28 dni v cesarski službi
| 28 dni v cesarski službi. anonimno |
| |||||||||||||
Da bom imel v svojem življenju smolo, sem se zavedal takoj, ker sem prišel na Silvestrov večer pred polnočjo na svet. Posledica tega je bila, da sem štel drugo jutro že leto svojega življenja, in leto prezgodaj sem moral tudi iti med »cesarske«. Iz te druge nesreče pa so mi izvirale do dandanes razne nove. Ako sem se veselil kake pustne maškarade, umrla mi je gotovo tašča ali kaka teta »petega kolena«, samo da mi je bilo treba kremžiti obraz pred filistrskim svetom.
Letošnjih počitnic sem se posebno veselil, to se pravi, jaz jih sicer nisem dobil, pač pa me je moja boljša polovica s svojim odpotovanjem pomaknila v »činovni red« slamnatega vdovca. In iz raznih elegij na ta način osamelih mož sem posnel, da je taka perijoda najkrasnejša sprememba v dobi kislih kumar. Tedaj pa pride iz M. rudeč listek, da me cesar kliče »branit dom« za 28 dni.
In vse iluzije svobode je bilo treba zanesti neuresničene v vojašnico. Edina tolažba mi je bila, da je tudi mojega dobrega prijatelja V., ki bi moral uživati zakonite počitnice, zadela ista usoda.
V takem slučaju se zbudi v človeku vedno nekoliko egoista, četudi z dobrim namenom. In usoda nama je bila ugodna, da sva prišla ne le samo k istemu polku, temuč da so naju oba pustili doma v vojašnici, dočim je odšel polk na kraška tla. Še več! Branila sva oba domovino pri isti mizi s — peresom, za počitek pa sva dobila nekaki »zakonski kavaleti« v razdalji 15 cm.
V takem času, ko redna posadka manevrira daleč od garnizije, nastopi v vojašnici povsem novo, skoraj civilno življenje. Sestavi se namreč takozvana stražna posadka, ki spominja nehote na komodne meščanske garde iz dobrih starih časov, ko je prostak še imel svojega stotnika pri raportu tikati, bodisi zaradi rojaštva ali napitnega pobratimstva. Tak »vahdetažma« obsega najrazličnejše elemente: častniške sluge (imenovani tudi pasji umivači ali »pfajfendekli«), konjarje, magacinske delavce (po domače »molji« ali naftalinarji), kuharje, strežnike v bolnici (Marodenkitzler), pisarje itd. Porabno je v tem oddelku vse za »brambo domovine«, dasi dobi komaj vsak deseti puško. Imeli smo v naši sredini nekega rezervista tesarja, ki je prišel k orožnim vajam s polomljenimi rebrami, in zdravnik mu je zapisal »diensttauglich sitzend oder liegend«. In res je branil mož domovino sedé v magacinu.
Poveljstvo nad to pisano družbo se navadno izroči dobrosrčnemu stotniku, ki so mu vojni napori obtičali v kosteh. Potem pa se dela ves dan po magacinih, delavnicah, pisarnah in podstrešjih, da je podobna vojašnica — tovarni. Na vojaško življenje spominja le dolgčas, menaža in trobenta. Rokodelstvo je tudi »prosta obrt« ter mora po zapovedi rokodelec pristopiti k sorodnemu poklicu, ako ga v tem potrebujejo. Tako je bil imenovani tesar cele štiri tedne mizar, ker je le kot tak mogel sede delati. Iz nekega krojača so napravili v dveh letih — črevljarja ter se mu je ta metamorfoza tudi zabeležila v vojaške dokumente.
Naglica že od nekdaj ni bila priljubljena pri brambovcih, zato pojejo tudi v pesmi: »Nur langsam voran, dass die Landwehr nachkommen kann«. Zato se pa dela v pisarnah in magacinih s splošnim premislekom. Ko me je vsled tega moj kancelijski predstojnik včasih opomnil, naj preveč ne »privatiziram«, sem mu pokorno javil, da sem svojih 15 krajcarjev že ponoči zaslužil, ker me je glodala vojaška slamnica. Moj ugovor pa se mu ni zdel opravičen, češ, da človek pri »cesarskih« ne dela za denar, temuč za čast in patriotizem.
