Županovanje v Globokem dolu

Župovanje v Globokem dolu Josip Jurčič

Spisano:	iz Josip Jurčič, Zbrano delo 5, skeniral in uredil Odisejevich
Viri:	Josip Jurčič, Zbrano delo 5. (Ljubljana, 1952.)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prišli so novi patenti in nove ferordenge.

narodna pesem

Kako bizarne podobe ima politika v skrajnjih koncih naših slovenskih gor, zna, kdor je priliko imel potovati in narod študirati. Bilo je 1. 1867 poletnega dne. V hribski vasi Globokem dolu je bil župan Martinec baš od okrajnega poglavarstva poltretjo uro daleč domov prišel in s seboj prinesel polno glavo novejšega časa in — eno knjigo.

Možje, v vasi oblastni, delali so po polju daleč okrog, ko je župan Martinec pražnjo obleko s sebe zmetal in v prtnenih hlačah in usnjatih oprtnicah na kamnati prag svoje hiše ustavil se in v velik rog zatrobil, da se je razlegalo od hiše do hiše, po polju in senožetih. Trikrat je rog zapel in kmalu so počasno, po samosti prihajali kmetje, več in več. Poseli so na ograji vrta pred županovo hišo, otirali pot z rjavih lic in vratov in mrmrali so, da bode pač zopet kaj novega, kar ne bode prida, od gosposke slišati. Kaj takega je največkrat rog župana Martinca pomen j al, ko jih je sklicaval, prišedši od gosposke.

Ko jih je kakih dvajset zbranih in nekateri začenjajo povpraševati, kaj prekleti škrici v kancliji hočejo, izvleče Martinec malo novo knjižico, katero je pod srajco hranil, ter izpregovori možem: »Za tole sem dal osem grošev.«

Eden starejših vzame knjigo, nerodno oprijemlje vse štiri ogle, povsod ilovnat sled svojih palcev na papirju puščaje, ter vpraša: »Kaj se pa bere tukaj? Večna pratika?« Nobenega med njimi ni, ki bi brati znal. Globoki dol je daleč v goseh, štiri ure od ceste.

»Ni pratika,« odgovori župan. »Komisar je rekel, da so tukaj nove postave, katere so naredili tisti, ki smo jih volit šli, da gredo k cesarju v posvete.«

»Kaikove so? Da bode davek proč? Če se to ne bere v njih, precej jih nazaj ponesi, osem grošev naj ti vrnejo, pa si tobaka kupi zanje,« svetuje najbogatejši Globočan.

Dasi se je županu Martincu zdelo, da v novi postavi ni ničesar o davkih, vendar tega možje niso mogli verovati. Sklenejo poslati po pijanega krojača Matička, kateri zna brati. Ko ta pride, ustavi se mu razum takoj na prvi strani, ker vsi vkupe ne razvozlajo, kaj pomeni »občinska« postava. Krojač že sicer ni imel med možmi posebne veljave, ker ni imel niti juncev niti koz, kar je bil cenzus v Globokem dolu. Samo na svojo glavo se je nekaj ponašal in na sveto pismo starega testamenta, katero je bral. Neprijetno mu je bilo torej, da si tu ni mogel pomagati.

»Ali nič ne razločiš, kako je tam noter nekaj zapisano o sto goldinarjih, katere bi moral plačati tisti, ki noče biti za župana?« vpraša Martinec s strašno resnim obrazom.

»Aha, nov davek je v postavi,« reko brž trije obenem.

»Jaz nisem mogel dobro razumeti,« pravi Martinec. »Trideset županov nas je bilo. Komisar je vsem vkup razkladal, tako da je malo eden slišal. Ker so Poljci te bukvice kupili, kupil sem jih še jaz.« »In pravega hudiča si naredil. Zaradi teh bukvic nas pridejo rubit in davek bodo povzdignili,« vpije eden mlajših gospodarjev. — »Ti in vsi drugi županje niste za nič. Ne upate se gospodi tja pod kosmati nos povedati, kar ji gre; zato je tako hudo na svetu.«

Vzdigne se župan Martinec in jezno odgovarja: »Pa ti bodi! Pa ti okrog gosposke hodi in ustavljaj se ji na devet pretegov! Tu imaš rog, pa ti sosede vkup trobi. Tako dolgo jih ne boš, kakor sem jih jaz in moj oče in mojega očeta oče.«

»Župana nam trebe ni,« odgovori oni.

»Ni ga trebe!« zavpijejo v en glas vsi in vstajajo s kamnite ograje. Čudijo se, da kaj tako pametnega že prej niso sklenili.

Martinec, pri katerega hiši je bila že od vekov županska čast in kateri se je nanjo vendar nekoliko ponašal, nevoljen vstane, zapahne duri svoje hiše in gre na polje. Dragi odhajajo počasi, pa se v sredi vasi zopet v posvet ustopijo.

»Nove bukve ne smejo v vasi ostati!« To je sklep. Krojač hiti nazaj in prinese knjigo, katero so bili pustili na Martinčevem pragu ležati. Najstarejši mož nalog dobi, ponesti h gosposki pisano neumljivo stvar nazaj. Ako je gospoda zlepo ne vzemo, ima se jim po sili pustiti. Prihodnji dan je bil sklep izvršen in vrnivši se poslanec je namežikaje razkladal, koliko so si prizadevali prekaniti in prevariti ga, da v teh bukvah ni nič napačnega.

Ko pride prihodnja županova volitev, gnali so bili Globočanje koze na semenj ali so šli pa v senožeti meje obrezovat. Ko so bili vdrugič poklicani v urad, ni prišel nobeden, poslali so bili krojača, kateremu je naloženo bilo ničesar ne govoriti nego besede: »Ni ga trebe!« Ker se je krojač po teh podukih vedel, bil je zaradi upornosti 24 ur zaprt. Globočani so videli v njem mučenika za dobro stvar, postal je popularen in, kdor je žganja premogel, dal ga je krojaču piti. Da bi v Globokem dolu občinske anarhije ne bilo, bil je * župan postavljen.

A pasivna opozicija vlada tam še dalje. Martinec je županov rog, ki se je od pomnenja po dolu razlegal, za streho vtaknil. Poduka! Šole! Na Dunaju, 14. julija 1870.