Abiturijent – branjevec
| Abiturijent — branjevec. Matija Rode |
Po lastnih doživljajih spisal Bistričan.
| |||||||||||||
Pravijo — in to ugledni možje — da je Slovenec prožet trgovskega in kramarskega duha. »Slovenec je rojen trgovec,« trde in si upajo to svojo trditev tudi z dokazi podkrepljevati, s čisto in popolnoma neovrgljivimi dokazi. Slovenskega trgovca, zlasti pa slovenskega kramarja najdete povsod, pripovedujejo, povsod se zna prilagoditi razmeram in okoliščinam, da izborno uspeva. Edino to napako ima, da v neslovenskih krajih pozabi na svojo narodnost in da postane strasten nemškutar ali italijanaš, ker upa v svojem skozinskoz trgovsko navdahnjenem duhu, da mu bo to kaj neslo. No, in po navadi se ta praktičen mož ne moti v tem.
Tem trditvam si kot že izkušen človek v resnici ne upam oporekati, posebno pa zato ne, ker vem, da bi mi to nič ne hasnilo in ker bi dobil proti svoji protitrditvi toliko ugovorov, da bi se naravnost blamiral. Blamaža je pa tako kočljiva stvar, da se je izognem, če se je le morem. Kot človek, ki mu je mar lastna čast in dostojanstvo, o čemer se dandanes toliko govori, se pa vsestransko branim vsake blamaže, ki je za življenje večkrat usodnega pomena.
Ako so torej razmere take — da je trgovina in kramarija prešla Slovencem v meso in kri in postala integrujoč del njih preživljanja — ali je potem kaj čudno, da sem tudi jaz pred leti poskusil svojo srečo v trgovini?
Imel sem takrat za seboj gimnazijo, v žepu maturitetno spričevalo, pri tem pa prav žalosten pogled v prihodnjost, kakršno daje absolviranje srednjih šol mlademu človeku, ki ne more dalje študirati in bi se rad spravil na kako varno uradniško mesto. Na železnicah so me odpravljali s tistimi »vorgemerkt«, od katerih nima človek drugega kakor dolgo brezuspešno čakanje, na pošti so mi z vso uradno resnostjo in gotovostjo obljubili, da me sprejmo čez dobrih deset mesecev, pri financi so mi pa kratkomalo odkritosrčno odsvetovali, da bi čakal na kako mesto pri njih, ker ne pridem na vrsto najmanj poldrugo leto ne, potem bi pa še moral državi tlačaniti sprva čisto zastonj in če bi se izkazal uporabljivega, potem dobim sijajne plače 50 K na mesec s tolažbo, da zmerom ne bo tako.
Jaz, ki sem pričakoval, da bodo po moji maturi kar k meni na dom hodili imenitni gospodje in me prosili, naj vstopim pri njih v službo, ker sem zajemal učenost z veliko žlico, kar sem dokazal s srečno napravljeno maturo, sem bil kaj razočaran, ko sem sprevidel, da vsak nižjegimnazijec, če popusti šolske knjige in klopi, lažje pride do kosa kruha, čeprav nekoliko grenkega, kakor pa abiturijent gimnazije. Jezilo me je, da sem se sploh ubijal s tolikimi nauki, ki jih je naučna oblast spoznala za primerne potrebni izobrazbi gimnazijca, in sklenil sem, da se poprimem vsakršnega dela, samo da bom delal in ne pohajkoval.
Lepa priložnost se je kmalu našla.
Mešetar Podplatnik je prišel nekoč k nam — to je k mojemu varuhu Čenčiču, kjer sem stanoval in živel zastonj — in mu začel pripovedovati, da je v B. izvrstna trgovina na prodaj, trgovina, ki nese čistega dobička po 100 goldinarjev na mesec. Naj bi jaz, ki nimam nobenega posla, prevzel tisto trgovino. Trgovska da je najboljša.
»Koliko denarja je pa potreba?« sem vprašal, ker mi je bila takoj povšeči ponudba.
»Kakih 500 goldinarjev,« odvrne Podplatnik in z mešetarsko zgovornostjo hvali, na kako dobrem kraju je tista trgovina, kjer se prodaja vse, tako da mora človek obogateti v par letih.
»500 goldinarjev, kje jih dobiti?« menim sam med seboj, vendar tako glasno, da sta me slišala onadva.
»Vi, gospod Čenčič, stojte dobri zanj,« svetuje Podplatnik varuhu, da bi tisti izborni trgovini dobil kupca.
