Žvegla potepuhova

' Branko Rudolf

Žvegla potepuhova →

Spisano:	Pretipkano iz Žvegla potepuhova 1960 , Andreja Simčič.
Izdano:	Maribor, Založba Obzorja
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

GODČOVA POVEST O ZMAJI

Na sredi gor je zmaj mel grad.
je vun prihajal klat no žgat.
Iz gobca mu je ogenj vrel.
po noči rdeč, po dnevi bel.
Ko kača mel je rep no vrat,
je bil kak netopir krilat,
kak kušar mel je noge vstran
no kremple koker sedem bran.
No kir je blizi šel, je vmrl,
zmaj ga je strl, no drl, no žrl.
Ni blo ga videti več nič,
naokol je bil kosti bel grič.
No neki dan je vojska šla.
ki zmaja je premagala.
Te breg je cel bil razkopan.
pust vničen, pomendran, sežgan.
Potrlo se je dost dreves
kup mrtvih je ležal tam vmes,
kir boj je strašno bil krvav
no je veljal dost moških glav.
Al hudi zmaj je res bil vbit,
od sulic mel je drob razlit.
Te zmajev ogenj ni več tlel.
nič več rdeč, nikol več bel.
no te je zmaj bil pokončan.
pobit, razsekan, zakopan.
Ostal je smrad no grdi dim
te pusti breg je bil za njim.
Še zarja tam bol temno tli,
nevihta hujše se podi,
od sonca, zvezd je bledi blišč
tam blizi zmajskih bivališč,
kir v trupi bil je drob segnil
ki ga je mrtvi zmaj pustil.
Zdravilna zel tu ne vela,
v korenji je zastruplena.
Da v goši jagoda zori
je v jej strupena zmajska kri,
no kteri vživa takši sad
je v srci sam strupen ko gad.
Da zel si posadi na vrt
postane grd no trd na smrt.
Že marsikteri lepi trup
je znotraj vjedel kačji strup.
Še kteri ma na lici smeh.
ki mu preži grd zmaj v očeh.
Kaj nisi kdaj še vkusil ti
iz kerga ploda zmajsko kri?
Jaz z žveglo sam po sveti gram
no pesni piskam vsem ludem,
te ktir je dobrega srca.
prelepo žvegla mu žvegla.
Al žvegla čudno se glasi
da v srcih čuti zmajsko kri.
tako žveglam, da nisem len
pri srcih zmajovih semen.

GODEC NO MLAD FANT

Nič ne glej me, potepuha,
ki si v tujem lonci kuha,
ki na tujem skednji spi,
saj sem človek, tak ko ti.
Nos imam na sredi lica,
v usta pa mi meri žlica
no želodec mi pove
ali ima tisto, kar mu gre.
Jarma nimam, me ne guli,
strgan čevelj nič ne žuli,
sem za plotom se rodil,
s ploho pa sem krščen bil.
Mlinar vaga, mehe veže,
dobro ve za svoje teže,
zeme si pa štirikrat,
te povej mi, če ni tat?
Saj smo ludi vsi enaki,
bogatini no sromaki,
ko se hruška zazori,
sama z veje dol zleti.
Te je konec litanije,
tudi papež v zemlji zgnije,
še cesarja črv poje,
te pa naj bi mene ne?
Dokler dude glas mi dajo
me čez svet lepo pelajo
vse posluša dudin glas,
kadar gre od daleč v vas.
Črna vojska nič ne vpraša,
kakšna je navada naša,
večji ko je vojvoda,
več blaga s seboj pela.
Jaz pa dalje grem po cesti
meni nima kaj odnesti,
dudin glas pa razglasi
kaj po sveti se godi.
Saj smo ludi vsi enaki,
bogatini no sromaki,
če pa nečeš, mi penez daj,
če pa nečeš, grema v kraj.

ŠAFAROVA SMRT

Naš Safar so vmrli to noč,
so močni bli, zdaj so proč,
so dosti denarja imeli
no radi so pili no jeli
o, bli so zlo dober gospod!
So znali naprej no nazaj,
so držali bičev ročaj,
skrbeli so, de so na tlaki
čist vsi ta sromašni bedaki
o bli so zlo dober gospod!
Saj grofovski aržet je šrok,
al gnar mu da šafar vun z rok,
ko rajtenga tolarjev kane,
še njemu okroglega ostane
o, bli so zlo dober gospod!
So srečali Micko na cesti,
jim je morala hruške prinesti,
no ko je domu spat prišla,
je čisto objokana bla
o, bli so zlo dober gospod!
Zdaj žalostno pojejo strune,
graščinski pa jejo kopune,
še v vini je prasec pečen,
de duši bo mir pridobljen
o, bli so zlo dober gospod!
Telo smo te zemlji zročili,
no, kaj so nam dali, popili,
domu bomo šli za en čas,
no peli še pesem za nas.
Na Pohorji, sredi goš,
je jagar vmrl, močen mož,
pobralo ga je sred noči,
te puška mu nič več ne poči,
haji, hajo, zdaj jagra več ne bo.
Zapuščen je pes bil kak slep
no stisnil med noge je rep,
kako naj te laja no grize.
ko ni več gospodove mize,
haji, hajo, zdaj jagra več ne bo.
Vun z goše je prišla živad,
ki jagar jo strelal je rad,
medvedi, no volki, lisice,
srnjaki, jeleni, jerebice,
haji, hajo, zdaj jagra več ne bo.
Vsak v šapi je svečo držal,
je pil za sedmino bokal,
kir goša je divja dežela,
zverjad je veselo zapela,
haji, hajo zdaj jagra več ne bo.
Te je medved za mešnika bil,
je zmirom medice rad pil,
vse bilje je znal godrnjati,
merjasec pa bukve držati,
haji, hajo, zdaj jagra več ne bo.
Jeleni so ga djal na pokop
no jazbeci zgrebali grob,
spustili ga s trtami dol,
zdaj jager ne stane nikol,
haji, hajo, zdaj jagra več ne bo.

