Margareta (Abel Kabel)

I.

Tak sem bil kakor človek, ki se je peljal nekam daleč, doživel je tam dogodek, poln velike žalosti, potem pa se je vrnil nazaj in se je čutil čudno prerojenega. Glej, v teh kratkih dnevih je razpočilo brstje po drevju, odprli so se popki vrtnicam, ki so stale po širokih in tihih vrtovih. Kratek je bil čas, a dogodek je bil velik in žalosten. Zaprle so se oči od bolestne trudnosti, in ko so se odprle, je sijala nova luč. Bila je bleda in tuja. Še nikoli je niso videle oči.

Dolgo je vozil vlak, ustavil se je naposled, glej! Na peronu je že ozelenela divja trta. Že sije tod prijazno sonce, rahlo pozdravlja spomladansko nebo in morje pošumeva v daljini, smejejo se valovi, veseli pozdravljajo svoj zeleni breg. To ni tako daleč, to ni v daljini, blizu je morje. Par korakov je do njega, tam že šumi za prvimi hišami, tam se že igra s čolnom modrookega ribiča. Počasi sem šel s kolodvora po mestu, gorele so luči na desno in levo, tu in tam je stal zaspan policaj, šel je mimo nočni popotnik. Kam bi šel, sem pomislil in napravil sem se tja, kjer mi je bilo najlepše in najugodnejše. In tako sem prišel v kavarno, kjer je sedela za zastarelim in visokim katedrom Margareta in gledala po kavarni s svojimi velikimi in molčečimi očmi. Menda je bila name pozabila, ker je strmela vame tako dolgo, ko sem odprl vrata, glej, in šele končno so se prebudile oči, nasmejale so se ustnice. Čudno mi je bilo; tako globoko sem se ponižal, da sem se zaljubil v kasirko, ki sedi v zanikrni kavarni za zastarelim katedrom in ne misli name, na zaljubljenega fanta. Pozabila je, daleč nazaj je pomislila, zbudili so se spomini, končno so se nasmejale oči. Ah, saj ni treba pomišljati, saj se ni treba spominjati! Pustimo mrtvo, kar je mrtvo rojeno... Nerodno mi je bilo, ali stopil sem dalje in sem ji ponudil roko. Prazna je bil a kavarna, samo star človek je sedel v kotu in čital italijanski list, prižigal v kratkih odmorih svojo cigaro in tenko pokašljeval. Star marker je stal za mojim hrbtom in čakal na moje besede z dolgočasnim in zaspanim pogledom.

»Črne kave prinesite.«

Odšel je stari marker , Margareta pa je vstala izza zastarelega zelenega katedra in je odšla pred mano v separe.

»Zaprite vrata« je rekla, jaz pa sem jih zaprl in sem sedel k okrogli kamniti mizi.

»Hvala za karte, ki sem jih prejela od vas!« 

Glej, prišlo mi je na pamet hladno čustvo, ki me je obšlo pri spominu na to.
»Da, in jaz se zahvaljujem za vaše!«
Ni mi bila vrnila niti ene, ni odgovorila, meni pa je bilo ob mislih na to neprijetno.
»Glejte, saj bi pustil desetico, če bi bil vedel, da se bo to pripetilo. Desetico bi vam bil pustil, da kupite in mi jo pošljete, in tako bi bil napravil sam sebi veselje . . .«
Prinesel je kavo stari marker, pogledal je s sivimi očmi in skušal se je nasmehniti. Svinja je bil, stara svinja in kaj bo videla svinja okoli sebe, kakor gnoj...
Odšel je natakar, jaz pa sem pogledal Margareto, ki je stala bleda v kotu in ni rekla nobene besede. Zdaj je bilo maščevanje in meni je bilo prijetno pri srcu.
»In pismo sem vam pisal, lepo, dolgo pismo, kakor že dolgo ne v svojem življenju. In prav je, da niste odgovorili. Neumnost je vse ljubezen in mladost in življenje in zato so bile neumnost tudi tiste besede, ki so bile zapisane v mojem pismu. Kdor uniči neumnost, ima tako veliko zaslugo, kakor jo imate vi, o gospodična, ki niste prečitali mojega ponižnega in trubadurskega lista. Pristaja vam modrost — tista, ki je nasprotnica vsega, kar nazivljejo ljudje čustvo. Rojeno je z vami to in nisem videl jaz slepec! A danes vidim na vašem bledem in resnem obrazu...«
Ni bilo res, kar sem ji govoril, zakaj njen obraz je bil res sentimentalen, kakor nikoli prej in v njene oči so silile solze. Včasih so se dvignile 4 temne trepalnice visoko, zaprle so se nagloma dvakrat, trikrat, megla je stopila v velike mirne oči. Meni pa je bilo prav.
