Županova Micka (2. akt)
| ← Županova Micka (1. akt) | 2. akt Županova Micka Anton Tomaž Linhart |
Prirejeno za Wikivir po http://www.ijs.si/lit/linhart.html
| |||||||
Pervi nastop
urediJaka, Micka jokajoča
Jaka: Kaj si vunder mislila, za božjo volo, de si se hotla skrivé omožit? Tvojga očeta toku režálit[1]? — Ali sim te kedaj silil, Anžéta jemati? — No, Micka, nikar se ne jokaj! Nikar se ne jokaj! Sej jest le govorim, vidiš! — Jest sim ti vže odpustil. — Ti si vunder le moja Micka. — Žol bi meni bilu, ke bi se ti toku zavergla; pak vunder jest bi te ne mogel sovražit. — Se sam joka. No, Micka, obriši se, de te Anže ne bo jokat vidil.
Micka: Kdu bi bil rekal, de je en tak goluf!
Jaka: Kaj nisi vedla, de gospoda nas kmete le rada za nos vozi?
Micka: Pak je bil toku perliznen, toku se je znal sukat okoli mene, take lepe reči mi je pravil —
Jaka: Taki so le ti gospodje: sladki koker med, pak tukej nič ne velájo — na serce pokazajoč. Vidiš, dekle, kader mi eden pravi: "Jaka, vi ste en mož, vi imate to narlepši žito, per vas se en dober glažek vina pje," inu toku naprej, tok jest mislim: beštja[2], ti lažeš, inu mo dalej ne vupam[3], koker ga vidim — Ampak pustimo to reč. — Nič ne marej, Micka; mi mo bomo vže oči zbrisali! — On bo še nate mislil. — Eno tako lepo vdovo imeti inu še druge dekleta zalezuvati, to je vunder preveč, to! — Jest bi skorej lušt[4] imel, vse tri prov dobru skópat. — Kaj neki Anže dela, de toku dolgu ne pride? — Sej boš dobra z njim, kader pride, kajne, Micka?
Micka: Kokupak, prov dobra! — Jest vidim zdej, de on dobro z mano misli inu de me prov iz serca lubi.
Jaka: Dekle, deset lejt bom dalej[5] živel, če je to res!
Drugi nastop
urediAnže klobuk na tri dežele[6] napravlen, sukno na žliščneke[7], hlače inu to drugu vse po kmétešku, inu ti poprejšni
Anže: se po gosposku, pak prov naródnu perklána: Ti si lepa koker ena roža, — dolga koker ena smreka, — berhka koker en hrast, — v tvojih tatinskih očeh en fant noter sedi, kateri v mene vunkej strela — No, koku ti to dopade?
Micka: Lubi Anže, pusti te norčije! — Nikar me še ti ne jézi!
Anže: Koku je to? Sej še ni dolgu tega, de si take norčije štimála.
Jaka: Anže, ne bodi siten! — Kar se je zgodilu, se je zgodilu. — Kaj jo boš zdej več jezil?
Anže: Nič se ne bojte! — K Micki. Kajne, Micka, sej nisi huda?
Micka: Če óčeš, de ti bom dobra, tok mi nikar naprej ne meči!
Anže: Sej jest nisim toku hudu mislel. — Micka, koku ti ta sukna dopade?
Micka: Preč mi jo verzi, kmétiška je gorši[8]; ne morem te vidit takiga!
Anže: Kaj res, Micka? Ne verjamem, ni mogoče.
Jaka: Anže, če ne boš tihu, ti bom jezik odrezal.
Anže: Klobuk imam tudi nov; sim dal zan sedemnajst réparjov[9]. Koku ti dopade, Micka?
Micka: Tudi klobuka na tri dežele nečem — Obderži ti tvojo klóferžo[10], koker je sama na sebi!
Anže: Sej óčeš gospoda imeti, kajne?
Jaka: Anže, boš enkrat molčal?
Anže: No, tok pak ne bom nič več rekal! — Na strani. Ta šentana gospoda mi ne gré iz glave.
