A. Pretnarjevih zbranih grafomanij 2. zvezčič

A. Pretnarjevih Zbranih grafomanij 2. zvezčič Tone Pretnar

Pretipkala Sabina Šolar.

Viri:	A. Pretnarjevih zbranih grafomanij 2. zvezčič.[1] Ur. Miran Hladnik. Ljubljana: [samozal.], 1983 [i. e. 1984]. Izšlo v Celovcu. 261 str. (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekaj generalij za bibliografe

1. snopič Grafomanij A. P., tiskan v 3. izdajah, je že pošel. 1. izdajo v 20 izvodih sta priskrbela avtor in urednik, 2. izdaja v več kot 20 izvodih se ima zahvaliti Ireni Popov-Novak, 3. izdaja pa se zahvaljuje Celovški univerzi, njenemu kseroksu, Klausu Detlefu Olofu in posrednici Marički Smolićevi, ki so poskrbeli za zadnjih dobrih 10 izvodov. Tudi tale izvod 2. snopiča je izšel v matici Koroški. Letnica dejanskega izida je 1984.

Urednikov uvod

Dragi prijatelji n znanci, drage čitateljice, dragi čitatelji. Kratek bom, najkrajši: Sklicujem se na uredniški koncept, zapisan na uvodnih straneh prvega snopiča. Le v malenkostih je uredba tega snopiča drugačna od prvega; grafomanstvo se pač razvija, znanost je dolžna spremljati njegov razvoj in se mu prilagajati. Tokrat smo mnenja, čeprav nismo literati, da naj poezija, pardon: grafomanija, govori sama zase. Je pametna, lepa in dobrodejna. Le največje šifre in uganke so opremljene z najnujnejšimi opombami. Žal se je kontekst nastanka pri marsikateri pozabil; naj grafoljub uživa v njeni znotrajtekstovnosti.

Lahko predrzno že trdimo, da grafomanstvo z drugim snopičem A. P. stopa v kolesje tradicije in legitimno sokroji domačo kulturno zgodovino. Premišljati je, kdaj in kako ustanoviti katedro za grafomanijo na ljubljanski filozofski fakulteti, da se zadosti vedno večjemu povpraševanju po vednosti in veščini grafomanstva. Sčasoma bi se katedra lahko razvila celo v nekakšno samostojno pesniško akademijo. Pa pustimo te stvari odprte prihodnosti. Smo pač šele v fazi bibliografskega evidentiranja gradiva. Zato še enkrat apeliramo na vse, ki kaj takega, kar tu nahajajo, po nemarnem skrivajo doma, da le-to čimprej dostavijo skrbnemu uredniku M. H. ne bomo konkretno poimenski, ker je poimensko navajanje grešnikov protisocialistično. Samo eno priporočamo kot urednik: berite in reklamirajte!

P. S. Avtor in urednik se na tem mestu zahvaljujeta Zbranemu delu Alojza Gradnika pri slovenskih klasikih, ki se ureja vzporedno z grafomanijami, za spodbude, koncept, ideje in potrditve, ki jih doživljata z njegove strani. Grafomanija ni osamljen pojav!

Za PZE za grafomanijo M. Hladnik l. r. (podpis)

Grafomanije 2: »Za nastanek se zahvaljujemo avtorju, uredniku, Mici Dernikovič, ki je pomagala pri tipkanju, M. Dolganu, dr., za duhovite opombe v svojem poglavju, M. Smolić, B. Herman in B. Pogorelec in še komu.

Moto

Sebi

Glasba v učilnico prihaja,
Rahlja mi mrtvega duha,
Antitalent še bolj razkraja
Figura semiotična.
Osnovna vaba grafomanu
Marskteremu je prazen stih,
A kdo bo to praznino branil
Nekoč, ko dober, čist in tih
Umre zadnji grafomanski stih.

Če se grafomanija

Če se grafomanija
po hodniku sprehaja,
se avtorefleksija
glasovom bralcev vdaja, vdaja.
In komu se verjame,
da vsak glas iz njene jame
z žlico veliko zajema
in všeč si sama je
in se razvnema
brez srama in brez mej.

Op.: Verzi so nastali tik po tiskovni konferenci ob 1. snopiču Zbranih grafomanij, 27. 12. 1982, ki se je vršila v restavraciji Slavija ob prisotnosti preko 30 lektorjev in drugih slavistov.

Posvetila grafomanu v zahvalo za poklonjeni Prvi snopič in v priporočilo drugega

Od Pakulanke za grafomana

Ti, ki bereš kriminalke

Ti, ki bereš kriminalke
in kremšnite ješ,
Orošeno čelo otiraš
s tonik-ginom,
Nosiš šop papirjev
in ogromno veš,
Čebelo kranjsko hraniš
in jo vtikaš v rimo –
Kroži naj hitreje
v tvojem telesu kri;
Usliši prošnjo našo –
šampanjec odpri!

Op.: Avtor posvetila je Alicja Pakulanka, o kateri letos vemo že več kot lani v uvodu in na 68. str. ZG (Zbranih grafomanij). Natančneje o njej na drugem mestu. Tudi verzi na naslednji strani so njeni.

Jaka fajna ta maszyna

Jaka fajna ta maszyna,
taka śliczna jak dziewczyna!
Piękna tak jak nasza Branka,
choć zielona – nie ma wianka.
Wianek pewnie gdzieś zgubiła,
ale cnoty nie straciła.
Cnoty jej pilnuje Madzia,
pewnie za nią się spowiada.
Za nią też choruje Hela,
ale – byle do wesela!
Do wesela się zagoi
wszystko! Tak jest, mili moi!
A jeżeli kto nie wierzy,
niech do Tončka zęby szczerzy.
Može Tonček mu wyjaśni,
co z poezji jest, co z baśni.
Może i ten wiersz przełoży,
albo go do kosza włoży ………

Od Barbke Suša

Lisička sem.
Lepotička?
O tem ni dvoma.
Zvita mi je pička.
Oh, in pevka ptica prepelica,
to je moja slast,
v vsako toplo gnezdo
vtaknem svojo past.

Opica sem,
blagajničarka živalskega vrta,
najrajši se rokujem z ljudmi
(ki so tako prijazni).
In kadar jih ni?
Pa pobiram drobtinice s prta.

Volkec
sem
in svet grizljam,
imam siv kožušček,
varen, topel plašček
(nič ne rečem)
in previdno – ljubek smrček
Čisto zase!
pa ostre zobke zraven,
te pa za druge
volkce – bratce.

Zajček sem,
s kot svila tankimi ušesci
za rejo in zakol.

Oči so ovalne,
motne in mirne,
posebno kadar fukam.

Medo sem,
že upokojeni partizan.
Lepo zaobljen je trebušček,
čez njega nosim osivel kožušček.
Pred menoj je vedno
polna skleda meda
in senilna žlica,
ki vedno bolj vanjo sega.

Op.: Zgornjih pet živalskih basni je Barbke Suše, gl. op. na str. 126 ZG I.

Velemir Gjurin: Vulgomanija

Misli, da je en poet:
hvali se v vseh smereh;
Tonček, kurčev grafoman,
Spizdil je, odšel je stran!!
Bogve, kje ta tič tiči,
skret papir v rokah drži,
verze kuje, z glavo miga…
To ni tone, to j' ostriga.

Vele j' mislu: z njim bom pil,
z njim bom čeveljčke rosil,
s tem polenom svet užil!
Na, odnesel ga je dan (ne noč),
Vele pije sam, izdan…

Velemir Gjurin: OP.: gl. ZG I.

Od Albince Lipovec

Tonček je kakor
sonček,
toplo nas greje
ima srček
brez meje.
al

Op.: Avtor je Albinca Lipovec, o njej vse najboljše že v ZG I, str. 12–20 idr.

Od seminaristov

Ti si nam res
dObri pastir
si Naš skrbni
čEbelar.

Ti nas hraniš,
ti nam nUdiš
sladke Pesmi
mili čaR.

TEbi gre
To
Naše petje,
zA iz
sRca
lJUbezni dar

Op.: Verze je sestavila seminarska skupina 1981 na SSKJL – izpopolnjevalci, ki jih je učitelj na koncu obdaril z akrostihi (ogledate si jih lahko v tem snopiču). Tu jih izrablja Klaus Detlef Olof v smislu naslova tega kapitla.

Tone Pretnar

(Op.: Ekskluzivna reportaža za dolenjski kulturni list)

Tki se, tki, grafomanija,
kot preproga vse pokrij,
V kič prelesten pozavijaj
vso gnilobo naših dni.
(Tone Pretnar)

Lanskega decembra je bila na Filozofski fakulteti nenavadna tiskovna konferenca – brez velikih predstavnikov tiska, kar na hodniku in brez obvezne »gospe«, ki bi s skodelicami kave dirjala gor in dol. Tudi knjiga je bila pravzaprav »knjiga« – Antona Pretnarja zbranih grafomanij prvi snopič, komentirana izdaja, uredil Miran Hladnik, Tržič-Kranj-Ljubljana-Krakow, 1982 – kajti na notranji strani platnic je tale pripis: »To je ilegalna nesubvencionirana samozaložniška izdaja. Da se izogne pravnemu zasledovanju, se mora odpovedati knjižnemu značaju in se je prisiljena sama razmnoževati …«

In ker je to prva knjiga grafomanij pri nas (nova smer v poeziji?), ker je Tone Pretnar tudi prvi, ki sam sebe imenuje grafomana, predstavimo grafomanijo tudi v našem časopisu. Zatakne pa se nam že takoj pri vprašanju, kaj to sploh je. Je grafoman človek obseden od kovanja stihov, za grafomanijo pa bi hoteli reči, da nastaja ob zelo različnih priložnostih, ki…, ne, ne… No vseeno bo boljše, če citiramo citat Pretnarjevega krakovskega pisma uredniku mag. Miranu Hladniku in urednikov komentar.

» '(…) grafomanija je firma, dobra in zanesljiva; dela za naročnika in zase. Izdelkov ne prodaja, tudi za pijačo ne, četudi je pijača zanjo dobra pogonska sila, včasih celo navdih. Grafomanija piše sebe s tem, da prepisuje površinski svet in takiste dogodke. Prav ji pridejo že narejene reči kot trohejski osmerec ali metafora, (pa sva že pri kranjcih in čebelah). Prav ji pridejo nauki, po katerih se ne ravna, jih pa glasi. Zato je grafomanija vedno aktualna. Morda tudi potrebna. (..)'

Nekaj komentarja: grafomanija je torej verzifikacija za bralca v prvi vrsti, ki jo neposredno naroči, zraven pa še tvorcu v veselje za nameček. Torej je nekakšna etološka književna vrsta, bi dejal Matjaž Kmecl. Odreka se izvirnosti in načelnosti, prisega na mimesis in aktualno uporabnost, torej je v svojem bistvu realistična. To so načela grafomanije. Ni se čuditi, če je večinoma drugačna kot tale opis, saj načelom načeloma ne sledi.«

Ko smo Toneta Pretnarja zaprosili za objavo grafomanij, nam je napisal tri o grafomanjenju, sami pa si drznemo objaviti še nekaj pesmi iz omenjene knjige.

mag. Tone Pretnar, rojen 9. 8. 1945 v Tržiču, asistent na FF (slovenska književnost), bil lektor za slovenski jezik v Gradcu, šest let na Poljskem (letos spet v Krakovu). Kot asistent se ukvarja predvsem z verzologijo, pomembno je tudi njegovo recenzentsko delo. Na Poljskem skupaj z E. Tokarzem izdal Slovenščino za Poljake.

Besede, za katere bo bralec po natančnem pregledu ugotovil, da niso citirane (prepisane od drugod) zapisala

Karmen Kenda

Karmen Kenda

Kaj menijo ljudje učeni,
Ali kar se samo jim zdi,
Resnično se dozdeva meni,
Me tudi večkrat opoji;
Enkrat me vžge, spet zamori
Nezmernost vseh grafomanij.

Op.: najbolj prijazna študentka na slavistiki; in še lepa povrhu. Njen fant je Marko Juvan, zelo obetaven znanstvenik.

Zagovor grafomanij

Ko besed okroglih zmanjka,
oglasi se grafoman;
nič na svetu zanj ni zanka:
božič, god in rojstni dan.
Grafomani brez prestanka,
kdor s tem darom je obdan:
Barbari, Elizabeti,
ki ji roden je Balkan,
po ukazu mora peti
Tone Pretnar, grafoman.

Toa se prikaski

Str. 22, rokopis,

Op.: Za obe faksimilirani pesmi dobite informacije pri avtorju Grafomanij. Urednik namreč njune identitete ne razbira. 

Str. 23, rokopis,

Grafomanova posvetila naslovljencem, v glavnem v prvi poklonjeni snopič

Božena

Balalajka je glasbilo,
Orgle so na tok, na meh.
Želje rasejo obilo;
Enkrat v jok in enkrat v smeh.
Nič na svetu ni iz niča,
A v niču pisec je obtičal!

julija 1983

Op.: Nastalo med glagolskim seminarskim predavanjem Janeza Zora, posvečeno Boženi Činkole, naši prijateljici iz Anglije.

Dragu

Da smo tu, je kriva Aša,
Res je dobro, res je prav,
Ampak dobrotljivost naša
Gre v cvet, v cvet je že pognal
Up sred vere in težav.

Up je alkohol, vera in težava pa je tisto, zaradi česar je alkohol.
Zraven Ljubljanice, v rožencvetni torek 1983.

Op.: Mišljen je Drago Jančar, s katerim smo pri Zlati ladjici sedeli grafoman, urednik, Aška Pomorska in Boris A. Novak. Govor je bil o prevajanju.

Janezu

Jasnoj lučjoj presvetli
Arhaično pisavo.
Njene smisle in poti
Enkràt za vselej v vrsto pravo
Zorov Janez uredi –
Urejeno nam zroči.

5. 7. 83 – Predavanje poslušaje^[2]

Klausu

Komentirana izdaja
Lajša grafomanu pot.
Agresivnost mu nagaja,
Usta pa hromi krohot.
Svinčnik – ne, to je črnilo! –
Ustvarja Klausu posvetilo.

2. 7. 1983

Op.: Klausu Detlefu Olofu.

Marjanu

Magister kadar dohtar rata,
Angelsko dobi perot,
Rajska se opdro mu vrata,
Je v časteh vsikdar, povsod.
Angelska perot mu rase,
Nobelovec bo čez čas(e).
Upaj! in osreči nas!

po kosilu v petek 1983

Op.: Mišljen je petek, 10. 6. po Znanosti mladini, in Marjan Dolgan.

Tinki

Tale knjiga sploh ni knjiga,
Išče v bralcu čisto branje,
Njen namen so lepe sanje,
Ko z neba zbor zvezd zamiga –
In je knjiga, ki ni knjiga.

Za razvedriti naslovnico (»delovni predsednik«) med branjem.

Op.: Verzi so nastali in bili podarjeni skup z ZG I med sobotnim popoldanskim predavanjem Alenke Glazerjeve na simpoziju SJLK 1983. Komu? Tinki Orožen.

Vladu

Vojskujejo se pravopisci,
Leže napake kakor molji,
A na stranišči
Dež pokopal
Ušel je smisel topi misli.