»Kaj je vse to mladostno življenje, kaj so najini samotni večeri, če človek to pametno premisli! - Imel sem nekoč tovariša, ki je bil resen in miren umetnik. Pisal je fant doma, njegove spise so poznali ljudje, njega pa niso poznali njegovi someščani. Zakaj bil je umetnik in ni maral druščine. In ko sva šla nekoč po peščeni poti — jesenski večer je bil, že so bili rdeči kostanji — je povedal mirno, kakor je bilo to v njegovi naturi. Ženska — je rekel — je gnoj. Kos blata, ki nima smisla za trajnost. — Kos blata leži na cesti, ne brani se lončarja, ki pride slučajno mimo in napravi iz njega sebi primerno posodo. Treba pa je, da ima človek tako posodo, če ne za drugo, da vsaj pljune včasih vanjo, in treba je zaradi tega, ker je pač tako uravnano to življenje... In to mnenje se mi zdi dobro in pametno«
Govoril sem tako in veselilo me je, ko je bil njen obraz še dosti bolj bled in z radostjo sem videl, kako so se globoko povesile mirne oči, kako so gledale popolnoma motne v tla. Tepec je bil fant, ki je to govoril, ni bil nikoli umetnik. Taval je tiho okoli, kakor tat, ni si upal poseči v življenje, ker je bil preboječ in preslab, ni si upal pogledati v oči prvega advokata, ki je šel mimo trebušast in težko sopeč.
»Dovolj je za ta večer...«
Okrenila se je Margareta in je prijela za kljuko .
»Tistega pisma nisem . . .«
Med vrati je izrekla in ni končala, ker so ji kanile solze iz oči. In tako sem ostal sam in prišel je marker in sem mu plačal in odšel. Ni bilo Margarete za zastarelim katedrom, a tam iz veže se je smejal ženski glas, neprijetno in prešerno.
»Joka ...»
Smejal se je glas in meni je bilo hipoma mehko pri srcu. Tako je lepa in tako je dobra in njeno življenje je tako težko in žalostno. Tujci so okoli nje, prodali so davno svoja srca, zdaj nimajo ničesar več v prsih. Zdaj ne umejo solz, zdaj ne čutijo srca, daj jim zabave, daj življenja in daj denarja...
Še se je smejal glas in še drugi se je zasmejal. To je bil moški glas, menda je bil natakar. Gleda s sivimi očmi, odpira brezzobe čeljusti, gladi plešasto glavo, smeje se stara bolehava svinja... Šel bi bil človek tja, pljunil bi bil v obraz zasmehujoči ženski, klofutnil bi bil svinjo in vzel bi bil v naročje ubogega in plahega... se nadaljuje
II. LISTEK
Drugi večer pa je bilo veselo v kavarni. Že so bili pijani moji drugovi, že so peli dolge in brezkončne pesmi. Spomnili so se na marsikaj, na domovino in tako je dvignil kozarec Damjan, vstal je in se je gugal naprej in nazaj, zibal se je kozarec, vino se je polivalo po tleh.
»Na zdravje naše domovine... Slovenije... Bog jo živi... Nekaj o veliki Bog...«
Nasmejal se je pijani Damjan, potem so mu stopile solze v oči.
»Saj mi je milo, ko se spomnim nanjo... na domovino... Nekaj o veliki Bog!...«
Gugal se je, kozarec mu je padel iz rok. Vino se je razlilo po mizi.
»Kaj misliš, da sem neumno govoril?«
Obrnil se je k meni, glavo upognjeno, roke v hlačnih žepih.
»Pametno si govoril!«
Neprijetno mi je bilo, nisem bil razpoložen za pijance. In še naposled, ko je bila ura polnoči, je stopila v separe Margareta in čutila je sama, kako smo bili nevredni njenega obiska. Zakaj na njenem obrazu je bilo rahlo preziranje, niso se nasmejale mirne oči, ustne so ostale stisnjene. Govorila je s pijanim Damjanom, ni se nasmejala njegovi pijani modrosti. Jaz sem bil daleč stran v kotu na tisti večer, nisem videl, če so me sploh poiskale njene oči. In to je bilo sitno in nerodno. Napravi človek lep namen, vse srce spravi vanj, glej, in kakor bi bil na pravil vse v sanjah! Zakaj rože je mislil saditi, pa je zunaj že skrajna jesen in blizu je tisto jutro, ko bo ležal sneg po dolinah in rebrih... Ah moje življenje z bridkostimi napolnjeno nima ene same pomladi, komaj par momentov, ki so spominov vredni...
Odšla je Margareta in takrat se je sklonil k meni prijatelj Andrej in je govoril poltiho. Ni bil hudo pijan in še se je dalo govoriti z njim.
»Ti imaš srečo, fant, zakaj Margareta te ima rada.«
Utihnil je prijatelj Andrej in takrat se je razveselilo moje sebično srce. Glej, in vse se je spremenilo, visoko, visoko so se dvignile misli in bile so ponosne, kakor zvezde zimske noči.
Peli so pijani fantje, polivali so vino, spominjali so se domovine.
»Živijo, patrija!...« je vpil Damijan potem pa je zapel s svojim pijanim glasom.
»Kdor ima srce, zna za dom solze...«
Glas je bil hripav, obnemogel je kmalu in obnemogli tudi fantje. Odšli so drug za dragim, niso me videli več, niso vedeli, da sem bil ta večer med njimi. Zunaj pod oknom se je čulo njihovo glasno govorjenje, Damjanova pesem, hrapava in žalostna:
»Kdor ima srce
zna za dom solze...«
Spet je obnemogel glas tako, kakor prej, samo koraki so se še čuli, utihnile so besede, izgubili so se koraki sredi tistega večera.
Sam sem sedel, napol izpraznjeni kozarci so stali po mizi, pol steklenice je bilo se napolnjene z vinom. Kadil sem cigareto in ni mi bilo pusto tistikrat v tesnem separeju. Lep trenutek je bil, bližal se je pravzaprav, tiho, po prstih, naposled so se odprla vrata, vstopila je Margareta.