OD OBEŠENCA

Saj res de je Jožek bil tat,
obesili so ga za vrat
no so ga viseti pustili,
Bog naj se mu duše usmili.
Umrl je zato, ker je kral,
je vzel, pa nazaj ni več dal,
zato je te šel do sodnije,
no pokel do črne gostije.
Črn frajman je štrik dal za vrat
de Jožek ni mogel več stat,
tak žalostno človek umira
da zemlja ga nič ne podpira.
Za bilje mu muha brenči,
no vrana mu kluva oči,
ne žalosti, ne litanije
dokler mu telo ne segnije.
Tako je te v zrak pokopan,
ne ve, kaj je noč, kaj je dan
no dela očitno pokoro
(pogledati ga je bolj noro).
Kdarkol ki sromaček je tat
mu naglo zavijejo vrat,
al če so tatovi bogati
se frajmana nič jim ni bati.
Kir da vsaki cigan nu falot
bi za Jožekom šel isto pot,
bi blo čudno lepo na sveti,
(da bi smeli goše podreti).

ČAROVNICA KLIČE

Pridi, sladki hudič, vun z mesečine, objemi me vroče,
v lubezni napravi mi grad od te luknaste koče,
al v tebe samega verjemo, letos kak lani
mi vsi, ki smo boa gmajna imenovani.
Ti sam si nam gospod, kir nam ni več tolažbe s tem ENIM,
ponižanim, zdelanim, mučenim, vsem pretepenim.
Slišiš, zdaj te pa nič ne kličem zoper to hudo gospodo,
da bi nanjo šel, pa jo tepel s točo, z ognom no z vodo.
Slišiš, ne kličem te na pomoč ne v verigah ne v bolezni,
samo to mi daj, nekaj vroče, vražje ljubezni.
Sem boga, sem zdelana, samo eno bi rada,
za sebe moža, sem za mlade prestara, za stare premlada.
Saj noge imam še kar močne, za to še ni sila,
no tudi ceckov še slana mi ni posmodila.
Tvoje roge bom božala, česala dlakaste rame,
moja boga slama se v tvojem plameni naj vname.
O pridi, prikaži se vun iz noči te me lubi brez prič,
ti črni mož, pridi k menim sladki hudič!

TLAČANSKA DECA ŠTEJE

Ti daš kola
ti otavo,
ti daš vola,
ti pa kravo,
ti daš ječmen,
ti pšenico,
ti daš prejo,
ti predico,
ti daš mesa,
večji kos,
ti ušesa,
ti pa nos,
ti daš moko,
ti pa zlat,
ti daš roko,
ti pa vrat.
Ti si eden, ki se dere,
ti birič, ki vse pobere - ti loviš!

PROTESTANTSKI KORAL

Mi tebe Boga hvalimo
kir znaš tako ljubiti
no dušo našo lakotno
v ti gnadi napojiti.
Gospod si naš no večni kral,
ti sam si gnade priča,
ki si nam svojega Sina dal,
nas rešil od hudiča.
Z nebes poslal si sveti glas,
nam dal se prav spoznati,
stojiš v nadlogi poleg nas,
daš srcu luč prižgati.
Ob to spoznamo tvojo moč
da bi te prav častili,
četud ne prideš nam v pomoč
tolažnik si nam v sili.

LANCKNEHTSKA

Mi lancknehti šrokih bander
razsajamo v boji kak zver,
beneški soldat ali Turk ali kmet,
od nas more vsaki trpet.
Špis primeš no veš, kam naj greš,
sto hlapcov no samo en jež,
šrok gvant ma brkat, močen mož,
krog srca pa štirinajst kož.
Soldat je ko svat, je zmirom parat
more glavo v roki držat.
Da verjameš, te ležeš na pot,
da biješ, si v boji gospod,
te z bobni no žveglo Viktoria
dobitniku krancel poda.
Da v boji premaga soldat
si sme vse po sveti jemat,
gvant, vrč no meh, drago kamenje, cekin
no tela lepih deklin.
Soldat ni tat, soldat je bogat
more glavo v roki držat.
Soldati še mar ni nadlog,
za njega sta zlomek no Bog,
da svinc ali špis pod rebra dobiš,
zmir greš naravnoč v paradiž.
Mrtvaška kost spred na boni sedi,
nazaj votlo gleda, se grdo reži,
ne špejam, ne rajtam, sem rajši junak,
saj konc me bo tak al pa tak.
Soldat je ko svat, je zmirom parat,
more glavo v roki držat.

TRI VITEZI

Tri črni, črni vitezi so jahali po čistini
te so bli v okepe not skriti tak kak lešniki v lupini.
Prvi je mel grb smrti, drugi sile, treki krivice,
no kamkol so stopili žrebci, so usehnule cvetlice.
Drevesa so se posušila, se osmodile trave,
te kamkol so teptala kopita, so sledi ble krvave.
Kadilo se je od vognjov, od hiš so trami štrleli,
no ludi so bli pomendrani, kiri so bežali, so noreli.
Ampak mi od punta se ne smemo bati
al da pride sam hudič no hudičeva mati.
No saj majo črni vitezi roke no noge krvave,
možje mormo skup stopit si vkup no zavihati rokave.
Vkup! Vkup! Vkup!
Si moremo pod kmečko fano, ni izbire
te prijeti cepce, kose no sekire.
Vkup! Vkup! Vkup!
Boj bo, te bomo ali barali, te pa kak kaj pade,
hehej, kaj te bol trdo, kmečki kij ali pa železne brade.
Vkup! Vkup! Vkup!

RDEČE NEBO

Oblaki so vsaki večer bol rdeči,
spred vrani kričijo, de nikdar tako,
ali gmajna se zbira, naj gre ji po sreči,
da boben ropoče, kar bo to te bo.
K nam je priletel eden čuden ptič
gor s Hrvaške, Kranjske no Koroške,
je zapel eno pesen za moške
kiri se ne bojijo nič,
boljše mreti
kak silo trpeti.
Pje, da te mantrajo, je to narveč sedem dni,
sila od gospode ali vekivek trpi,
boljše mreti,
kak v jarmi živeti.
Vsak naj skrbi za kose no živež no gvant
da de čez celo deželo
nebo gorelo,
da de piskal muzikant.
Te naj ve, da ni koraka več nazaj do praga,
še plug naj bo krvav,
naj se vidi, kaj je prav,
te naj boga gmajna zmaga.
Da eni pravice so lačni, no drugi presiti,
te morajo eden ovoga do smrti pobiti.
Boljše mreti,
kak silo trpeti.