Jaka: Jest ti svétijem, ja, de boš molčal, sicer ti, per moji duši, dekleta ne dam — Sej je še več drugih zalih fantov v sosedski — Nič se ti ni treba toku napihuváti! — Pameten bodi, Anže! Zaderži se koker en mož! Sej vejš, kaj imaš striti! Jest sim ti vže povedal inu gospa ti je tudi povedala. Ne bodi grób z njimi, kader pridejo!
Anže: Le mene pustite, oča!
Jaka: Sej mo bo dosti žol, kader bo vidil, de mo dekleta pred nosam proč vzameš.
Anže: Ha-ha! Ta bo debelu gledal —
Jaka: Pak glej, de se ne zagovoriš, sicer nam boš vse spačil. — Zdej mi pomagajte, to mizo vun znesti!
Nesejo eno veliko mizo vun.
Jaka k Micki: Ti pak prinesi ene dva bokala tiga dobriga!
Anže: Očem s tabo iti, če se sama bojiš?
Micka: Nič se ne bojim. — Le tukej ostani, Anže! Jest bom kmalu spet prišla —
Anže: en malu bol tiho, de Jaka ne sliši: De te kakšni gosposki duh ne sreča!
Jaka: stole okoli mize postavla: Tukej bo šribar sedel, — tukej jest, — tukej Anže, — tukej Micka — Ni prov, Micka more med mano inu med Anžétam sedeti — Tukej ena priča inu tukej ta druga — Toku — Dene papir, peresa etc. na mizo. Pojdi, Anže, poglej skuzi okno, al so vže na prélazu, inu pridi mi povedat!
Anže: Vže prov! Gré.
Micka pernese vino.
Jaka: Sem ga postavi, Micka! — Bokal more zraven mene biti. — Dekle, koražna bodi! — Al bodo debele oči delali ti gospodje, kader nas bodo tukej zagledali, ha-ha!
Treki nastop
urediŠternfeldovka, Micka, Jaka
Šternfeldovka: Je vže vse napravlenu? — Zdej vže znajo priti.
Jaka: Koker zašafajo, gospa žlahtna. — Ta v ne- besih jim bo njih dobroto povernil, de so od moje hčéri to nevarnost odvernili.
Šternfeldovka: Brez vse hvale, oča; jest sim več zame koker za vas sturila. — Jest bom od eniga malopridniga človeka odrešena, kateri bi bil mene na vse moje dni nesrečno sturil — K Micki. Dekle, še ti ena skušnava[11] naprej stoji. — Al si mo vupaš pred oči stopit? Al te tvoje serce ne bode zapelalu?
Micka: Oblubem, de ne! On je mene toku réžalil, de mo jest nikdar več dobra ne bom.
Šternfeldovka: Vunder se jest bojim, de bi nam ti kaj ne spačila[12].
Micka: Gvišnu de ne, gospa žlahtna!
Jaka: Jest za mojo hčer dober stojim.
Šternfeldovka: Jest se bom v tim časi skrila. — Kader bo treba, bom vže na dan prišla.
Jaka: Mi mo bomo podkríli, per moji duši, de mo bo lubezen prešla.
Četerti nastop
urediAnže, ti poprejšni
Anže: Ha-hi-hi-hi!
Jaka: Kaj se smejaš?
Anže: Ha-ha-ha!
Micka: Tok gôvori saj, Anže?
Anže: To so prave šeme — ha —
Jaka: Si jih vidil?
Anže: Vidil inu slišal — ha — Eden, k Micki: meni se zdi, de je raven tvoj žénen, doli per prélazi v rinke[13] hodi, koker de bi seršene v sebi imel, inu zdihuje, kličeoč: "Micka, Micka! Al si ti, Micka?" — Ta drugi šentuje, preklina Micko, mraz, lubezen ter v pest piha: "Huš — huš!" inu sem ter kje skače, koker de bi ga komarji pikali.
Jaka: Ha-ha! — Inu šribar?
Anže: Sedi na enim kameni, koker de bi pervezan bil, poliček[14] vina zraven sebe, inu en glažek za tim drugim doli serka.