»Kaj so odšli... Fej!«
»Odšli . . .« 
Obraz je bil bled, kakor vedno, oči so bile mirne, roka je držala za kljuko.
»Jaz bi rad govoril o včerajšnjem večeru! Jaz vem, da je bil prijazen moj pogled in da se je smehljalo moje lice.«
»Pustite ga pri miru, ni bil lep, ni vreden spomina...«
Tako kakor je bilo bledemu obrazu primerno, je govorila Margareta, kakor je bilo primerno mirnim in hladnim očem. Menda je lagal prijatelj Andrej, menda je videl ljubezen v mojih očeh in se je norčeval z njo...
»Čudni ste, o Margareta, in zakaj ste proti meni čudni.'«
Že sem sedel v bližini in stegnil sem levico po tisti roki, ki je držala za kljuko in stopile so mi na pamet lepe in tople besede. No, roka se je umaknila in tudi besede so ostale neizgovorjene.
»No, kaj vi tako rešujete domovino?«
»Da, tako rešujemo pri nas patrijo...«
Nasmeh je bil na njenem obrazu, zaničljivost je bila v očeh... Ah, sam večer je uničil vse, kar je bilo lepega in zame pripravljenega...
»Ah, tako nesrečen je narod naš, vse moči se gube v malenkostih, nikoli ni skupnega uspeha. Tako je narodu usojeno, nikoli ne bo lepše, še slabše bo...«
Govoril sem o narodu, ki je bil daleč, mislil pa sem na Margareto, ki je bila blizu. črno je bila napravljena, v črnem krilu in črni bluzi, obraz pa je bil miren in lep, kakor še nikoli prej.
»Saj se bo dvignil narod. Kaj bi se ne dvinil, saj je mlad in čvrst.«
»Nikoli se ne bo dvignil, ker ni mlad in ni čvrst...«
Zdaj so bile uprte vame njene oči, zdaj me je gledala z nezaupnim pogledom.
»Vi ne ljubite potem domovine, majhne, ponižne svoje domovine?«
»O Margareta, in zelo jo imam rad. Kadar se pripeljem dol do tistih bobnov, kadar vidijo oči široka polja, tiho mestece pogleda izza ovinka — o Margareta, čudno je pri srcu romarju. Vsa notranjost je samo srce, vse se umakne, srce se razlije povsod... Vzel bi blagoslovljene vode in bi poškropil naokoli, pokleknil bi in bi molil, solze bi kanile iz oči... Ljubim domovino, samo ljudi ne ljubim. Narodnjake sovražim, ki so malopridni in umazani ljudje...«
Še so gledale vame njene mirne oči, kaj so hotele od tise uboge domovine?
»Saj niso vsi ljudje narodnjaki in niso vsi hinavci. Dobri ljudje so povsod, tiha dekleta včasih...«
»To je tako, če je človek izgubil vero v tiste ljudi. Enkrat si bo pustil kdo pljuniti v obraz, drugič pa bo vzel poleno s seboj in bo dobro zamašil taka usta... So pa tudi ljudje, ki se bodo umaknili taki priliki v velikem ovinku...«
Margareta je sedla na stol in je položila roke navzkriž. V senci je sedela, zato je bila njena obleka še bolj temna in njen obraz je bil še dosti bolj bled.
»Potem nimate vi nikogar.«
Skoro se je začudila svojim besedam. se nadaljuje...
III. LISTEK
Lepo jutro je bilo, ljudje so hodili po trgu in prijetno sem se počutil jaz tujec med njimi. Ej, da bi bil srečal zdaj tistega malomeščana, kije živel v meni svoje dni. Nasmejal bi se mu bil na ves glas, za nos bi ga bil prijel in mu obrnil na kvišku ponižni in povešeni obraz. No, malomeščan stal daleč med malomeščani in vesel sem, da sem nanj tako popolnoma pozabil.
Čakal sem na Margareto, gledal sem dalje med ljudmi, glej, in tam se je bližal njen bledi in rosni obraz. Oblečena je bila v svetlo rahlo-rožnato obleko, bel slamnik je imela na glavi, lepo so me pozdravile njene oči. Lepa je bila, tako vitka in visoka in tako prijazno napravljena. Tako sva šla sredi ljudi in sva prišla iz mesta ven in sva zavila v park.
Lep je bil ta park, velik in prostran. Palme so rasle po njem, visoke ciprese tu in tam , velike prijazne rože so cvetele po gredah. čez vejevje se je smejalo sonce, ptice so letale nad glavami in so se veselo oglašale. Glej, in tam je bil tolmun. Beli labodi so se vozili po njem, kakor beli čolni so mirno plavali po gladini, niso ganili z vratom, komaj so trenili z očmi.
Ugajali so Margareti, obstala je pri njih in jih je gledala.
»Kjer ste vi doma, gospod, ni labudov.«
»Ni labudov, ampak race so, gosk pa kot nikjer in nikoli.« 
Zasmejala se je in ko sva šla dalje, se je zasmejala potoma še enkrat, potem pa je pozabila na to.
