Župnikova reseda
| Župnikova reseda Anatol France |
| |||||||||||||
Svojčas sem poznal v Bokažki vasi župnika, svetega moža, ta se je bil odrekel vsemu posvetnemu, rad je izpolnjeval zapovedi, stanovitno zatajeval svoja poželjenja in ni našel veselja drugod, razven v odpovedi. V svojem vrtu je gojil sadna drevesa, sočivje in zdravilna zelišča. Maral pa ni ne vrtnic, ne jasmina. Tako ga je bilo strah lepote, da se je bal celo rož. Samo par koreninic resede je pustil, prizanesel je njeni nedolžni nečimernosti. Zvita stebelca s svojim pohlevnim cvetjem ga niso odvračevala in niso begala njegovih oči, kadar je pod milim nebom med gredami sočivja prebiral svoj brevir. Sveti mož se od resede ni nadejal nič hudega; prav pogosto je mimogrede odtrgal vršiček in dolgo časa vdihaval njegov vonj. Ta rastlina je čudo skromna, raste sama, če jo le pustiš v miru. Odlomljena vejica požene četvero novih. Tako se je zgodilo s hudičevo pomočjo, da je reseda slednjič pokrila razsežno gredo v župnikovem vrtu. Nadležna je silila na stezo in se oprijemala za haljo vrlega duhovna in ga motila, kadar je šel mimo; po dvajsetkrat se je tako ustavil med uro, ki jo je bil namenil branju ali molitvi. Od pomladi pozno v jesen je bilo župnišče vse polno omamljivega resedinega vonja.
Kako ubog in slaboten je človek! Prav pravijo, da smo vsi po naravi nagnjeni k zlemu. Ta služabnik božji je tako skrbno čuval svoje oči; ampak nosnice je pustil brez obrambe in evo, hudobni duh ga je pograbil za nos. Že je sveti mož vdihaval resedin vonj z dopadajenjem in s poželjivostjo, skoraj ga je prevzelo prav tisto pregrešno nagnenje, ki je krivo, da hrepenimo po uživanju vidnih dobrin in ki nas vodi v raznovrstne izkušnjave. Od takrat je manje cenil nebesne dišave in vonjave Matere Božje; njegova svetost se je zmanjšala zbog tega in da ga ni doletela nenadoma pomoč, morda bi bil celo zabredel v brezbrižnost, njegova duša bi bila sčasoma postala znabiti podobna onim mlačnim dušam, ki jih nebo bruha na plan. Nekdaj, v deželi Tebanski, je odnesel angelj puščavniku zlat kelih, ki je edini še spominjal svetega moža na nečimernost tega sveta. Taka milost je bila dodeljena Bokažkemu župniku. Bela kokoš je razkopala prst, iz katere je poganjala reseda in jo razgrebla tako, da je rastlina poginila. Nihče ne ve, odkod je prišla ta ptica. Jaz sam bi skoraj verjel, da se je angelj, ki je v pustinji vzel kelih smotarju, spremenil v kokoš-belico, zato da je mogel odstraniti oviro, ki je zastavljala krepostnemu duhovnu pot do popolnosti.