Varuh Čenčič je pa bil mož drugih misli.
»Jaz da bi stal dober za 500 goldinarjev za stvar, o kateri ne vem, če je vredna počen groš? Ne boš! Menda bi me rada spravila z bajte. Iz mene ne spravita solda.«
»Pa če gre trgovina res dobro!« ugovarjam, ki me je prav varuhovo govorjenje vzpodbudilo k podjetnosti. »Gospod Podplatnik je vendar mož, ki zna presoditi take reči in da nama govori resnico, v to ga veže čast. Jaz si upam trgovino takoj prevzeti,« sem dostavil.
Prepričevalno sem govoril.
Led je bil prebit in varuh se je po spretnem hvalisanju mešetarjevem dal končno pregovoriti, da najame 500 gld. denarja, ki si ga vknjiži na hišo, jaz pa da mu moram osebno jamčiti za ta znesek, ki ga prejmem. Kako rad!
V par dneh sem prejel 500 gld. in jamčil osebno zanje.
Še tisti dan sva se odpeljala s Podplatnikom v B., kjer je bila tista izvrstna trgovina. Po poti me je mešetar obdelaval, koliko procentov mu bom dal, da se ne bo čisto zastonj tvegal za mene, ki bom le po njem prišel do tako izbornega kruha, kakršnega imajo uradniki, ko so služili že po 10 let v eni službi.
Razume se, da sem ob pogledu v tako lepo prihodnjost obljubil mešetarju, da odprem denarnico na stežaj.
Prišedši v B. me je Podplatnik peljal najprej v neko gostilno, kjer sem potrpežljivo moral čakati, da se je on tačas dogovoril z dotičnim trgovcem oziroma trgovko, ki je prodajala svojo trgovino. Podplatnik mi je pravil, da je boljše za mene, če se on sam pomeni z njo, kajti tako je ljudi mogoče lažje nekoliko oplaziti. Jaz abiturijent gimnazije sem premetenemu mešetarju verjel, saj je govoril tako prepričevalno.
Ko se vrne Podplatnik k meni v gostilno, mi pove, da je trgovko že »obdelal« in da zdaj tudi jaz lahko grem tja z njim.
Šel sem.
Trgovina, ki je tako izborno veliko nesla, je bila v prav malo obljudeni ulici. Jaz tega takrat seveda nisem zapazil, pa tudi nisem vedel, koliko je trgovina odvisna od mesta, na katerem stoji.
Prišedši v trgovino sva našla kup otrok okrog zanemarjeno napravljene ženske, ki se mi je predstavila kot dosedanja trgovka Mušič, ki hoče dobrote svoje dobro upeljane trgovine prepustiti drugim rokam, ker sama nima časa zaradi otrok.
»Saj to je navadna branjarija,« sem dejal, ko sem izvedel, da se prodaja v tem prostoru poleg kave tudi premog in drva ter šota, da gre mleko v denar in da se tudi s prodajo piva v steklenicah zasluži precej.
»Branjarija, ampak, ki nese kot velika trgovina na velikem trgu,« je odgovorila ponosno prodajalka, »branjarija, ki je ne boste nikoli zadosti drago plačali. Drv sem prodala lani toliko, da sem morala imeti vedno enega človeka najetega, ki mi jih je komaj sproti žagal in cepil.«
Ker je tudi Podplatnik vedel toliko dobrega povedati, so se začela pogajanja, ki so imela ta uspeh, da sem kupil vse, opravo in blago, ki ga je »slučajno« bilo prav malo v prodajalni, za 375 gld. Koncesija je ostala v rokah prodajalke, da smo se izognili nepotrebnim stroškom prepisovanja! Polovico kupnine sem dal takoj, polovico pa obljubil plačati čez štiri tedne. S kupčijo smo bili zadovoljni vsi, zato smo pili likof, ki je pa šel ves na moj račun.
Podplatnik me je snel za tri petake in vožnjo. Hotel je imeti še dva, pa sem mu jih obljubil, če pojde trgovina res tako izvrstno, kakor mi je vedno pripovedoval.
Varuhu sem pisal o izborni kupčiji in seveda nekoliko pretiraval, da bi se mož ne bal preveč za svoj denar. Prosil sem ga, naj mi pošlje najpotrebnejše reči, ker nimam časa hoditi zdaj k njemu, zdaj, ko moram gledati, da sem čimprej uvedem v svojo trgovino, katero bom vodil tako vzorno, da se bodo drugi zgledovali na meni.