Spomladansko je bilo jutro, dvigalo se je sonce kvišku, smejalo so je veselo, na lahko plavalo preko neba. In tudi natura se je smejala. Po drevju je bilo polno nagajivosti, zdaj in zdaj je zašumelo mlado listje, pogostokrat se je oglasila ptica, zapela je s pogumnim glasom, veselo je zafrfotala s perutnicami. In tam na visokem zelenem holmu iz sredine parka so je videlo tja gor — tam je sedela mlada pastirica. Živina se je pasla okoli, sedela je na skali pastirica, razmršene lase je imela, rože je davala vanje in si je pela vmes.
»Prišla je spomlad . . .«
Pela je pastirica, v dolino so plavali glasovi, človeku pa je bilo veselo okoli srca.
»Kaj bi ti povedal, Margareta,da bi se razveselil tvoj obraz!«
Sklonil sem se globoko k njej, nisem še razumel njene večne resnosti.
»O sebi povejte, kako ste prišli tako daleč, zakaj ste zapustili tisto ponižno domovino?«
To pa je dolga povest in truditi se je treba, če jo hoče človek povedati na kratko. Težko je pripovedovati o dogodkih, ki so se vršili v duši, potem so silili na dan, naposled so se pojavili v silni moči, posegel je romar po palici, odpravil se je na dolgo pot.
»Gre miren človek svojo pot, umetnik je in misli zato na svojo umetnost. In hodi tako tiho sredi ljudi in je zelo ponižen in kadar se zadene ob koga po nesreči, kadar je gneča, semenj, kadar igra godba na trgu mogoče, pa se odkrije in so najvljudneje opraviči... Ali glej! ljudje niso zadovoljni z njim! Kaj pa lenari tod, kaj pa je pravzaprav njegov posel? Rokodelec ni, ker ima vedno umite roke, krojač kvečjemu, a ne drži so ga nikoli nobena bela nit... Kaj pa je v resnici človek, ki hodi med nami?... Ni laž, Margareta, gotovo bi vprašali ljudje, kdaj pojde, povedali bi, da je zadnji čas, ako ne bi človek tega opazil o pravem času in se odpeljal na jutro, ko še vse mesto spi, komaj prvi pijanci pijo po žganjarnicah...«
Tedaj sva sedela na klopi, Margareta se je igrala z rožo, ki jo je bila utrgala potoma. Igral a se je, gledala je vanjo, niti enkrat ni pogledala v moj obraz. Tam visoko gori v nasprotnem drevesu je pel ščinkavec, enakomerno v enakih presledkih.
»In zaradi ljudi ste se bili odpravili?...«
Ni dvignila oči, igrala se je z rožo.
»No, niso bili samo ljudje, tudi srce je zaželelo daleč. Daleč kam, tja do morja, do drugega morja na severu tam in še vedno naprej. To je pač hrepenenje, ki nima konca nikjer. Kaj ti razumeš tako hrepenenje, ki zaželi zvezdo z neba, ki hoče sonce v svoje roke?... Nikoli ni potešeno, nikoli ni človek miren, tiho roma po potih svojih večno novih želja. Glej, in to so romarji, filistri vmes, tu in tam trubadurji... Ali pa je mogoče, da sem se zato napravil v tujino, da bi se spomnil domovino včasih, da bi se mi tako prikupila, kakor so mi jo omrzili njeni prvo-boritelji in narodnjaki... To pa je težko resnično...«
Zdaj niti je pogledala Margareta naravnost v oči, otresla je s krila liste obtrgane rože in tudi rožo samo je vrgla od sebe.
»Kako pa je vaše življenje...«
»Življenje je... zrak dihamo, da ne poginemo. A živini kakor žive umetniki majhne in revne domovine. Ne poznajo jih rojaki, komaj vedo zanje tujci. Tu ni praktično tako življenje, ni bogvekako lepo. Tu in tam, vsako pomlad, na jesen morda pride mimo nekaj lepih dni, posije sonce, čisto se približa, potem pridejo oblaki, sonce ne posije leto dni... Ali ni slovenske umetnosti brez takega življenja. Ob poznih urah stradanja v tujini, ob težkih urah, ki obdajajo romarja, beži pero po papirju, razliva se duša kakor velika, mogočno tekoča reka...«
Že je bilo sonce visoko, kratke sence so stale za debli, včasih so se resno zganile. Tu in tam je prišel mimo človek, pogledal je, hotel se je nasmehniti, skomignil je z rameni, tiho je odšel svojo pot...
»In kako boste napravili zdaj!«
Pogledala je v moj obraz, roke je položila v naročje.
»Zdaj pa bom napravil drugače. Drugo življenje, Margareta, kakor resnično živim. Nazaj dol v domovino pojde pot v samoten urad. Vsakdanje življenje so bo pričelo, težko bo ali privadi se človek. Ni zoprno delo iz ljubezni...«
Bogvekako jo bilo, a spominjam se natančno teh svojih besed. Čustva so bila v prsih, ki so šla mimo, izrekle so jih besede in tudi te so šle mimo
Zasmejala se je Margareta veselo in prešerno, kakor še nikoli ne.
»Ni zoprno delo iz ljubezni...«
Smejala se je, meni pa jo bilo neprijetno. Zdaj sem videl, kako očevidna je bila laž v mojih besedah... ah, saj ni bila laž, hipno čustvo je omotilo srce...