BREZ NOSA

Brez nosa sem ostal no brez levega ušesa,
al rajtam le, da tak še ne bom šel v nebesa.
Bom po sveti šel, si bom našel dobrega vrača,
kiri naredi novi nos zaznamovanemu, ki ga plača.
Mi bo laket zvezal čez glavo, iz kože izrezal en kos,
ga lepo zaobrnil narobe no ročno zašil novi nos.
Tri kedne bom stokal no čakal s krvavim nosom z lakti,
te nos mi bo zrezal od lakta, kak te, da se dete rodi.
Te bom imel eno novo vohalo, če za uhelj več ne bi
dal uk,
bom zmiraj nosil postrani no stisnil na levo klobuk.
Kaj maram, naj bo koker bo, nekak še te zmeraj
bom živ,
saj bi lahko bil roke no noge, al jezik al glavo zgubil.
Jaja, saj mi je nos no uhelj zela gosposka sodnija,
ta je zamerila vsem, ki jih je zamešala puntarija.
Te ja, de so gospoda zmagali, je bilo hudo de ni za reči,
te se je moralo dosti vej dol pripogniti no rdeče
po zemlji teči.
Te so črne ženske hodile za plugom, te ni bilo s kom
opleti,
te so se že mlada deca naučila grdo na gospode kleti.
Al že po prvi žetvi so gospoda videla, da so brez moških
rok ostala,
te so manjša odpirala turne no malo, malo bolša
postala.
Z nekih gradov so valpte poslali, de so glave dol s kolov
pobrali,
no kosti dol z dreves, te so neki še za črne maše dali.
Meni je pa bolše bilo, saj sem rajši dal nos koker čast,
kir dobro vest nisem prodal ne za gnar ne za hudičevo
mast.
Te rajtam, de bo le ostal spomin no bo prišel na
otroke,
za zlomka, črnega, no gromskega, no krvavega -
enkrat so se pa le tud zbali kmečke roke.

SEJMSKA PESEM OD TIH TOLOVAJOV

Dajte krajcar ali groš, kaj vam pravimo je resen,
de bi blo ludem v spomin, vam pojemo to pesen.
Tu nas vidite, kak z malo gvanta no mesa visimo,
te kak grdi grešniki vsem ludem govorimo.
Turki so prišli, so žgali, pehali, ludi proč vlekli,
da so šli, te smo se pa mi slepari v Turke vun oblekli.
Smo si cunje okol glave zavili, smo na lica namazali saje,
smo si dolge sukne privili na vse štiri kraje.
Ko smo s konji divjali, so kmeti pustili pluge no koče,
scela ves je bla sama kak pes, ki se sam za gospodarom joče.
Če smo ki kaj vun znajšli, našo je blo, kak človek tak živina,
smo puščali vino no kri, smo klicali rdečega petelina.
Svetnike smo s cerkve vun vlekli, na njih meso pekli,
svetniki so z lesa vun zrezljani bli, pa so nič rekli.
Smo školnika klali, pogledal je ko da se čudi,
je rekel: Krvavi norci so zmirom od vseh narbol hudi.
Tako bi bli kar še včinili dost zgage no svinjarije,
al nismo včeni bli gar, no nismo znali ravbarske meštrije.
Na konci smo se z vedric na mrtvo vina napili,
te je kmete srečala pamet, so nas zvezali no nabili.
Te so vidli de nismo ne turške vere ne postavce,
nismo bli tujci, te nismo meli nobene velave.
Očanci so nas po domače sodili zavoljo ravbarije,
te so nas pri požganem kozolci za vrat obesili brez sodnije.
Al grof so kmete zaprli, su hudo rekli de so oni gospodar pri hiši,
jaja, frajher no frajman, te so vse podobno sliši.
Kmali so se ali vsmilili, te so hoteli potrpeti,
no so dali kmečkim rihtarjem turn spet gor odpreti.
Scela vas no celo domači so te od vesela noreli,
ali mi nismo marali nič. kir smo dobro na trami viseli.
O kristjani, lačni no siti no mladi no stari,
mislite na palico, ki vas lahko tudi nazaj ali postrani po šiji gor vdari.
Ni dobro biti ravbar, to nam lahko verjete na slepo,
ali tega vsaki še ne ve, de to ni lepo.
Dajte groš ali krajcar, kaj smo peli, je resen,
de bi blo ludem spomin, te pojemo to pesen.

DVOM O TEH BOŽJIH MLINIH

Krivični mlinar Tomaž je padel v svoj mlin,
pijan je butnil ob kamen, pa je bil hin.
Na pare so djli ga dninarji, kočarji, kmeti,
pa lahko je blo vse njihove solze prešteti.
Ker mlinar je bil trd mož, je rekel rad, da ni mati,
pa je rad jemal dosti zrnja, no več, ko je smel obdržati.
No tisto se ve, da vsaka baba bolj stoka,
če v mehi no lonci na jesen zmanjka ji moka.
Te je rekel Tomaž, de živi od lastnega dela,
pa je vseeno voda mu preveč dukatov namlela.
Zato pa ljudem ni nič žal, te govorijo na vasi:
Jaja, božji mlini meljejo gvišno, četudi počasi.
Le neki, ki imajo kožuhe, pa zmirom so siti
so rekli, da grdo o ranjkem ne gre govoriti.
Jaz pravim, ta svet je eno, to naše življenje,
te drugo je oni svet, no vse odpuščenje.
Drugi svet ne more z božjo pravico k nam priti,
no vsi bi hteli prehitro v njega stopiti.
Zato pa jaz nič ne verjamem to vse, kaj ljudje govorijo,
da se božji mlini počasi, pa zmirom pravično vrtijo.
Jaz nič ne rajtam, da je blo božjih angelcev delo,
če se je Tomaži zadnjič okol zavrtelo.
Kir da ljudje niso složni, še bog ne pomaga,
no nihče si s krivo vago sam strupa ne vaga,
te če bomo vse potrpeli, ne bomo nidkar veseli,
bojo zmirom v vseh mlinih krivični mlinarji mleli.