Ker svojega pohištva nisem imel in ga tudi nisem še hotel tako brž kupiti — nekoliko previdnosti je vedno dobro — šel sem si iskat stanovanje.
Kraj B. je zelo nemškutarsko mestece. Prebivalci so seveda skoraj sami Slovenci, ki so se pa tekom let ponemškutarili, ker so si stali vedno v nasprotju s farovškimi gospodi, slovenske napredne stranke pa ni bilo. Ker se je naselilo med njimi nekoliko fanatičnih nemških hajlovcev, je postal B. nemško in nemškutarsko gnezdo, kjer so Slovenca, če se je pokazal narodnjaka, temeljito pretepli in učili nemške in nemškutarske kulture.
Jaz sem bil vsikdar narodnjak, ne samo na papirju ali v besedah, ampak tudi v dejanju, zato sem se hotel naseliti pri slovenskih ljudeh. A zastonj sem iskal takih. Kamor sem prišel, povsod so me sprejeli nemški in jaz, ki sem sovražil slovenske odpadnike, sem takoj povsod pokazal hrbet.
Iskal sem nato stanovanja pri ljudeh, ki so bili videti Nemci, kajti ljubši mi je pristen Nemec nego pa nemškutar. Ker sem se spuščal v pogovor, sem kmalu našel prijetno sobico pri rodbini Rieger. Zmenil sem se tudi za hrano in gospe, ki se je zanimala za moj stan, povedal, da ima moj oče veletrgovino v mojem rojstnem kraju in da hoče tu v B. napraviti filijalko, če se poskušna trgovina dobro obnese. Ker sem plačal s stotakom in se delal, da nisem zadnjega izdal, sem sicer mogočni Nemki imponiral, da je verjela mojim bajkam.
Drugi dan sem nastopil branjevsko službo. Za kakih sto goldinarjev sem nakupil najnujnejših reči, jih razporedil po okusu in pripravnosti, potem pa za prodajalno mizo čakal svojih odjemalcev.
Čakal sem ves dan zastonj. Šele zvečer, ko so bile drugod zaprte prodajalne, je prihitel bosonog deček po četrt litra petroleja. Z veseljem sem mu natočil prav dobro mero in se mu pri njegovem odhodu priporočil za nadaljne posete.
Drugi dan sem prodal liter mleka (od mlekarice sem ga kupoval po 5 litrov vsak dan), za 15 kr. premoga, za groš drv in zvečer se je zopet zaletel v prodajalno mlad poba z velikansko steklenico in zahteval za 4 krajcarje petroleja. Vsekakor boljši uspeh nego prvi dan, sem se tolažil, vendar o dobičku 100 goldinarjev na mesec morem doslej samo sanjati!
Tretji dan se je pa kazal popolen preobrat.
Kot bi me bila sreča pogledala skozi veliko okno, tako so prihajali ljudje v mojo trgovino oziroma branjarijo. Komaj sem enega odpravil, že je bil drugi tukaj in podajali so si kakor berači ob petkih kljuko pri vratih. Vse je šlo v denar: cikorija, premog, cimet, vžigalice, mleko, drva, sladkor, šota itd. itd. Seveda so prihajali samo taki, ki so kupovali po krajcarjih in je bil že velik račun, kadar je šlo na desetice; vendar množina izida!
Ko se je bližal večer, sem bil že prav odkrito zadovoljen in računal, koliko dobička sem imel cel dan. Natanko do krajcarja nisem mogel dognati, toda približno sem seštevilil, da imam cela dva goldinarja dobička. Skoraj bi bil zavriskal nad takim napredkom. Saj moram postati bogat, če pojde tako naprej!
Dan je v resnici srečen, sem dejal, ko je prišel zvečer kuštrav dečko po cel četrt kile kave. Četrt kile kave, prosim, to ni malenkost v branjariji! Dobro vago sem dal, ne zato ker dobra vaga v nebesa pomaga, pač pa, da bi si obdržal dobrega »kunta«.
Fant je položil predme tolar velik kot petkronač.
Ker sem vsak denar natanko pogledal, da bi me kdo ne ogoljufal — imel sem v tem že skušnje iz svojih mladih let, ko sem, če sem le mogel, opeharil vaškega štacunarja s kakim starim soldom — sem tudi zdaj prijemši tolar v roko ga natančno premotril.
