ABC

ABC Vera Albreht

Praviloma so pesmi za vsako geslo štirivrstične. Izjeme so šestvrstičnici Lisica, Nesreča in dvovrstičnica Oblič. V izdajah zbirke Albrehtove Vesela abeceda (1955, 1956, [1959], 1962) so le dvovrstičnice.

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, ABC, 1969, podobe Marička Koren, Mladinska knjiga, Ljubljana.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

AVION,^[1] kam, kam?
ne vem niti sam.
Tja pelje me pot,
kamor hoče pilot.

AVTO, stop, stoj!
Me vzameš s seboj?
Šofiral bi sam,
a zdaj še ne znam.

BALONČEK^[2] dobre volje,
le dvigni se nad polje,
nad gozdove in nad loke.
prav pod neba oboke.

BLED^[3] dobro poznam:
otoček je tam,
če čolnič dobim,
tja pohitim in pozvonim.

BREZA bela je zato,
da ponoči si lahkó
očka brezovko odreže,
če fantiči se stepò.^[4]

CVETICE^[5] prve sem nabral,
mamici bom šopek dal,
v vazo bo nalila vodo,
da zvénile ji ne bodo.

ČASOPIS prebere oče,
preden v službo odhiti.
Zvedeti iz njega hoče,
kaj po svetu se godi.

DIM^[6] se dviga pod nebo,
peč zakuril je nekdo.
Joj, kako veselo puha,
naša mama štruklje kuha.

DEDEK^[7] naš je modrijan:
takrat, kadar je voljan,
nam povestico pové,
včasih eno, včasih dve.

EVA^[8] s punčko se igra,
ker vseh črk še ne pozna.
Ko se jih bo naučila,
Cicibana bo dobila.

FOTOGRAF^[9] posnel bo sliko,
koga vzel si je na piko?
Sem to jaz, je to moj brat?
Kar oba pred aparat.

GOBE^[10] v gozdu iščeva
jeseni do večera.
Kdor strupenih ne pozna,
naj jih ne nabira.

GNEZDECA se zveselim,
v njem so ptički goli.
Vselej v miru ga pustim,
ne razderem ga nikoli.

GRLO^[11] me boli in nos,
ker sem včeraj hodil bos.
Komaj še požiram slino,
pravijo, da imam angino.

GRGRATI že znam:
najprej vodo nalijem,
si zobke umijem
in zagrgram.

HLAČE trga dan na dan,
ker je strašno podivjan.
Nič ne misli, nič ne pazi,
ko se po plotovih plazi.

HLODE^[12] naložite,
na žago odpeljite,
naj v deske jih razžagajo,
graditi dom pomagajo.

HVALA^[13] lepa reče naj,
kdor dobi od koga kaj.
Zmerom se prijetno sliši,
če otrok je vljuden v hiši.

ISKRA^[14] šviga sem ter tja
v noči, kadar vlak pelja.
Če bi v suho travo pala,
bi lahko še kaj zažgala.

IZVIR^[15] žubori,
se mlinček vrti
otrokom v veselje,
čeprav nič ne zmelje.

JAGODE smo brali,
v košarico jih dali,
nekaj pozobali,
nekaj mami dali.

JAZBEC iz jazbine
krast koruzo šine.
Preden sonce sine,
spet domov izgine.

KLADIVO,^[16] tok, tok,
pazi, otrok!
Po žeblju udari,
drugače bo jok.

JELEN,^[17] v dir in tek
preko vseh zaprek,
v goščavo se skrij,
zmedi lovcu sled!

LISICA – tatica,
to ni lepo!
Ukradeš nam kuro
takrat kadar ajčka.
Le kdo nam jajčka
zdaj nosil bo?

LUTKA, hop, hop!
Enkrat pod strop,
drugič po tleh,
spravljaj nas v smeh!

MADEŽ – fej, fuj,
kakšna nadloga!
Bratca poglej,
on zmerom uboga.

MAMICA^[18] nas draga
vodi po življenja poti.
Tudi če otrok je v zmoti,
zmerom dobra mu pomaga.

MEDVED hruško stresa,
oj, sveta nebesa!
Če bo vso obral,
kaj bom jaz v usta dal?

MRAVLJA šviga sem ter tja,
tovor vleče, šepeta:
pohitimo, pohitimo,
da prigrizka bo za zimo.