ŽALOSTINKA ZA BARONOM, KI SE JE ZADUŠIL Z RIBJO KOŠČICO

Pri mizi so baron sedeli,
so dobro pili, dobro jeli,
so z gosti praznovali god,
ker znajo tak bogat gospod.
So stregli hlapci v lepem gvanti
no špilali so muzikanti.
S treh vogalov jih je grela peč,
bel dan je bil od morja sveč.
So imeli mastne svinjske krače,
pečene kure no pogače,
koš medenjakov, voz potic,
no grobo vina dol z goric.
So dali krape naloviti,
no z njimi goste pogostiti,
tak pražen krap ima dober duh,
kar sam se pele dol v trebuh.
Gospod so se preveč smejali
ko so si krapa v usta dajali,
koščica se zapiči v vrat-
najedli so se zadnjikrat.
Te so gospod se zadušili,
so v lice čisto sivi bili,
je duša vun s telesa šla,
zagvišno je zveličana.
Kako smo srečni mi sromaki,
saj rib ne more jesti vsaki,
če kmet si ribic nalovi,
po hrbti s šibo jih dobi.
Gospoda prav za nas skrbijo,
nič hudega nam ne želijo.
Sromaček ribe ne dobi
zato pa kost ga ne duši.

RIHTAR RAZLAGAJO GOSPOSKE POSTAVE

Vi, kramarji no ceharji, ste danes hteli purgarsko modrost prodati,
ste že zvijali obrvi no ste hteli gosti no godrnjati.
Ali takšna viža ni vam pred gosposko rihto dana
to ni lepši lik koker krava osedlana.
Ali tisto vem, de znate čislati poln žakelj,
samo gnar vam je poštenje ko orakel no tabernakelj.
Ali takšna purgarska modrost pred BOGOM nič ne šteje,
kir je garda no malopridna reč, naj se taka koker kača greje?
Zdaj me dobro poglejte no poslušajte, to je moja rihtarska perika,
no to so moje rihtarske bukve, zdaj vam bom povedal, kaj se šika.
To je BOŽJA postava, de so oni plemeniti
no de se morejo drugi brez žamta no federpuša okoli hoditi.
Vsak nartamanši plemič stoji pred vami spred oltarja
no je bol imeniten kak vi, tudi če nima gnarja.
Kir VERA no pamet vam nalagata, de se držite mira,
saj pamet ima zmirom samo tisti, kteri rengira.
Vsaka moč je od BOGA, no je tu po paragrafih zbrana
ali je tudi visoko na NEBI not v trde zvezde vkovana.
Pravica je gosposka dekla, samo ona dela red
če ne bi se v hudo volo no ravbarijo spreobrnil svet.
Ali kakšno podobo bi to te imelo po sveti naokol,
da bi voznik hodil peš, na kozla pak sedel vol?
Zato pak na rengiranje nič ne mislite, vam je treba brumnost imeti
no tiho za kramo, za furo, za antverk skrbeti.
Saj vi se ne puntate, vem, no znano je, kak je končalo
kolk je vseh obviselo na vejah no dalo glavo na tnalo.
No potem takšen grešnik tud nikol ni prišel v paradiž,
gosposki, rihtarov meč ma zgoraj narsvetejši križ!
Te tak veste, če kdo ne posluša, se ne klanja, te ne zna potrpeti,
bo vničen, no mu ne bo odpuščeno ne na tem ne na drugem sveti!

RIHTAROV KONEC

Rihtar Anzel so bili še mladi, pa nič kaj debeli,
noč no dan so gruntali, tak s rihto radi imeli.
So sodili kak gospod, kir je pravica no manira
da rihta sromake podira, bogatine pak podpira.
So zašafali, kdo bo tepen, kdo matran, koga bojo črvi žrli
kirga bojo vlekli na gavge, mu glavo sekali, ga s kolesom trli.
Te (sredo zvečer) se jim je vidlo, de so pri sosedi saje bele,
al so samo mlade coprnice gor vun z rajfonka letele
no so se z belimi glidi čez na dolge meke vlegle
kak svetla zvedza jutranjica v hribi na megle.
Te pak so se rihtar Anzel grozno no strašno raztogotili,
so v jezi no zlobi no žalosti dušo spustili.
Vrag jim je dušo vzel, jo namotal na vitelj,
za pogrebom pak so šli prošt no celi kapitelj.

ŽALOVANJE ZA ZVEZDOGLEDOM

Učeni gospod so zmirom na turni sedeli
do polnoči al do jutra so zvezde šteli.
Prijazni so bili, al štimani ko grof no zmirom pri deli,
za jest pa so star kruh, pa repo no zelje imeli.
Po nebesih so gruntali pa so risali kroge,
so imeli luknaste šolne no zmražene noge.
Vedli pa so vse, te so brali v nebeški črki
o deži, slani, sonci no meščevem mrki.
Ko so ludi to slišali, so jih prosili za arcnije.
Si so mislili, de gospod znajo čudne coprnije.
Coprati pa niso znali, ne golfati, ne lagati, tudi če je bila sila,
jaz bi si že bil scopral vino, krače, škorne no oblačila.
Tak so rekli, de smo vsi čist glih ta neumni no ta učeni,
no tisti, ki tepejo, kak tisti, ki so tepeni.
Te so rekli, de pride čas še na totem sveti za revne,
no de mine vse kak za gizdave tak za pohlevne.
Jaja, čudni so bili, bog jim bo že dal, da bojo mirno spali, amen
kamnosek jim je sonce no mesenc vrezal na kamen,
tako je te rajtal gospoda lepo počastiti,
al ne vem, če jim zdaj pod tem kamnom kaj bol prijetno je gniti.
Za nas pa ni nič preveč dobro, pa te, če je sila prevelika,
pogledam v nebo čez zvonik, če ki nihova zvezda mežika.
Še bol bom polival, na grobi naj roženkravt zrase,
tam včasih počakam te mislim na bolše čase.

STAR ZVONAR GRUNTA NEKAJ O MINLJIVOSTI

Vse ure stečejo, sončne ure no peščene,
turnske ure, zakure, kositrne no pozlačene.
Vsako srce pričaka zadnjo pokoro,
če je mehko ali trdo, pozimi ali poleti,
srce obstane, no na grob te sonce sveti.
Te, ko burja piha, škripa mraz, te je pole zasneženo,
mrlič ne čuti nič, pa te mu je vseeno.
Jaz vem, da bom v grobi ležal ko v zibki staro dete.
Te bi rad že zdaj rekel vsem: no, te pa delajte, kaj čete.
Te ni nič več, te preminejo veselja koker bolečine,
meni se pa zdi, de nekaj še ne mine.
Tu še hram stoji, ko je stal že davne čase,
te v zidu okol raste praprot, koker mah v ušesih raste.
Še velika ura v turni bo še dolga leta bila,
če je tudi urarjeva roka že dolgo stlela no segnila,
še kost ni ostala, se je scela v prah spremenila.
Zato pa jaz nič ne baram, kaj me v zemlji čaka,
še od mene bo nekaj ostalo, starega siromaka no bedaka.
Te če ura na turni bije, din, don, din, v vetri pa tudi drugače
te govorijo mrtvi z menoj, ali prjazno no domače,
te ne vem ali je pamet ali je ni, ali je res ali ni res,
jaz pa slišim v tem glasi še nekaj tolažila vmes.