Jaka: Micka, zdaj le pojdi ponje!
Micka: Tok grém.
Jaka: Pametna se zaderži, de ne bodo čutili. —
Micka: Nič se ne bojite! To je moja skerb! — Gré.
Peti nastop
urediAnže, Jaka
Jaka: Usedva se madvá!
Anže: To bo za konc vzeti od smeha — ha-ha —
Jaka: Le meni pusti govorit! Me zastopiš, Anže?
Anže: Vže prov, oča!
Jaka: Inu nič se noter ne vtikuj!
Anže: Ne besedce ne bom govoril —
Jaka: Pij ga en glažek, de boš korážo dobil!
Anže: Kaj menite, da je nimam?
Jaka: Vže vejm, pak vunder; vidiš, ne zna vsaki z gospodo inu s timi šribarji v caker[15] hodit. — Kader bo dober s tabo, al kader mo boš kaj pernesil, postavim, enu tele al kaj takiga, bo toku perluden inu ponižen; tjistikrat bo tudi tebi jezik tekel, koker de bi ga bil namazal. Kader boš pak kakšno prepírengo[16] al zdražbo[17] imel, bo vse drugači; — on te bo sukal, on te bo zvijal, de ti bo beseda v ustih oterpnéla-
Anže: To je pač res. — Ni davnu tega, ke me je šribar v grašini zavolo prímšine[18] v strahu imel. — Jest sim mo povedal, kar sim vedil, potler[19] sim pak molčal inu sim mo figo v aržati[20] molil —
Jaka: Tiho! Zdej pridejo.
Šesti nastop
urediTulpenheim, Monkof, Glažek, Micka inu ti poprejšni
Micka: Naj pridejo, no!
Tulpenheim: Pak je eden noter —
Monkof: Dva kméteška —
Micka: Naj le pridejo — sej moj oča toku vse vedó!
Jaka: Le noter, gospodje, le noter! — Naj sturé, koker de bi doma bili. — Me veseli, de take gospode per meni vidim.
Tulpenheim k Micki: Kaj res vse vedó?
Micka: Vse natanku —
Tulpenheim s straham: Ne zamerite, oča —
Monkof: Dober večer —
Glažek k Tulpenheimu: Al vej?
Tulpenheim: Meni se zdi —
Glažek: Oča župan, Bog vas sprimi!
Jaka: Naj se doli usedejo, gospod žlahtni, — inu oní tudi? Mi je prvo težko, de per meni vse raztresenu najdejo. — Pak sej ne bodo zamerili —
Anže: Na kmetih ni drugači —
Jaka: To je vse prevelika čast zame. — Jest ne vejm, koku sim jo zaslužil.
Tulpenheim: k Monkofu Jest ne vejm, per čim smo. —
Monkof: k Tulpenheimu Korážen bodi! Ta stari bo vesel, de dekleta odpravi.
Tulpenheim: Jest sim vže davnu vošil, očeta te lepe dekelce poznati.
Jaka: Naj gredó!
Tulpenheim: Vi ste en mož, de vam ga ni para v krajnski deželi.
Jaka: Kaj mi oní povedó —
Monkof: Ke bi jo eden vkrižem sveta iskal, tok take punčke ne najde, koker je vaša Micka.
Jaka: Pak ne, de bi se oni norca delali!
Glažek: Ta je rožca! Ta je svet! Ta je krajlica ženskiga spola!
Jaka: Dekle, zdej šele vejm, kaj nad tabo imam! — Pa naj ne zamerijo, žlahtni gospodje; jest menim, de bi zdej oblubo naprej vzeli. — Gospod šribar, oni se tukej gori usedejo, Micka, ti pak k meni. —
Tulpenheim: Jest pak k Micki!
Anže: ga odrine: Tukej bom jest sedel!
Jaka: Tukej Anže. k Tulpenheimu Oní pak kje čez, gospod žlahtni — k Monkofu: inu oní tukej zraven.
Vsi: sedé.
