akt)

Županova Micka (1. akt) 2. akt
Županova Micka
Anton Tomaž Linhart
Prirejeno za Wikivir po http://www.ijs.si/lit/linhart.html
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

Prvi nastopUredi

Jaka, Micka jokajoča


Jaka: Kaj si vunder mislila, za božjo volo, de si se hotla skrivé omožit? Tvojga očeta toku režálit? — Ali sim te kedaj silil, Anžéta jemati? — No, Micka, nikar se ne jokaj! Nikar se ne jokaj! Sej jest le govorim, vidiš! — Jest sim ti vže odpustil — Ti si vunder le moja Micka — Žol bi meni bilu, ke bi se ti toku zavergla; pak vunder jest bi te ne mogel sovražit — Se sam joka. No, Micka, obriši se, de te Anže ne bo jokat vidil.

Micka: Kdu bi bil rekal, de je en tak goluf!

Jaka: Kaj nisi vedla, de gospoda nas kmete le rada za nos vozi?

Micka: Pak je bil toku perliznen, toku se je znal sukat okoli mene, take lepe reči mi je pravil —

Jaka: Taki so le ti gospodje: sladki koker med, pak tukej nič ne velájo — na serce pokazajoč. Vidiš, dekle, kader mi eden pravi: "Jaka, vi ste en mož, vi imate to narlepši žito, per vas se en dober glažek vina pje," inu toku naprej, tok jest mislim: beštja, ti lažeš, inu mo dalej ne vupam, koker ga vidim — Ampak pustimo to reč. — Nič ne marej, Micka; mi mo bomo vže oči zbrisali! — On bo še nate mislil. — Eno tako lepo vdovo imeti inu še druge dekleta zalezuvati, to je vunder preveč, to! — Jest bi skorej lušt imel, vse tri prov dobru skópat. — Kaj neki Anže dela, de toku dolgu ne pride? — Sej boš dobra z njim, kader pride, kajne, Micka?

Micka: Kokupak, prov dobra! — Jest vidim zdej, de on dobro z mano misli inu de me prov iz serca lubi.

Jaka: Dekle, deset lejt bom dalej živel, čeje to res!

Drugi nastopUredi

Anže klobuk na tri dežele napravlen, sukno na žliščneke, hlače inu to drugu vse po kmétešku, inu ti poprejšni


ANŽE se po gosposku, pak prov naródnu perklána: Ti si lepa koker ena roža, — dolga koker ena smreka, — berhka koker en hrast, — v tvojih tatinskih očeh en fant noter sedi, kateri v mene vunkej strela — No, koku ti to dopade?

Micka: Lubi Anže, pusti te norčije! — Nikar me še ti ne jézi!

Anže: Koku je to? Sej še ni dolgu tega, de si take norčije štimála.

Jaka: Anže, ne bodi siten! — Kar se je zgodilu, se je zgodilu. — Kaj jo boš zdej več jezil?

Anže: Nič se ne bojte! — K Micki. Kajne, Micka, sej nisi huda?

Micka: Če óčeš, de ti bom dobra, tok mi nikar naprej ne meči!

Anže: Sej jest nisim toku hudu mislel. — Micka, koku ti ta sukna dopade?

Micka: Preč mi jo verzi, kmétiška je goxši; ne morem te vidit takiga!

Anže: Kaj res, Micka? Ne verjamem, ni mogoče—

Jaka: Anže, če ne boš tihu, ti bom jezik odrezal —

Anže: Klobuk imam tudi nov; sim dal zan sedem- najst réparjov. Koku ti dopade, Micka?

Micka: Tudi klobuka na tri dežele nečem — Obderži ti tvojo klóferžo, koker je sama na sebi!

Anže: Sej óčeš gospoda imeti, kajne?

Jaka: Anže, boš enkrat molčal?

Anže: No, tok pak ne bom nič več rekal! — Na strani. Ta šentana gospoda mi ne gré iz glave.

Jaka: Jest ti svétijem, ja, de boš molčal, sicer ti, per moji duši, dekleta ne dam — Sej je še več drugih zalih fantov v sosedski — Nič se ti ni treba toku napihuváti! — Pameten bodi, Anže! Zaderži se koker en mož! Sej vejš, kaj imaš striti! Jest sim ti vže povedal inu gospa ti je tudi povedala. Ne bodi grób z njimi, kader pridejo!

Anže: Le mene pustite, oča!

Jaka: Sej mo bo dosti žol, kader bo vidil, de mo dekleta pred nosam proč vzameš.