»Kakšen denar je pa to?« sem vprašal kupovalca, ki je že držal kavo v rokah. »To vendar ni naš denar, to ni petkronač.«
»Nove vrste petkronač je,« razjasnjuje deček, »taki so prišli pravkar v veljavo in promet.«
»Ne vem, če je res?« ugovarjam in ogledujem sprednjo stran tolarjevo, na kateri sta bili dve glavi, moška in ženska.
»Če hočete, mi dajte ven iz pet kron, sicer pa grem drugam kupovat,« pravi fante prevzetno, »drugod se pa ne bodo branili tega denarja.«
»No, no, tukaj imate 2 goldinarja in 6 krajcarjev,« sem tolažil vzkipelega kupovalca, katerega sem se bal še bolj razburiti in razdražiti, ter mu odštel imenovano vsoto.
»Pa le dobro spite!« je dejal deček med vrati, se pomuzal in odšel. Zdelo se mi je, da mi je tudi osle pokazal.
Po njegovem odhodu sem še enkrat ogledoval čudni tolar. Tako tajinstven se mi je videl!
»Vrag, saj mora imeti letnico,« sem dejal in jo iskal. Našel sem jo. 1783! Novi tolar mi je kar padel iz rok na tla pod mizo in dolgo sem ga moral iskati, predno sem ga dobil. Tekel bi bil za goljufivim fantom in ga izročil policaju, da si upa mene poštenega branjevca tako opehariti. A kje je že moral biti premetenec!
Drugi dan sem v menjalnici dobil za tolar približno toliko, kolikor je bila vredna prodana kava. Tako mi je šel celodnevni čisti dobiček po vodi! Sklenil sem, da bom odslej pri vsakem denarju pogledal najprej na letnico. O stvari sem kajpada molčal in je nisem naznanil na policiji, ker me je bilo sram, da sem se jaz abiturijent dal preslepariti od smrkavega poba. Saj mi še lahko branjarijo zapro, ker denarja ne poznam! Prišel sem pa do zaključka, da ni prav nič čudno, če prefriganci opeharijo katerikrat preproste ljudi. Čisto nič nenavadnega ni to. Saj sem se dal še jaz. Sicer je res grda sleparija, če proda kmečka žena kravico za par svetlih krajcarjev, a kje je pa zapisano, da bi tudi jaz ne smatral svetlega novega krajcarja za cekin? »Nove vrste so,« bi rekel kupovalec in jaz bi mu v svoji lahkovernosti gotovo verjel.
Od četrtega dne moje branjevske umetnosti dalje se mi je pa godilo tako, kot bi se bil vsedel hudič na prag in ne pustil drugega noter kakor kakega berača ali pa koga, ki ni nikjer drugod mogel dobiti željene reči. Mimo so še hodili ljudje, tuintam je kdo pogledal po vratih, a noter se je le malokdo zgubil. V tistih trenotkih sem proklinjal svojo neumno butico, ki ni šla rajši s 500 goldinarji študirat univerzo! Ko bi bil takrat dobil Podplatnika predse, premikastil bi ga bil tako, da bi me za božjo voljo prosil, naj ga pustim, kajti silno moč sem čutil v sebi, moč svete upravičene jeze. Mrcina je besedičil, da se tvega za mene in mojo srečno prihodnjost! Kanalja hinavska! Boga zahvali, Podplatnik, da nisi pred menoj!
Največjo škodo sem imel z mlekom, kajti če ga nisem prodal še tisti dan, pa ni šlo v denar. Kdo pa mara spodlito mleko! Ostajalo mi je tako, da sem je moral proč metati, čeprav sem je dan za dnem sam žlempal, da me je vilo po trebuhu. Da bi ga kaj več spravil v denar, sem napisal na velik papir in ga pritrdil na vrata, da se pri meni dobi dvakrat na dan sveže mleko, dopoldne in popoldne; upal sem, da bom dobil s tem novih odjemalcev.
Res so prišli popoldne, a same sitne hudobne babnice, ki so pa menda bile skušene, da se s takimi napisi pogosto goljufa in laže. Vsaka je pokusila, če je mleko res sveže in ko ga je spila zajemalko, mi je zalučala v obraz, da sem slepar, da je to mleko staro nad pol dneva in da ona kot poštena kupovalka poštenega mleka, ki ga plača s poštenim denarjem, od mene ne kupi nič in da bo že pri vseh svojih mnogoštevilnih prijateljicah razglasila, kakšen goljuf da sem.