Op.: Naslovljenec je kasneje po spominu obnovil le toliko pesmi. Praznino naj bistri bralec sam zapolni. Rešitev lahko primerja leta 1984 s popolno varianto v ZG III. Vlado je Vlado Nartnik.

Zdzichu

Zvezda vzhaja in zahaja,
Dokler se še svet vrti;
Zvezda vzhaja in zahaja
In vrtenju konca ni.
Cesta pod nogami vstaja,
Hosta nog ne zadrži –
Up takoj jih osveži!

V trenutku, ko je vstopil (Zdzih)
1. 7. 83

Na razglednicah grafomanije

Skupspravili so vse papirje

Skupspravili so vse papirje
in šli na Poljsko fantje štirje.
sprejmite – kot veli navada –
pozdrav spod vavelskega grada.

Op.: Naslovnik je že pozabljen, če kdo verze prepozna za svoje, sporoči naj to javnosti in uredniku. Mišljeni so štirje: T. Pretnar, M. Hladnik, T. Perčič in R. Korošec, glej ustrezne opombe v ZG I, 39, 45 in 47 str. M. Hladnik je šel gor po meduniverzitetni izmenjavi in je predaval v Krakovu v Varšavi, z njim se je vračal po velikonočnih praznikih na delovno mesto T. Pretnar, Rajko je imel ravno čas iti zraven, T. Perčič pa je prav zato priložnost pripotoval iz Leipziga, kjer je kot slovenski lektor. Bilo je lepo, ogledali smo si tudi vavelski grad.

Prostor za vtise:

Iz domovine Norwida

Iz domovine Norwida
pozdravlja vas, predstojnica,
vesela naša druščina.

Če v Krakovu se kdo šopiri,
so to naduti Kranjci štiri.
Če v Krakovu se kdo smehlja,
je to od njih prijatel'ca.

Op.: Predstojnica je bila tedaj Tinka Orožen, ki smo jo družno izvolili v to funkcijo. Kranjci štiri (gl. op. na prejšnji strani); pod prijatel'co  je mišljena Ala Pakulanka, ki smo ji hvaležni za gostoljubje in domačnostno vzdušje.

Nasy Arcy Mistrzowie, jesteście jak zdrowie

Nasi Arcy Mistrzowie, jesteście jak zdrowie,
Jak trzeba was szanować, ten tylko się dowie,
Kto sam po obczyźnie błądzi,
Kogo świat surowo sądzi!
Wasi wielbiciele i nezniowie!

Op.: Razglednica je bila poslana šefom Paternuju, Zadravcu in Kmeclu. April 1983, nastali pa so verzi v znameniti krakovski gostilni.

Miha

Miha,
tukaj mrzel veter piha,
a nam grejejo srce
lepe poljske deklice.

Op.: Naslovljenec je Miha Bregant, študent, ki je zaslovel v Iredińskega komadu Spomenik, postavljen sebi, izreden igralec, doma iz Gorij pri Bledu. Lahko pa bi bil mišljen tudi Miha Javornik, recitator in režiser te iste igre, sošolec njegov.

Ljuba Tjaša

Ljuba Tjaša,
če po nas te kdo povpraša,
reci, da nam dobro gre,
ker na mizi konjak je.
Ampak le nekdo nam manjka,
to si ti – srčkana znanka.

Op.: Tjaša Miklič, dr., na PZE za romanistiko, ukvarja se s časotvornimi aspekti v italijanščini in slovenščini, grafomanova prijateljica, s katero se zelo rad pogovarja, tudi na njenem doktorskem zagovoru predlanskim.

Kdo vidva sta

Kdo vidva sta,
če kdo nas vpraša,
v en glas porečemo:
Dobrotnika sta naša!

Andrejka, kochanie, če kdo za tabo solze toči, vedi: to so moje oči
Alicja

Op.: Andreja Duhovnik-Antoni, tedaj pripravnica lektorica v 510, zdaj v Italiji pri svojem možu slovenščino poučujoča. Drugi naslovnik je Peter Weiss, pravkar diplomiran iz slovenščine, takrat nadomeščajoč Ljubinico Černivec v 510.

Bredi

Bo za Kranjce lepši vreme,
Raj od Prul do Šiške sem,
Encijan bo trosil seme,
Dokler da ne zmanjka krem
In drugačne industrije.

Op.: Verze je zadnje dni decembra 1982 prinesla Duška Primožič in povedala, da so nastali v času seminarja istega leta v gostilni pri Mačku, kjer so bili zapisani na bel servet z emblemom gostinsko podjetje Ljubljana. Pri ustvarjanju naj bi bili navzoči Miha Javornik, Miha Bregant, Aška Pomorska, Mare Juvan, Jeny Sraka in še kdo.
Pesem je uredniku dostopna v dveh verzijah. Druga se od objavljene razlikuje v koncu 3. verza (kreme) in v koncu 4. verza (medicine namesto industrije). Pod njimi je tam napisano še:

Ker ljudje kar naprej diplomirajo in je treba radost zaliti, Te pozdravljamo kot sledi

Žig na kartici kaže 29. ??. 82, na drugi strani pa je Trubarjeva slika s podpisanimi verzi (gl. nasl. str.).
Variante govore o tem, da je ljudstvo že vzelo grafomanijo za svojo in jo preoblikuje, kot je to pri ljudski poeziji v navadi.
Odveč je razlagati, da je bila odposlana na naslov Brede Pogorelec.

[Str. 43: Malešev portret Primoža Trubarja]

Bredi

Vʃim ʃlovenkam gnado inu
friʃhni luft, luʃht inu tu brumnu
inu poʃvetnu veʃʃselle razh Day

Bodi tebi, Breda, naročeno:
Razvedri naj dobra te zabava.
En čolnič, ki zdaj po morji plava,
Da zdi se, kot da išče pot zgubljeno:
Ima ti reči – Slava, slava, slava.

to je praznična zdravica (glej datum: 22. 7. 1983)!
tone, Klaus, Marija, ????

Dubrovnik, Knežev dvor 15. st.
Rector's Palace 15th c.
Rektorenpalast XV Jhdt.
Palais des Recteurs XVe s.

Op.: Isti naslovnik kot na prejšnji strani. Praznični datum je dan vstaje.

KRAKÓW, Wawel od strony Wisły.	Fot. Z. Zyburtowicz

Bredi Pogorelec

Besede same spletajo sonete:
Razkave sicer in prav neugledne;
Enkrat se zdi, da grešne so, nečedne.
Da so bile že stokrat vsaj zapete.
In drugič spet razkrivajo obete,
Postajajo peresa mojstra vredne,
Okrogle, zvonke, mile in vsevedne.
Genjalne in pripravne za sonete.
Okoli njih pa bralstvo plete mite,
Razgrinja nepotrebne drobnarije,
Elementari in rohni in vpije!
Lepo je gledati te srborite
Enkratnike, ki se na vse spoznajo,
Celo prihodnost vso v mezincu imajo.

Lep pozdrav! 15. 09. 1983

Kogar v tujini ne spregleda

Kogar v tujini ne spregleda spomin popotnik, ti si, Breda!

Draga breda, z zaczarowanej dorożki prejmi začarane pozdrave! Niko Tone Lep pozdrav Alicja Pakulanka

Kraków, 16. 5. 1983</poem>

Op.: Vsi imenovani so pozornemu bralcu že znani.

Pozdrav za Bredo z eno lepo prijazno besedo

Pozdrav za Bredo z eno lepo prijazno besedo,
Pozdrav za Eriko z eno lepo prijazno mislijo,
Pozdrav sprejmi še Tomaž, ki za besedo dobro misel imaš,
Pozdrav za Janeza, frišno obutega dohtarja.

Op.: Erika Kržišnik-Kolšek, gl. str. 28 in sl. v ZG I, Tomaž Sajovic, gl. str. 126 ibid., Janez Dular, novopečeni dr., tudi o njem je bilo že nekje pisano. Razglednica poslana verjetno 1983 iz Krakova.

Pozdravi

Pozdravi:
za mojco z zdravo pomladansko hojco
za evo s tihim ptičjim spevom
za lejlo z razcveteno breskovo vejo
za marka z bodico sončnega žarka
za jerneja z bršljanovo prejo
za našo tovarišico z gorskih potokov žuborečo govorico
za vsakega tresa – brez najmanjšega potresa
za vsako glavo – v največjo zabavo

Op.: Pozdravi so namenjeni družini Terseglav, v pesmi zametaforizirani v 'trese'. Naša tovarišica je njihova stara mama Amalija Seliškar, mati narava iz kranjske gimnazije. Gl. op. na str. 43 ZG I.

Sobota prva je za petkom

Sobota prva je za petkom, ta pošta pa je za našo Metko.

Za znamke je filatelija

Za znamke je filatelija.
Močnejša zver šibkejšo ubija.
Nemci so od tavšanja –
Boljši je, kdor bolje zna.

Op.: Gre za Metko Čuk ali Čukico, tudi o njej gl. ZG I.

V prostem času se kavsaj v rit

V prostem času se kavsaj v rit,
pri delu pa bodi potrpežljiv,
kakor kdo, ki ni življenja sit,
in ki omika rit iz kopriv.
To so cvetke naših njiv.
Velike njive orje traktor.
Traktor je domača žival.
Imamo ga v hlevu, v Krakovu
pa smo v bordelu.

Op.: Verzi so skupinsko delo spredaj imenovanih štirih Kranjcev, naslovnik pa Vele Gjurin (ZG I!)

Ljubezen bo vse odpustila

Ljubezen bo vse odpustila,
z njo jok tvoj prelije se v smeh,
ljubezen ti bo razložila
prevaro in laž in vsak greh.

Op.: Verzi niso izvirni, poslani so iz Krakova, aprila 1983 Lilijani, ljubici Toneta Perčiča, ki je bil prisoten pri pisanju. Pomagali naj bi razreševati zapleteno ljubavno razmerje, ki ga gojita imenovana.

Čas dobrave in čez lese

Čas dobrave in čez lese
pozdrav naj karta k vama nese,
ki shranita ga med spomine,
preden svežost ga ne mine!

Op.: Na Poljsko grede so bili auctor, ur. in Rajko lepo sprejeti in pogoščeni z enkratnim zajtrkom na Anzengruberici 69 v Celovcu, kjer prebivata deklici Marička Smolić in Jožica Čertov (o obeh gl. op. v ZG I). Tudi nazaj grede sta ur. in Rajko izkoristila njuno gostoljubje. Natančnejše informacije o tem dajeta prizadeta ustno.

Je na Poljskem moker mraz

Je na Poljskem moker mraz,
Oster veter, letni čas.
Žvižga vlak in teče reka
In vse bolj skromna je obleka.
Cvet na vejo je pripet
A sonce ga ne hodi gret.

Op.: O Jožici Čertov ne bomo tu nič pisali; ona je pesnica, ki bo prišla v večnost, to pa so grafomanije kratkega diha. Samo kakšen aspiriran medmet naj se nam ob misli nanjo iz pers izvije: ah!

Miran bere referatek

Miran bere referatek,
ki ni dolg in ki ni kratek.
Ala pa potem razpravlja
in na slavje se pripravlja:
tam smo zbrali se po vrsti,
Marija, Rajko, moji prsti,
ki to zgodbo pišejo
in jo tako podpišejo,
kakor fant, ki z nami je,
ugani njegovo ime.
Tone

Op.: Naslovnik je Albinca Lipovec (gl. ZG I). Vsi drugi so znani, razen Marije, ki je Dąbrowska, in fanta, ki ga je treba uganiti in je Tone Perčič.

Kar sami smo odšli v goré

Kar sami smo odšli v goré
brez naše drage Marice.

Z zasneženih dol gora

Z zasneženih dol gora
Te pozdravlja vnukinja,
in vsi, ki so tukaj z njo,
Vas pozdravljajo srčno!

Op.: Naslovnika prvega dvostišja je ur. pozabil, druga kitica je bila poslana na Pot v Bitnje Jožetu Hladniku, ur. očetu, kot vnukinja je mišljena Mojca Hladnik, ur. hči. Kraj nastanka: Kofce, datum: prve dni po silvestru, prisotni: avtor, ur., nj. žena in hči, Mimica Dernikovič.

Morda bo pošta ta prišla

Morda bo pošta ta prišla,
še preden bomo mi doma.
Če prej v ljubljani bomo mi,
boš morala počakati
še kakšen tedenček sanjav
na tale cartani pozdrav.

Op.: Kraj nastanka Krakov, datum: april 1983, prisotni že prej imenovani štirje, naslovnik pozabljen.

Čez morje in čez ocean

Čez morje in čez ocean
vsi kličemo ti: »Dober dan!«
Zabava slajša bi bila,
če tudi ti bi sem prišla.

Ko smo se v Krakovu sešli

Ko smo se v Krakovu sešli,
smo se na Tebe spomnili.
Kjer stolp je zdaj, je rotovž stal,
od tod pošiljamo pozdrav.

Op.: Velja isto kot na strani prej. 

France Pibernik

Francetom se te čase pišejo soneti,
Razveseljuje z njimi jih vesela družba,
A če grozi nam čez Ljubelj okužba,
Nam iskra domovinska srca neti.
Cesarji so pri nas že davno preživeti.
Esteti pa so še pri vincu zmeraj v čisli,
Poetov, zmernih rimarjev obrazi kisli
Igračk in hecov nočejo nam razodeti.
Bilo nekoč je pevcem naročeno
Enkrat za vselej opraviti z oblastjo,
Rešiti pred uradniško pošastjo
Narode, ki so na Balkanu zbrani
In jim podoknico zapeti eno,
Ker niso le ljudje, ker so Slovani.

---
---
A vsakič, ko grozi nam čez Ljubelj okužba
Nam iskra domovinska z žarom srca neti,
---
---
Poetov – bore rimarjev – obrazi kisli
---
Bilo nekoč je brumnim pevcem naročeno
Enkrat za vse večne čase opraviti z oblastjo
Rešiti pred požrešno uradniško pošastjo
Narode složne, ki so na Balkanu zbrani
In jim zasvirati podoknico vzneseno,
Ker niso le narodi, so predvsem Slovani.

Op.: V varianti so enajsterci spremenjeni v trinajsterce, kar lepo dokumentira grafomanov ustvarjalni postopek in njegove oblikovalne dileme. Druge okoliščine nastanka soneta Francetu Piberniku, mojstru pesniku iz Kranja, o njem gl. Leksikon Slovenska književnost. Včasih ga je srečati na Švabičevi 3 v Ljubljani, kamor prihaja na kosilo k Terseglavovim.

Helgi

Hrast se ugane in hrib,
Erazem pa skrije se v jamo.
Lepe pozdrave ta hip
Gorsko pero tebi znano
Iskro spisuje na kartico Kranjsko.

Miran Slavko
Mira
Mojca Tone
Mimica

PLANINSKI DOM NA KOFCAH (1505 m)

10. 1. 1983

Helgi Glušičevi

Hodili pevci so nekoč po sveti.
Eni na sever, drugi proti vzhodi;
Lenobno moja lira k Lehom hodi,
Genljivo brejo izpod nje soneti.
In strune ne prenehajo zveneti:
Glase se in trepečejo povsodi,
Luč vžigajo med ljudstvi in narodi,
Up sejejo med dvomi in obeti.
Še eno kavo bova spila z Zdzichom
In eno vzvišeno besedo rekla
Človeštvu, ki postaja vse bolj tiho,
Enotno v noči, ki ga je zatekla.
Verjameva, da dan ga vzdrami davi
In sklepava: s prisrčnimi pozdravi!