»Ne, Margareta, saj ne pojdem nikamor. Tako bo življenje, kakor je bilo; še bom pisal o poznih večerih, še bom romal, še vedno bo hrepenelo srce naprej in naprej. Ah, nikoli se ne bo upokojilo v samotnem uradu, zastonj je misel, kakor je lepa in prijetna...«
Še je bil nasmeh na njenem obrazu, potem pa se jo izgubil in besede so bile popolnoma resne.
»Poznam take ljudi; moj brat je bil tak, šel jo križem svet, zdaj se je izgubil. Deset nas je bilo na mojem domu, tako pa nas je samo še... se nadaljuje
IV. LISTEK
Drugi večer pa sem bil slabe volje. Bog ve zakaj mi je prišel na pamet profesor, ki je vstopil neki večer v kuhinjo, kjer sem sedel jaz in moj znanec in moja znanka lepa in prijazna gospa. Ah, vstopil je ljubosumni fant in pogledal je mojega znanca in se mu je neumno poklonil, mojo znanko je nerodno pozdravil in ji povedal dvoje bedastih fraz in ko se je obrnil do mene, mu je šinil poseben ogenj iz oči. Ah, parazita me je imenoval čisto po nedolžnem, nikoli nisem tega zaslužil. Tako težko je bilo to moje življenje, sam sem gradil vse ob pozni uri, ob polnočnem času, niso pomagali ljudje, podirali so z radostjo in zadovoljnostjo. Tako sem živel večno ob nehvaležnem trudu svojih rok, glej, in vstopil je malomestni neznatni profesor in me imenoval z zaničljivim in krivim imenom. Tako je pljunil na skrivaj na moj veliki trud, na moje prizadevanje in stremljenje, komu nisem storil vse življenje nič žalega. A treba je pomisliti, da je bil ljubosumen poredni fantek, ali če ni bil ljubosumen, pa je bil vsaj užaljen njegov deviški ponos... Kaj sem se domislil na fantka, ko je tako neznaten, da ga ne vidijo oči, čemu so prišle na pamet njegove nelepe besede... Saj jih ni govoril, saj ni bilo profesorja, kodrolas otrok je bil, ki je jecljal nerazumljive besede... Da, kodrolas fantek je bil in že v zgodnji mladosti je zapisal njegov oče in gospodar nelep nauk o meni v mlado srce. Opazil me je bil jasno rahlo sključeni oče, prijel se je za ščetinaste brke, popravil je naočnike v svoji vznemirjenosti.
»Malovreden človek je, malopriden in izgubljen, ne bo nikoli ničesar dosegel.« 
Jaz pa sem se razveselil teh besed, zakaj vedel sem, da sem že mnogo dosegel. Ah, postal je nevoščljiv in ljubosumen, hinavsko je izrazil svoje mnenje, kakor se to spodobi slovenskemu klasiku in filozofu, ki živi sto let za nami... Jaz sem razumel njegove besede in zato sem imel nad njimi veliko veselje. Mnogo sem bil dosegel, nelepa je bil a pot, a tedaj je posijalo nanjo sonce... Tih večer je bil, na nasprotnem vogalu hiše je že gorela luč, jaz sem sedel pri oknu in Damjan je ležal na postelji. Bogvekaj je mislil, malo je govoril tisti večer. Slabe volje sem bil, na pamet mi je prišla mlada in lepa gospa in njena gostoljubna hiša in zgodilo se je veliko čudo. Rodilo se je domotožje, zaželelo je srce daleč dol na dolenjsko stran. Ah, kakor mehke in ljubeznive roke Margaretine se je oklenilo moje duše, prosilo je, želelo je na daljno pot. Tam daleč je menda tih večer, že so suhe ceste in poti, skopnel je sneg po holmih in goličavah. Veselo je na sprehajališčih, domača dekleta hodijo tam, skupaj hodit, samo lepa Diana je sama nocoj. Ker je tako lep večer, pa se je domislila daleč nazaj na svojega ljubega fanta, ki jo je zapustil in odšel v ljubljanski lemenat. Tako je vse idilično nocoj, jaz grem preko trga, jaz ne vidim danes niti enega prezirljivega pogleda, jaz jo zavijem po samotni ulici v stanovanje lepe in mlade gospe. Saj že sedi za mizo njen dobri mož, že je na zofi moj dolgi prijatelj, mlada gospa že naliva čaj po skodelicah.
»Kaj ste doživeli, gospod Rudar, da je vaš obraz nocoj tako blažen in prijazen?...«
Ljubezniva je mlada gospa, smejejo se njene oči, ves njen obraz je en sam spomladanski dan.
»Pomlad je zunaj, nebo se smehlja, vsa natura se smeje, pa se je spremenil tudi človeški obraz...«
Tiho je v sobi, že je zapel klavir, na lahko in sam od sebe. Rahlo pojejo strune, plava melodija v srce, megle zavijejo oči, v morju mehkobe se potopi izmučeno srce...
Sedel sem pri pianini tisti večer, igrati pa nisem mogel; tako trudni in neokretni so bili prsti, komaj da so se upogibali daleč prepočasi. Okno je bilo na široko odprto, včasih je dahnil veter v sobo, kakor bi poljubilo nedolžno dekle, tako je čutil človek na licu.
Tam zunaj so peli po visokih nadstropjih klavirji, močni, bučeči akordi so plavali na vse strani, vse se je trlo drobnih in visokih glasov. Tudi violina se je čula od nekod, počasna, sentimentalna melodija, topili so se glasovi drug z drugim, umrli so kakor bi zaspali... Včasih je vstala pesem na ulici, poskusilo je zapeti dvoje, troje mladih fantov, šli so mimo, izgubili so se za ovinkom .