Na take ostudno-prevzetne besede prve babnice sem krepko reagiral, češ, da se ne bodo zaredili gadje v njeni družini, če ne bo pila mleka kar naravnost izpod krave.
Seveda sem babnico s tem le še bolj ujezil, da je regljala potem še po cesti, tako da sem bil v velikih skrbeh, če bo moja čast pri bližjih sosedih še tako neomadeževana, kakor sem doslej mislil, da je. Zato sem vsem nadaljnjim sličnim kupovalkam pustil se do dobrega razjeziti nad mojo premetenostjo, ko je bilo pa njih govorjenja konec, vljudno naznanil, da mi je žal vse najsvežejše mleko pošlo, ker imam toliko odjemalcev, da jih ne morem vselej zadovoljiti. Sitnim ženskam je menda samo moj vljudni obraz tako imponiral, da so se zadovoljile tudi s »starim« mlekom in da sem vse prodal včasih.
Dasi je šla, kakor že omenjeno branjarija piškavo, da sem večkrat računal, če bom ves mesec iztržil 100 goldinarjev, vendar je bilo treba vedno nakupovati, zdaj špecerijskega blaga, zdaj premoga, zdaj drv itd. Ker se mi je šlo za vsak sold, če sem hotel dalje držati na površju, zato sem sam nosil premog v zanj prirejeno shrambo, ko sem pa zvečer zaprl branjarijo, podal sem se v klet, kjer sem žagal in sekal drva, da me je oblival pot.
Ženska, od katere sem kupil branjarijo, je hodila pogosto k meni v prodajalnico in mi dajala marsikakšne nauke. Eden glavnih je bil, naj bi dajal ljudem »na bukvice«, ker le potem jih privabiš k sebi. Da bodo ob gotovem roku plačevali, se je treba zmeniti takoj začetkoma natanko ž njimi. Začetnik v tej stroki sem sklepal tako kupno pogodbo z vsakim kdor je hotel in zdaj sem prodajal, da je bilo veselje. Ob določenih rokih so pa hodili plačevat moji kupovalci zlasti pa kupovalke, ostale pa vselej toliko dolžne, da sem bil privezan nanje, da sem jim še nadalje dajal na knjižico. Dolg se je pod raznimi pretvezami vedno večal. Vendar ker je bil promet bolj živahen in ker sem imel vsaj dosti dela ter mislil, da bo sčasoma prav izvrstno še šla moja branjarija brez dajanja na knjižice sem bil zadovoljen.
Dočim sem se v prodajalni tako boril za svoj obstoj, sem pa v družini Riegerjevi nastopal povsem drugače. Kakor že omenjeno, sem takoj spočetka dal čutiti, da razpolagam z denarjem, kolikor hočem in to mi je prineslo blišč in lesket zlasti pri gospe Rieger in pri gospodični Mimi Rieger, 18letni še čedni punčari, ki je imela dober namen osrečiti kakega bogatega ženina s svojim deviškim telesom in deviško dušo. Jaz, ki sem padel v vseh opisanih okoliščinah v to družino, sem se seveda vdal v svojo usodo in igral bogatega sina bogatega očeta.
Pri Riegerjevih so bile v družini samo štiri osebe, oče, mati, sin in hči. Gospod Rieger je bil starikav dedec, poln vodenih nazorov ter zadovoljen, da ga je vsakdo pri miru pustil, kar je bilo tudi vsakomur prav. Kajti če ti je začel stari Rieger, penzijonirani žandar, razkladati svoje »misli« o nekdanjosti in sedanjosti ter če je vrgel bridek pogled v črno prihodnjost, zazeblo te je okrog srca, kot bi ti naložil ledu okrog njega. To sem skusil jaz takoj prve dni, ko sem hoteč biti vsestransko prijazen, privoščil neki večer tudi staremu Riegerju prijateljsko besedo. A sem se zelo kesal. Mož mi je tvezil take gorostasne bedastoče — ne rečem, da sem jaz nezmotljiv in da so edino moji nazori pravi — da sem mu bil prav od srca hvaležen, ko mi je končno zaupal, da je zaspan, ker je njegova ura prišla.
Žene njegove edina želja je bila obesiti nadebudno hčer na vrat bogatemu ženinu, najrajše trgovcu. Zato se je morala Mimi oblačiti po okusu matere, ki se je baje razumela, kako se ujame bogat ženin — njej se žalibog ni posrečil ta namen — in obesiti na sebe vso zlatnino in srebrnino, kolikor je je premogla Riegerjeva familija in kolikor je ni bilo od časa do časa v zastavljalnici.
