* Bele miške in sanjska knjiga
| Delo nima naslova |
| |||||||||||||
Bele miške in sanjska, knjiga
V hiši muce Copatarice so vse prebivalke zaspale. Lahko noč! Ponoči pa je deklico Delfino prebudilo tiho šuštenje pod oknom. Vstala je in previdno odprla polkence, da ne bi prebudila lisice. Zagledala je lunin žarek, ki je svetil prav na Sredino stezico in obsvetljeval bele miške. Hodile so kot v procesiji in vsaka je nosila v sprednjih tačkah po eno copato. Copatke so bile rdeče, teh je bilo največ, pa zelene in oranžne in rumene, vijoličaste, bele kot šmarnice, modre in pisane. Nekatere pa so bile tako ljubo umazane, da nisi prepoznal, kakšne barve so bile.
Delfina je zadrževala dih, da se lisica ne bi prebudila. Zdaj je nekako doumela vse, kar se je dogajalo današnji dan. Legla je nazaj v mehko posteljo in urno zaspala.
V četrtek zjutraj, ko se je prebudila, je sijalo skoz odprto okence veliko, toplo sonce, da jo je zaščemelo v oči.
- Dobro jutro, zlato jutro, je rekla lisica. Slonela je v postelji in brala iz velike knjige.
SANJSKA KNJIGA, je črkovala Delfina napis na naslovni strani.
Lisica je ni pogledala, ampak je zamišljeno strmela v knjigo in spet oslinila tačko ter obrnila naslednji list.
- Tako delam samo, kadar je knjiga zares zanimiva, je odgovorila na Delfinino misel in znova oslinila tačko.
Sanjska knjiga je bila že stara in precej odrgnjena. Deklici se je zazdelo, da jo v tejle hiši pogosto prebirajo.
- Kaj se ti je sanjalo, jo je vprašala lisica.
Delfina se nikakor ni mogla spomniti, če se ji je kaj sanjalo. Lisica pa ni čakala njenega odgovora, ampak je nadaljevala:
- Meni se je sanjaio o smrkavem otroku in da sem po suhem smučala. To pomeni... to pomeni... to pomeni...
Z oslinjeno tačko je listala proti črki S in šušljala: s-s-s-s-s-s-s- smrkav, če je otrok... Aha, že imam: Preveč skrbiš za druge, premalo sama zase... Smučati po suhem: nekoga boš učil, kako naj umno živi.
Lisica je globoko zajela sapo in še globlje vzdihnila, kot bi se smilila sama sebi. Nato je rekla glasno in odločno:
- Sanjske bukve imajo zmeraj prav, četudi so precej neumne. Potem se je urno zavihtela in skočila iz nizke posteljice.
Muci sta bili že budni. Na tešče sta se lotili šivanja, čiščenja in popravljanja pisanih copatk, ki so jih ponoči nanosile bele miške. Vsaki copatki sta prisili ravnopravšen gumbek, če je bilo treba. Čakali sta, da bosta zajtrkovali z ljubima gostjama.
- Rada imam angleški zajtrk, je suho pripomnila lisica, ki tudi marljivima šiviljama ni mogla odpustiti, da sta mačjega rodu. Zajtrkovale so ocvrta jajca s šunko, črn kruh z maslom, marelično in pomarančno marmelado in pile angleški čaj s sladko smetano.
Potem je lisica pred slovesom stopila še h knjižni omari. Delfina ji je stala ob strani in videla med drugimi prav tako staro knjigo, kot jo je imela babica v svoji knjižnici. Knjigo o lisici Zvitorepki. Tu je bila še knjiga o prvem poletu človeka na Luno, knjiga o Mary Poppins z letečim dežnikom, povestice o zlati vodi, knjiga Neznalčkovih dogodivščin, zgodbe o porednem Ostržku in pa knjižica o medvedku Puju in njegovih dogodivščinah.
Seveda, je pojasnila muca Copatarica. To so knjige za otroke, ki imajo le po en par copat in jih kar čez dan sami prineso v popravilo. Nočejo jih izročiti belim miškam. Sami pridejo po Četrtkovi cesti, - ker je četrta, je to zelo srečna cesta, - potem pa počakajo v tejle mini knjižnici, da jim brž popravimo copate. - Pa na svidenje in srečno popotujta!
Zdaj je bilo vsem jasno, da je muca Brezdomka srečno prestala preizkušnjo in da bo za zmeraj ostala v domku muce Copatarice.