Jaka: vino nalije, h Glažku: Midva ga bova narpred en glažek šterknila, kajne? — Jest jim dober stojim, de je pravičen, zakaj ke sim ga sam iz Vipave perpelal —
Glažek: Lubiček, rad verjamem! Sprazne. Še en glažek, če smem prosit, de se roka ne bo tresla!
Jaka: Me veseli, de jim duší — No, gospodje, na zdravle neveste!
Tulpenheim: Iz srca rad —
Monkof: Z veseljam —
Jaka: Vsi naenkrat, inu obena kápelca ne smej noter ostati!
Glažek: Jest sim tudi zraven —
Jaka: in vsi: naenkrat: Na zravle Micke! Pijejo.
Glažek: Še eno zdravico —
Jaka: Žénenovo, kajne! Nalije. — Jest bom ta pervi, potler pak ti drugi za mano — Juhe! Na zravle Anžéta!
Tulpenheim: Anžéta? Se groznu čudijo.
Monkof: Anžéta? Se groznu čudijo.
Glažek: Anžéta? Se groznu čudijo.
Jaka: Tok naj pijejo, no! — Kaj jim ne duší?
Anže: Kaj jih morebiti glava boli?
Tulpenheim: Bom vže — bom vže — Na strani. Meni ni dobru per tej reči.
Monkof: Jest sim dones per kosilu preveč jedel. — Na strani. De bi jest zunej bil!
Glažek: Bi blo škoda, ke bi se preveč zgrelo - Tedej na zravle Anžéta! Pije.
Jaka: Gospod šribar, naj oní zdej ženitno pismo gori postavijo!
Anže: Inu le hitru! — Ti gospodje bi vže radi damú šli. Vidiš, Micka, kok žalostnu gledajo! Pojdi jih malu potroštat[21]!
Micka: Kaj jim kaj fali[22]? — Naj bodo dobre vole — dones, ke je moja obluba!
Tulpenheim: jezo nazaj derži: O, sej sim dobre vole — prov dobre vole — Zase. De bi te zlóde!
Monkof: Kok je vže tema zunej! — Meni se zdi, de bi se lohka obluba jutri naprej vzela. - Nam bi se znala kakšna nesreča pergoditi[23]. — Noč ima svojo moč.
Tulpenheim: Prov imaš, bratec! Sej pak jutri zupet pridemo.
Anže: Nič naj se ne bojé; se jim bo vže damú svetilu —
Glažek k županu: Očka, bolši bi blo, ke bi se obluba podnevi naprej vzela; zakaj, lubiček, ponoči se nič kaj ne more pisat — Per luči se enimu vse meša pred očmi. K Monkofu inu Tulpenheimu. Pijmo ga še vsaki en glažek inu potler se pak skusimo počasi- eden za drugim vun izsukat[24].
Jaka: Žlahtni gospodje, jest sim le en kmet, ampak za norca se ne pustim deržati, de bi vi še taki gospodje bili. — Obluba mora še dones dokončana biti!
Anže: Za norca vam ne bomo! Oblubem, de ne! Gospod šribar, oní naj pišejo, al bodo kópani!
Glažek: Kaj, jest kópan, jest? Zase. Tiho bodi, Glažek! S kméteškimi fanti ni varnu norce briti —
Jaka: Anže, pameten bodi! Ti ne smeš te gospode režálit, zakaj so tvoje priče.
Tulpenheim: Priče?
Monkof: Priče?
Glažek: Priče?
Jaka: Meni se zdi, ja — sicer ne vejm jest, zakaj so mene objiskali. — Tedej oni, gospod šribar, al niso zato prišli, de bodo ženitnu pismu za mojo hčer gori postavili?
Glažek: Tjista je vže res —
Jaka: Zakaj tedej óčejo odlašati?
Glažek: Ne zamerite, očka; meni se zdi, de smo se malu zírali[25], kar ime žénenov am tiče.
Anže: Kaj, v mojim imeni ste se zírali? V mojim imeni?
Glažek: Tok si ti tedej žénen inu ta prihodni zakonski mož Micken? — Hm-hm - ut censeo stulti habemur[26].
Tulpenheim: na strani: Moja reč je per kraji!
