7 cofov za 1. maj
| ← Tisoč čolničkov | 7 cofov za 1. maj Zima Vrščaj Holy |
Zima Vrščaj Holy: Utrinek → |
| |||||||||
V šoli na robu našega mesta so bili pogumni otroci. Spomladanskega dopoldneva so se v odmoru na šolskem dvorišču zbrali prijatelji. Bilo jih je šest. Mihec, Aleš, Mojca, Cvetka, Jože in Matevž. Pekova Mojca je vzela iz torbice prepečenec ter ga razdelila. S slastjo so ga pojedli, ker je bilo takrat malo kruha. Potem je rekla Cvetka:
- Poslušajte, fantje in punce, čez nekaj dni bo prvi maj. Nekaj velikega moramo napraviti. Predlagajte.
Matevž se je takoj oglasil. - Kako bomo praznovali, je rekel, slovensko ne smemo peti, brez slovenske pesmi pa ni praznika.
- Bodi malo bolj korajžen, Matevž, se je posmehnila Cvetka. Pa napravimo kaj drugega, če ne moremo peti slovenskih pesmi.
- Kaj pa? je vprašal Aleš.
- Že vem, se je oglasil Jože in obraz mu je zasijal od zadovoljstva nad dobro mislijo. Vsakdo izmed nas naj po prazniku prinese sem na šolsko dvorišče po en črn cof!
Kaj je bilo s cofi? Kdo je imel črne cofe? Imeli so jih fašisti in so spadali k njihovi uniformi. S kape jim je visela dolga vrvica in na tej vrvici jim je bingljal po hrbtu velik cof, košat in črn kakor je bila črna vsa uniforma. Kadar so otroci videli bingljati te cofe, so jih kar prsti zasrbeli, da bi cofe odrezali. Toda kdo bi si to upal? Saj je bila vojna in fašisti bi jih zaprli v ječo.
Po tem drznem predlogu so bili nekaj trenutkov vsi tiho. Potem pa so se prijatelji oglasili vsi hkrati:
- Imeniten predlog!
- Vsak po en črn cof, sijajno!
- Pazimo, da nas kdo ne dobi s cofom v žepu, ker bi nas fašisti zaprli in tepli, je rekla Cvetka. Drugega maja se dobimo spet tu, na šolskem dvorišču.
To so bili pogumni otroci.
Dan pred prvim majem sta Matevž in Jože počasi stopala po ljubljanskih ulicah. Prežala sta na vse strani in očitno nekoga iskala.
- Tam gredo, je zašepetal Jože. Dva sta. Ravno prav. Skupaj hodita.
Tramvaj je tako ropotal mimo njiju, da je Matevž komaj ujel Jožetove besede.
- Se ti ne zdi, da je premalo gneče? je vprašal.
- Kar z menoj pojdi, je odločno rekel Jože. Levi je moj, desni pa tvoj. Približajva se jima in ko zakašljam, vzemi škarjice in š-k! Potem pa vsak na svojo stran. Da ne boš zbežal za menoj! Pojdi po tej ulici nazaj ali pa smukni v kakšno hišo. Jaz grem čez ulico, da se izgubim med avtomobili.
Pred njima sta z ošabnimi koraki stopala po pločniku dva fašista. Glasno in osorno sta govorila v svojem jeziku in po hrbtu sta jima z vrvice na kapi bingljala dva velika črna cofa, dva košata črna cofa.
- Nič ne bo, je rekel Matevž, je premalo ljudi. Začutila bi.
- Počakaj, kmalu bo priložnost, je zašepetal Jože. Kar lepo počasi za njima...
Po ulici je spet zaropotal stari tramvaj in zazvonil prav tedaj, ko je privozil mimo obeh dečkov. Malo naprej se je vozilo ustavilo in ljudje, ki so tam čakali, so vstopili. Vstopila sta tudi oba fašista.
- No, vidiš, zdaj pa imava, je rekel Jože. V tramvaj rineta.
- Za njima! Bova pa v tramvaju opravila, se je nenadoma odločil Matevž.
- Si znorel? V tramvaju! Jaz že ne! Drugo priložnost morava poiskati, je rekel Jože.