Gospodična Mimi je bila, kakor že omenjeno, 18letno dekle, še dokaj čedne zunanjosti, vsaj na prvi pogled. Edino kar jo je pri natančnejšem opazovanju kazilo, je bilo, da ji je spredaj manjkal en zob, kar se je pa videlo le, kadar je gospodična Mimi prav živahno zazijala ali se prav po gorjansko zasmejala. Sicer je Riegerčin biser vlekel usta skupaj v umetniško zaokroženo šobo, kakor bi hotel vsak čas deliti ljubeznive poljube.
Četrta četrtina Riegerjeve rodbine je bil sin Fridolin, tretješolec na gimnaziji, silno sladkosned in bled fant, ki mu je škodovala vsaka sapica in se je prehladil, če je ob soparnem dnevu prihrumela nevihta z mrzlim dežjem in dečak takrat ni bil v zaprti sobi. Vsekakor torej izredno nežna cvetica ta Fridolin!
V to družino sem se kaj hitro udomačil. Dasi je bilo v njej kot sploh pri Nemcih precej prirojene prevzetnosti in ošabnosti, vendar so se vsi njeni člani zatajevali in bili z menoj izredno prijazni in ljubeznivi. Vzrok je bil, ker je bila gospodična Mimi možitve potrebna in je zlasti gospa Riegerjeva videla v meni tistega srečnega človeka, ki bi naj odpeljal na dom njeno hčer.
Dva dni sem obedoval in večerjal v svoji sobi, tretji dan je pa prišla Riegerca k meni in želela, naj bi kosil in večerjal če le mogoče z njeno družino. Njej da se zdi, da manjka nekoga v familiji, da je nekako dolgočasno pri obedu in večerji — kar je zlasti gospodične Mimi mnenje — in ona (Riegerca) je tako prosta t. j. usiljiva, da me vabi k sebi in svojim.
Ker tudi jaz nisem zapisal na prapor življenja dolgočasenja in sovraštva vsemu svetu, sem ponudbo sprejel seveda s pripombo, če ne bom morda nadležen in ne motil fine harmonije familije Rieger. Gospa je vse te frazaste pomisleke ovrgla z najljubeznivejšimi izrazi, tako da sem kar hrepenel, da kosim in večerjam s svojimi hranodajalci vred.
Ko sem prvikrat obedoval skupaj z Riegerjevo družino, razpostavila nas je gospodinja tako, do sva si z Mimi sedela nasproti. (Pri tem je ostalo tudi zanaprej). Na moji desni je sedela gospa, na levi papa in pri dekletu na desni bledi bratec, ki je pa imel pred menoj silno spoštovanje, kakor sem kmalu uvidel. Med Mimi in gospo mama je imela prostor psica Fidelica, ki je iz apetita navzočih sklepala, kolika porcija pride končno nanjo.
Gospodična Mimi je bila naravnost zala tistikrat. Rdeča je bila v lice, ljubeznivo se ji je smehljal cvetoč obraz, oblečena je bila pa v bluzo, ki naj bi meni dokazala, da se skrivajo za njo krasne snežnobele deviške prsi, vabljive in privlačne za objetje drhtečega dekleta.
Juho smo použili še kolikortoliko v miru in je le gospod Rieger med tem omenil, da je jed nekoliko preveč slana, iz česar bi se dalo sklepati, da jo je kuharica, ki je bila gospa Riegerjeva sama, preveč osolila, kar se zgodi sicer pri zaljubljenih in vsled tega zmešanih kuharicah. Gospa se je proti takemu neosnovanemu očitanju kar najodločneje zavarovala in jaz sem ji moral izdati na izrečno željo ustmeno spričevalo, da je juha izborna, da bi jo užival s slastjo cesar sam. Gospod Rieger je dobil na podlagi moje izjave od svoje boljše polovice primeren revanš, nakar je umolknil, ker se ni nihče postavil na njegovo stran. Sicer pa ni bil nič ozlovoljen zaradi tega, kar me je potrdilo v veri, da se možu večkrat kaj enakega prigodi. No, jaz ne bi bil hotel nikdar netiti prepira med zakonskima vsled tega, če je gospodinja juho res preveč osolila, kar se je takrat faktično zgodilo.