Anže: Ha-ha! Ta bo debelu gledal —

Jaka: Pak glej, de se ne zagovoriš, sicer nam boš vse spačil. — Zdej mi pomagajte, to mizo vun znesti! Nesejo eno veliko mizo vun

Jaka k Micki: Ti pak prinesi ene dva bokala tiga dobriga!

Anže: Očem s tabo iti, če se sama bojiš?

Micka: Nič se ne bojim. — Le tukej ostani, Anže! Jest bom kmalu spet prišla —

Anže en malu bol tiho, de Jaka ne sliši: De te kakšni gosposki duh ne sreča!

Jaka stole okoli mize postavla: Tukej bo šribar sedel, — tukej jest, — tukej Anžie, — tukej Micka — Ni prov, Micka more med mano inu med Anžétam sedeti — Tukej ena priča inu tukej ta druga — Toku — Dene papir, peresa etc. na mizo. Pojdi, Anže, poglej skuzi okno, al so vže na prélazu, inu pridi mi povedat!

Anže: Vže prov! Gré.

MICKA pernese vino.

Jaka: Sem ga postavi, Micka! — Bokal more zraven mene biti. — Dekle, koražna bodi! — Al bodo debele oči delali ti gospodje, kader nas bodo tukej zagledali, ha-ha!

Treki nastopUredi

Šternfeldovka, Micka, Jaka


Šternfeldovka: Je vže vse napravlenu? — Zdej vže znajo priti.

Jaka: Koker zašafajo, gospa žlahtna. — Ta v ne- besih jim bo njih dobroto povernil, de so od moje hčéri to nevarnost odvernili.

Šternfeldovka: Brez vse hvale, oča; jest sim več zame koker za vas sturila. — Jest bom od eniga malopridniga človeka odrešena, kateri bi bil mene na vse moje dni nesrečno sturil — K Micki. Dekle, še ti ena skušnava naprej stoji. — Al si mo vupaš pred oči stopit? Al te tvoje serce ne bode zapelalu?

Micka: Oblubem, de ne! On je mene toku réžalil, de mo jest nikdar več dobra ne bom.

Šternfeldovka: Vunder se jest bojim, de bi nam ti kaj ne spačila.

Micka: Gvišnu de ne, gospa žlahtna!

Jaka: Jest za mojo hčer dober stojim.

Šternfeldovka: Jest se bom v tim časi skrila. — Kader bo treba, bom vže na dan prišla.

Jaka: Mi mo bomo podkríli, per moji duši, de mo bo lubezen prešla.


Četerti nastopUredi

Anže, ti poprejšni


Anže: Ha-hi-hi-hi!

Jaka: Kaj se smejaš?

Anže: Ha-ha-ha!

Micka: Tok gôvori saj, Anže?

Anže: To so prave šeme — ha —

Jaka: Si jih vidil?

Anže: Vidil inu slišal — ha — Eden, k Micki: meni se zdi, de je raven tvoj žénen, doli per prélazi v rinke hodi, koker de bi seršene v sebi imel, inu zdihuje, kličeoč: "Micka, Micka! Al si ti, Micka?" — Ta drugi šentuje, preklina Micko, mraz, lubezen ter v pest piha: "Huš — huš!" inu sem ter kje skače, koker de bi ga komarji pikali —

Jaka: Ha-ha! — Inu šribar?

Anže: Sedi na enim kameni, koker de bi pervezan bil, poliček vina zraven sebe, inu en glažek za tim drugim doli serka —

Jaka:Micka, zdaj le pojdi ponje!

Micka: Tok grém —

Jaka: Pametna se zaderži, de ne bodo čutili —

Micka: Nič se ne bojite! To je moja skerb! — Gré.


Peti nastopUredi

Anže, Jaka


Jaka: Usedva se madvá!

Anže: To bo za konc vzeti od smeha — ha-ha —

Jaka: Le meni pusti govorit! Me zastopiš, Anže?

Anže: Vže prov, oča!

Jaka: Inu nič se noter ne vtikuj!

Anže: Ne besedce ne bom govoril —

Jaka: Pij ga en glažek, de boš koráo dobil!

Anže: Kaj menite, da je nimam?