18. 9. 1983 Zdzisław Darasz Tone

Helgi

Hlad odšel je v tuje kraje,
Ena Visla motna teče,
Lena je in skozi gaje
Gibka kakor zmaj šepeče
Iskro misel: »Tu ni svaje!«

En lep pokonferenčen in že skoraj avgustovski pozdrav!

Krakov, 22. majnika 1983

Andreja, Zvonka, Tone

Op.: Na sliki je portret dzewcynk w czerwonej sukience.

Hladnikom

Sledečih 5 strani je namenjeno ur. oz. njegovi družini. Prva razglednica je že v naslovu markirana: Kranj (na trdni skali), 22. 8. 1983. A. v podpisih je Alicja Pakulanka, v sanjah poljubovani Marko je najbrž Marko Terseglav, gl. ustrezno mesto, Zvonka je Tonetova sestra, Slavko pa Slavko Krabonja, tudi o njem je bilo že pisano, njegovi družini pa je namenjena šesta razglednica od tu dalje. Na Ohridu je imela druščina svoje počitnice, avtor pa je bil tam napol službeno kot lektor. 
Op. k 2. pesmi: 22. julij je dan borca, Marija je Marička Smolić, Klaus pa je Olof. V naslovu se je zgodila namerna napaka, namenjena je razglednica Hladilnikom.
Akrostihi na štirih straneh od tu dalje so bili poslani iz Krakova 3. marca 1983.
Op. k zadnji razglednici  iz cikla Hladnikom: referat je bil prebran tam okoli 15. apr. 1983 in tudi razglednica odposlana iz Krakova tega dne. Podpisan je urednik, poleg njega pa še vsi, ki so prisostvovali njegovemu nastopu pred krakovskimi jugolovenisti, naslovnik je urednikova družina.

Hladnikom

Hiše so tu tipične,
Lastovke tu gnezdijo,
Ampak lepše kakor vse
Dražestno je jezero.
In se tu učimo mi,
Kaj je prav in kaj prav ni:
O jeziku in kulturi
Mislimo ob vsaki uri.

Temu pa lahko sploh ne verjamete! Garantirano! A.

V Ohridu je lepše kot v Zadru, sanjala pa sem Markota in ne tebe.
Ljubček Alicja
Tone, Zvonka, Slavko

Hladnikom

Hladi nam burja rit in pleče,
Lasje igrajo kakor strune,
A gnojnica iz hiš v morje teče,
Da plavalca morje peče
Noter v dušo in oči.
In bi ga kar v trebuh sunil,
Kdor je tole reč izumil
O nesnagi in o morju;
Misel, zdrkni po obzorju –
Naj živijo Hladniki!

Tole je čestitka za 22. julij

Tone, Marija, Klaus
23. 7. 83, Dubrovnik

Po Przyjacioł Mojcy, Miry & Mirana HLADNIKÓW

Folklor krakowski. Bronowickie wesele – wyjazd do ślubu. Zespół Pieśni i Tańca »Krakowiacy«. fot. A Chmielewski

Hladnikom

Hodi tukaj zgodovina,
Let je tristo že minilo –
Ampak ni se pozabilo,
Da je v Dona vi obilo
Nekristjanov potonilo.
In zato nam v razvedrilo
Kraków, Jana in Marylo
Oživlja z dražestno idilo!
Manjka le kozarec vina…

Midva sva še zmerja na dopustu!
En lep zgodovinski pozdrav

10091983 Alicja & Tone

Mojci, Miri Miranu

Medena deklica bi rada
Oblak z roko z neba sklatila,
Jelena v mišnico ulovila,
Cesté v naprstnik zapodila
In svet na krožnik skotalila.

Mesto ne odteka z Vislo
In z letali ne potuje:
Radostno je zdaj, zdaj kislo
Imenitno mesto tuje.

Mizerija – to je solata
Iz svežih kumar s smetano,
Revnemu je jed bogata,
Aristokrat pa viha nos.
Nauk tak je: da lopata
Učenemu ni nikdar kos.

Danes zjutraj Miran mlad

Danes zjutraj Miran mlad
je prebral lep referat.
Potolažil Alo je,
da brati kriminalke gre
in ljubezenske romane,
ki od njih srce se vname.
Potem vsi skupaj smo odšli,
kjer se fabula godi
vsake grošne pisarije,
ki tudi na Poljskem klije.
Čaj po poljsko je herbata,
rešetkam pa se reče krata.

Pesem mi je po naročilu spesnil Tonček in sem mu zato dolžen en šnops. Vajin mož in oče.

Krabonjevim

Krakov, kjer je stal, stoji,
Reka skozenj žubori,
A nad reko stari grad
Beli se sred velih trat.
Od takrat ko hrabri Jan
Na Dunaju je Turke zmagal,
Je tristo let že in kak dan,
Ej, veselí se Poljska draga;
Veličastvene parade
In godbe narodne armade
Mu čast bi izkazale rade!

Tone, Alicja
ha-ha-ha
15. okt. 83 /v resnici: sept./

Mimici

Metulji so nebo prekrili
In okitili oblake.
Mir v ljudi so naselili
In jih skrbi rešili vsake.
Ceste v senco so zavili
In dolge krajšali korake.

Krakov, 3. marca 1983

Op.: Naslovnik je Mimica Dernikovič, tudi na naslednji razglednici.

Mimici

Minilo ni še tu poletje
In dosti kratek je rokav.
Mokro dehti pod oknom cvetje
In vpleta se Ti v lep pozdrav.
Celo z Alicjo Zdzich tu spet je:
In klanjata se Ti do tal.
Tone
Ala
Zdzislaw

Krakov, 15. 9. 1983

Niku Ježu

Na žalost: nisva se dobila
In ode Rozki v čast zložila.
Kar je preveč, je res preveč –
Urednik bil je čisto preč!
Jaz rekel bi: v opravičilo
Enkratno bova besedilo
Že napisala, kot velja:
Upam, da prej ne umrjeva!

15. 9. 1983 Tone, Zdzisław
Kraków Darasz

Op.: Res samo najnujnejša opomba: Rozka iz pesmi na prejšnji str. je Rozka Štefanova, znamenita polonistka, s katero T. P. in naslovnik Niko Jež, s katerim avtor sedi skupaj v isti kancelariji 211, nekaj skupaj podvzemata v zvezi s poljsko in slovensko literaturo. Med drugimi je podpisan Zdzisław Darasz (tudi že na razglednici prej); o njem gl. pogl. kasneje.

Rosani

Reka skozi noč šumi,
Oblači se nebosklon.
Sama deklica sloni,
A čisto sama vendar ni.
Njo zavaja mlad markiz,
Išči, deklica, zaklon.

Op.: Poslano iz Krakova v mesecu aprilu Rosani Čop, ki lektoruje v Parizu in je velika dama, komunikujoča s francosko rojalistično smetano. Eden od njih, kasneje v privatnem pogovoru z urednikom sicer zatajen smetanec, je omenjen v predzadnjem verzu.

Sweetheart

Srček dražestno gori,
Wilhelm se u Lenoro v grob
Enkrat s konjem vred spusti,
Enkrat konja ukrade pop.
To so ljubke sweetharti,
Hrepene po nežnosti.
Ena nežnost dosti, ah –
A še tista sama zase
Raje se ob vodi pase.
[Angel se skoz mrak smeji:]
To so ljubke sweetharti.

Op.: Gl. str. 56 ZG I.

Špeli

Šest ljudi tja v gore sili
Peta pa sedi doma
Elegantna vsa in v svili
Liszta na klavir igra
In pri sebi se smehlja.

Op.: Naslovnica je Špela (Elizabeta ali Beti, tudi lahko Liza ali Lizika) Kink, naša kolegica, poučujoča srednješolsko mladino na nič več poljanski gimnaziji. Gl. tudi ustrezna pogl. v ZG I.

Poslano s Kofc, 6. 1. 83.

Vladotu

V daljno ogrsko deželo
Lep naj roma naš pozdrav,
Alin glas zveni veselo,
'Da bi ti kar dih zastal.
Obudi nam na poletje
Topel in svetal spomin,
Upanje in dvome z njim.

Op.: Poslano iz Krakova v aprilu Ladotu Nartniku, kolegu in lektorju, ki je trenutno po milosti vseslovenske policije še v Budimpešti. Enkrat bi zaslužil samostojno poglavje v ZG! Ala je Ala Pakula, ki Ladota rada draži.

Akrostihi

Skupaj s sledečim ciklom seminarskih posvetil z dne 18. julija 1981 je urednik dobil tole pismo z dne 25. 1. 1982:

Presenečeni! Evo ti še mau grafomanij da boš meu za u drugo zbirko, če bo in če boš nucau. Zdi se mi, da je biu u naši skupini tudi krešimir Nemec, pa nisem ziher __________ Drugač pa delam na tvojih prevodih, ko bom fertik pridem z uso kramo u Lublano Lep pozdrau podšribani Klaus

Dešifrirajmo ga: Klaus Detlef Olof, Celovec.

Ireni

Izlivajo studenci se v potoke.
Reke v morja ali v jezera.
Evropa je drugačna za otroke
Novega – kot pravimo – sveta.
Irena je od tam doma.

Irena Mislej
Skopska 6
61 000 Ljubljana

Francu

Fant je videl rožo čudotvorno.
Res, tako nekoč je pel poet.
A z meglico – včasih neprozorno –
Njega pesem je prikril naš svet.
Ceni njeni pa ni nič zaškodil:
Up, ki v nji je, še nam čustva vodi!

Franc Dakskobler
Via Lago Ascianghi 2 †
Padova

Jole

Jegliči so rumeni cveti.
Očitno kaj pomenijo!
Ljudem, ki znajo v ta pomen verjeti,
Enkrat samo zacvetejo.

Jole Namor
Povšetova 16
61 000 Ljubljana

Jožici

Jezero šumi ji v govorici.
Otok čutiš, kadar zamolči.
Žeja jo po lepem, po resnici
In naravnost v srž književnosti.
Cesta k nji se vije skozi red
In urejen pogled na svet.

Jožica Tschertou (Čertov)
A-9020 Klagenfurt
Anzengruberstraße 47

Klari

Kakor bogovom nektar prija,
Ljudem zaprija dobra kapljica.
»A kaj nam morejo,« nas združi melodija,
Razposajena, drobna pesmica
In nam odkrije skrit pomen sveta.

Klara Gorjan
V. le XX Settembre 100
Gorica/Gorizia

Klausu

Kadar se iz krede ven barok cedi,
»Lej ga,« se takoj zalotiš, »grafomana«,
Ampak zdi se, da med modrimi ljudmi
Učinkuje slano tudi sol neslana.
S to soljo nikdar ne presoliš jedi,
Ust zaradi nje ne bo zapekla rana.

Klaus Detlef OLOF Universität für
A-9201 Krumpendorf Bildungswissenchaften,
Berthastraße 47 Institut für Slavistik
A-9010 Klagenfurt

Mariji

Molk v besedo modro zna preliti,
A besedo vliti v modri molk,
Razumeti dobro, skrbno razložiti
In zgostiti rek, še tako dolg.
Jasno misli. V vato ne zavija
In ne zapleta. Taka je Marija.

Maria Gyetvai
Damjanich u. 18
1213 Budapest

Nadji

Na sivem Krasu brinjevka.
Adria neskončna modra lisa.
Dal ta svet nekoč je pesnika:
Jokal je s ptico, z morjem vriskal.
In tudi v Vas je ta pokrajina.

Nadja Pahor-Verri
V. le Miramare 25
34135 Trst/Trieste

Patriciji

Pesem se nikoli ne postara.
Avtor v nji je večno mlad.
Tudi če nas kdaj občutek vara,
Res je, da bi s pesmijo vsak rad
Izigral ujetost v čas.
Cilj je jasen zanj, za nas.
In zato še v naši mrzli dobi
Jasno je, da se prevajati spodobi
In dokazati, da se pesem ne postara.

Patrizia Raveggi
Ulica Franca Mlakarja 32
61000 Ljubljana

Silvi

Stvar je marsikdaj neznansko druga.
In v drugačnosti neznanski je njen čar in mik.
Leporečnik vešč iz nje takoj nastruga
Vojsko tretjih prispodob, četrtih slik.
Izmed njih je vsaka spet neznansko druga.

Silvia di Dio Macedonio
C. so Verdi 69, Gorica/Gorizia

Urzsuli

Usta zvonko zažarijo,
Razpuste se v med besed.
Sam vdrem v njeno melodijo
Zmeraj novo. In ko spet
Usta zvonko zažarijo,
Lepih vzamem pest besed
In ji dam grafomanijo.

Urszula Kowalska
ul. Ostrógorska 33, m. 316
41 200 Sosnowiec

---

Adi Muhi Vidovič

Anapest je, kadar dvigne Ana pest,
Drevored je, če teži nad revo red,
Izglajuje podzavest si pot za vest,
Minaret je, kadar dela Mina red.
Urugvaj je, kadar se znebi vrag vaj,
Hrope papagaj, če trebi papa gaj.
Islam je tedaj, če v slamnici ni slam.
Vodenar je v bistvu kletev od denar.
In paravan je sukno, da gre para vanj.
Dober gospodar naj bo za gospo dar.
Ogledalo v prid je ženskam oglje dalo.
Vodo grafoman bo skrbno zlival v odo
In bo vmešal sodo v vsako kapljo sodo,
Če mu nabodalo vžitka ne bo dalo.

Op.: Na te stihe je T. P. res lahko ponosen. Podnaslovil jih je z »En skladbenu-besedozlagateljn Kontradizertacjon v tih verznih glideh za to uže akrostihirano doktoreso od enih samu malu mejn učenih tovaršov«.
Poklonjeni so bili napisani v za uspešni, čeprav dramatični zagovor podarjeno knjižico, v katero so bili podpisani mladi slavisti razen Veleta Gjurina, ki pa je vsled svojega položaja in zvez z imenovano tako ali tako moral zanjo kupiti poseben dar. Ur. žal. ni bil ne na zagovoru, v katerem sta med protagonisti nastopila tudi Jože Toporišič in Breda Pogorelec, ne na večerji s pijačo, na katero je Ada pozorno mladino nekaj dni kasneje povabila. Zato ne moremo poročati o drobnih zanimivostih tega doktorata. Naj ustno to stori pesnik.

Albinci

A si videla marelo,
Lepa je kot deklica.
Bolj ko se drži veselo
In se stiska pod marelo,
Naj se slajše nam smehlja.
Ceste bele so in ravne
In fotografije slavne.

Tu pa so kar tri marele za izletnike vesele.

Op.: Predloga verzom je bila fotografija, posneta na vseslavistični ekskurziji Po Kekčevih sledeh, v Pehtinem kraljestvu, ki se je ob udeležbi 7. ljudi vršila v deževnem vremenu Za Ak. Na sliki je Albinca z modro marelo. O teh tradicionalnih ekskurzijah v ZG I!