Ko je prišla na mizo druga jed, me je vprašala gospa:
»Koliko pa imate bratov in sestra, gospod Bistričan?«
»Nobenega in nobene, milostljiva,« sem odvrnil, »čisto sam sem z očetom, kajti mati mi je že umrla.«
»Že zdavnaj?«
»Pred petimi leti.«
»Ah, to je žalostno,« je vzdihnila gospa, »pa gospod oče vendar ne opravlja sam trgovine?«
»Samo nadzoruje, ker da bi sam vodil vse posle, bi mu bilo naravnost nemogoče. Nadzorstvo pa mora biti strogo in vsestransko, kajti sicer ga goljufajo in sleparijo, kdor ga more. Saj veste, da so dandanes defravdacije vsepovsod na dnevnem redu.«
»To je pa res,« je pritrdil na zadnji stavek gospod Rieger, »še celo v našem mestu smo imeli letos že dve prav premeteni defravdaciji in sleparja sta jo potegnila v Ameriko, kjer brezskrbno uživata sadove svojega poneverjenja. Saj se morebiti spominjate na R. in L., o katerih je toliko pisalo časopisje?«
»Da, da, se spominjam,« sem odvrnil, dasi nisem svoj živ dan nič slišal o tistih slavnih B.-skih defravdantih.
»A zakaj vaš gospod papa svojega edinca pusti, da se morate tukaj kar sami ubijati s trgovino in še s tako, o kateri je bilo doslej znano, da je šla precej slabo?« me je vprašala gospa zvedavo.
»Moj oče hoče, da vse sam poskusim, da delam najnavadnejše reči, ker je mnenja, da bom le potem uspešno vodil vso njegovo trgovino, kadar jo prevzamem,« sem odgovoril. »Sicer pa meni samemu ta stvar ni prav nič neljuba. Če je šla trgovina doslej slabo, s tem še ni rečeno, da bi morala iti tudi v prihodnje. Riskirati je treba par tisočakov in če se postavi vsa reč na realno podlago, ni misliti na slabe uspehe. Seveda je treba v to dovolj gmotnih sredstev.«
»A, gospod Bistričan je razumen človek,« se mi je laskala gospa in pomenljivo pogledala Mimi, »če sploh kdo, boste vi dosegli svoje cilje. Kdaj pa nameravate prevzeti očetovo trgovino?«
»Najbrž že v par letih. Prihodnje leto grem delat zadnji trgovski izpit, nakar mi izroči oče vse. Ker je že precej v letih, mu je njegovo naporno delo zelo težavno in utrudljivo, ki bi se ga čimprej rad iznebil.«
»Sami boste potem pač imeli toliko dela, da ga boste le z največjo silo obvladali,« je menila Riegerca, »dobiti si boste morali zanesljivih oseb, ki bodo delale v prospeh vaše trgovine in ne v njeno propast.«
»Kajpada,« se je vtaknil vmes gospod Rieger, ki je ves čas mirno poslušal, »saj veste, koliko se dandanes zgodi defravdacij. Celo v našem kraju sta bili letos že dve ...«
»Saj si že preje pravil,« ga je pretrgala soproga in ga pogledala z jeznim očesom. »Predvsem bo treba vam, gospod Bistričan, kadar si boste iskali družice, gledati na to, da dobite trgovsko izobraženo nevesto, ki vam bo stala vsak čas ob strani. Taka nevesta je zlata vredna za vsakega trgovca.«
»Istina je to, milostljiva,« sem dejal, »kakor je tudi res, da je takih nevest malo, tako malo, da jo komaj vsak deseti trgovec dobi. Pri nas so še razmere take, da starši ne dajo svojih otrok študirat in učit tistega, kar jim naj bi v prihodnjosti prinašalo največjih koristi. Ljudje pač niso praktični.«
»Vidite, gospod Bistričan,« je rekla Riegerca, »pri nas je pa bilo drugače. Naša Mimi vam je popolnoma trgovsko izobražena. Zato se je marsikak trgovec že potegoval za njeno roko. (Gospodična Mimi je pri tem sramežljivo povesila oči). Vsakemu je pa ne dam, ker da bi prepustila usodo svoje edine hčerke morda kakemu človeku, ki bi jo vzel samo zato, da bi si z njenim denarjem opomogel, ker bi sicer moral propasti, tistega pa ne.«
»Ne, ne,« je poudaril gospod Rieger, »mi naše Mimi ne damo, da bi si z njenim denarjem opomogel kdo, ki bi sicer moral propasti.«