Jaka: Vže vejm, pak vunder; vidiš, ne zna vsaki z gospodo inu s timi šribarji v caker hodit. — Kader bo dober s tabo, al kader mo boš kaj pernesil, postavim, enu tele al kaj takiga, bo toku perluden inu ponižen; tjistikrat bo tudi tebi jezik tekel, koker de bi ga bil namazal. Kader boš pak kakšno prepírengo al zdražbo imel, bo vse drugači; — on te bo sukal, on te bo zvijal, de ti bo beseda v ustih oterpnéla-

Anže: To je pač res. — Ni davnu tega, ke me je šribar v grašini zavolo prímšine v strahu imel. — Jest sim mo povedal, kar sim vedil, potler sim pak molčal inu sim mo figo v aržati molil —

Jaka: Tiho! Zdej pridejo.

Šesti nastopUredi

Tulpenheim, Monkof, Glažek, Micka inu ti poprejšni


Micka: Naj pridejo, no!

Tulpenheim: Pak je eden noter —

Monkof: Dva kméteška —

Micka: Naj le pridejo — sej moj oča toku vse vedó!

Jaka: Le noter, gospodje, le noter! — Naj sturé, koker de bi doma bili. — Me veseli, de take gospode per meni vidim.

Tulpenheim k Micki: Kaj res vse vedó?

Micka: Vse natanku — Tulpenheim s straham: Ne zamerite, oča —

Monkof: Dober večer —

Glažek k Tulpenheimu: Al vej?

Tulpenheim: Meni se zdi —

Glažek: Oča župan, Bog vas sprimi!

Jaka: Naj se doli usedejo, gospod žlahtni, — inu oní tudi? Mi je prvo težko, de per meni vse raztresenu najdejo. — Pak sej ne bodo zamerili —

Anže: Na kmetih ni drugači —

Jaka: To je vse prevelika čast zame. — Jest ne vejm, koku sim jo zaslužil.

Tulpenheim k Monkoju: Jest ne vejm, per čim smo —

Monkof k Tulpenheimu: Korážen bodi! Ta stari bo vesel, de dekleta odpravi.

Tulpenheim: Jest sim vže davnu vošil, očeta te lepe dekelce poznati.

Jaka: Naj gredó!

Tulpenheim: Vi ste en mož, de vam ga ni para v krajnski deželi.

Jaka: Kaj mi oní povedó —

Monkof: Ke bi jo eden vkrižem sveta iskal, tok take punčke ne najde, koker je vaša Micka.

Jaka: Pak ne, de bi se oni norca delali!

Glažek: Ta je rožca! Ta je svet! Ta je krajlica ženskiga spola!

Jaka: Dekle, zdej šele vejm, kaj nad tabo imam! — Pa naj ne zamerijo, žlahtni gospodje; jest menim, de bi zdej oblubo naprej vzeli. — Gospod šribar, oni se tukej gori usedejo, Micka, ti pak k meni —

Tulpenheim: Jest pak k Micki!

Anže ga odrine: Tukej bom jest sedel!

Jaka: Tukej Anže — k Tulpenheimu: oní pak kje čez, gospod žlahtni — k Monkofu: inu oní tukej zraven.

VSI sedé.

Jaka vino nalije, h Glažku: Midva ga bova narpred en glažek šterknila, kajne? — Jest jim dober stojim, de je pravičen, zakaj ke sim ga sam iz Vipave perpelal —

Glažek: Lubiček, rad verjamem! Sprazne. Še en glažek, če smem prosit, de se roka ne bo tresla!

Jaka: Me veseli, de jim duší — No, gospodje, na zdravle neveste!

Tulpenheim: Iz srca rad —

Monkof: Z veseljam —

Jaka: Vsi naenkrat, inu obena kápelca ne smej noter ostati!

Glažek: Jest sim tudi zraven —

Jaka inu vsi naenkrat: Na zravle Micke! Pijejo.

Glažek: Še eno zdravico —

Jaka: Žénenovo, kajne! Nalije. — Jest bom ta pervi, potler pak ti drugi za mano — Juhe! Na zravle Anžéta!

Tulpenheim: Anžéta?

Monkof: Anžéta?

Glažek: Anžéta? Se groznu čudijo.

Jaka: Tok naj pijejo, no! — Kaj jim ne duší?

Anže: Kaj jih morebiti glava boli?

Tulpenheim: Bom vže — bom vže — Na strani. Meni ni dobru per tej reči.

Monkof: Jest sim dones per kosilu preveč jedel. — Na strani. De bi jest zunej bil!

Glažek: Bi blo škoda, ke bi se preveč zgrelo- Tedej na zravle Anžéta! Pije.

Jaka: Gospod šribar, naj oní zdej ženitno pismo gori postavijo!

Anže: Inu le hitru! — Ti gospodje bi vže radi damú šli. Vidiš, Micka, kok žalostnu gledajo! Pojdi jih malu potroštat!