Pesnik in prevajalka

Gane, Ala

(Alicji Pakulanki in Ganetu Todorovskemu)

Golem človek, nežna žena,
Angel taa, toj e ģavol,
No pišuvaat tie dvajca
Edna ljuta poezija.
Ala samo parodira,
Lele, onoa što piše
Arcipoetot čičko Gane.

Op.: Od tod dalje sega obsežen korpus Ali Pakulanki – Pakuli ali Drakulanki, kakor ji pravimo študentje – posvečenih verzov. Nastali so največ na seminarju na Ohridu poleti 1983, nekateri so tudi starejši, prepisani iz njene spominske knjige na Śliski 96 v Krakovu od urednika, ali tudi nastale drugod. Na to bo sproti opozarjano.

Imenu je ime ime

(Alicji Pakulanki)

Ajda rožnato cvete,
Laske spleta si dekle,
Išče v njih čebela med,
Cesar piše nov dekret,
Jajca se povsod draže,
Imenu je ime ime.

Izgon lirike iz književnosti

(Alicji Pakulanki)

Pride prava lepotica.
»Ali je že kava?« vpraša,
Ko toplo poserje ptica
Ušesa, nos, prst grafomana.
Lirika je že izgnana
Iz književnosti in naša
Notranja grafomanija
Kol spet s kolom izpodbija
In si s pudrom šminka lica.

Op.: Bilo je pripovedovano, da je grafomana na Ohridu res posral ptič, kar je sprožilo njegovo verzifikatorsko žilo.

Za naukata na literatura

(Na Alicja Pakulanka)

Aspekti i tehniki,
Literaturata ja činaat,
A toa ne e moja vina.

Avtentičnite vidovi
Literaturata ja pravaat,
A toa e patče kon slava.
Anton Janez lubi klisze,
Lubi Puchatka, inne misle
I dla Alicji bzdury pisze.

Zvezdi Alicji Pakulanki

Zvezde gledajo z neba,
Vejo, kam vsak tir peljá.
Ena se zgubi v nebo,
Zračno zlomi tračnico,
Druga pade na zemljo
In se vsrka v Alico.
Ampak čisti grafoman
Laskati se bralki mora.
In vse to ni zanj pokora:
Cesta je, ki ni zaman –
Jasno k zvezdicam drži
In ena izmed njih si ti!
Prv pat e ubav zbor,
A poubava si ti:
Ko se sonce pomladi,
Uspava sapica te z gor.
Luč, ki v srcu ti gori
In je nič ne pogasi,
Naj vse sence prepodi,
Ki v ljudeh ostrijo spor
In delajo iz njih zveri.

O aspektu, času in ljubezni

(Alicji Pakulanki)

Aspekt je včasih časotvoren,
Ljubezen je aspekt in čas,
In če si v paradigmi vzoren,
Cel čas ti bo cvetel obraz.
Ime bo tvoje v vseh slovarjih,
Jahrbuchih, pratkah, koledarjih
In še nagrobniku v okras.

Kaj je za kaj

(Alicji Pakulanki)

Aluminij za nakit,
Luč za sobo razsvetlit,
Iskra za peket kopit,
Cipa za nastavljat rit,
Jajca so za posolit,
Alkohol pa za popit.

Ali, Heli, haha

Angielski w astracH mieszka stracH
Annilska w rzecE plạsa falA
Ludzieburzạ Ludziow dacH
Iskra płameń żartkI od świezcki oddalA

Ali

Angelčki čez zvezdnato nebo
Lej, kot netopirji letajo
In kot kamni z neba padajo.

23. junija 76
Alicji za lepo uro!

Cepelija prihaja

Cepelija prihaja,
beži, draga Ala!

Ktera koga je zaklala?
Vladota. Pakuła Ala!

Predzadnja prebrana pesem (to je op. k tej pesmi) je izmojstrila trojni akrostih: ALI HELI HAHA. Verzi so napisani na okrogli škatli od kofeta, hranjeni na Śliski 96 v Krakovu.

Zadnja dva verza zadnje pesmi govorita o relaciji Vlado Nartnik – naslovnica, ki uredniku ni bil izdatneje pojasnen.

Anica Cedilnik

Anica oz. Anči sledeče pesmi je Cedilnik, zdaj poročena z Markom in z njim otroka imejoča, stihi pa so na njen račun nastali verjetno na kakem jugoslovanskem seminarju, kjer sta se po službeni dolžnosti srečala z avtorjem. Tudi v tem času nastali njej namenjeni neakrostihirani verzi se nahajajo na kasnejšem mestu.

Argentina brez srebra

Argentina brez srebra
Noje kliče v beli zrak.
Če si noj, če si srebro,
Išči Anči, tvoja bo!

4. 7. 197?

Anici

Angelček zobe si čisti.
Nekaj ga v zobeh tišči.
Isti zob, zob zmeraj isti
Cel dan angelčka boli.
In si čisti zob in čisti.

Malo zemljepisa za Anico C.

Cigan podi se križem svet.
Eskim vkovan je v večni led.
Danec zlit je s posteljo.
Irec sprt je z Anglijo.
Lah se prdeca boji.
Nemec trga svet z zobmi.
Indijanec ves je rdeč.
Kašuba ni na svetu več.

Aška Pomorska

Aški

Ali se nebo svetli,
Šola v ognju plameni,
Ko otročadi Miran mlad
Iskri prebira referat?

Aśce

Aby pisać grafomanię,
Świat należy w świat przewrócić,
Co jest prawdạ, to nie kłamnie
Ej, o co tu więc się kłócić.

Aški

Avtor in naslov sta škrata.
Škrata take sta zvrsti,
Ki sta Jožetu polbrata
In z njima Aško zamori.

Aśka

Autor, tytul sạ świniami,
Świniami tego rodzaju,
Które – zlituj się nad nami –
Aśce nie dajạ do raju!

Aška

Ampak to je »Glas« za Aško,
Šepeta preko sveta:
»Kranjci so brez pralnih praškov,
Aška pa magistrica!«

Aška

Ale to jest »Głas« dla Asi,
Śmiech, śpiew jego są motorem:
»Kamy brak po sklepach naszych,
Ale ona - już doktorem!«

11. nov. 83
Lidija Gačnik, Miran, Niko, Rajko, Tone, Erika

Aška predstoječih treh strani je Pomorska, Joanna, ki ima v Varšavi v predmestju svoje stanovanje. Izkoristili so ga popotniki Pretnar, Perčič, Korošec in Hladnik na svojem znanstvenem osvajalnem pohodu, združenim s turizmom, v aprilu 1983. Jedli so gobe in pili vino. V prvi izmed njih so spet verzi na urednikov referat, ki so ga poslušale tudi lepe Aškine študentke. Aška namreč uči Poljakinje slovenščine.

Drugi dve kitici sta nastali ob Aškinem zagovoru magistrske naloge nekaj mesecev kasneje (Jože je tu Koruza, član zagovorne komisije). Po zagovoru je šla druščina na tretjem listu podpisanih oseb z Aško na Nebotičnik in ji ob sladoledu poklonila Šalamunov Glas.

Atanasu učitelju

Anapest rodi poeta,
Trohej pa s pesnikom umre,
Amfibrah se v daktil vpleta,
Nibelung iz jamba vre.
Angelsko se čuje petje,
Spev je pevcu razodetje,
Up in dvom iz njega vre.
V verze stiska se srce.
Abeceda je premalo:
Nič ni le iz nje pognalo.
Genij jezik prepoji:
Ep in liriko rodi.
Leposlovje ne pozna
Ostrih znanstvenih meja,
V njem vsak drobec je ujet,
Uročen v kristalni svet.

Op.: Mogoče grafomanov učitelj – lektor makedonščine na seminarju v Makedoniji l. 1983?

Biznisfrend

(Na Živko Čingo)

Beše ednaš eden biznis
I beše isto eden frend.
Za niv može da se reče
Nekoj ubav, sladok zbor.
Imaš evo taa zemja
Sè što nema vo drug svet.
Falime ja taa zemlja:
Rodi za nas plod i cvet:
Eden biznis, eden frend.
Nosim egi v naši srca –
Delii od naše vreme
Spaģaat v literatura.

Op.: Čas nastanka – avgust 83, kraj: Makedonija.

Boris Kryštufek

Biolog miši glavico
Odkuhava v slanem kropu
Reže ude ji, ledvico
In vse mišjake že je skopil.
Srce ostane nestrohnjeno
In z marelo prebodeno.

Knjiga piše o sesalcih
Relativno znanstveno.
Ypsilona ni pri Kranjcih,
Še brez njega radi mro.
Tale knjiga bralca v glavo
Ustreli s cirilico,
Francu smo poslal' zabavo,
Enkratno epistolo:
Knjiga piše o sesalcih.

Op.: Boris Kryštufek je urednikov gimnazijski sošolec, nekdaj velik stalinist, zdaj pa goreč biolog, poznavalec malih sesalcev: miši, netopirjev itd. Verzi so napisani na ruskih knjigah na to temo, njemu kupljenih v Varšavi in poklonjenih mu doma.

Borisu

Boljše čase bo doživel
Otročiček tvoj, Bog daj,
Raje bo – kot ti – popival
Indijski in ruski čaj.
Sonce k lipi nas preganja,
Upa ljudstvo, ljudstvo sanja.

V torek popoldne sredi rožnega cveta 1983

Op.: Boris tu pa je A. Novak, ne biolog, ampak pesnik slovenski, znamenit sonetist. Ima leto in pol starega otročka, ki se mu tu žele lepi časi. Verzi so nastali v druščini Aške (gl. nasl. str.!)  

Borisu

Bog nas gleda skozi špranj:
Oče, sin in sveti duh,
Raj je že od nas odstranjen
In kri rešnja in napuh.
Smo kot rože osamele
Usahlè vse brez marele!

Nadalj. op.: Pomorske, urednika, Draga Jančarja, žene B. A.-ja in otroka njega, ki so se zaradi nekih prevodov po sili slučajev našli pri Zlati ladjici. Pesnikoma (B. A. in Jančarju) sta bila ob ti priliki poklonjena izvoda ZG I in nemudoma opremljena z akrostihoma. Eden je tu zgoraj, drugi pa na ustreznejšem mestu.

Bratstvo

Bela barva je veselje,
Rjava barva – revna prst.
Ano Janez kdaj zapelje.
Taka je slovenska zvrst.
Srček dela tikataka,
Toda punce fant ne čaka.
Vrh gore svetal stoji,
'O bratstvu skalam govori.

Op.: Nastalo na posvetovanju lektorjev v Makedoniji, poleti 1983.

Bredi

Bajeslovje v žganju plava,
Reši marsikak zaplet.
Ena modra storí glava,
Da je bolj vesel izlet.
In takoj vsak ve, čigava je ta glava in klepet.

Op.: Breda Pogorelec, isto tako na nasl. str., čas in okoliščine nastanka pozabljene.

Bredi

Boj se noče bojevati,
Res pa noče biti res,
Enkrat naj bo vsakokrati,
Dež naj splakne drevored
In vso to učeno zmes.

Op.: Na doktorskem zagovoru Ade Muhe, okt. 1983.

Nowe szaty

(Do Iwana Dorowskiego)

Deszcz i chmury, wszelkie wpływy
Oczy, serca nasze palą.
Rzeki płyną w oceany,
Oceany żrą odpływy.
Wodę leje nasz Dorowski –
Sprawnie, rzekłbym, wręcz fachowo.
Kierunki powszechnie znane
Ingeruje w szatę nową.

Eriki

Ena rožnata gospa
Rabi čašico žganja.
In bo pila žganjce, pila,
Kri bo z žganjcem poživila
In si razmaknila krila.

Op.: Na doktorskem zagovoru Ade Muha, nov. 11. 1983.

Naslovnik  je Erika K&K, mama male Mice in žena pesnika, kritika in pisca učbenikov Petra.

Frančku

Fura Franček simpozjon
Ravnoj in smeloj rokoj,
A slavistov cel miljon
Nosi pak-papir s seboj.
Čakaj, da naslednje leto,
K' se bo simpozjon obetal,
Utrguješ jed pogreto.

Op.: Franc (Franček) Zadravec, predsednik simpozija SJLK 1. 1983. Priložnost: zaključno rajanje v nedeljo, 3. jul. 1983. Naslovnik je urednikov nadrejeni, urednik stanuje v njegovi sobi.

Gospej

Gor prišedšim romarjem
Odpre v iskren nasmeh srce.
Skuha kavo in za vse
Pripravi ljubezniv sprejem.
Eho je kakor odmev.
Junak bo še semkaj prišel!

Op.: Z gospo je mišljena prof. Marija Žagar, urednikova gimnazijska tovarišica. Verzi so bili napisani na poklonjeno ji bomboniero (ki se  je kasneje brezkoristno stopila) o priliki obiska v uskovniškem vikendu. Uredniku in avtorju poklanja stare in dragocene knjige, za kar sta ji dolžna še marsikateri verz.

Za Irina

Ima sladok ruski akcent,
Race se pomoš pri govor.
Ima revnost vo prašanja,
No problemi ima so člen,
Ama sekoj ja razbira.

Op.: Ohrid 83?

Janez(k)u Dularju

Jedrnatost čednost je pisanja,
A ni zmeraj čednost jedrnata.
Nekdo v tej deželi vzorno sanja
Enotna jedra, ki jih druži zlata
Zavest o »skupnostosti« in se vanja
(Kdo ve zakaj) zaganja z vedrom blata
Ušivcev kranjskih vzvišenost robata,
Dreka in tuli, preprečuje znanja
Učenih centralistov izza Sotle,
Ljudi, ki vejo, kaj je omejenost –
A kaj, ko njihove so glave votle,
Razumarska kali iz njih narejenost,
Jezi se sama nase in na druge:
Usluge pa ostajajo usluge.

Op.: Jeseni 1983, najbrž že kar septembra, če ne še prej, je zagovarjal svojo dizertacijo tudi Janez Dular, mož Alenke Šivic-Dular (gl. ustrezne opombe v ZG I). Grafomana na zagovoru ni bilo, pač pa en čas urednik. Tudi mu nismo za uspeh ničesar podarili, ker se razen grafomana pri takih stvareh nihče ne znajde. Zato je nekaj kasneje, ko so ob zagovoru Ade Muhe te zadeve stopile nepreklicno v (slabo) (za)vest, padla odločitev, da je tudi Janezu treba kaj dati. In so bili napisani ti verzi. Koincidirajo z vrhuncem vročekrvne debate o »jedrnem« ilirizmu, ki je letos 1983 razvnel strasti, in zato stihi nikakor… razvnel strasti, zato so tudi stihi obarvani z njo.

Joži

Judje križali so Krista,
Onečastili Boga,
Že od takrat je nečista
Izobrazba judovska.

Op.: Joža Primožič, dipl. slav., ki se rada oblači kot za na tenis v belo, iščoča stalne zaposlitve, sicer pa nadomeščajoča delavke na porodniškem dopustu. Ali bo šla v Bukarešto za lektorico? Bog ve!