Damjan je vstal in šla sva tisti večer daleč dol k morju. Mirno je bilo tisti večer, bogvekako je to bilo, tako mirnega nisem videl nikoli več. Ni bilo valov, nič ni pljuskalo ob skale, daleč, daleč je plavala ladja. Majhna luč je sijala tam. mogoče ni bila ladja , reven ribiški čoln samo, ki je sanjal sred morja.
Po nebu so viseli težki južni oblaki, včasih se je pokazal kos neba, popolnoma temnomoder je bil, z zvezdami posut... Tu in tam so se pretrgali na daleč— od juga, tja do severa, do daljnih črnih gor, pokazala se je luna, mehka luč se je razlil a po širokem morju. Zdaj se je videla natančno v dalji ladja, plavala je na vzhod, enakomerno rezala valove.
Po bregu so stale klopi daleč druga od druge, grmi so stali vmes, tu in tam samotna akacija. Tam daleč spodaj prav na zadnji klopi je sedela Margareta, roke je tiščala k obrazu in je tiho jokala. Čudno je bilo tisti večer, večno nemirno morje je mirovalo, jokala je resna in mrzla Margareta.
»Kaj pa jočeš...«
Mehko mi je bilo pri srcu, saj bi bil tolažil tisto uro, polagoma odvzel vso žalost mlademu srcu.
»Poslavljam se...«
Tiho je povedala, razdelili so se oblaki od severa do juga, razlila se je mehka luč.
»Kam pa misliš...«
Zdaj je bila odmaknila robec od obraza, oči so bile še solzne, lica so bila silno bleda. Pokvarjena je bila frizura, po sencih, po čelu so padali črni šopi las.
»Daleč, gospod . .. Tam ni več življenja...«
Solze v očeh so se sušile, plavali so pogledi na morje, v naročju so ležale bele in uboge roke...
»Kam pa pojdeš, ti ubogi otrok? .. .«
Mehko je bilo v prsih, luna je sijala v njen obraz, ki je bil tako tih, tako lep in žalosten.
»Kam pa pojdeš, ti ubogo dete?...« se nadaljuje
V. LISTEK
Mlad je bil čolnar, ki je veslal preko morja, veslal je dneve in noči, boril se je z valovi, žuljave od vesel so bile mlade roke. Ah, v bornem čolnu je hotel preko morja, do nove zemlje, nove bodočnosti, zato pa je bila pot tako težka, in nikoli ni pomislil, da bi popustil vesla, mirno bi sedel, malo bi pogledal okoli sebe po morju, na nebo gor mogoče, ko je lep in prijazen spomladanski večer, sanjajo zvezde, luna premišlja svojo zaljubljeno minulost. Ali nekoč se je dogodilo čudno.
Lep večer je bil, spomlad je plavala po morju, dušo je objelo posebno čustvo. Prijetno in toplo — tako, kakor bi se domislil na daljni dom, na prostrano veliko sobo s starinskim pohištvom, visokimi omarami lepo razrezljanimi stoli z visokim naslanjalom in velikim srcem v sredini, v kotu star in velik klavir. Tam sedi star in siv mož, igra na klavir »Schonbrunner-walzer«, prijazno-miren je njegov obraz... Toplo je v sobi, zunaj gre sneg v debelih kosih, sive vrane kričijo zunaj, lačne letajo okoli hiše...
Čudno je bilo pri srcu , sedel je mornar, spustil je vesla, lepo se je zamislil. In spomladanski večer je bil naokoli, spomlad nad morjem, na lahko je plaval čoln po mirnih vodjih. Komaj vidno se je pomikal, ali čas je tekel, dvignil se je iz morja zelen otok.
»Kje pa je to!«
Začudil se je nesrečam prodani Aeneas, stala je na bregu lepa Dido.
»Kaj je to?«
Čudil se je čolnar, gledale so okoli začudene oči...
»To je bodočnost...«
Prijela ga je za roko lepa Dido, skočil je na breg nesrečam prodani Aeneas...
Jaz se domislim na tisti večer, posebna noč se je bila storila. Tam daleč sredi morja so vstajale luči, velik žarek se je zasvetil včasih nad vodami, posijala je svetloba od bogvekod. Nikjer ni bilo nikogar, ali pesmi so plavale rahlo okrog, lepe melodije so tiho hodile, menda je pelo morje. Tisti neznatni zeleni valovi mogoče, ki so prihajali iz silnih daljav in se na lahko dotikali bregov...
Na tisti večer sem se domislil, lepi spomini so objeli srce, komaj sem vedel, da sedi pri meni Margareta. Zdaj je bila postala tiha, še tišja, kakor je bila, samo še redkokdaj je dvignila oči, strmela je predse, razmišljala je bogvekaj. Tiho je bilo v separeju. črna kava se je kadila na mizi. včasih so se odprla vrata, pogledal je v separe starikavi natakar. Mežiknil je z očmi, skušal se je nasmehniti, pogledal je vame, resno je umaknil svojo glavo. Treba bi bilo lončenega vrča, da bi ga treščil človek svinji v obraz, da bi jo lepo domislil na idealna pota...