MALOPRIDNA NAPITNICA

Naj BAKHUS bo dober za nas,
za grlsato zaufkompanijo,
kir ni še odklenkal naš čas,
te kupice naj nam zvenijo.
Naj pravijo, de onkraj ni muh,
de vsako veselje tan mine,
al vino ma tu tak lep duh
kak rame ene lepe dekline.
Tu je ura
no natura.
Ex! To je zaj artikel
dokler binka perpendikel,
preden zdrkne gviht na tla,
pij ga, zvračaj, kar se da!
SATURNUS je v sveti gospod,
ki črno nas gleda spod čela.
Ni v gošah nam prosta več pot,
kolk hrastov je strela zadela!
BEži naj od nas hudi spomin
no žalost za vse pokopane,
da črn je bil plajš bolečin
naj bojo še lune čez vtkane.
Tu je ura
no natura.
Ex! To je zaj artikel
dokler binka perpendikel,
preden zdrkne zdaj na tla,
pij ga, zvračaj, kar se da!
Mi z rožicami kranclamo mh,
naj BAKHUS živi, no poletje,
mu damo žvenk, pejsen no smeh,
naj on žegna naše početje.
Ni piti, ni lubiti greh,
če en bog nas v to zapelavla,
z večernico v črnih laseh
nas VENUS sred megel pozdravla.
Tu je ura
no natura.
Ex! To je zaj artikel
dokler binka perpendikel,
preden zdrkne gviht na tla,
pij ga, zvračaj, kar se da!

PESEM VOJAKA Z LESENO NOGO

Ah, dajte mi dajte, v boga ime,
lepi gospodje, lepe gospe!
Sem star soldat, veteran, invalid,
tobaka ni, gnarja ni, redko sem sit.
To fajfo imam, drugače sem sam,
kvartir pa na cunjah pod mostom imam.
Bog lonaj, gospodje, bog lonaj, gospe!
Človeku je lažje, če nekaj poje.
Pa vprašate me, kaj je z mojim kolenom?
Ko mlad sem bil, sem bil narlepši fant
no princ Evgen je mil moj komendant.
Soldati smo imeli jermene pripete,
pa v prah so nas tiščale težke muškete,
oficirji so nosili v rokah šponton,
od nas pa je vsak imel en krajcar za lon.
Smo imeli bandere, smo štuke pelali,
pred nami pa bobnarji so ropotali
rom-pom, rom-pom, rompompompom,
če danes te nisem, še gvišno te bom.
Smo prišli v Slavonijo, v ravno deželo,
pa zmiraj bolj je po pufri smrdelo,
smo bili že razcapani, nič več v paradi
no če človek je mlad, se pač vsega navadi,
le naši hautmani no generali
so zmirom v kvartirih na mehkem ležali.
Smo prišli pred BEli grad, ni to bil špas
smo strelali v Turke, oni pa v nas.
Hudič me je vžgal, me je v nogo zadel,
sem padel, ležal, pa ko Krištuš trpel,
je ja preneumno, če noga boli,
pogledaš ta dol, pa nikjer je več ni.
Domu sem se vlekel, prav lačen pa ušiv,
po malem sem gnil, sem komaj bil živ.
Dekleta sem srečal, pa kaj bi začela?
Solze si je brisala, drugega vzela.
Se cesar da tolar, na pes, to imaš kost!
Pa šla mi je noga, pa šla je mladost.
Na vojsko sem rajžal s princom Evgenom,
na starost pa rajžam z lesenim kolenom.
Le to bi vam rekel, kdor je gospod
je zmirom visoko, mi smo pa spod!
Ah, dajte mi, dajte, v boga ime,
lepi gospodje, lepe gospe!

ROKAVIČARKA

Marinko gledam rad pod znamenjem pri Rokavici,
kir svetlo gleda, ima dve jamici na lici,
pod vratom pa dva grička, beli golobici.
Tak mehke no vlečne so z njenih rok rokavice
te vsi jo imajo tak radi, bratci, sestrice
kak zna skrbeti, vejo na okni cvetlice.
Priojetno je, ko na praznik gleam dekelta,
Marinka s široko kiklo ko zvonček opleta
da v sonci na trgi je polno mladega sveta.
Sem rekel, da jo imam rad, da jo mislim ženiti,
de bi te imel njo, z njo pa vse, kaj se v janjki da skriti,
no rajtam, da bi bilo kar lepo s tem zvončkom zvoniti.

ŠTUDENT POTEPUH

Študent potepuh
sem zmirom suh.
Sem vagant,
ki je prišel na kant.
Hodim po vseti,
nimam od česa živeti.
Hodim po cesti,
nimam kaj jesti.
Moram vesel biti,
če smem vodo piti,
pred hišami stati
no v travi ležati.
Če kir je pošten
je ko pes pretepen.
Če pa je kdo šelm, baraba, cigan, pripravljen na norijo,
na komedijo, sleparijo, coprnijo,
če laže, pisma piše, pošte prenaša, se liže,
te ži pride do vina no klobas not v farovže no purgarske hiže.
Samo pravi glajot
pride čez plot,
si najde kot,
pa še kakšno lubo no prijazno ptico,
deklo, perico, kuharico, sobarico,
s kitaro se potem posmuka naokoli
no zvečer po skritih kotih dominus vobiscum moli.
Učenost je cela danes ta dan beračija,
logika, gramatika, retorika, filozofija.
Jaz sem se pošten rodil, pa me že poznajo
te mi še kruha no močnika radi ne dajo.
No, te se bo za grm položila glava zaspana,
kir bo lepa noč no bo svetila Luna- Diana.

NORA URA

Mi smo tri veseli bratci zbrani,
smo pijani študenti letos ko lani,
pokonci ali pa še bolj postrani.
Sončna ura ponoči laže,
na cerkvi dolge sence maže
no v mesci prismojene ure kaže.
Hojejej!
Debele no suhe hiše se nič več vkup ne držijo
se tak koker mi okoli no okoli vrtijo,
visoki zvonik je plesat začel,
bo še zapel?
Učenost, učenost more danes hodit po glavi,
se guga, se ziba, se po strani onegavi,
podpira zid, se po ogli napravi.
Učenost, to še kost ni, to je beračija, ki ne da za nobene meše,
še dobro, če je vina pijana no okol voglov pleše.
Hojejej!