P. S. Doma je z Iga, Ižanka torej.

Joži Mahniču

Jeznoritost iz plebana naredi hudiča,
Ogenj ji telo in materinstvo liže,
Žal so to že zastarele viže,
In vsegà ne da izvesti se iz niča.
Maha Mahnič mah na mah pisarja,
A pisar je mrtev in ne ugovarja.
Hrib, ki zgane se v vihar, ne jenja.
Nič ostane nič, pa naj se še tako napenja
In naj telovadi, pada in se vzpenja,
Črtu ne bo zraslo kerubinsko perje,
Ugani, bralec ljubi, kdo ga tukaj serje!

Op.: J. Mahnič je bil predsedujoči simpozija o Ivanu Preglju v SM okt. 83. Tudi sam je tedaj imel referat in nanj merijo verzi.

Kaji

Kajo Ksenija je rodila,
Ajaj, spančkaj, srček naš!
Je druščina pod Lipo pila
In pojil jo je Tomaž.

Kaji

Ko se otrok na svet rodi,
Angel zvezdico prižge,
Jezersko dno posrebri
In ljudem odpre srce.

Op.: Kaja je novorojeni otrok zakoncev Sajovic, Tomaža in Ksenije. Čakali so ga od srede oktobra do prvih dni novembra 1983, zdaj pa je tu, zdravo, veselo in požrešno in čaka svojega prvega rojstnega dneva.

Lektorji

Lipa je drevo in čaj,
Evropo je požrl zmaj,
Kanada je rodna prst,
Trupla gledajo iz krst,
Oljka in golobji kljun,
Računalo in račun
Je, kar daje se na pot
Iz brezna birokratskih zmot.

Op.: Nastalo na lektorskem, vsejugoslovanskem sestanku v Makedoniji, poleti 1983. Tu se je imelo zvedeti, da za 30 lektorjev skrbi 27 komisij plus policija. Lektorji morajo biti kulturni ambasadorji, vohuni in učitelji jezika končno, za ničkaj ambasadorske plače. Zato molčimo, da ne postane/j/mo jezni. O lektorjih tudi med epomanijami v ZG I.

Lenčka

Lije rajska govorica
Enostavno nam v srce.
Nosi v sebi zrak kot ptice,
Če čez morje dvigne se,
Ko prekruta je resnica.
Ali če je mrtva že.

Poslušaje mojstrovo predavanje se manu proprio podpisuje Graf&man

Junija 1983 točno o poldne

Op.: Lenčka Logar-Pleško, knjižničarka, je naslovnik. Gl. ZG I.

Ljubici

Lep gospod spregovori,
Jasen jezik je njegov,
Ust se patina drži,
Blesk v očeh je star in nov.
Igra se začela je,
Cel svet že pripravljen zre
In uspava lektorje.

Op.: Ohrid, 26. 8. 1983, dopoldne. Ljubica je Ljubica Černivec, tajnica SSJLK. Lani je bila v Ameriki, zato v ZG I nima izrecno sebi posvečene pesmi, zato pa tu vsaj dve. Živi v sobi 510, kjer se dobi kava, čaj ali kaj močnejšega. Starca vozi čez leto nabirat gobe, včasih pa se oglasi tudi pri nas in prinese cunje za otroka. Prim. tudi s priložnostnimi op. v ZG I.

Ljuba

Lej jo, malega človeka,
Jej in pij in nosi vino,
Upaj, pij in spi(j) edino;
Boš ponos za domovino,
A se z njo ne opotekaj.

Op.: Naslovnik je isti kot prej, povod nastanku je že omenjena zaključna zabava simpozija SJLK 1983 nekje na Dolenjskem.

Malini Schmidt Snoj

Malomarnost je napaka
Avtoritativnih mas:
Laske v spiritus namaka
In obrajta en sam las.
Niso Židje kleli Krista
In Marksa čas naš ne črti,
Samo da bi ostala ista
Celota božje večnosti.
Hodimo vsak svoja pota,
Mimo nas izginja čas,
Iz časa se brezčasje mota,
Dokler se zateguje pas.
To je pa že drugi špas:
Srne rima se s srebrne,
Nikelj pa se od srebra
Ostro loči; čas se vrne –
Je bil res ves čas doma?

Op.: V nov. 83 je akrostišna dama doktorirala na FF. Pol ure prej jo je bilo še videti v krznu in s pesnikom, po katerem se zdaj piše, nekolikanj žilčno na hodniku. Ur. na zagovoru ni bil. Je pač minil še en zagovor.

Pod kapom

(Manfredu Jänichnu)

Marka oblači se v teater,
Antimarks vedri pod kapom.
Noč prebili smo pod slapom
Fukarij in jebemater.
Res lepo razpravlja Babić –
Enkrat res o knjižnem delu.
Drugi govori veselo,
Upajoč, da moč je v slabih.

Op.: Jänichen je predstojnik slavistike v vzh. Berlinu. V imenu sorojakov veliko potuje po raznih simpozijih in seminarjih, tu spoznava privlačna dekleta, dela reklamo za Marksa in socializem. 

Marički

Merkaj se, merkaj, Smolićka:
Angelček pride dol z neba,
Rajsko Ti glorijo pripne
In druge zlate pankelce.
Če se boš z njimi kinčala,
Kadar boš k prvi maši šla,
Igra bo – ekspresionistična!

2. 7. 1983

Op.: Vsaka opomba bi samo pomazala ta cartani tekst, mogoče le to: gre za Maričko Smoličevo (gl. tudi na drugih mestih teh in ZG I).

Marti

Mljet požira Boršnik Marjo,
Alpe pa Zaplotnika,
Raj je ovenčan z zlato zarjo,
Tone pa je grafoman
In napiše eno stran.

Op.: Marta je nova slavistična moč na oddelku, stažistka, pa kmalu že asistentka pri Tinki Orožnovi. Posvetilo je dobila 14. 6. 83 ob nekem prijaznem pitju v kolodvorski restavraciji  v veseli družbi, kjer je bil urednik žal odsoten. Omenjenega Nejca Zaplotnika je dejansko požrla Himalaja oz. azijske gore, ampak to ne gre v rimo.

Metki

Metka sejo zamudi,
En poljub zato dobi.
Temu, ki pa točen je,
Krč naj brž črevo predre
In ga v sveti raj zapre.

Op.: Ohrid, 26. 8. 1983, dopoldne.

Metka je Metka Zobec, lektorica na Češkem trenutno. Kdo ji je dal poljub, uredniku ni bilo pojasnjeno.

Mici

Mica hodi zgodaj spat
In dojenček hodi z njo.
Celo noč ji boža vrat
In jo brca iz nogó.

Op.: Mica je otrok Erike K&K (gl. op. v ZG I) in Petra Kolška, pesnika, kritika in učbeničarja slovenskega. Grafoman je bil enkrat jeseni 1983 pri njih za Bežigradom na obisku, kjer se mu je mdr. Povedalo, kakšen otrok da to je, ki ima lutko za živo. Naj se E. in P. še malo razmnožita, da bo imela Mica družbo!

Vodstvu Miranu

Vrh solnca solncov cela čeda
Oblačí in v mrak zapreda
Delovnega ljudstva duh.
Stopi, Miran, iz nereda,
Tvoja zveže naj beseda
Vsako smet v krepak poduk!
Utrjuje in krepi
Mnogih ukov naj vezi!
Iskra misel, išči pot,
Romaj v skrit gorenjski kot
Abecede se učit,
Nič ne jest in moker bit,
Upat in vir uka pit!

Miranu Hladniku

Misel se v sonet oblači,
In v sonetni tej maniri
Radosti se in šopiri,
A k naslovniku korači.
Ni ta hoja kašelj mačji:
Ustrahujejo jo štirje
Hladni, topli letni časi.
Lej, da z njimi se pomiri
Angelska grafomanija,
Da sonet se razšopiri
Nežno v skrajšani maniri
In se vanj vse pozavija:
Krača, kača, volja, smola,
Up, moč in oblast ohola.

Miri Hladnikovi

Majski hrošči vse poletje
Iščejo zavetje v polju.
Rajski vrt v zemljo pripet je
In odpira se vesolju.
Hrošč je zmeraj dobre volje;
Lazi, če pretežek let je;
Abel včasih Kajna kolje,
Duh njegov zato preklet je.
Naj se sonetomanija
Izmaknè sonetomanu,
Kadar hrošče v raj zavija,
Osle v kajzarje oblači,
Vlači k znanemu neznano
In je sličen jari kači.

Op.: Blok verzov, posvečenih uredniku oz. njegovim bližnjim začenja zafrkljivka na račun njegovega vodenja ekskurzije za 1. letnik, ki je vodila prav na veliki petek, spomladi 1983, od Kamnika do Tržiča. Res je bilo vsega preveč, vede in vode, ampak drugič bo boljše. Podrobnosti s te ekskurzije niso za javnost, posredujeta pa jih ustno ob vsakem času morebitnim interesentom avtor in ur.

Drugi sonet je kaligrafično zapisan v uredniku od avtorja po vrnitvi s Poljske poklonjeni notes s Stančikom v tolčeni pločevini na platnicah. Tretji sonetni, namreč verzi, so zapisani v miniaturnem blokcu, poklonjenem ob isti priložnosti ur. ženi.

Miranu

Misli Miran Mirno Misel
Išče iskra iskro v igli.
Riše rekla ročne rise,
Ajda daje snov za misel.
Noč je noči črn nesmisel,
Up za up je vinček kisel.

Op.: Nastalo najbrž spomladi 1983 v Krakovu, najbrž tudi verzi na naslednji strani. Čigava misel je umazana, se kljub očitnemu dejstvu, da so verzi nastali ob urednikovem referatu, ne bomo spraševali. Ker gre tudi za umazana usta.

Miran

Misel je umazana,
Iz usta namazana je ušla.
Realizem jo prizna,
Ampak ne romantika.
Norma je premagana.

Miran

Moc było mnożyć przykłady
Interpretować, kłamstwo, prawdą,
Raczej w wódenzce szukać rady,
Angażować się w sprawy dawne
Nikomu miłe, ale sprawne.

Miri

Majska deklica prišla
In bila je ugrabljena.
Razbojnik bil je jako fin,
Ime mu je Franc Jakopin.

(Miri Šorgo Novak)

Za seminar SJLK 1983.

Štiri štirivrstičnice za Nado

(Nadi Gašić)

1
NEKOČ JE NADA POMENILA UP,
Ampak že davno Nada žensko je ime.
Dama, ki vodi moškega iz zgub
In ki z razkošjem polni mu srce.

2
NAZAJ PRIHAJAJO NEKDANJI ČASI,
A sinonimi vedno še veljajo,
Doklèr da ne umrjejo človeški glasi,
Imena vedno še pomen imajo.

3
NOCOJ BO MESEC SPET VISOK,
A višje bodo zvezdice,
Danes bo lep neba obok,
A lepše bodo pesmice.

4
NOČ JE DERIVAT OD NOČE,
A nos je derivat od nosi,
Derivat od rok je vroče
In prosó je derivat od prosi.

Rajku

Raj kot zemeljski vrtič
Aspektira nežne ptice:
Jabolka so kot potice,
Kot klobasa pa je vic,
Uj! že jemlje svet hudič.

Op.: Mišljen je Rajko Korošec, ambiciozni in perspektivni slovenist, dve leti mlajši od urednika, pa še vedno izogibajoč se vojaščini (vsled trebušnih težav), pisec učbenikov slovenski mladini, kritik pri KL in strokovnjak za simboliko imen. Bil je z nami v Krakovu, kjer so nastali ti verzi.

Rajko

Res nebo je ognjeno že,
Ampak šole ne požge.
Je pa dialektika,
Kakršno kič prozi da.
O Barbara operjena!

Rajko

Raj przewrócić w raj by trzeba,
Aby prawda prawdạ była,
Jej piekła groza, wielkość nieba
Każdemu noc by razjaśniła.
O, kłamstwa, prawdy moc i siła!

Roza

Raj ima ako ima pekol,
Ogledalo se tie dvajce,
Za lektoratite bi tekol:
»A skoraj ni ujel še zajca!«

Roza

Raj ima ako ima pekol:
Ogledalo se tie dvete,
Za lektoratite bi rekol:
»Ah, kakov tatko, takvo dete!«

Op.: Akrostih je najbrž nenameren. Resda pravimo Rosani Čop včasih tudi Roza, vendar tu verjetno ni mišljena ona, druge Roze pa ne poznam. Kraj: Makedonija 1983, kar velja tudi za verze na nasl. str.

Up v prevod Zenita

(Savi Babiću)

Slava je Slovanom dana,
Ampak le na posodo,
Veličina nezravnana
Imenuje ljudstvo to.
Brani ga neskončna sila,
A samo, če zanjo ve,
Brani ga jezerska vila
In oplaja mu srce.
Čas je za prenovo mita,
Upanje v prerod zenita.

Slava

Srce sprašuje slavo, ali sme
Ljubiti drugo slavo, ino zve:
Ak je ta slava bolga žita,
Več s sočnim genijem prelita
Ak je sijajna, ji ljubezen gre.

Op.: Naslovnik je Slava Pevec, študentka plavolaska iz bližine Rogaške, kofetarica pri SSJLK, včasih v šali poimenovana tudi Lojzka ali Alojzija (Luiza). Bili smo skupaj v kavarni Slon zgoraj na kofetu. Slava je obenem geslo lektorskega društva v ustanavljanju. To pa je že druga zgodba.

Terseglavom

Treba reči bo »Adijo«,
Ej, adijo za slovo:
Reči z voljo in skrbjo,
Se zahvaliti za to
Enkratno in sploh druščino.
Glave črnce bolijo,
Lase si belci farbajo.
Ampak slajše mi donijo
Veliki zvoni trnovski –
Onesnaženi s poezijo
Mrak veseli dan skazí!

Lahko bi bilo bolj domiselno (kar se akrostiha tiče)
Junija 83 Tone

Op.: Po nekem obisku na Švabićevi 3.

Tinki

Tista, ki molči kraljevsko
In posluša brez besede,
Naj navdihne žilo pevsko,
Ko se mota že in mede
In jo reši strašne zmede.

Op.: Na doktorskem zagovoru Ade Muhe, okt. 1983.

Naslovnica je Martina Orožen, dr., predstojnica oddelka.

Tone

To ne paše v naše špase:
Osel oslu gleda v rit,
Nemci pa so za pobit
Enkrat za vse večne čase!

Op.: Tone Perčič, ki je pripotoval z vlakom iz Leipziga v Krakov, da bi se srečal s pesnikom, urednikom in Rajkom – Rajmundom. O njem je obsežneje na drugih mestih v ZG I in v ZG II. Verzi na nasl. str. se poigravajo s soimenjaštvom avtorja in naslovnika.

Toneta

Tam zadaj pa sedita dva.
Osvaja ju ta pravljica.
Njena bistvena lastnost
Eksaktnost, volja in prostost
Tam zadaj pa sedita dva,
A to je druga pravljica.

Tone

Trzeba dodawać,
Odejmovać,
Na głowie stawać.
Egzystować.

Tone

Trga besedilo misel,
Ogenj trga suhi les,
Nič na svetu ni nesmisel:
En je umen, en čez les.

Op.: Tone who?
Nastalo na Ohridu 1983.