- Bom pa jaz, je rekel Matevž in skočil v tramvaj, ki se je pravkar premaknil. Matevž se je komaj zrinil vanj skozi gnečo, ki je bila pri vratih. Z očmi je iskal fašista, ki ju je videl vstopiti. Zagledal ju je na koncu vozila. Ljudje so se jima umikali, nihče se ju ni hotel dotikati. Dva fanta sta vstala in fašista sta sedla na izpraznjena sedeža.
- Kakšna zoprna gneča, je rekel v svojem jeziku prvi fašist. Kaj mora človek prenašati v tej deželi.
Imenitno, je rekel sam pri sebi Matevž. Prav predme sta sedla. Kot nalašč. Stal je za njima - sedela sta v zadnji vrsti - in njegova roka je bila od njunih cofov oddaljena samo za dve dobri dlani. Tramvaj je veselo zvonil in drdral, ljudje so polglasno govorili. Matevž pa si je ogledoval položaj in koval načrt. Srce mu je divjo razbijalo.
Najprej bom levega, potem desnega. Tik preden naslednjo postajo. prej ne smem, ker moram takoj zatem skočiti s tramvaja. Cofa odvržem skozi okno, za vsak primer, če bi fašista kaj začutila...
- Zdaj, Matevž, se izkaži... Še nikdar nisi napravil kaj velikega, kaj korajžnega. Cvetka se ti posmehuje, bodi bolj korajžen, Matevž, pravi. In tudi drugi te imajo za figovca. To težko prenašam. Zdaj, Matevž, je tvoj čas... Zdaj je priložnost. Dva cofa bom prinesel, drugi bodo imeli samo enega. Zdaj, Matevž, zdaj...
Eden od fašistov je počasi obrnil glavo in pogledal Matevža v obraz. Ali je kaj začutil? Matevža je v srcu zabodlo, toda z očmi ni trenil.
Še eno postajo se bom vozil z njima, da bom videl, če kaj slutita... Delal se je brezskrbnega in se trudil, da bi dal svojemu obrazu kar se da neumen izraz. Fašista sta spet začela pogovor. Druga postaja se bliža, Matevž, zdaj bo čas... vsak čas se bo tramvaj ustavil... ZDAJ! ŠK! ŠK!
Z bliskovito naglico je prerezal obe vrvici, na katerih sta s kape visela cofa, z drugim gibom pa je cofa zagnal skozi okno.
A-a-a-a-a-a! Globoko se je oddahnil. Posrečilo se je. Fašista nista ničesar začutila, tramvaj se je ustavil. Matevž se je spretno zmuznil med ljudmi in med prvimi skočil z vozila. Tekel je v smeri, iz katere je tramvaj privozil in se ustavil tam, kjer je s tramvaja odvrgel cofa. Spretno, kakor da se igra z zavrženim predmetom, je oba cofa nekajkrat brcnil sem in tja, da bi ne zbudil suma, potem pa ju je naglo pobral in spravil v žep.
Bilo je drugega maja.
- Ali ste prinesli cofe? je vprašala Cvetka.
- Imamo jih, so vsi odgovorili.
- Tudi ti, Matevž? je vprašal Jože.
- No, Matevž, si bil korajžen? je rekla Cvetka.
- Imam ga, je rekel Matevž.
- Pokažite cofe! je ukazala Cvetka.
V otroških rokah se je pokazalo sedem cofov. Samo za hip. Cofi so takoj spet izginili v žepih. Ni bilo varno razkazovati jih.
- Saj jih je sedem! je vzkiknila Cvetka. Kdo je prinesel dva?
- Jaz, je samozavestno rekel Matevž. Zdaj prihaja tvoj čas, Matevž, mu je pelo v srcu.
- Matevž? so vsi zateglo vprašali.
- Ti, da si prinesel dva? je rekla Cvetka. Ali ti jih je odrezal kdo drug? Povej!
- Sam sem ju odrezal, je ponosno rekel Matevž. V tramvaju. Še muknila nista, ko sem jima cofa odrezal.
- V tramvaju! Je kdo opazil? Imenitno! so vzkliknili otroci. Bili so navdušeni.
- Najbrž ne, ker sem cofa vrgel skozi okno in potem šel ponje.
- Matevž je glavni! Zdaj bo on naš komandir! Živel Matevž!