Micka: Kaj jim kaj fali? — Naj bodo dobre vole — dones, ke je moja obluba!

Tulpenheim jezo nazaj derži: O, sej sim dobre vole — prov dobre vole — Zase. De bi te zlóde!

Monkof: Kok je vže tema zunej! — Meni se zdi, de bi se lohka obluba jutri naprej vzela. - -- Nam bi se znala kakšna nesreča pergoditi. — Noč ima svojo moč.

Tulpenheim: Prov imaš, bratec! Sej pak jutri zupet pridemo.

Anže: Nič naj se ne bojé; se jim bo vže damú svetilu —

Glažek k županu: Očka, bolši bi blo, ke bi se obluba podnevi naprej vzela; zakaj, lubiček, ponoči se nič kaj ne more pisat — Per luči se enimu vse meša pred očmi. K Monkofu inu Tulpenheimu. Pijmo ga še vsaki en glažek inu potler se pak skusimo počasi- eden za drugim vun izsukat.

Jaka: Žlahtni gospodje, jest sim le en kmet, ampak za norca se ne pustim deržati, de bi vi še taki gospodje bili. — Obluba mora še dones dokončana biti!

Anže: Za norca vam ne bomo! Oblubem, de ne! Gospod šribar, oní naj pišejo, al bodo kópani!

Glažek: Kaj, jest kópan, jest? Zase. Tiho bodi, Glažek! S kméteškimi fanti ni varnu norce briti —

Jaka: Anže, pameten bodi! Ti ne smeš te gospode režálit, zakaj so tvoje priče.

Tulpenheim : Priče?

Monkof: Priče?

Glažek: Priče?

Jaka: Meni se zdi, ja — sicer ne vejm jest, zakaj so mene objiskali. — Tedej oni, gospod šribar, al niso zato prišli, de bodo ženitnu pismu za mojo hčer gori postavili?

Glažek: Tjista je vže res —

Jaka: Zakaj tedej óčejo odlašati?

Glažek: Ne zamerite, očka; meni se zdi, de smo se malu zírali, kar ime žénenov am tiče.

Anže: Kaj, v mojim imeni ste se zírali? V mojim imeni?

Glažek: Tok si ti tedej žénen inu ta prihodni zakonski mož Micken? — Hm-hm -- - ut censeo stulti habemur.

Tulpenheim na strani: Moja reč je per kraji!

Monkof: Jest ne vejm, kaj bi dal, de bi tukej ne bil!

Tulpenheim: Mene ne terpi več tukej!

Glažek: Zdej šele zastopim! — Hm-hm-hm — Tukej bo bolši z županam potegnit. — Vaše ime, oča župan?

Jaka: Jaka Zanétovec.

Glažek piše: Inu žénenov ime?

Anže: Anže Hudoba.

Glažek: To je enu groznu ime! — K Jaku. Kaj mislite vaši hčeri dati?

Jaka: Ni taka reč! — Vidite, to je sromačija na kmetih. — Zdej jej dam devejt sto ranš gotovih inu zraven eniga vola, dve kravice inu štiri svinje. Po moji smerti je pak vse njé, célu moje premoženje —

Glažek: Inu kaj jej Anže Hudoba nazaj perpiše?

Anže: Drugih devejt sto. — Kar bova vkup perdelala, bo pak obema slišalu — kajne, Micka?

Micka: To se vej, de —

Glažek: Anže Hudoba inu Micka Zanétovka se bosta narpervič tukej podpisata.

Anže: Jest ne znam pisat — Micka, ti tudi ne.

Glažek: Tok bom jest obeh imena zapisal, vidva bota križe zraven naredila.

Anže inu Micka križ naredita, Glažek jim roko pele

Glažek: Zdej pak vi, oča —

Jaka: Vže prov — H Glažku. Meni ni treba roko pelat, jest sim vže bol navajen — Naredi križ. Zdej pak priče — K Tulpenheimu. Narpervič oní, gospod žlahtni! —

Tulpenheim: Jest? — Zdej zdej — De te vunder! Meni je roka zaspala — Prime za pero z jezo inu mo nič kaj od rok na gre.

Monkof: Inu meni je kerč noter prišal —


Sedmi nastopUredi

Šternfeldovka prov vesela inu ti poprejšni


Šternfeldovka: Toku je prov, moji gospodje! Oní k oblubam inu v svate hodijo, mene pak doma pusté od dolgiga časa konc vzeti —

Tulpenheim se sramuje: Gnádliva gospa! Se je toku permerilu — jest sim mislil - -- jest ne vejm —

Monkof: Zdej bo pravi zlóde!