Tonetu Perčiču

Tukaj so te nagradili,
Ozemljili tvoja krila,
Niso pa ti omejili
Epsko-estetskega profila.
Tukaj jemljejo nagrade
Umetniki ali ljudje,
Po katerih zlate nade
Epski umetniki goje.
Resnica se ob svet zaganja,
Če bila bi rada res.
In obličje si zaslanja,
Če oblast poseže vmes.
Up je zanjo brez peres.

Bolj mrzlega listognoja 1983

Zadnji verz se je v prvi redakciji glasil: (Učenjak pa je čez les.)

Prvi nagrajenec

Ponosni smo, da ravno ti si prvi
Romanopisec s slavnostno nagrado.
Vesolje te imelo bo bolj rado
In manj bridko te bodo žrli črvi.

Ne zrase konj samo ob slami, mrvi,
Ampak junak mu vinca da v naslado.
Gore prestavljata, ko jutro mlado
Razliva moč po njuni čisti krvi.

Adijo, morje bolečin in zlobe!
Jasni se vreme, sonce Kranjcem sije
Enakonočje mile poezije.

Nebesno dno prestvarja v prispodobe
Enakonočje tvojega pisanja
Celoti Novo Videnje Iz-Sanja.

Na str. 47 ZG I je natančnejša opomba, kdo to Tone Perčič, ki ima enake kratice kot grafoman, je. Obe pesmi na prejšnjih dveh listih sta bili spodbujeni s člankom Sejemski vrvež: nagrajenci, zbor knjigotržcev, novosti, ki je bil objavljen v Delu, četrtek 17. nov. 1983, v katerem smo nahajali tudi Perčičevo ime. Dobil je namreč nagrado sejma za najboljši prvenec, objavljen v zadnjih dveh letih in je celo prvi v seriji teh nagrajencev, ki hočejo postati tradicionalno nagrajeni.

Toporišič

Trdo pada glas navzdol,
Ostro se navzgor pomika.
Prva reč je zobobol,
Osnovna pri vsem pa je pika.
Rojeva se diskusija
In vsakdo reči kaj ima.
Šibka točka tega spora
In priznanstvena pokora
Čakati odveze mora.

Op.: Na doktorskem zagovoru Ade Vidovič-Muhe, 11. nov. 1983. To je bil Martinov petek, zato urednika na zagovoru ni bilo. Bil je od Litije do Čateža, kjer so preizkušali, kako novo vino pust dan prežene.

Viktorju

Vriskaj, Viktor, čez livade
In privriskaj dni pomladne.
Ko privriskal boš pomlad,
Te bo vsak Poljak imel rad.
O, bo rekel, ti si fant,
Rodoljub, ne prevarant,
Je ime ti Viktor Darasz –
Up razdajaš, dvome šparaš.

Vikiju

Vlaki vozijo po svetu
In ladje orjejo vodó:
Ko se svetu boš posvetil
In te svet posvetil bo,
Jasnih dni brez vsakih zmot,
Upa Bog ti daj na pot.

Op.: Viktor je Zdzichov sin, pameten in vzgojen, kakor smo se lahko prepričali na dveh večerjah, na katere smo bili prijazno in nepozabno povabljeni k Daraszevim v Krakovu. Zdzich je predstojnik katoviške slavistike in zelo kultiviran človek.

Zdenka

Zdenka liže sladoled,
Da Tone kar požira sline,
Ej, takšne dela mu skomine
Njen tribarvni sladoled!
Ko pa prosi zanj, koj zve:
»A boš že lizal, a drugje!«

Op.: Dogodek je bil resničen. Kraj dogajanja in istočasno pesmi, ki naj bi potolažila jezno Zdenko, medic. sestro, je avtobus Kr-Tržič, čas pa pozne večerne ure poletja 1983.

Zori Tavčar Rebula

Zdaj je manekenka slavna,
O, v visoki družbi glavna.
Rada hodi med ljudi
In zna intrigirati.
To je manekenka slavna,
Ampak v vsaki državi glavna:
Vedno najbolj pravi ima,
Če kaj zna, če nič ne zna.
Ampak manekenki slavni,
Resni, v vsaki družbi glavni,
Rasi, ras rožmarin,
En deviški drag spomin!
Bodi vedno svež, zelen,
Uporaben mož jeklen,
Ljubi manekenko slavno
In v eliti najbolj glavno!

Ki je mene ena popevka obsedla in se tebe ena gospa lotila.

Op.: Na simpoziju v čast 100-letnice rojstva Ivana Preglja v SM, 27. okt. 83, sta sodelovala tudi avtor in urednik. Referat slednjega je vzbudil strupeno reakcijo zamejske gospe, ki ji je le-ta žaljivo rekel kar tovarišica – Zore Tavčar, por. Rebule, pesnice in pisateljeve žene slovenske, zaradi česar je ur. upravičeno bil prizadet. Šlo je za ali proti klerikalizmu, tretje možnosti gospa ni videla ali hotela doumeti. T. P. pa je istega dne ali dan poprej na avtobusu Tržič-Ljubljana v zgodnjih jutranjih urah prvič zaslišal popevko o manekenki, ki ga je za naslednje dni spravila v dobro voljo, čeprav je bil na simpoziju med ozmerjanimi 'tehnologi' tudi on sam. Oba motiva: popevke in lepo oblečene gospe Rebula, sta se v pričujočih verzih zlila v neločljivo celoto.

Monografije ali Dolganoljubje

Ljubljana, 24. vinotoka 83 Spoštovani gospod urednik Zbranih del slavnega pesnika Tončka iz Tržiča!

Prejšnji teden ste me počastili z novico, da pripravljate novi snopič nam vsem tako dragocenega pesnika. Ker je dotični gospod zložil tudi meni nekaj divnokrasnih prigodnic, ob katerih postane vedno rosno moje oko, Vam jih pošiljam v prepisu in fotokopijah, da bi dobili vsaj približen vtisek o stihih, katerih ortografičnost sega v davno minulost in tako še dviga njihovo krasoto. Dodal sem jim nekaj opomb, ki bistveno dopolnjujejo ozadje njihovega nastanka. Upam, da Vam bo to olajšalo delo, saj niste bili – žal – nikoli navzoči v slovesnih trenutkih, ko so se slavnemu pesniku utrinjale na brezmadežni papir v različnih lokalih in ob različnih božjih kapljicah.

Pridružujem se nepregledni množici, ki željno pričakuje izid novega snopiča Zbranih del, in Vas pozdravljam. Takisto povejte slavnemu pesniku, ko boste občevali z njim Marjan

Dolganu

Dostojevski je že rajnik,
Opel vozi vsak bedak,
Leto je že preč in majnik
Gole veje dviga v zrak.
Atlantida spi pod ledom,
Noč zvezde rodi nad Bledom.
Uro si nariši s kredo.

29. 12. 1981

Pripis slavnega pesnika: »Pisanje je spremljal tudi: Miran« - mišljen je seveda gospod Hladnik, skrbni urednik pesnikovih umotvorov.
Opomba obdarovanca: pergodnica s posvetilom je nastala v trenutkih navdiha, ki ga je pospešila – kot bi dejali Indijanci – ognjena voda v prednovoletno dišečem lokalu Pri roži – seveda ne na Gorenjskem, ampak v stari Ljubljani.

Monistu

Monistu: My serzhnu se ueselymo

My ʃerzhnu ʃe ueʃelymo
Od tiga novga dohtarja.
Novumu pero shelimo
In lebesne 's dna ʃerza.
Solnze ʃejenej perjasnu,
Taja nej ʃe led ʃolzá,
Up nej ʃhe ʃerze ima.

Miha Miran Tomaž Tone

Nebutyzhnek, 10. 6. 1983

Op.: M. D.: Posvetilo na prvi strani Strniševe antologije Vesolje, ki so mi jo podarili podpisani slavistični mušketirji in seveda njihova prijazna sobojevnica »sredi male terase, sredi male Ljubljane, kjer bi dosegel Krim z roko, blizu sonca in modrega neba.«

Op. ur.: Zakaj podarili? V čast nove peke, novospečenega doktorja, ki je ista oseba kot akrostihirani. Zakaj 'Monistu' in ne Marjanu? Da se grafomanija ne bi ponavljala in zaradi značilne besedice »mona«, ki jo kot dobrodušno zmerljivko v primorskem stilu (gorenjsko bi to pomenilo 'pizda') pogosto, zlasti v družbi grafomana in ur. uporablja prizadeti. Akrostih 'solistu' na nasl. str. je sinonimna asociacija drugega pomena besede monist, ki pa s prizadetim tudi ni brez vsake zveze. O drugih, globljih asociativnih zvezah z imenom in značajem zgoraj imenovanega le še ustno.

Solistu

Solistu: So vesolia nu vesolie

So veʃolia nu veʃolie,
Od svesdá nebu bliʃhi,
Lunin ʃij sna doʃti bolie
Israsit, kar ʃerze boly.
Soro pyje ʃorszko polie,
Tiʃo pyje Donava,
Uʃta pa naʃmeh ima!

Op. M. D.: Posvetilo na zadnji strani omenjene Strniševe antologije.
Op. ur.: O Solistu gl. op. v ZG I, str. 114. Zakaj ravno 'solist' mogoče v ustnih informacijah.

Marjanu Dolganu

Misel, ki jo uekrani
Absolutno gvišen mož,
Radi bi vsi tukaj zbrani
Javno vpletli v šopek rož.
Ampak rože na ekrani
Niso prave in ne boš
Upanja v gledalcu vzdramil,
Dokler kak drug TV mož
Oglasi se družbi zbrani
Ljubeznivo in oznani
Gospodarstveno kokoš.
A kokošim, ki med nami
Nosijo jajc zvrhan koš,
Upa trošti niso dani.

Opomba obdarovanca: zgoraj omenjeni gospod pesnik ga je počastil s pergodnico zaradi TV oddaje; stihi so bili zloženi v kavarni Slon, popoldne 18. vinotoka 1983.

Anagrami

Topo Riše se v nebo

Topo Riše se v nebo z novo slovensko slovnico.
Kdo je to?^[3]

Doda še dva besedoslovna pladnja
in tu je nova že slovenska skladnja.
 
Peter N. Nator
april 1983

Politografije

Miran pot k literaturi

Miran pot k literaturi
si z vohljačenjem prikuri;
kjerkoli hodi, tam vohlja
za Milko, Jaruzelskega,
za Tita in za Brežnjeva,
ko še živa sta bila.

Op.: Prvoimenovani je urednik, ki je skupaj z Rajkom ob prihodu v Krakov Lektorski polovici (Tonetoma) veljal za špijona. Kar pa ni otežkočilo siceršnjih toplih medčloveških stikov. O lektorjih so bila za vse obveščevalne napisana lepa poročila.

V času »skupništva« in »jeder«

V času »skupništva« in »jeder« 
naj bo »jugoslavizem« veder.

Miri, Miranu in Mojci, 12. 11. 1983

Posvetilo nad člankom Komično v rimi, ki se ne da prevesti (Ljubivoje Ršumović, Yu Yu), JiS XXIX/1983/84, št. 1, str. 42). Našteti so člani družine Hladnik.

Duško toži kranjska šola

Duško toži kranjska šola,
da jo bo z roko in kolom
ali s kako drugo štolo
zajezila
in zabila,
da ne bo se več jezila
in po cajtengah zmerjala,
da je šola zamazala
in zradirala ugled,
ki ga poznal je kranjski svet.

Smrklja ta je res jezična,
zoprna, glavna, krivična,
vtika nos v tuje zadeve,
mar ji niso naše reve.

Ko takole šola joka,
Duška kar od smeha poka.
Zanjo to je velik špas.
Ne boste me, ampak vas bom jaz!

21. 12. 1982

Op.: Duška je (Primožič) kot mi vsi hodila na kranjsko gimnazijo. Tam se je leta 1982 nekaj zgodilo. Dijak je pokracal in poškodoval sanitarije, obesil sodijaku kolo na drevo, naredil škandal na športnem dnevu, vrh vsega pa je bila kratica, ki jo je izpisal med naslovi popularnih ansamblov, in ki bi lahko veljala za politično provokacijo: SKA.  Kranjsko vodstvo in gimnazijski komisar ter policija so se povezali v trdno samozaščitno verigo in dijaka dobili ter izključili. Duška se je v Tribuni po vzorcu pravičnih zahodnih novinarjev postavila na dijakovo stran in analizirala stalinistično postopanje inštitucije, za kar so jo klicali na odgovornost, pisali staršem in podobno zastraševali. Zadeva je sedaj ad acta, Duška pa o svetu več ve.

Majko Makedonijo

Majko Makedonijo,
imaš sreka golema,
tvojite verni sinovi
zboruvast na hrvatski.

Op.: Ker je bil na Ohridu 1983 pesnik skoraj edini, ki je zunaj seminarja uporabljal makedonski jezik.

Francu Ščetincu

Francu Odgovornemu sonet zabije –
Ran tu ne bo in niti hvale,
A v srcu pevca bodo zajokale
Nedonošene hčere poezije.

Cekin rodi nestrpnost, razprtije,
Usmerja rast naroda in v kristale
Šum lepih gesel in vse viže zale
Čez noč zapre in v celofan zavije.

Estetu jezik tvoj ušesa boža:
Ti si svoj up, svoj gozd, ne črtomiriš
In čez in čez podplat je tvoja koža.

Naenkrat, ko čez nas roke razširiš,
Cel svet se razcvete v sistem kot roža…
Umolkni, lira! Kaj se šopiriš?...

Op.: Dobro leto je tega, ko je v Leipzigu izgubil živce naš prijatelj Tone Perčič in napisal akrostihiranemu predsedniku slovenskih sindikatov dolgo poslanico, v kateri je napisal stvari, čisto nič običajne za pisma tako visokim osebam. Odgovor je dobil v obliki notranjca, ki se je oglasil na dekanatu FF in izrazil svoje nezadovoljstvo s takim človekom. Pismo so prebrali kasneje tudi krakovski turisti in sklenili, da je treba začeto korespondenco nadaljevati. Pričujoči sonet z naslovom V odgovornosti žariš, žariš, žariš (rime tercin namreč tvorijo del akrostiha) je drugi prispevek v to smer. Opremljen je bil s spremnim pismom, kjer hvalimo tako Perčičevo kot Ščetinčevo ustvarjalno literarno silo, priznamo naslovljenemu legitimnost njegovih pozitivnih estetskih čustev ob prebiranju Perčičevih epistol in izražamo prepričanje, da mu bodo všeč tudi naša nadaljna pisma. Formulirano je bilo to precej lepše, kot lahko tukaj obnovim, ampak žal nismo delali kopije. Mimogrede: sonet je grafomanska mojstrovina.

Josipu Vidmarju

Je v Dubrovniku se pisarna zbrala,
Obrt sonetno vzela v skrbne roke,
Sonete zdaj rojeva kot otroke
In vsakega bo v pravi dom poslala.
Poljubiti bodo izbranca znala
Usta soneta, zanj bi šla v okope
Vojskóvat se zoper sovraga trope
In blisk in grom njegova roka mala.
Duh se rodi in rase in umira.
Mori duha sovražne sreče vila:
Ali pod njo bo zdržal do večera,
Raj zrl ali padel bo za zmeraj,
Je še vprašanje; ali ga je zdrobila,
Ugonobila bo peklenska sila.