NAGELJ^[19] rdeč
z okna visi,
kdor ga je vreden,
naj ga dobi.

NESREČA,^[20] nesreča!
Joj, kakšna gneča!
Kaj se je zgodilo?
Nekoga je povozilo.
Že hitim, že hitim
v bolnišnico z njim.

NEVIHTA,^[21] blisk, grom,
poskrijmo se v dom!
Nikar pod drevo,
vanj trešči lahkó.

OBISK smo dobili,
prišel je stric,
obložen z darili
in s košem novic.

OBLIČ v mizarjevo rokó,
pa kmalu deska gladka bo.

OREH^[22] – spódi veverico,
vsegà te bo obrala.
Kaj za božič bo v potico
potlej mama dala?

OSA pri priči
z želom te piči,
jo odganjaš, podiš,
a že buško dobiš.

OREL^[23] vrh planine
zre v daljo zatopljen,
kot strela z neba šine
in odnese plen.

– PSIČEK,^[24] kod in kam
dirjaš po livadi?
– Deček, ko bi vedel sam,
veselim se pač pomladi.

PIKAPOLONICA si je na krila
sedem črnih pik naložila,
sedem pik na suknjico rdečo,
da kamor zleti, prinese srečo.

PIONIR^[25] je bil na proslavi
z rdečo ruto in čepico na glavi.
Ker je najboljši, je bil izbran.
da pojde k Titu za rojstni dan.

PLANICA,^[26] kdo je ne pozna?
Skakalnico največjo ima,
na njej vsi smučarji sveta
pokažejo, kdo najbolj zna.

PLANIKE,^[27] v skali skrite,
se vsak razveseli,
a ker je pod zaščito,
naj cvesti jo pusti.

POLH^[28] od žira se zredi,
preden pride zima,
v toplem duplu mraz prespi,
skrbi nobenih nima.

POTRKA naj vsak
na vrata vselej,
ko sliši »naprej«,
prestopi naj prag.

RADIA^[29] že ne damo proč,
mama vselej ga odpre,
takrat, kadar se prične
pravljica za lahko noč.

PREGRADE zgradite,
vodó zajezite,
da ne bo poplave
na bregovih Save!

RAK^[30] v potoku je doma,
ostre škarjice ima,
leze ritensko nazaj,
v prst te uščipne da je kaj.

REKA dere venomer,
ne ustavi se nikjer,
iz potokov se napije,
preden v morje se izlije.

RENTGEN^[31] v temí
ima takšne oči,
da zdravniku pokaže,
kje te boli.

RIBICA sem, ribica tja,
z repkom srebrnim veselo miglja,
z gladine v globine se potopi,
dokler je ribič ne ulovi.

SADJAR^[32] svoj sadovnjak škropi,
da škodljivce pomori.
V jeseni se bo radoval,
ko zdravo sadje bo obral.

SENO so posušili,
v kopice naložili,
otroci čez nje skačejo,
kozolce prevračajo.

SIDRO^[33] v morje,
naj ladjo drži!
Sicer bi jo vali
od brega odgnali
med morske čeri.

SMREKA^[34] ravna je v gozdu doma,
vse leto zelene igle ima,
ko vse je že golo, jo v zimski čas,
prinese k nam v hišo dedek Mraz.

SLAVEC^[35] sladke melodije
gostoli v zaton.
Na vsem svetu ptičke ni je,
ki bi pela kakor on.

STOLPNICA^[36] kot gora
je zrasla v nekaj dneh.
Za vse bo v nji prostora,
ki zdaj so še brez streh.

ŠČUKA^[37] – požeruha
nikdar sita ni,
njenega trebuha
se ribica boji.

ŠKOREC^[38] v kletko zaprt,
to ni lepo!
Ko se udomačil bo,
ga spustimo na vrt.

ŠKRATEK v rdeči kapici,
z dolgo sivo brado,
nihče te še videl ni,
a vse ima te rado.

ŠTEDILNIK je vroč,
juha bo stekla,
Metka, brž proč,
da se ne boš opekla.

TOVARNE gradijo,
stroji brnijo,
delavci jim strežejo,
da boljši kruh si režejo.

TELEFON^[39] zvoni: Halo!
Dvignem školjko, vprašam: kdo?
Pa čeprav ni prišel v vas,
vendar slišim drag mi glas.

TITO,^[40] naš maršal,
kako te imamo radi!
Vse, kar si nam dal,
povrnemo ti mladi.