Šternfeldovka: Oní se čudijo, Tulpenheim! Niso mislili, de bom za njimi prišla? — Pak sej vedó, de brez njih ne morem živeti.

Tulpenheim ves zmešan: Gnádliva gospa — njih dobrota —

Monkof: Zdej inu nikoli več se ne bom v take zmešnave podal.

Šternfeldovka: Naj bodo veseli, gospod Schönheim! Vid'ijo, kok je ta punčeka vesela. — Pokaže na Anžéta. Njej žénen, kajne?

Anže: Ja, gospa žlahtna.

Šternfeldovka: No, ste vže dokončali?

Jaka: Še ne, ta dva gospoda nočeta podpisat —

Anže: Enimu je roka zaspala inu timu drugimu je kerč noter prišal.

Šternfeldovka: Kaj se bodo branili? Naj se podpišejo, saj zavolo mene! — Jih prosim —

Tulpenheim: Konc me bode od jeze inu od sramote — Podpiše.

Šternfeldovka: Inu oní, Monkopf?

Monkof: Vže pišem — Podpiše. Od togote ne vejm, kaj delam —

Anže: Sej se je roka vunder še zadosti vdala —

Šternfeldovka: Zdej pak, moji gospodje, bodo za Mickeno dota kaj vkup zložili, kajne?

Tulpenheim: Res je. — Koker zašafajo, gnád- liva gospa — Tukej imajo — Mošno kje položi.

Šternfeldovka: To je za nevesto. — Vidiš, Micka, tole tebi ta gospod k doti perložé. — Kaj pak oní, Monkof?

Monkof: Še tega mi je mankalu! — Tiho. To je hudič od ene žene! — Tukej! — Verže mošno kje.

Anže: Lepu zahvalim.

Šternfeldovka k Micki: Jest ti morem tudi kaj dati — Potegne en perstan iz persta doli inu gn njej dá. To je en zlati perstan. Vidiš, kok se sveti? K Tulpenheimu. Naj ga pogledajo, če je ta pravi!

Tulpenheim: Moj perstan! — Se na čelu udari.

Micka: Jest ga bom vse moje dni v časti deržala.

Šternfeldovka: Anže, še tebi eniga. — No, moj lepi Schönheim! K Tulpenheimu. Vidijo, ta je raven taisti perstan, kateriga sim jest njim dala, kateri je njim mojo lubezen zažihral, na katerim je njim toku malu ležeče. Dá perstan Anžetu.

Tulpeinheim: Oh!

Šternfeldovka: Zdej se tudi še spodobi, de na zravle žénena inu neveste pijemo.

Glažek: Na zravle žénena inu neveste! Pije.

Tulpenheim: Na zravle! Pije inu glaž z jezo kje postavi.

Monfof na strani: De bi krepal!

Jaka nalije: Gospa žlahtna, naj ne zamerijo, Bog jim daj dobro srečo! Anže, Micka, pijte vi tudi!

Anže, Micka inu Glažek: Na zravle njih, gospa žlahtna!

Šternfeldovka: Lepu zahvalim. Lubi moji ludje, Bog vas obári! Zdej gremo damú, vidite, je vže poznu. — Gospod Glažek, jutri se bomo vidili. Me zastopijo?

Glažek zase: Jemenes, pozna me! — Kaj bo?

Šternfeldovka: Nikar naj se ne bojé! Mi bodo le tudi ženitnu pismu gori postavili — z gospod Schönheimam. — Pokaže, koker de bi se norca delala, na Tulpenheima.

Tulpenheim: Gnádliva gospa! Hoče na kolena pasti.

Šternfeldovka: Saj ne bodo komedijo jegráli — Naj se poberó! — Midva sva nárazen!

Tulpenheim: Ampak — moj stric —

Šternfeldovka: Ima vse zvedit. — Lohko noč, oča župan! Micka, lohko noč! Dobru se imejte! Kader bo poroka, mi bote pustili vedit, kajnei? Gredo

Anže, Jaka, Micka jo spremijo: Če se smemo podstopit — Naj srečnu damú pridejo! — Bog jim lonaj! Bog jih obvari!

Jaka k Tulpenheimu inu Monkofu: Oní naj pak na županovo Micko nikoli ne pozabijo!

Anže: Inu na Anžéta!

Vsi: Lohko noč! Lohko noč!

Glažek teče k mizi inu eno flašo pod plajš skrije: Bi blo škoda, ke bi ena kápelca noter ostala — Proč steče.

KONC