Op.: Nastalo na jugoslovanskem seminarju poleti 1983, kjer je bil grafoman lektor. Naslovljenca ni treba posebej predstavljati.

Leva polobla prstena

Leva polobla prstena
solzo Kranjčevo požira,
ker ljubezen, up in vera
s sinom velikim umira.
Bratje, dvignimo ramena,
solza, ki v očeh blesti,
bodočnost svetlo obrodi!

Op.: Ob smrti Miška Kranjca poleti 1983, slovenskega socialnega realista prekmurskega kolorista.

Luki

Lastovka, ki notri v meni
Usiha z drobno pesmijo,
Krila je v nebo razpela
In s tvojo dušo vanj zletela.

Luka

Lica šminkar je napudral,
Ulica je brez deklet,
Kava daje se brez cukra,
A heroj zapušča svet.

Luka

Luka prvič še porine,
Upa svithart mu ne da.
Kar ga vrže med spomine,
Abotno je, kar se da.

Leskovšek

Leska, to je mast za deco,
Encijan pa pije kmet,
Srpa ni več za Falk Neco,
Kurbam pa gre v nedogled.
Oderuštvo je za društvo,
Vid je soba za v Šentvid,
Šminka po obrazu cinka –
Enkrat porodi skopuštvo,
Kladu šlosarju gre v prid.

Op.: Ta in tri na prejšnji strani so nastale ob smrti heroja Franca Leskoška – Luke, kovinostrugarja, na čigar pogreb je drla Ljubljana, medtem ko smo sedeli pri Lipi.

Milka

Milko, ti si naša dika,
Imaš snagu, imaš volju,
Ljubav prati te velika,
Korist pružiš nam najbolju,
A šećeriš kavu solju!

P. S.: Sufiks –inc je produktivan,
Tako nježan, tako divan:
Na primjer: Milka Planinc,
Ali isto: Franc Šetinc.

Op.: Milka je Planinčeva. Spodbuda za verze: ukrepi.

Lektorjeva novoletna zgodba

Za lektorje jugoslovanskih jezikov v tujini velja zmotno prepričanje, da so ambasadorji kulture: zmotno že iz preprostega razloga, ker v zvezni komisiji, ki skrbi za njihov telesni in duševni razvoj na tujih tleh, kljub zavesti o ambasadorstvu radi poudarjajo, da lektorsko pleme ne sodi v kakšen jugopetrol ali jugogradnjo, temveč v jugokulturo, katere kruh ni samo mnogo bolj pičel, temveč tudi mnogo manj bel; zato naj bo tak »ambasador (jugo)kulture« (če sem prav razumel predsednika imenovane komisije pri. dr. Vinjo na septembrskem zborovanju jugoslovanskih lektorjev v Zagrebu) krotek in skromen človek in naj s svojo prisotnostjo ne žali preveč uradnikov, s katerimi se mora (ne po svoji krivdi) srečevati, kadar prihaja domov.

In če je za njim dolga pot (iz Krakova v Ljubljano se je še pred leti potovalo z vlakom samo devetnajst ur, v zdajšnjem času pa številka zaradi neusklajenih voznih redov prav lahko narase na enainštirideset), pred njim prijetni novoletni prazniki, v srcu pa kanček upanja, da ga bosta doma čakala dolarski in dinarski ček za nakup letalske vozovnice, za katero je prosil že jeseni, pa se je zaradi denarne stiske nekaj zataknilo, ga ne sme presenetiti niti to, da čekov ni, niti to, da se je v uradu njegova prošnja s potrebnimi številkami kdo ve kam izgubila. Pa se zgodba spet ponovi: spet piše prošnjo, spet sprašuje JAT, ali je mogoče letalsko vozovnico do Varšave kupiti v dinarjih, zve, da lahko, navedejo celo ceno. Ko pa pride z dinarskim čekom, se iskreno čudijo, zakaj z dinarskim, ga poučijo, da je informacija napačna, so presenečeni, ko jim pove, da je prišla iz njihovega urada in se – čeprav jih mnogo (in kdo bi se jim v tem novoletnem času čudil) samo stoji in roti nesramneža – odločno uprejo, ko vljudno zahteva, da bi zmotno informacijo preklicali pismeno. Rečejo samo: »Mi takih potrdil ne izdajamo, saj se vsak človek lahko zmoti, in kaj potem?«

Tisto, kar je potem, je samo to, da je tako imenovani »ambasador (jugo)kulture« porabil v deželi, kjer je dinar edino plačilno sredstvo (Poučili so ga »Cene navajamo v dinarjih, plačajte pa v dolarjih!« In mu očitali: »Vozovnice sploh rezervirali niste, kako pa naj vemo, koliko bo stala?«), porabil vse novoletne praznike za tako banalno reč, kot je nakup letalske vozovnice, pa je ni kupil, ker je imel samo dinarski ček.

Za lep spomin na novoletne praznike si bo lahko v vlaku ali na kakšni zakotni postaji recitiral stavka, ki ju je prebral tistega usodnega dne v Ljubljanskem dnevniku (28. 12. 82, str. 16): »Letala JAT nimajo več nobene zveze s Poljsko, vendar ima ta kolektiv v centru Varšave velike poslovne prostore. Za najem plačajo mesečno več kot 1100dolarjev.« Samo: ali ga bosta slišala JAT in »jugokultura«? In JAT bo mogoče celo žal, da je bil »jugokulturnik« tako neroden, da si ni priskrbel dolarskega čeka in z njim poravnal 21% mesečne najemnine varšavskega lokala. Kaj pa »jugokultura«?

Tone Pretnar

Op.: Pismo je bilo sicer že raztrgano, vendar so ga skrbne urednikove roke spet zlepile nazaj v čitljivo obliko. Odveč je pripominjati, da nanj pisec ni dobil odgovora. Priobčeno je, da se morebitni lektorski interesenti vnaprej seznanijo z lektorskimi težavami in mukami, kar naj jih spodbudi k čimprejšnjemu včlanjenju v društvo Slava.

Iz poljske straniščne poezije

1. Oda Jaruzelskemu

O ti, ki si spremenil cene,
v reforme vklenil naše dneve,
dovoli mi, da te predenem
v desno hlačnico iz leve.

2. Preiskava

Iz omar zvlekli so obleke,
iz kovčkov zaprašen turizem,
niso pa šarili po riti,
kjer skrit imam socializem.

Op.: Pesmi[4] sta sicer prevoda, vendar ju vključujemo v ZG, saj so tudi tako veliki pesniki kot Prešeren in Gradnik počeli enako.

Najdene grafomanije

Brigadirska idila

Nad obzori
rumeno sonce plava
nad sivimi oblaki,
ki nosijo dež, žalost in tolažbo.

A kaj je nad obzori,
kaj je nad rumenim soncem
in oblaki,
se sprašuje brigadirka mlada,
ki ob pol petih
vsako jutro vstaja
in hodi delat dan za dnem.

A brigadirka ta
je črnih očk
in črnih las,
je vitka, lepa in postavna,
zapeljala vse je fante že
iz tretje čete.
In tudi one iz druge osvaja.
Zaljubila se je v komandanta,
v ekonoma in traserja.

Ker svetlolaskam v temnih bluzah
v zeljnik je hodila,
po vsej brigadi nekaj se šušlja,
da jo je tista
v belih kavbojkah
iz prve čete dvakrat že nabila.
Vendar črnooka brigadirka
pridno dela in gara.
Po šihtu, kakor ponavadi
osvaja, kar se da.

Nad obzori mesec plava.
Ves je bel, bleščeč.
Brigadirka gleda mesec in oblake
in čisti si zobe
s kalodontom extra.

Začuje se trobente glas
in brigadirka leže v posteljico belo
in sanja…

Sanja o soncu nad obzori, nad oblaki,
o mesecu rumenem,
o meglah,
ki dež prinašajo, tolažbo, žalost.

Dež

Nad daljnimi obzorji
nov dan se je rodil.
Oblakov sivih
pisana zavesa zastirala mi je pogled na sonce.

»Dež bo,« se čuje brigadirke nežni glas.
»O joj! vedri se,« zaskrbi nekoga.

Po zboru dolga vrsta brigadirjev
odkorakala je na traso.
Pusto bilo je,
mrzlo in oblačno.
Na enkrat – dež.
In brigadirji tečejo domov.

V naselju.
Slaba volja, dolg čas, žalost.
TONČEK PRETNAR

Op.: Brigadirska idila je bila najdena pomladi 1983 ob pospravljanju Pretnarjeve drvarnice in delavnice nasproti Bečanove 8 v Tržiču, v katerem so sodelovali pesnikova sestra Zvonka, Terseglavi in Hladniki, v glasilu kranjske gimnazije Plamenica iz leta 1962, str. 12, 13, Dež pa na str. 8 istega glasila, ki je célo pisano v tem smislu. Pesmi pričajo o razvoju grafomanije in postavljajo njen začetni datum spet za nekaj let nazaj v preteklost. Med drugo šaro (stavbo bodo namreč podrli in na njenem mestu zgradili novo, moderno) je bil najden tudi zvezek z uvodnimi poglavji kriminalnega romana izpod grafomanove roke. Njegova objava sledi v kateri od naslednjih številk. 
P. S.: Brigadirsko življenje je imelo svoje svetle in temne strani.

Joje, joje no prejoj

Joje, joje no prejoj,
hodi sem da ljubi moj.
Ali hodi od izhoda?
Ali hodi od zahoda?
Bramorji grejo od izhoda,
Bramarji grejo od zahoda.
Urno bliska njihov meč,
brigadir je čisto preč,
ne more čakati večera,
ljubezni zvrhana je mera;
se v mehko travo vležeta,
od južne sem se ljubita.

(Po Vrazu, avgusta 1964)

Ena roka je peljala

Ena roka je peljala
eno drugo nogo,
sredi polja je obstala
in se prijeti dala
pod senenim stogom.
Stog je rekel: »Kršen duš,
jaz sem ena nravna reč,
da m' jo prec odpelješ preč,
sto kopriv imam in več.
V vsaki eno sramno uš!«

Op.: Ob SSJLK leta 1974, protagonista sta Franc Drolc in ena neznana Korošica.

Čebele in Kranjec

Ko koruza rine v cvet

Ko koruza rine v cvet,
brišem si zobe v servet,
kadar pa serveta ni,
turščica nam ne cveti.
Urni trotje prilete
in čebelam strd skaze,
da se kranjcem mil' stori,
češ de vreme se vedri
za kranjce in čebele,
za vse reči vesele.

Op.: Nastanek verjetno 1974 na ekskurziji Vrba-Komenda, ko je bil J. Koruza predsednik SSJLK.

Ni čebela vsaka muha

Ni čebela vsaka muha,
tudi Kranjec ni vsak mož.
Kranjec dé, daj ženi kruha,
ampak ji ne nosi rož.

Kaj je z njim in kaj s čebelo,
zmeraj delo, zmeraj delo.
Kranjec rožice flanca
da delo čebelica ima.

Na sosedov vrt ne gleda,
dosti svojega je meda,
sosed jé naj svojo strd
skrbno trebi naj svoj vrt.

Kranjec je možak marljiv,
da marljiv bi zmeraj bil,
ne glede na leta, stan,
pa čeprav je grafoman.

Op.: Nastalo na simpoziju o realizmu 1982, prisotni Špela, Lenčka, Bešlinka, Darja Krek.

Ko čebela smrt stori

Ko čebela smrt stori,
realizem zacveti,
a kot sapica z neba
ovija ga romantika.

Gospodje isti, nov papir,
nov poetološki vir,
ampak, kdo povedal bo,
zakaj naj se gospodje spro.

Za mizo tolsta je gospa,
ki ne nosi modrca,
zraven drobna deklica
trikrat reče: študija.

Če gospod si vsaj docent,
boš zaslužil kompliment,
če docent nikdar ne boš,
vrzi svoj papir v koš.

Med predavanji zaspan
to privlekel je na dan
Tone Pretnar – grafoman.

Op.: Ob realističnem simpoziju 1982 ali prej?

Razne grafomanije

Ali ura dobro teče

Ali ura dobro teče,
ali Tinka preveč reče,
Miran se zelo poti,
Tinki pa do konca ni.

Če betico ti odbije
Miran iz dolgoj rokoj,
ti brez volje čas odbije,
brati nehaš kar takoj.

Jest sem ena žilčna reva,
ki pod zvočnikom sameva, trepeta za svojo bedo,
ki jo oblekla je v besedo.

Turek si lasti Balkan,
Hladnik pa je neugnan.
Bolj ko Darko se mrši,
bolj se Miranu mudi.

Západ je, če kdo zapade

Kekčeva pot v Malo Pišnico: Irena Novak Popov, Dragica Bešlin, Tomaž Sajovic, Kekec, Tone Prentar, Barpka Suša 1982

Západ je, če kdo zapade,
dopadenje, če dopade,
kapital je kap do tal
in zdravnik je človek zdrav.

Bolgare vse bolijo garje,
Zato s seboj imajo škarje
in z njimi garje režejo,
da zre skoz kožo jim meso.

Vaza taka je posoda,
da v njej v cvetlico sili voda.
Voda v stebelce se rine
in cvet živi brez korenine.

Lik človeka kakor tak
je kot kodrček in trak,
kadar ne trpi vrvi,
vrv v lobanji ga tišči.

Večnost večnost odzrcalja,
odzrcalja daljo dalja,
to ni barva niti šminka,
to ustvarja naša Tinka.

Op.: Na simpoziju o simbolizmu so eden za drugim predzadnjega dne brali referate Tinka Orožen, za njo urednik in potem grafoman, še prej pa je z nastopom zablestela Ala Pakulanka. Brzina pri prebiranju, omenjena v četrti kitici, je bila res neznosna, Darko je Dolinar, predsedujoči popoldneva, ki je opozarjal na prekoračeni čas.
Verzi na nasl. str. so nastali verjetno ob isti priložnosti, so pa bolj načelni in ne mislijo na kakšno konkretno osebo. 
Enako velja za nadaljnjo pesem.
Edina ilustracija v tej knjigi je fotos z lanske literarno-planinske ekskurzije po Kekčevih sledeh v Malo Pišnico. Prisotni: Irena Novak, Bešlinka, Tomaž, Kekčev spomenik, grafoman in Barbka. [To je ta slika. ]

Če je tudi tekst esej

Če je tudi tekst esej,
vedo žene gor, najprej,
in vesela pravljica
je razprava znanstvena.

Vsi so vanj zagledani
in v futur pretekliški,
v teatralni rekvizit,
ki je z njim ves svet prikrit.

Vse primerjati se dá,
če gre za modrega moža.
Če pogled na svet je čist,
modri mož je realist.

Plašč visi na zemljevidu

Plašč visi na zemljevidu
in mu znanosti ni mar,
kar sem gledal, kar sem videl,
mi je vrglo gotov dnar.
Plašč se za denar kupuje,
znanost je pri nas zastonj,
ven iz jezika, kar je tuje:
saj beseda res ni konj.