TABORNIKI, na delo,
postavite šotore!
Vsak naj pomore,
da bo v taboru veselo.

TRAČNICE – železna cesta,
po nji vlak drvi.
Kam odhaja? V daljna mesta,
kamor kdo želi.

URA^[41] NIČ NE POČAKA,
ko ti še sladko spiš.
Pokonci, pokonci, tiktaka,
da šole ne zamudiš.

VEVERICA,^[42] smuk, že se je skrila,
veje upognila, se spet prikazala,
lešnike vse bo obrala,
sladkó se bo pogostila.

VRT^[43] imamo kraj hiše,
gredice smo posejali,
kdor hoče, naj nas obišče,
šopek mu bomo nabrali.

VRBA! — Kdo je ne pozna?
Kraj, kjer Prešeren je doma,
pesnik, ki ga slovenski rod,
koder živi, slavi povsod.

ZMAJ,^[44] dvigni se visoko
nad polje in loko,
daleč čez meje poglej,
kaj je novega, povej!

ZASTAVA^[45] je visela,
rdeča, modra, bela,
z zvezdo v
na sredini,
v svobodni domovini.

ZAGOREL^[46] je kres
v jesenski večer,
ko zgorel bo les,
bodo spekli krompir.

ŽEJO^[47] trpim,
to je hudó.
Ko se ohladim,
šele vodo dobim.

ŽIVIO! Konec je abecede,
zdaj knjigo vam v roke dam.
Kdo iz vaše srede
bo prvi prebral jo sam?

Neobjavljena pesmice za črke abecede^[48]

Knjiga vsakemu od nas
družica je v življenju,
od mladih nog, tja v pozni čas,
v veselju in trpljenju.

Konjiček – žrebiček,
uživaj svobodo!
Saj prišel bo čas,
ko vpregli te bodo.

Kos pod grmom žvižga
se jutra veseli.
Glej, da ne spodiš ga,
zažvižgaj z njim še ti!

Kovček je nared,
téžko bo slovó.
Ko vrnemo se spet,
bo vse prav in lepó.

Ladja vale reže,
plove v kraj neznan.
Ko svoj cilj doseže,
vrne se v pristan.

Opombe

1. Rokopis za ABC hrani, pod napačno oznako kot Uganke: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, IN = 6791, strani 1-11.
2. V objavi v ABC se pesmice od rokopisa razlikujejo po zapisu prve besede z velikimi črkami, pri geslu za uro, je takó zapisan celotni prvi verz.

1. V rokopisu različica v 2. in 3. verzu: nikamor drugam / ne pelje me pot, /.
2. V rokopisu različica v 2., 3.,4. verzu: dvigni se nad polje! / Ko nič več ne zdržiš / se v zraku razpršiš.
3. V rokopisu različica v vseh verzih, razen v prvem, en verz več: otok je tam. / Ko ladjo čolnič dobim, / tja zaveslam / in pozvonim.
4. V rokopisu različica v zadnjem verzu: kadar fantje se stepó
5. V rokopisu različica v 1. in 4. verzu: Cvetke prve sem nabral, / … / da zvenele ji ne bodo.
6. V rokopisu razlika v naglasu in v ločilih: peč zakuril je nekdó. / Joj, kako veselo puha! / Naša mama štruklje kuha.
7. V rokopisu različica: v ločilu po 1. Verzu in brez naglasa pri besedi pove: Dedek naš je modrijan; / … /
   nam povestico pove, /
   