Monkof: Jest ne vejm, kaj bi dal, de bi tukej ne bil!
Tulpenheim: Mene ne terpi več tukej!
Glažek: Zdej šele zastopim! — Hm-hm-hm — Tukej bo bolši z županam potegnit. — Vaše ime, oča župan?
Jaka: Jaka Zanétovec.
Glažek piše: Inu žénenov ime?
Anže: Anže Hudoba.
Glažek: To je enu groznu ime! — K Jaku. Kaj mislite vaši hčeri dati?
Jaka: Ni taka reč! — Vidite, to je sromačija[27] na kmetih. — Zdej jej dam devejtsto ranš[28] gotovih inu zraven eniga vola, dve kravice inu štiri svinje. Po moji smerti je pak vse njé, célu moje premoženje —
Glažek: Inu kaj jej Anže Hudoba nazaj perpiše?
Anže: Drugih devejtsto. — Kar bova vkup perdelala, bo pak obema slišalu — kajne, Micka?
Micka: To se vej, de —
Glažek: Anže Hudoba inu Micka Zanétovka se bosta narpervič tukej podpisata.
Anže: Jest ne znam pisat — Micka, ti tudi ne.
Glažek: Tok bom jest obeh imena zapisal, vidva bota križe zraven naredila.
Anže inu Micka križ naredita, Glažek jim roko pele.
Glažek: Zdej pak vi, oča —
Jaka: Vže prov — H Glažku. Meni ni treba roko pelat, jest sim vže bol navajen — Naredi križ. Zdej pak priče — K Tulpenheimu. Narpervič oní, gospod žlahtni! —
Tulpenheim: Jest? — Zdej zdej — De te vunder! Meni je roka zaspala — Prime za pero z jezo inu mo nič kaj od rok na gre.
Monkof: Inu meni je kerč noter prišal —
Sedmi nastop
urediŠternfeldovka prov vesela inu ti poprejšni
Šternfeldovka: Toku je prov, moji gospodje! Oní k oblubam inu v svate hodijo, mene pak doma pusté od dolgiga časa konc vzeti —
Tulpenheim: se sramuje Gnádliva[29] gospa! Se je toku permerilu[30] — jest sim mislil - -- jest ne vejm —
Monkof: Zdej bo pravi zlóde!
Šternfeldovka: Oní se čudijo, Tulpenheim! Niso mislili, de bom za njimi prišla? — Pak sej vedó, de brez njih ne morem živeti.
Tulpenheim ves zmešan: Gnádliva gospa — njih dobrota —
Monkof: Zdej inu nikoli več se ne bom v take zmešnave podal.
Šternfeldovka: Naj bodo veseli, gospod Schönheim! Vid'ijo, kok je ta punčeka vesela. — Pokaže na Anžéta. Njej žénen, kajne?
Anže: Ja, gospa žlahtna.
Šternfeldovka: No, ste vže dokončali?
Jaka: Še ne, ta dva gospoda nočeta podpisat —
Anže: Enimu je roka zaspala inu timu drugimu je kerč noter prišal.
Šternfeldovka: Kaj se bodo branili? Naj se podpišejo, saj zavolo mene! — Jih prosim —
Tulpenheim: Konc me bode od jeze inu od sramote — Podpiše.
Šternfeldovka: Inu oní, Monkof?
Monkof: Vže pišem — Podpiše. Od togote ne vejm, kaj delam —
Anže: Sej se je roka vunder še zadosti vdala —
Šternfeldovka: Zdej pak, moji gospodje, bodo za Mickeno dota kaj vkup zložili, kajne?
Tulpenheim: Res je. — Koker zašafajo, gnádliva gospa — Tukej imajo — Mošno kje položi.
Šternfeldovka: To je za nevesto. — Vidiš, Micka, tole tebi ta gospod k doti perložé. — Kaj pak oní, Monkof?
Monkof: Še tega mi je mankalu! — Tiho. To je hudič od ene žene! — Tukej! — Verže mošno kje.
Anže: Lepu zahvalim.