PIU PIU

Čuk, čuk, čuk, čuk
je modra žival.
Na veji sedi,
v krempljih miško drži
Minervina ptica
no pravi: "Piu, piu, piu, piu!"
Študent, star študent
se je v krčmi napil,
pozabil je uk,
sred blata leži,
se noro reži,
je prazna butica.
Učenost, učenost
je razumnemu most
vun v svet.
Učenost, učenost
za pisarja je kost,
nima s čem živet.
Minervin modri čuk se z veje dol podela
no kriči, no kriči:
"Učenost brez krvavih kremplov še nikol ni dobro živela,
piu, piu, piu, piu!"
Študent, star študent
je komaj živ.
PRevrača, pamet prevrača,
želodec se mu okol no okoli obrača
te v smradi leži.
Te se je luna z eno meglo zamračila.
Dva potepena kužka sta študenta povohala,
se pogrizla no počohala
te se odpodila.
Te je čuk moral mehke no pikaste peruti razpeti
no odleteti.
Te od vsega ni blo nič drugače na tem norem sveti.

MLADI ORGLAR

Vi godcim de bote take pihali, godli no z basi brneli,
de vas bojo vsi vkup no nebeški svetniki veseli.
Te, pebi no dekle, de bote pri Tantumu merkali na triole
no na osminke pri Credi, tan kir noter stopijo viole,
te, pebi do treke, ali dekle štejte do šeste
pri Gloriji, tan, kir bom vlekel voce celeste.
To ni kar tako, to je božična muzika, morate v čast si šteti,
de smete pri takem po notah no peti.
Te se morate kar malo zamekniti no videti, kak se nebo odpira
no de cel regiment samih angelov vun primašira,
ta starejši s perjanicami, z oklepi, modri, koker soldati,
ki morajo mlajše paglavce - angjele v redi držati.
Tak te maširajo s trompetami, vsi z glorijami okoli glave,
nadangjelom pa se bliskečejo zlate oprave.
Vsi pojejo z not, de je Božič. BOŽIČ, no de ž njim gre tolažba no veselje,
kir naš GOSPOD IZVELIČAR vsakiga v rajsko gnado popelje.
Glih tako morte vi z vašo muziko razveseliti zadno staro babo,
tudi tako, ki nima več zob no vsevkup ni za rabo,
tudi mlado, grešno, ali tudi opravljivo no strašno obrekljivo,
nebo se odpre, pa te vam ne sme nič biti krivo.
Pri nas na kori ni razločka med beračom no baronom,
kir smo v hrami no pri muziki vsi čisto glih ko pred samim božjim tronom.
To se reče, de morate za ta gmajn folk tudi igrati,
no de se ne sme nobenga zaničevati.
Zato pa te zdaj lepo merkajte, štejte no čislajte note,
bomo šli enkrat skoz no spet skoz de ne bo pomote.
No dekle, nič pebov ne glejte, ne migajte, kaj jaz vem,
saj vam dam za vse rad odvezo, ampak potem¨
Vsi glejte mene, ki bom kimal, no drugače vam je znano,
kir pleše pianom ni forte, no kir je forte, ni piano.
Vi smrkavci pak, či bote nagajali,
se ritali, režali no razsajali
no pozabili šteti, pretete pokore,
da bom takega dobil, bom mu navil ušesa,
de bo hitro še sam nekaj gor pogledal v nebesa
no bo slišal vse nebeške kore!

ŠKOLNIK MISLI

Da pri orglah sedim, te je močna moja roka,
te muzko spustim do špičastega oboka,
orglam
ali sem rad sam.
Koker sveta Cecilija špilam za gnado na celi meh,
no farbasta luč špila v hrami z oltarja čez po ludeh,
orglam,
ali sem kar sam.
Kir da orgle špilajo, te so pod kadilom lažje diha,
te so ludi ko rožce na trati, te da veter piha,
te šumijo gvanti, te se dost tega spleta
da vkupaj se klanjajo pebi no dekleta.
Od spredi na levi te klečijo frajle no trave,
imajo bistre oči no prijazne postave,
jaz te orglam,
ali sem koj sam.

STARI ORGLAR

Lepo je bilo, ko sem mlad bil orglar,
zdaj sem kujast, pa škrbast, pa plešast, pa star,
lepo je bilo na visokem orglati
no našim deklinam glasove pelati.
Hej, jaz no moje orgle sma take orglala,
de je mešniku hostija v rokah obstala,
ali rajnki naš župnik je pel ko je prav
te je zmirom od sebe ta pravi glas dal.
O muzika, sapa v piščalkah, nebeška roža,
ki šumi no buči pa te zraven pri srcu poboža!
Ko sem mlad bil, te se mi je nebo odprlo kolnkol
no marsikatera svetnica se je k meni ozrla dol.
Zaj sem star no bolj svet - že tak rajtam - al nebo se ne odpre
pa nobena svetnica se zaj k meni dol ne ozre,
vse me gleda postrani, še kaplan, taka reva,
ki zmirom za pol glasa čez al pa spod narobe prepeva.
Ja, včasih me prime še, samo bolj redko, bi rekel
kir nihče tako kakor jaz še registrov ni vlekel.
Še zmirom znam orglati, te tih je vsak klun
ko na veliko mašo pustim celo muziko vun.
Vem, kmalu bom ležal pod kamnom no mirno bom spal,
ko v travi no vejah bo veter orglal,
ludem bo pa pusto pri srcu, ali bo moral kdo priti,
kir bo znal pravo muziko, muziko v orglah zbuditi.