8. V rokopisu različica: se le 2. verz: ker še črke ne pozna.
9. Različica le v 1. verzu; Fotograf bo delal sliko, /.
10. Različica v 2. In 3. Verzu: v jeseni do večera, / kdor strupenih ne pozna, /.
11. Le prvi verz je enak, ostali se v rokopisu razlikujejo: najprej si zobke umijem, / vodo potlej nalijem, / in zagrgram.
12. Na koncu štirivrstičnice stoji klicaj: graditi dom pomagajo!
13. Razlika je v zapisu prvega verza: Hvala lepa! reče naj, /.
14. V tretjem verzu je pesnica glagol v prihodnjiku spremenila v pogojnik, v tretjem verzu je ostal prihodnjik: Če bo v suho travo pala, / bo bi lahko še kaj zažgala.
15. Razlika v 2. Verzu: mlinček vrti, /.
16. Na koncu prvega verza je v rokopisu klicaj in posledično se drugi verz začne z veliko črko: Kladivo, tok, tok! / Pazi, otrok!
17. Na koncu prvega verza v rokopisu ni vejice, v tretjem je zamenjam vrstni red, četrti je spremenjen: Jelen, v dir in tek, / … / se v goščavo skrij, / lovec te sledi.
18. Četrti verz v rokopisu: zmerom mamica pomaga.
19. Razen prvega verza so v rokopisu verzi drugačni: z okna viseč, / dobil ga bo ta, / ki največ velja.
20. Različni so verzi 3-6: Kaj se je zgodilo, / je koga povozilo? / Že hitim, že hitim / v bolnišnico z njim.
21. V rokopisu je na koncu četrtega verza klicaj in ne pika.
22. V rokopisu ni naglasa v besedi spodi.
23. Različica zaradi drugega verza: zre v dalje zatopljen. / Kot strela z neba šine /
24. V rokopisu je na koncu četrtega verza klicaj in ne pika.
25. Na koncu drugega verza je v rokopisni različici podpičje in ne pika.
26. Različica v rokopisu ima piko na koncu drugega verza.
27. Rokopisna različica ima drugačna prva dva verza, s piko na koncu. Posledično se tretji začne z veliko začetnico. Planiko, v skali skrito, / si vsakdo poželi. Po zadnjem verzu je v različici klicaj.
28. Rokopisna različica ima piko na koncu drugega verza.
29. Rokopisna različica ima piko na koncu prvega verza.
30. V zbirki Vesela abeceda je le dvostišje, vejica stoji po besedi vščipne: Rak gre ritensko nazaj, / v prst te vščipne, da je kaj.
31. Drugi verz v rokopisu: ima čudne oči;
32. Drugi in četrti verz se glasita: da zajedalce pomori. / … / ko sadje zdravo bo obral.
33. V rokopisu je več nekoliko različnih variant, ki jih je pesnica prečrtala.
34. Tretji verz se je v rokopisu glasil: Ko golo je vse, jo v zimski čas, /.
35. <Rokopis se razlikuje od objave v drugem in četrtem verzu: v mesečino gostoli ─ /…/ ki bi pela kakor ti.
36. Drugi verz v rokopisu: bo zrasla v nekaj dneh.
37. V rokopisu ni pomišljaja v prvem verzu.
38. V rokopisu ni klicaja v drugem verzu.
39. V rokopisu je beseda halo pisana z malo začetnico. Podobna tej štirivrstičnici je uganka v knjigi Vere Albreht Orehi (1950): Školjko dvignem na uho: / ga ne vidim. Vprašam: kdo? / Dasi gost ni prišel v vas, / vendar čujem dragi glas.
40. Četrta vrstica v rokopisu: bi vrnili radi.
41. V rokopisu se tretja vrstica glasi: Pokoncu, pokoncu, tiktaka, /, za četrto sta dve različici s klicajem in s piko.
42. V prvi vrstici sta za besedo smuk dve alternativi vejica in vezaj. V ostalih vrsticah je še nekaj razlik z objavo: vejo sklonila, spet prikazala, / lešnike je obrala, / sladkó se pogostila.
43. Razlika v ločilih: ob koncu drugega verza je pomišljaj, tretjega pa dvopičje.
44. Po enakem prvem verzu sledijo spremenjeni verzi: nad trate in loko, / onstran meje poglej, / kaj je tam, povej! Zmaj Vere Albreht nas spomni na prvo kitico pesmi Daj ─ zmaj Otona Župančiča (Lahkih nog naokrog, 1912, str. ?): Daj ─ zmaj, / dvigni se visoko / nad poljé, nad loko, / čez goró poglej, / kaj je tam, povej!
45. Po enakem prvem verzu v rokopisu, sledijo nekoliko spremenjeni verzi: rdeče – modro – bela, / z rdečo zvezdo na sredini, / v naši domovini.
46. V rokopisu je pika po drugem verzu, v četrtem pa je spremenjen vidik, iz 1. v 3. osebo množine: bomo pekli krompir.
47. Spremenjena sta drugi in četrti verz: to je hudo! / … / šele piti dobim.
48. V objavi so izostale tudi pesmi za gesla knjiga, konjiček, kos, kovček, ladja, ki si sledijo v rokopisu.