Dala mi je Margareta rdeč list, čudno se je nasmejala.
»To je pisal moj šestdesetletni fant...«
Jaz sem čital list, v meni je Vstalo mnogo začudenja. Tako lepo je pisal šestdesetletni fant, tako prijetno dišeč parfum je bil razlit po pismu.
»Kakor se spomni berač na dobrotnika, ki ga je srečal nekoč — na tisti poti je bilo, ki vodi na Brezje, na tisti bržčas, ki pelje k sv. Jožefu v Marijino Celje — ni ga ozmerjal, dal mu je svetlo desetico, tako se domislim na vas na svojem pustem gradu. Sem ne bo spomladi, ne bo sonca dolgo ne —vse do tistih dob,ko bodo sijale tod vaše oči. To pa nebo nikoli, zato ne bo spomladi, ne bo sonca . . .«
Jaz sem odložil tisti list in neprijetno mi je bilo.
»Tako piše moj šestdesetletni fant, poet je bil, ko je bil mlad, zdaj pa seje krompir in ogleduje krave. Šla je poezija, fraze pa so ostale...«
Umolknila je Margareta, potem je strgala tisti list.
»Kako pa piše oče?«
Vprašal sem, polagoma sem izpil črno kavo.
»No, ta ni bil poet, zato mu niso ostale fraze. Brez njih pošilja v pekel mene, če pustim v nesreči osmero svojih dobrih ljudi in jih ne rešim ob času svoje velike žetve...«
Potem je molčala Margareta, bled je bil obraz, ustnice so se stisnile.
»Lahko noč!«
Vstala je, podala mi je roko; tako drobna je bil a njena desnica, vsa uboga in mrzla.
»Lahko noč...«
Ah, kako bi spustil to drobno ubogo roko? Tih je večer, lepe zvezde gore na mojem nebu...
»Zbogom...«
Odšla je Margareta, vstopil je starikavi natakar. Mežikal je, skušala se je nasmehniti nadušljiva svinja, blatu vajeni močerad... Ej , trebabi bilo lončenega vrča, treščiti mu ga v glavo, lepo razsvetliti idealno pot...
Zunaj je bila lepa noč. Ni bilo oblakov, samo eden tam daleč na zapadu, svetilo je silno število zvezd, mesec je plaval preko neba. Tam nekje, menda v prvem nadstropju visoke hiše, za velikimi svetlimi okni— tam je igral orkester. Vesele stvari je igral, od sladkega dekleta, od južnih noči, dunajske valčke, ki so prijazno vabili. Tja gor sem šel, tam so plesali mladi ljudje, mladi galantni gospodje napravljeni v črno, mlade gospodične v belih oblekah, krila do gležnjev, svetle črne nogavice, čevlje od belega atlasa, prijazno frizuro, temnordečo rožo v laseh...
Tam je bil Damjan, v prvi sobi je sedel za mizo, podpiral je glavo in strmel je predse tisti večer.
»Kaj pa je Damjan...«
Sedel sem k njemu, ki se je prebudil naenkrat, začudeno je pogledal, potem se je naslonil nazaj.
»No, nič...«
Spregovoril je komaj razločno, strmel je predse, njegov obraz je bil bled.
»Kje pa je Tili?«
Glej, zdaj se je dvignil mahoma, z roko je udaril po mizi, zakričal je.
»Kaj jaz vem?!... Naj bo...«
Potem je sedel, minila je jeza, umaknila se je iz oči. Mehkoba se je razlila po obrazu, skoro solze so stopile v oči.
»Pijmo, fant, zakaj ta noč je težka...«
V dvorani je bila utihnila godba, šli so preko sobe mladi pari, mnogo oči se je smejalo, opojno je dehtelo veliko število temnordečih rož. Nekdo je bil padel, dolg človek je bil in suh, vstal je hitro in pogledal po obleki, smejale so se gospodične, snažile so ga, on pa je stal na sredi dolg in rdeč v obraz.
»Živela domovina!«
Nekdo je zakričal zunaj na hodniku, tisti je moral biti pijan. Zakaj.... se nadaljuje
VI. LISTEK
Potem pa so se vrstili tihi dnevi. Globoko v dušah so se vršila dejanja, miren je bil obraz, ni bilo besede na jeziku. Ob večerih so strmele oči, rodil se je vzdih, vstal je romar v svojem tesnem stanovanju, hodil je s koli; v kot. Kaj bo treba vrezati palico, kaj bo treba kupiti lepo zakrivljeno v prvi izložbi?... Hodil je romar, strmele so oči, včasih so se zganile listnice.
In v tistem času je pokleknil nekoč Damjan k svojemu kovčku, vzel je iz njega kopo papirjev, obtrgani listi so bili. tlačil jih je v žep. Eden je padel na tla, tisti ni bil obtrgan, na njem je bila napisana »Romanca o sv. Ambrožu«.
»Kovček je prazen, kam bom vlačil po svetu les...«
Sam sebi je govoril, in pogledal name, ki sem sedel ob oknu in gledal nanj.
»Kaj pojdeš ?...«
»No, pojdem...«
Popravljal je klobuk, zapel je ostareli površnik, pogledal jo na čevlje dol.
»No, torej z Bogom , Če se ne vidimo nikoli več...«
Govoril je mimo, ni pogledal v obraz.
