(Koga naj kličemo?)
| ← (Kar se reče, se ne poje na kruhu.) | (Koga naj kličemo?) Analogije svetlobe Tomaž Šalamun |
(Biriči hodijo po cesti.) → |
| |||||||
Koga naj kličemo? Prostor, narod je
zbrisan. Niso mu pomagale puške,
preslabo je bil oborožen, da bi se
branil. Sovražnik je zrasel v srcu,
znotraj. V sovraštvu do samega sebe,
v sovraštvu do svoje svobode,
v sovraštvu — tisti paniki na stopnicah,
tako značilni za posle, ko se pripravlja
nevihta — do gospodarja zavisti in nekaj
drobtin, ki jih je prvič nagrabil za
terapijo svoje mrtve duše. Pankrt brez
imena, pankrt s svojimi sejmarji, s čim
se hočeš legitimirati pred mano? Misliš,
da bolj si, ker govorim jezik, ki je
navidez podoben tvojemu? S prvo
besedo sem imel prav. Ti si uničen od
znotraj, kri je tekla v prazno. Molk in
gluhota so tvoje kretnje, topo grgranje
zadušenih otrok in splavljenih sanj.
Poglej, zavržen si, nemo zbrisan in
nihče ni niti opazil. Še se spomnim
osvoboditve Ljubljane, tvoje in moje —
najine — nervoznega kajenja tistega
Rusa na balkonu, govorov pesnika in
kondotiera, ljubimca zraka, ki mu je
potem razžrl notranje organe, kot pred
tem Vrhničanu in vsem, ki niso zmogli
tistih 60 goldinarjev, da bi si
plačali vlak na Dunaj. Leta 1910. Leta
1974. Nesposoben, razen za filmanje
likvidacij, smešna pelikula klavrnih
smrti, od rojstva usmrajan sad, ki naj bi
oplodil skalo. Kakšno seme? Zemlja brez
morja in boga. Kaj ti pomaga hiša, če je
mrtva in prazna, kriki žrtev, ki si jih
javno mučil v kolektivni ekstazi in silnem
hrepenenju, da bi se odrešil. Vampir,
napihnjena obletnica smrti, subalpsko
bujno uho zlatih oltarjev. Točno tako.
Kot v ruralnem baroku in Čilu. S tabo
nimam niti toliko skupnega, kolikor je
črnega za nohtom. Idiom ti vračam.