- Fantje in punce, kaj bomo zdaj s cofi, je rekel Matevž. Obdržali jih ne bomo. Če jih najdejo pri nas, nas zaprejo.
- Zažgimo jih, kaj bi drugrga z njimi, je predlagala Mojca.
- Jaz pa imam drug predlog, je rekel Matevž. Cofe jim vrnimo.
- Kaj?
- Kaj misliš?
- Kako, vrnimo?
- Tako, je rekel Matevž. Privežemo na cofe koščke lepenke in nanje napišimo: FAŠISTI, VRAČAMO VAM VAŠE COFE. IZGINITE, ODKODER STE PRIŠLI. TO JE NAŠA DOMOVINA, LJUBLJANSKI PIONIRJI.
- In kam obesimo to? je vprašala Cvetka.
- Na ograjo njihove kasarne.
- Imenitno, so rekli drugi. Težko pa bo.
- Fantje in punce, ste za predlog? je vprašala Cvetka.
- Smo.
- Potem pa pojdimo na delo. Samo, fantje in punce, priporočam previdnost, je rekla Cvetka. Kasarna je zelo zastražena.
Prijateljem se je dobro posrečila težka naloga, ki so si jo sami naložili, da bi proslavili prvi maj. Oprezno kakor mačke so se posamič približali ograji kasarne, kjer so prebivali fašisti. Za to je bilo treba velikega poguma, kajti po dvorišču se je sprehajal fašistični stražar. Matevžu je bilo najtežje, ker si je izbral tisti del ograje, kjer je hodil stražar. Da bi lahko obesil cofa na ograjo, je moral čakati na trenutek, ko mu sražar obrne hrbet.
Stražar se je z enakomernimi koraki bližal in oddaljeval. Kratke razdalje dela, lahko se prav tedaj obrne, ko bom obešal, si je mislil Matevž. Zato je nekaj hipov čakal.
Stražarjevi koraki so se bližali.
Tok. Tok. Tok.
Ne še zdaj, Matevž. Ne še. Ne še. Zdaj se bo obrnil. Ali se bo... Ali se ne bo... Ne bo se še... ne še, ne še. OBRNIL SE JE! PAZI! GLEDA ME! VIDI! Čez ulico moram, zasumil je...
Stražar se je z neko žensko zapletel v pogovor. Ah, kakšna sreča! ZDAJ, ZDAJ! ZDAJ OBESIM COF. ČE GA ZDAJ NE BOM, GA NE BOM NIKOLI, CVETKA! CVETKA! POGUMEN SEM! POGUMEN SEM! in obesil je dva cofa z napisom na ograjo, potem pa mirno odšel po ulici naprej, kakor da se ni zgodilo nič.
Na spodnjem koncu ulice je dohitel Cvetko. - Si obesila? je vprašal.
- Sem. In ti, si obesil?
- Tudi jaz sem obesil, oba cofa, Cvetka, je rekel Matevž in jo prijel za roko. Bilo mu je lepo pri srcu. In tudi Cvetki je bilo lepo. Mihec, Aleš, Mojca in Jože so tudi srečno obesili svoje cofe in odhiteli domov.
Fašisti cofov na ograji niso takoj opazili. Prej so jih opazili ljudje, ki so hodili tam mimo na delo. Obstali so in začudeni brali: FAŠISTI, VRAČAMO VAM VAŠE COFE. IZGINITE, ODKODER STE PRIŠLI. TO JE NAŠA DOMOVINA. LJUBLJANSKI PIONIRJI.
Ljudem se je dobro zdelo in v srcu jim je bilo toplo. Na obrazih so smeh zakrili, v sebi pa so rekli: kako je to lepo. Naši pogumni otroci. Zdaj pa vemo, da bo kmalu svoboda.
Ko pa so cofe s sporočilom pogumnih pionirjev odkrili fašisti, so besneli, kričali in iskali tiste, ki so ostali brez cofov, so jih pretepli in zasramovali. Odtlej so fašisti skrbno pazili na svoje kape in na svoje cofe. Nič več se niso počutili varne. Izogibali so se gneče, neradi so se vozili s tramvajem, neradi so hodili posamič in zlasti ponoči so hodili samo v skupinah. Bali so se.
Kmalu potem so prišli partizani in jih pregnali iz Ljubljane.