Najhujša muka za naju s prijateljem so bili dolgi večeri, ko sva potrpežljivo čakala na trdih slamnicah spanja. Preden pa je ta prišel, obiskale so naju podnevi skrite živalice. Nisva se toliko jezila nad njimi, saj živalice nimajo pameti, temuč le prirojen nagon za obstoj, pač pa sva izbruhnila marsikatero robato na rovaš Noetu, ki je vzel ta mrčes saboj v ladjo.
Prvi čas sva si s pušenjem preganjala dolgčas. Toda nekega večera pride vizitirat sobe nadporočnik, oduha dim cigaret, potipa mojo pipo na oknu ter naju zapiše k raportu, ker je po 9. uri pušenje v sobah prepovedano. Poveljnik stotnik pa je imel vendar toliko civilnih nazorov, da naju ni kaznoval, pač pa nama naročil, naj greva v bodoče po 9. uri kadit na — stranišče.
Vsako jutro se je moj muzikalični prijatelj hudoval nad »fovš« muziko, s katero je trobil hornist budnico. Trdil je, da je melodija tako lena in monotona, da človeka uspava, ne pa zbudi. Pritožiti pa se vsled tega vendar ni upal, pač pa je obljubil, da bo svoja patrijotična čustva izlil pri priliki v poskočnico ter jo posvetil za budnico svojemu domobranskemu polku.
Pozneje si je vendar premislil, ko je skusil, s kako slabo hvaležnostjo sprejemajo pri vojakih njegove dobrohotne nasvete. Imel je svoječasno za »abrihtarja« hudega »frajtarja«, ki ni poznal nemških členic. Zato je v enomer kričal »die Gewehr«. Prijatelj mu je hotel skazati svojo hvaležnost za velik trud ter ga nekega dne pokorno opozoril, da se vendar reče pravilno »das Gewehr«. Tu bi bili morali videti gospoda frajtarja v celi njegovi mogočnosti!
»Kaj«, se je zadrl nemški, »vi me hočete učiti! Civilisti lahko rečete ,der, die, das Gewehr', pri nas cesarskih pa bo tako, kakor jaz rečem! Verštanden?!«
Isti gospod »frajtar« je tudi prorokoval mojemu tovarišu žalostno resnico, da bo ostal doma, ako napoči vojska, ker je premalo — učen, dasi ima maturo.
Še enkrat je poskusil prijatelj V. svetovati, in sicer letos, ko smo morali vsa pisma in pošiljatve naslovljati na polk: »St. Peter in Unterkrain«.
Mirno je povedal, da omenjeni kraj ni na Dolenjskem, temuč na Notranjskem. Takoj mu je narednik pomolel pod nos »Regimentsbefehl«, češ, je že mogoče, da je Sv. Peter na Notranjskem, a »laut Regimentsbefehl« je za letos na Dolenjskem, in mir besedi!
Nekaj razvedrila je prišlo v naše enakomerno življenje, kadar je imel nadporočnik ob 10. uri »raport«. Tu smo slišali tako duhovite primere, da bi se človek razsolzil. V nedeljo zjutraj nam je na pr. zabičil, naj pazimo, da bo vsak snažen in čedno oblečen zapustil vojašnico ter ne bo morda nesel ven »par kilometrov dr… na ušesih«. Blagodejna vojaška fantazija, kako čudovito raztezaš ušesa!
Do devete ure sva čitala v skritem kotičku narodne restavracije »Slovenski Narod«, štela ure, a kadar nama je humor pošel, pokril sem svojo debelo in ogromno vojaško kapo in takoj je udaril prijatelj v neprisiljen smeh. Včasih pa sva tudi zapela potihoma, himna ki je sicer baje prepovedana: »Še mi se včas' postavljamo, ki vahtamo krompir«.