»Spremim te, Damjan...«
In tako sva šla počasi preko mesta, po široki cesti naprej, že sva bila zunaj na polju, za nama je bilo zdaj dolgočasno mesto.
»Zdaj pa grem spet križemsvet, zdaj se ne bom spustil v pravo življenje nikoli več. Ah razočaranj polno je moje srce, ne bo živelo nikoli več... Kadar boš videl Tili, pa jo pozdravi...«
Žalosten je bil, ustavil se je, hotel mi je podati roko
»No, saj grem še lahko s tabo...«
In tako sva šla dalje, tonilo je mesto v daljavi, videle so se samo še strehe, čvetero visokih zvonikov je kipelo kvišku proti nebu. Pot je bila lepa, berač je šel mimo, zaprosil je vbogajme...
»Smo bratje...«
Damjan se je nasmehnil, dal mu je groš. Berač je šepal dalje, dvakrat, trikrat je pogledal svoj svetli groš, tesneje ga je stisnil, prijetno mu je bilo tisti hip.
»Saj so dobri ljudje, oh, dobri...«
Hitreje je šepal, izgubil se je za holmom.
Na ovinku sva bila, segla sva v roke.
»Zbogom Damjan, misli, da te nisem nikoli užalil...«
»Nikoli...«
Stala sva na ovinku, Damjan je pogledal nazaj na mesto, ki je bilo daleč za nama. Zdaj se tudi strehe niso več videle, sam o še zvoniki so stali v daljavi.
»Kadar jo boš videl, jo pozdravi...«
Žalosten je bil Damjan, že so bile motne oči...
»Zbogom , če se nikoli več ne vidimo...«
Okrenil se je naenkrat, jaz sem ostal na mestu in gledal za njim. Hitro je šel, oddaljeval se je bolj in bolj, več se niso razločile roke, več ni bilo opaziti korakov. Samo še črna stvar se je gibala po cesti, bila je manjša in manjša, izginila je temna točka, utonila je v obzorju ozka bela cesta...
Vrnil sem se v mesto dol, oblaki so viseli na nebu,pust je bil tisti dan. Včasih je zapihala sapa, potegnila je mimo vogalov, zaplesal je prah v živahnem kolobarju. Potem je bilo spet mirno, komaj da se je čutil rahli dih, ki je plaval mimo.
Še tisto dopoldne sem bil pri Margareti, povedal sem ji , kako je odšel Damjan. Pospravljala je v svoji sobi, tista stara ženska ji je pomagala, ki je sedela sicer na skrinji za vrati. Objokana je bila tisti dan, včasih je jokavo vzdihnila.
»Zakaj pa gredo, gospodična... oh...«
Vzdihnila je, solzo je obrisala.
Jaz sem sedel na stolu, že sem bil končal Damjanovo neveselo historijo, zdaj sem mislil na svojo. Kaj bo treba vrezati palico, kupiti lepo zakrivljeno v prvi izložbi?... Zdaj se je namreč končalo dejanje, ki se je tiho vršilo v duši vse te zadnje dni, do danes je stal popotnik na križpotju, premišljal je, na katero stran bi se obrnil, zdaj se je odločil, zapel je suknjo, stopil je na desno stran... Polnila je Margareta svoj kovček, tisto svetlo črno bluzo je polagala vanj, ki sem jo videl v njej prvikrat. Tisto črno krilo... oh, daleč je bil tisti večer, oblačno je bilo nebo, bogvekdaj se bo razjasnilo, morda nikoli več...
»Zdaj pa bom nastopila tisto polarno pot do doma, da razveselim domače ljudi. Osmero parov rok se me bo tesno oklenilo, osmero parov oči se bo orosilo od hvaležnih solz... Kaj ni bolje, da je nesrečen eden kakor pa osem ljudi?... Eden pojde v pekel, zato pa jih pojde osem v nebesa...«
Tako je rekla Margareta, ko je polagala v kovček svetločrno bluzo, čiste so bile njene oči, daleč so bile solze. Tudi obraz ni bil bled in ne žalosten, samo resen je bil in trd. Zakaj končano je bilo tiho dejanje v duši, zapel je popotnik suknjo, povesil je pogled, krenil je na desno stran...
In je minilo, kar je bilo lepega. Zdaj je bilo nebo oblačno, dnevi so bili pusti, sonca ni bilo več na nebu. Včasih ob polnoči je potrkalo na okno, na vrata tu in tam, grdo je zakričalo in bogvekaj je bilo. Tudi zajokalo je včasih, zbudilo je človeka, s tenkim glasom je jokalo naprej. Ob poznih večerih je letel pod oknom ogromen črn ptič, čisto tik okna je letal, čutila se je sapa njegovih črnih peruti. Proti jutru nekoč pa je prišel moj pokojni oče. Tak je bil, kakor na smrtni postelji, ko sem mu bil lepo poravnal lica in ustnice, tesno zatisnil oči, stisnil roke k molitvi in počesal lepo nazaj njegove dolge in sive lase. Obraz je imel resen, kakor tiste popoldneve, ko je hodil gor in dol po domači kuhinji in molil glasno šepetaje.
»Kaj pa delaš?« — je rekel in je sedel na vznožje. Njegove oči so se bile odprle, resen je bil pogled, brez veselja.
»Zdaj pojdeš spet...« je rekel, kakor bi se domislil kam daleč nazaj.
»Naprej, večno naprej — tako je zate zapisano ...«