19. IX. 1982
| ← (Gershom Scholem mi pa pravi drugače) | 19. IX. 1982 Mera časa Tomaž Šalamun |
O markiranju poti → |
| |||||||
Odprl sem figo in v njej je čepel
angel, povezan še s svojimi lasmi.
Sekire so mu ogrožale med,
strgal sem mu oko, čeprav ga je bolelo.
Iz rdečega gozda je privrel jelen,
šel je angelu blizu, blizu s smrčkom
in izginil. Kot temen papirus se je
prikazala masa za krono in se začela
vrteti.
O Ime!
Ireneus, Slon, Milčin, Svat, Parnas,
Geza, Ahmed, Kri, Jelen, Vihar,
se je prepletalo kot korenine in raslo
in izstreljevalo pahljačo križev,
da so valovali kot bičke ožigalkarja
v lenem razburkanem morju.
Naj ima drevo modro srce.
Naj se okrog modrega srca odpirajo okna hiš
in v šipe lovi sonce.
Naj se zasliši moder rafal v zobu,
naj doni votlo znotraj vode.
Figa: tempelj in vihar,
moč, ki drži krono Kristusa.
O zlezi, zlezi!
In se je odtrgal kot buba.
Z dlanjo se me je oklepal za beli vrat,
ker je njegovo telo letelo dosti
hitreje od mojega.
Ampak moje je bilo večje in težje in bolj vodeno
in je zastiralo obzorje.
Naredila sva kovček iz rute-culo,
iz cule pueblo.
Pueblu oči, nos, usta, votline za učesa.
Prej je bilo zgrajeno mesto, potem človek.
Prej je imelo mesto meso kot človek.
Vrni mu ga.
Vrni mu ga, ti rečem,
da se kljun ne zaplete v mah,
da se krona ne razleti od strašnega
pritiska.
Ali pa vzami stroj in ji naredi špico,
kot jo naredi sladoledar.
In ta želja, obod čez krog so nebesa.
Slepo okno sveta.