SERENADA ZALJUBLJENEGA ŠTUDENTA LEPI SOBARICI

Zaj je lepa noč, de ne bo drugoč
nič take več, ko smo tak mladi,
skozi okno poglej, no mi tiho povej,
de bi vsi lahko meli se radi.
Si, Micka, ko cvet, maš osemnajst let
no lepo telo ko boginja,
maš žarke oči no usta ko kri
de se vsaki rad tebe spominja.
Ponovi si zdaj, kaj si rekla mi kdaj,
v belih prsih me srce še mara?
No poslušaj moj glas, ko ti pridemo v vas
jaz, pesen, no moja kitara.
Pogledaj dol no še mal naokol
kir nad ribnikom migajo veje,
nad valovmi je piš, no na vodi je blišč,
kir mesec nam tolarje šteje.
Za grmi je smeh, to so fauni, no greh,
taki sladki, ki mladim ne uide,
poln nimf je ta kraj, al še skrivajo zdaj
svoje bele, cartane glide.
Sam Amor, strelc pšic, v tej noči kresnic
svoj zviti lok nategava.
Pridi vun iz zidin, od ljubezni bom hin,
moja svetla no sladka skušnjava.
Ne firšt in ne kral in noben kardinal
nima danes boljšega lona,
al vkus tvojih las, tvoja usta, tvoj pas
so mi več ko cesarova krona.
Zdaj nisi več dekla in jaz ne študent,
mladosti ne tare nadloga,
veselja ne zeme ne šment in ne šent,
zaj nisma več uboga, sma boga.
Sama Venus iz senc sem ponuja svoj venc
de nam skriti urok razodene,
vse zlato z nebese, je za naju, za kres,
daj poberi cvet, preden zvene.
Al je škripnil zapah, al mignil je mah,
kdo tak lahko po peski hodi?
Šum kikelj je tak, to je rahel korak,
moja pesen, zaj tiho bodi!

STARA ZELIŠČARICA KLOPOČE

Jaz sem stara zeliščarica Katra, ja, jaz dosti vem
no za male peneze rada pomagam ljudem.
To so koreninice no stebla, cveti no listi,
o svojem časi no na pravem kraji vse dosti koristi.
Za male peneze, velika pomoč
up no veselje, zdravje no moč!
Kupite, kupite, tu je vsaktero zelišče
pa se neko samo v mraki ali še pred zoro poišče.
Vse je v miri nabrano,
čisto , prav posušeno,
po trikrat prebrano,
lepo zloženo,
stebla, no listi, koreninice no cveti.
Če je hudo na sveti7se da dosti ozdraveti,
samo malo penez je treba našteti,
zdravilo pripraviti no vzeti
no te potrpeti,
saj pravi obarek, oparek, prevretek
je vsakemu dober na petek no svetek.
Tu imam žajbelj, pa encian, pa arniko za rane,
iz goš no iz goric, dol s Pohorja no iz poljane,
vse sorte zelišč, znane, ali pa - malo komu znane.
Imam pelin, materino dušico, angeliko pa tavžentrožo
za zdrav želodec, za zdravo kožo,
dišečo kamilico, lipo, rman, koširnik no slez,
vinsko rutico, sivko, brino, sok iz smrek no iz brez,
polno zdravja, dosti sreče za malo penez!
Če se komu v glavi zvrti, ga v prsih zbode, v trebuhi zvije,
(se ve, da ne po žensko, hihi), tu je meta, pa luštrek, pa trava svete Lucije,
pa še vse kaj več, pa še čudno močne arcnije.
Za vse betege pa sitnobe, bolečino no slabo kri imam tu trav zadosti,
samo ne za hempeže, ne za butle - tega nimam proti norosti.
ČE pa veš, kaj ti je, bo ti kmalu spet prav
če si kje premalo ali preveč zdrav.
Tu si bo vsak lahko pravo travo vzel
če je kje premalo ali preveč jel.
Zato pa pridite, pridite, ki niste slepi,
stari, nadložni pa močni, mladi no lepi,
kir še marsikdo dobi pri meni pravo travo,
ki misli, da ima pri srci težavo
pa ga hihi,
samo malo pri jetrih srbi.
Če pa kdo rad dela, pa nima gnarja, naj ga ne boli glava,
za toto bolezen pa resen ni zrasla nobena trava.
Vi gospa, pojte sem pa kupite to pa pojejte
da bote imeli lepo dete,
kdo pa ne bo jel,
pa jih bo deset mel!
Kupite, kupite, tu je za vse no za vsakega kakšno zelišče,
tudi takšno, ki se samo pod mescem ali po rosi poišče!

ŽABJA PESEM

Zelene žabe, žabe, žabe
so barabe,
so vesele ko dedi no babe
v oštariji.
Zmirom pravijo jajaja, jajaja!
Ujci, ujci pa so žalostni bedaki
v mlaki,
ko sromaki
v sromačiji
da v zimi zmanjka kruh.
Zmirom pravijo uhuhuh, uhuhuh!
Če je z žabci tako, naj pravica bo suša?
Kaj hočeš storit, ki si človek, si duša?
Češ moliti Boga ali z zlomkom zakleti,
da ne bi nikol imeli sreče na sveti
barabe z barabijo,
požeruhi s požrtijo,
skoparji s skoparijo,
oderuhi z odrtijo,
biriči z beračijo,
no morilci z morijo?
Jaja, ali saj nič ne veš
kam sam greš.
Bojo prišle štorkle z rdečimi kluni,
bo cmok, pok, stok, jok, bojo prazni tolmuni,
kuge, vojske, nevole, bojo vse pokončale,
bogate, sromake, no velke no male.
Jajaja, uhuhuh, jajaja!

KMET SE PUNTA

Jaz te le mislim, cesari no krali
niso bol pametni kak ti ostali,
oni so eni, mi smo pa mnogi,
te po nas hodijo, ko po preprogi.
Saj imajo velko moč no poštenje,
zmožnost, oblast, no dobro življenje.
Krono nadevljejo, plajš s hermelina
vsak dan jim nosijo sladkega vina,
vse sorte mesa no več no drugače,
vsaki dan jejo pšenične pogače,
zmirom so siti, te jim je dolg čas,
te si kaj zmislijo pamet za nas.
Če ima kdo krono te dolg hermelin
je pa po kratkem le materin sin.
Če zna narbolši pamet ravnati,
pluga no brane sam nemre pelati.
Če se mi ne bo potili pri deli,
vmiti kožuharji jest ne bi imeli.

S POSTRANSKO PIŠČALKO

Moja žvegla ima luknje, jaz jih v nosi imam
no z ust v zgornjo luknjo piham, to znam,
te vun muzika leti, de vsak posluša,
to je dih no pih, tudi duh no tudi duša.
Moja malha ima tri lukne, to me močno jezi,
kir iz malhe skoz te lukne vse vun leti.
Moje žvegle sedem lukenj je dobro preštetih,
ali je to zadost še pri motetih no menuetih.
Moja strugana žvegla ima dih mojih pluč,
z oblakov, z nebes, kir je velika luč,
kaj sem dihal, to sem pihal, celo mojo bogatijo,
te glase, ki jih vetri dol do mene spustijo.
V čas domače prebiram, s polj goš no goric
kak pesni pastirjev, drvarjev, žanjic,
to je narveč, kar imam, ali te, če smem peti,
sem štiman ko ta nartavekši gospod na tem sveti.