Naš dom otmimo

ali
Ena primitivna oda na izobraženi štajer in na govorca B. H.

sred zastav in poleg kipa
skozi mikrofon, ki škripa,
grejo z glasom celi rodi,
da kar veje po svobodi.
so imena in priimki
(ki za mnoge so zaimki)
so nameni in citati:
pesem v njih se z vedo brati.
vojska je in častnikarji
in politiki in farji;
meni vse je čisto prav,
človek ni kot bitje zdrav,
če sem ravno jaz bolan,
galerijski grafoman.

Maribor 1981

Op.: Sumimo, da je pod B. H. mišljen Bruno Hartman.

Balada za očila

Očila se znak za inteligencija,
koga tie se pred oči.
Očila se za inteligent igračka,
koga ima prazni race.

Op.: Poleti 1983 na Ohridu.

Balada o mesu

(za Alicjo)

t Meso je bivša zvita zver
b v hladilno skrino spravlen sir
t naj se hladi, kot se le da,
iz sira ne dobiš mesa
b še manj pa župe ali vina kupe,
perjazen smeh me skoraj zmeraj lomi,
če lev se pred levinjo doli skloni.
t se čuti v ti naturi kot potres
in s tem balada neha biti res.
ena bogdanica
en tone

V originalu pisano s svinčnikom, original se hrani v Śliski

Pojasnilo: t: pisal je en tone
b: pisala je ena bogdanica

(verjetno v Krakovu, med konferenco, na kateri je Bogdanica prepevala žalóstne balade)

M. H.: Zgornji komentar se je nahajal na nasprotni strani listka, na katerem je bila prepisana pesem. Da gre  za prepis in ne za original, sklepamo po enotni pisavi, ki ne loči med t in b; pisava je zelo podobna tisti od naslovnice Alicje Pakulanke. Nova informacija: študenti ji menda pravijo Drakulanka. Grdo, kajne?

Za Ančka

Cvek'injata se za Anica

Dejgidi, mori, ubava Ančka.
Rodila Ančka maško detence.
Maško detence, ludo detence.
Egidi, Bože, vo nebesata.
Dojdele Turci, go zele deteto.
Plakala Ančka, ubava Ančka.
Si zeme nož i si iseče srce.
Odi bez srce kaj Samovili
I ostane Ančka kaj Somovili.

Op.: Blok sledečih kitic je posvečen Anici Cedilnik, ki ima lepega majhnega otroka. Pri akrostihih  je o nastanku teh pesmi nekaj več besed.

Drobni solzi Anči roni

Drobni solzi Anči roni,
medna usta Anči crvi,
tažni oči Anči crni,
mlado lice Anči beli,
drobno pismo Anči piše.
Go ispraḱa od Ohridsko
vo daleka tatkovina:
tatkovina – kranjska zemja.
Mlado momče samo odi
kraj rekata Ljubljanica –
toa čita drobno pismo,
što go Anči napišala.
Drobni solzi momče roni,
koga čita tažno pismo.

anči ḱe si odi

anči ḱe si odi
daleku na sever,
so nas ḱe idat
nejzinite beli
race, crni oči,
so nea ḱe odi
nejzinoto tivko,
a junačko srce.
so nea ḱe odat
tri ubavi sliki,
sedum modri knigi,
bez broj mili misli.
so nea ḱe odi
taa tažna pesna
što na hartijava
ja napiša tone,
taa drobna solza
što vo maramica
jo poroni tone.

Nekaj parnega besedotvorja za Anico C.

Dedič – dedinja = on – ona, ki kaj dobi,
ženskar – lovača = on – ona, ki njega lovi,
potomec – potomka = on – ona, ki sta si v rodu,
sorodnik – sorodnica = on - ona, samo še v sorodu,
mladenič – mladenka = on – ona, ki komaj okušata svet,
starec – starka = on – ona, ki zrela sta za umret,
skopuh – skopulja= on – ona, ki se za imetje boji,
seminarist – seminaristka = on – ona, ki na predavanju spi.

Za najino prijateljico
Bredo

loco

se unteršriftata:
tone pretnar bogdanica tudi

Op.: V rkp. gre za dve različni pisavi. Da bi se tudi v tpkp. ločili, je tekst Bogdane Herman podčrtan. Čas nastanka ni dešifriran.

Ena mila pesen sa Bredo, ktire ní.

En ʃtov je prasen – o ʃerze!
Perʃkutna reva, kje ʃo ʃhe ʃtese,
kamèr ʃo pod vezher shele ʃhlle
in zvele 'kul neh nedolshne roshize.

Sashgala je mogozhna ʃtilʃka luzh
Inu ʃhe jih shge! Boshja pomuch
je delezh. Sic, je djau
komur beʃeda je do ʃerza ʃhla.
En ʃtou je prasen – kje ʃe Brediza!

O dveh Dimitrijih in eni kritiki

In dva Dimitrija se v boj
spustita se, kdo koj poj:
Dimitrij M. kot krvoločen
branilec realizma hoče
velike teme, težko snov.
Dimitrij S. moderne struje
želi v umetnosti, zasnuje
moderno vedo kritično,
za njim vsi mlajši hodijo.

Op.: Makedonska (1983) grafomanija, za katero ur. ne pozna realnega ozadja.

Ena žalostna o bonih, znanosti in neprisotnih mentorjih

Govoričimo o reči,
ki ji rečemo denar.
So izdatki zmeraj večji,
stvar postaja polustvar.

Stvarnik je ustvaril svet,
polustvarnik polusvet.
Mi pa listamo revije,
kjer se pesniki množijo.

Op.: Na nekem sestanku, verjetno Znanstvenega inštituta FF v letu 1983.

Ena pesem je o reki

Ena pesem je o reki,
druga pa o konjskih drekih.
Erika ima idejo,
naj otroci golaž jejo.

za slavistični denar,
ker je bonov zmanjkalo,
zastonj se mačke švigajo,
kdo je mar?
Golaž, župo nam dajo
za slavistični denar!

Op.: O isti priliki ko prejšnja, Erika, ki tu nastopa, je K&K.

Janez Zor zavzeto orje

Janez Zor zavzeto orje
brazde v glagoljaško polje
in je zmeraj dobre volje,
jasno je njegà obzorje.

Kdor srečuje tega Zora,
sneti kapo z glave mora,
ker vsak teden izvrti
rokopis nov glagolski.

Umni Kranjci ga bero,
če ga kje natisnejo.
Je ponosen Kranjec vsak,
a ne zmore z njim v korak.

Op.: Janez Zor je urednikov fakultetni študentovski oče, letos je izvrtel nov glagolski rkp., o čemer je tudi predaval.

Grad skoz okno hodi v sobo

Grad skoz okno hodi v sobo,
spremlja s koso ga C-kmet.
Kdor bo kupoval C-robo,
bo s C-robo zginil vred.
Vrednost je C-kvaliteta,
C-limona in C-četa.

Op.: Verzi so nastali prav gotovo v trenutkih resignacije v kritičnih momentih zagovora Ade Muha za priložnost njenega doktoriranja, okt. 1983.

Solze za malo rožo

Roža v rosi se solzi,
roso sonce posuši
in za rožo solze ni.

Solza za grafomana

Govor publiko solzi,
govor solzo posuši,
za poslušalca solze ni.

Op.: Nastalo na Ohridu, poleti 1983. Okoliščine uredniku neznane. 

Bolje dober alkohol

Bolje dober alkohol
kakor slaba, kisla misel,
bolje čir in zobobol,
kot bi med ljudmi izvisel.

Zafrkavajo ga skloni,
misel pa ne vseskoz jasna.
Bog k ljudem se včasih skloni
in po riti jih popraska.

Dolgočasna druščina
v stari Ohrid je prišla,
da ji zdaj minister kvasi,
kako neusmiljeni so časi.

Op.: Makedonija 1983.

Ker v Strugi poezija

Ker v Strugi poezija,
tu cvete grafomanija.
Kdor se bolje izpove
tujih grehov, boljši je.

Op.: Kraj – imenovan; čas – poletje 1983

Pesmi pišejo kanclisti

Pesmi pišejo kanclisti
od doktorata skupspravlanja
hkrati, če so egoisti,
ne morejo brez opravljanja.
In nič ne de, če se jim sanja
o satanih, ljudeh in kristih,
o puhloglavcih in obistih.
Če t' je za višino mar,
mi ne moreš biti par, o Janez.
Če pa gledaš na višino,
vidi, gledaj, Toneta bližino, o Janez.
To gre kot ena gazela,
ko Bogdana je vesela
in je kar refren zapela, o Janez.
Góst je zrak, ki me tišči,
a zavidati mi ni, o Janez!
Kdor sam sebi ne zavida,
ta ni v srcu svojem prida, o Janez.
Se stopnjujeva po paru,
kot da vzdušje je na žaru, o Janez!
Žar zažge čevapčiče,
a teh milih cvetk pa ne, o Janez.
JE KONC, O JANEZ!

Datum nastanka: 27. 23. 1982
Kraj: Restavracija Slamič.
Priložnost: tiskovna konferenca, združena z lektorskim večerom.
Število prisotnih: okrog 30.

Pesem je bila napisana po en verz od Bogdane Herman, po en verz od Tončka Pretnarja in je bila takoj po prizadetem Janezu Dularju zrecitirana publiki.

Mila pesem zoper Jožeta P. in Micko M.

(za Eriko Bonamore od shlajene župe po spominu prepisal Tone P. od grafomanije)

Lukács je avtoriteta
in se v realizem vpleta,
ne samo v roman esej,
v misel, smisel in naprej.

Naprej gredo besede gladke,
kot bi kranjc jih bral iz pratke.
Si izpahnil je čeljust,
ker mu je Bog govoril iz Ust.

Op.: P. = Jože Pogačnik, ne far, le lit. Zgodovinar iz Osijeka, M. = Marija Mitrovič iz Beograda, Bonamore je psevdonim Erike K&K, P. od grafomanije je Tone Pretnar. Verzi so nastali na simpoziju o simbolizmu 1982.

Konrad naslednje pesmi, s čigar imenom se poigrava grafoman, je Joseph, predstojnik slavistike na Lawrenški univerzi v Kansasu, kamor si tako želi za lektorja urednik. V zvezi s tem lektoratom je najbrž tudi moja omemba v predzadnjem verzu. Istega dne je v 510 (o tem priča IBM tipkopis) nastala še naslednja pesem. Bil je ponedeljek, to lahko razberemo iz pesmi, leto 1983, za datum pa bo treba pogledat v koledar praznikov.

O anketi, konjeljubcih, ornamentih

konrad to je konjeljubec
ornament je pa okras
tahija ni zjebal gubec
in zašpasal velik špas
kar v anketi notri piše
niso pleve ne smeti
miran se povzpenja više
svetovno slavo zadobi

Ljubi in Miranu za dan združenih narodov

kadar pride ponedeljek
in prinese s sabo praznik
trebuh kislo zelje melje
dušni vrti pa so prazni
grafoman zbit od nedelje
spomni se nemile kazni
in pisalni stroj zapelje
med besede in prikazni
in natipka se voščilo
ljubi miranu in stroju
da bi koje se zlomilo
v trajnem miroljubnem boju

To je Nartnika servet

To je Nartnika servet
za popotnico v nov svet.
Čevelj brusi naj veselo,
in opravlja svoje delo, o čevelj!
Delajo le črnci,
ki vseskozi so bosí, o čevelj!
Črnc slaba je beseda,
tudi belec črno gleda.
Črne čevlje nosijo,
ki se k pogrebu drenjajo, o belec!
Kdor je skak, še ni hlapon, o Jesih!
Verz zarine se v tromblon, o Rudi!
Vidiš, da so časi hudi,
rasti bujno rožo ne zamudi, o Vlado!
Da Bogdanci bo v naslado,
jo poljubi, dragi Vlado!
Moj se sosed prenaglil je,
zanalašč ta verz po zlogih štorast je,
ker me je zmedel ta Tone!
ki ga že trohej ukloni
v jamb in paradigme skloni.

Op.: Nastalo na pojedini pri Slamiču po uspeli tiskovni konferenci ob 1. zv. ZG, zapisana je bila na navadnem servetu; podčrtani verzi so od Bogdane Herman, ki je z grafomanom stopila v kompanijo.

o Rudi! je najbrž Šeligo.

Eden po cesti gre

Eden po cesti gre,
nosi kisu zele,
jaz sem pa že mislila,
da je to moj Vele.

Eden po cesti gre,
po česnu zaudarja,
jaz sem pa mislila,
da je to moj Marjan.

Op.: Drobni utrinki z ekskurzije 1. letnika (Gjurinovega) po Primorski 1982 pomladi. Prva kitica je na vodjev račun, druga na Marjana Dolgana, o čigar vlogi na poti so pisale že ZG I.

Čiste grafomanije

V vere z britvico poseči

V vere z britvico poseči
in mrzlo žalost z njih poseči.

Gledal boš nerodna leta,
kako led z njih v kristalih leta.

Če pesem piše modni snob,
je kot bi mlatil prazen snop.

V zarji žametno gore
povsod že naokrog gore.

So prišli za strašne pare,
da bi dali ju na pare.

So odrezali ti prst,
zakopali v črno prst;

so odnesli te pod kap,
tam zadela te bo kap.

Sredi nebesnih žarišč
sam v zanosu zdaj žariš.

Bliža se že ura peta,
živemu ti gnije peta.

Iz zemlje dva vrtnic popka
klijeta ti že iz popka.

za tabo žalostinka topa
iz orjaškega glasi se topa.

In marsikaka kletev groba
odnaša cvetje tebi z groba.

Homerski epos rahlo tebe
odnesel bo v zgubljene Tebe.

On jè,
ki jé.

Pritekel snob je snobu reč;
Za tako reč ni taka reč.

In bridka žalost ves čas res
visi mu od zamrzlih res.

Kristali zberejo se v ris,
poliže jih pa stekli ris.

Z zobmi prihaja vsak dan rit
snoba stekli ris v njegovo rit.

Ko na riti ni več krast,
snob gre v hrastje želod krast.

Op.: Izvrstna homonimična grafomanija, nastala v Krakovu v pogrošni restavraciji med nalivom. Peto dvostišje cika na vohuna Mirana in Rajka in na žrtvi Toneta.

AntrO je Med pologijo

AntrO je Med pologijo.
MeD se tukaj pije vRoč.
JE sE vsako jeD kobiljo,
Polog je že nemogoč/beg je
Upaj oče

V Polis sili v po(j)ezi(j)a,
silA pa SPomin izbija
Z nesimetrično letrijo
pozdravi k tebi ponorijo.

Op.: Čas – april 1983, kraj: Krakov.

Kje je kaj v grobem

5 In všeč si sama je.
8 Tebi gre to naše petje,
24 išče v bralcu čisto branje.
33 Pozdrav naj karta k tebi nese,
81 ime bo tvoje v vseh slovarjih.

167 Absolutno gvišen mož
177 topo riše se v nebo,
178 a heroj zapušča svet.
200 In brigadirka leže v posteljico belo,
207 kaj je z njim in kaj s čebelo?
211 So izdatki zmeraj večji –
246 v verze z britvico poseči!

Kje je kaj nadrobno

1. Nekatere pravopisne pregrehe v tej knjigi (pravilno bi bilo zvežčič) so namerne, zato jih nismo popravljali.
2. Op. Janezu Zoru.
3. Odgovor: Jože Toporišič.
4. Posvečeni sta Wojciechu Jaruzelskemu.