Šternfeldovka: k Micki. Jest ti morem tudi kaj dati — Potegne en perstan iz persta doli inu gn njej dá. To je en zlati perstan. Vidiš, kok se sveti? K Tulpenheimu. Naj ga pogledajo, če je ta pravi!
Tulpenheim: Moj perstan! — Se na čelu udari.
Micka: Jest ga bom vse moje dni v časti deržala.
Šternfeldovka: Anže, še tebi eniga. — No, moj lepi Schönheim! K Tulpenheimu. Vidijo, ta je raven taisti perstan, kateriga sim jest njim dala, kateri je njim mojo lubezen zažihral[31], na katerim je njim toku malu ležeče. Dá perstan Anžetu.
Tulpeinheim: Oh!
Šternfeldovka: Zdej se tudi še spodobi, de na zravle žénena inu neveste pijemo.
Glažek: Na zravle žénena inu neveste! Pije.
Tulpenheim: Na zravle! Pije inu glaž z jezo kje postavi.
Monkof: na strani De bi krepal!
Jaka: nalije Gospa žlahtna, naj ne zamerijo, Bog jim daj dobro srečo! Anže, Micka, pijte vi tudi!
Anže, Micka inu Glažek: Na zravle njih, gospa žlahtna!
Šternfeldovka: Lepu zahvalim. Lubi moji ludje, Bog vas obári! Zdej gremo damú, vidite, je vže poznu. — Gospod Glažek, jutri se bomo vidili. Me zastopijo?
Glažek: zase: Jemenes[32], pozna me! — Kaj bo?
Šternfeldovka: Nikar naj se ne bojé! Mi bodo le tudi ženitnu pismu gori postavili — z gospod Schönheimam. — Pokaže, koker de bi se norca delala, na Tulpenheima.
Tulpenheim: Gnádliva gospa! Hoče na kolena pasti.
Šternfeldovka: Saj ne bodo komedijo jegráli — Naj se poberó! — Midva sva nárazen!
Tulpenheim: Ampak — moj stric —
Šternfeldovka: Ima vse zvedit. — Lohko noč, oča župan! Micka, lohko noč! Dobru se imejte! Kader bo poroka, mi bote pustili vedit, kajnei? Gredo.
Anže, Jaka, Micka: jo spremijo Če se smemo podstopit[33] — Naj srečnu damú pridejo! — Bog jim lonaj! Bog jih obvari!
Jaka: k Tulpenheimu inu Monkofu Oní naj pak na županovo Micko nikoli ne pozabijo!
Anže: Inu na Anžéta!
Vsi: Lohko noč! Lohko noč!
Glažek: Teče k mizi inu eno flašo pod plajš[34] skrije. Bi blo škoda, ke bi ena kápelca noter ostala — Proč steče.
KONC
- ↑ razžaliti
- ↑ žival, zverina, hudoba
- ↑ dalej ne upam: ne zaupam več
- ↑ veselje
- ↑ dlje
- ↑ klobuk na tri dežele: pokrivalo s tremi roglji; z njim se je noč pokrivala gospoda
- ↑ suknja na žličnike: suknja na škrice, na otepke, frak
- ↑ lepši
- ↑ novec za 4 krajcarje
- ↑ pomečkan klobuk, klafeta
- ↑ želja storiti nekaj nedovoljenega
- ↑ pokvariti, ponesrečiti
- ↑ krog
- ↑ vrču podobna posoda
- ↑ v cakar hoditi: družiti se s kom
- ↑ prepir, spor, zdraha
- ↑ zdraha
- ↑ dajatev, ki jo je moral plačati podložnik svoji gosposki, ko je po predniku prevzel posestvo
- ↑ potem
- ↑ žep
- ↑ potolažiti
- ↑ manjkati
- ↑ pripetiti
- ↑ izmuzniti
- ↑ zmotiti se
- ↑ mislim, da nas imajo za norca
- ↑ siromaštvo
- ↑ renski goldinar
- ↑ milosten
- ↑ pripetiti
- ↑ zagotoviti
- ↑ jojmene
- ↑ upati si, drzniti si
- ↑ plašč