SPOMIN NA ŽIGO POPOVIČA

Da so zvezde sijale
no so žabe reglale,
te so radi šli po polji gospod Žiga,
še zaj vem kaki
so bili v svojem starem fraki,
da so nosili kito, kira zadi miga.
So bli dobri ko nobeni,
no čudno vun včeni,
mal so bli doma, al dost na poti.
So o zvezdah lepo govorili,
no kak so se do morja spustili,
ali (resen) kakšne oči so pri kroti.
So nabirali vse mogoče,
kaj drugi človek noče,
tudi besede vun z domače kaše,
so čudni bili,
saj so zmirom govorili,
de bojo ludi debele bukve drukali po slovenski, po naše.
Te na konci so v tujem sveti
morali mreti.
Bili so jako pametni, ali nesrečni no sami.
Ali te je v srci zim,
da ti nihče ne kima,
koker sama lastna kita, kira briše po rami.

DOMAČA

Ja, mladi fantje, saj ste lepi,
mest penez mate veter v žepi,
dekletom kiklice šumijo,
s tem majo celo bogatijo.
Sromaku, sromaku mladost ni norost
kaj bi rad pil vina, če je vode dost.
Tudi ta beseda je konj
de še ljubezen ni zastonj.
No sevede ni prav, da kdo hodi po vesi,
de si jutro oči mane, te čez pleza po lesi.
Ni prav če si mlad, ni prav, de si živ,
no da se ki kaj nardi, kdo je te vsemi kriv?
Kdo?

AVSTRIJSKI URADNIK MOLI

Jelen ruka, krava muka, koza meketa,
mačka mijavka, miška javka, vsak svoj glas ima.
Vsak prič ima svoj krič, še čebela se oglaša,
samo riba ne reče nič, pa če jo cesar vpraša.
Sveti Frančišeč, ljubi patron,
ki si ribam bral litanije,
daj mi dobro ribjo molčečnost za lon,
da se mi jezik da dolgo spočije.
Naj bom tih in neumen, nedolžen bedak
kakor dete, zavito v plenico,
če ke kakšnej veljak trap ko kak plemenjak
no krivico deli z veliko žlico.
Naj varno in šlevasto v miru živim,
naj bom tih ko v potoku postrvi,
naj me lastni jezik ne ujame na lim,
da se ognem rešetkam in vrvi.

NEZADOVOLJNI TEŽAKI

Repa, korenje,
slabo življenje,
korenje no repa
se težko otepa,
zmir tudi zelje
ni nam veselje,
ječmenova kaša
je tiha maša,
s samega krompira
se težak ne podpira,
cmoki so dober post
če jih je dost.
Ni kaj za ham,
te gremo drugam.
Gospod
so na pol vun stočen sod,
imajo več trebuha ko za težake kruha.
No resen, če nimajo gnarja,
zakaj se te le grejo gospodarja.

STAR SOLDAT S ČUTARO

Sem znucan, sem zdrajsan, sem pjan star soldat,
imam scufane hlače no luknast podplat.
Sem se z Lahom, Francozom no Prajzarjem bil,
sem šturmal, sem bejžal, sem vetra dobil.
Sem služil dost let, de b' le ne bil tako,
me je strl' soldačije pretežko kolo.
Da sem mlad bil no butelj sem rad nosil gvir,
sem štiman bil na čako no beli montir.
Soldat, da je mlad, se ne briga za nič,
če je jutr lahk proč, te je dans lahk še tič.
Smo jo s sablo dobil, če smo Lahom prevč kral,
al smo redko brez sira no kjantarc ostal.
Soldat je fejst fant no nikol ni kopun,
al sem kelnarco stisnil za birtov račun.
Še v boji ni slab, če vzad strela kanon,
da se zoprnik vmika no ni več kolon.
Al te pri Kustoci ni blo za prestat,
se nismo vun vidli od bomb no granat.
Blo je grdo no vroče, narhujši pelin,
je trpel no je zginil mnog materin sin.
Še meni je v prsi šlo, proč je bil up,
je že preveč ležalo komradov na kup.
Al vseh generalov ni šus nič zadel,
čeprav so na glav en široki federpuš imel.
Kaj je mar generalu prostaških skomin,
da stoji zad na grič no ima dolg rešpetilin.
Te je rekel en Janez, če so že general,
naj b' se sam namest nas še ke v ogenj podal,
pa če b' nekaj jih padel, nam nič ne b' blo žal,
kir bi več rok doma ki za ranje ostal.
Al ko je to rekel, kanon je zadel.
da do sosednega dneva nikol ne bo cel.
Te sam rajtal, naj b' padlo še neki granat,
na take, k ne znajo nič druzga k's vojskovat.
Če se spomnim, ga cukam, sem na mrtvo pijan,
te magar sredi na cesti zaspim ko zaklan.
Al četudi kak sromak ležim v prahi na plac,
sem še boljš ko na vojski kak cesarski pajac.
- Kaj sem rekel, naj mir dam, de v kajho grem zdaj,
te bom mel vsaj kvartir, hvala gospod polecaj.

KOVAČ SEM BIL

Pje, sem bil kovač, zdaj te pilim mašine,
če jih piliš deset ur, te te pa vse mine.
Ja našim gospodom se fabrika splača,
za nas pa je, bi rekel, bolj suha krača.
Kovač je vsak močen, ali to je nadloga,
pest je slepa, pest je bedasta, pest je vboga.
Pest mora garati, pest nič ne ve,
zvit človek z njo lahko dela, kaj če.
Šuftamo, ko da ne bi pameti imeli.
Praviš, da imamo pamet, ali samo pri deli?
Pje, če bi pest tudi vidla, te bi bla sila,
te bi vdarila prav, no bi tudi spregovorila.
Tak pa sem senjal, če se ti tud še tak neumno zdi,
pest, ki bi imela pamet, pest, ki bi imela oči.
Te rečeš, naj sem zdrav, ker de nič ne predrugačim,
pa le rečem, kaj je prav, dokler zemljo tlačim.