»Da, da, nevestin denar se mora dobro zavarovati,« sem potrdil, ki sem vedel, kam cika vse govorjenje, »celo takrat se človek ureže, kadar najmanj kaj takega pričakuje.«
Mimi je med tem odšla iz sobe. Stara je pa rekla proti meni:
»Veste, gospod Bistričan, naša Mimi je silno sramežljiva. Moškega še pogledati ne sme. Edino pred vami je ni nič sram in rekla mi je, da se čuti čisto domačo z vami, dasi sta šele parkrat govorila. Nič še ni občevala v moških družbah, ker sem jaz prepričana, da se pametni ženini ne iščejo po hrupnih veselicah. Sicer pa pravim: če ji je kateri namenjen, prišel bo sam ponjo, ne da bi se ji bilo treba usiljevati po balih in drugod, da imajo ljudje potem dolge jezike. Potem bi marsikdo prišel in pripovedoval bogve kake laži, ki bi moji nedolžni Mimici bile v sramoto in bi delale nečast njej in vsej rodbini.«
»Jako simpatična gospodična v resnici,« sem pritrdil, »gotovo se vam, milostljiva, posreči dobiti ji ženina, ki je bo vreden in bo všeč vam in njej.«
»Ah, gospod Bistričan,« je gospa v nekem hrenečem tonu vzdihnila, da sem mislil, da pade pred mene in me prosi za roko svoji Mimici, »tudi jaz tako upam. Vi ste tako odkritosrčni, tako simpatični ste nam, da bi čutili vsi praznoto v rodbini, če bi ne bilo vas med nami —«
V tem je Mimi vstopila in ker je bilo kosilo končano, smo se po par besedah razšli vsak po svojih opravkih. Jaz seveda v zavesti, da temu prvemu naskoku sledi drugi, tretji itd., dokler trdnjava ne pade. Sicer pa ni trdno stala.
Mislil bo kdo in mi očital, da sem si vzel veliki patent na laž pri tem pripovedovanju, da ni res, da bi kaka ženska takoj spočetka tako naskakovala moško srce. A prijatelj moj ljubeznivi, zlasti pa prijazna čitateljica, katera predvsem bo hotela to trditev uveljaviti, bodi prepričana in verjemi na mojo čast, da sem zapisal samo čisto in suho resnico. Pridejati kaj niti ne znam. V podkrepilo te svoje trditve objavim doslej še v srcu skrito skrivnost, da sem skusil že vse hujše naskoke na ozidje svojega srca od strani nežnega spola — bombe in druga taka sovražna sredstva rastejo v silnosti in moči z leti naskakovalke — kakor je tudi res, da sem bil tudi sam pogosto jako predrzen in smel naskakovalec src lepih deklet, — s kakim uspehom, tega danes menda nisem dolžan tukaj obešati na veliki zvon.
Dva dni nato je bila nedelja.
Popoldne me je Riegerjeva rodbina povabila seboj na kratek izlet skozi bližnji gozdič v prijazno vas, kjer so točili pristno vino in prirejali izvrstna jedila, prav kakor se včasih hvali po časopisih kak gostilničar, dasi je tisto hvalisanje večkrat naravnost ostudno pretirano.
Riegerjeva gospa je bila vso pot tja zelo zgovorna, tudi mož njen je bil jako dobre volje, Mimi je pa meni zmerom kako prav posili prisrčno in naivno povedala, da sem se ji prav prisiljeno smejal, le da je bilo gospe mamá všeč. Študent je imel celo pot semenj s Fidelico, ta pa z njim, tako da smo bili vsi vsak po svoje zaposleni.
V gostilni smo ostali do mraka. Jaz, ki sem od nekdaj dober pivec, imam posebno veselje, da so tudi drugi zraven mene veseli potom alkohola. (Kak abstinent mi tukaj gotovo ne da odveze!) Zato sem tisto popoldne klical na mizo liter za litrom, obirali smo piščance, ko pa sem plačeval, sem potegnil iz denarnice stotak tako prešerno, kot ga potegne lastnik mnogih tisočakov. Riegerci so se zasvetile oči in dregnila je svojega starega s komolcem, ki je kar zazijal nad mojo bogatijo.
Vrnili smo se zopet skozi gozdič, saj je peljala skozi njega čisto ravna lepa pot. Pa tudi mesec je sijal, kot bi ga bil naročil, in kdo ni vesel lepega mesečnega večera in lepe mesečne noči!
Po spretnem manevriranju gospe sva midva z Mimi, ki sva šla skupaj, kmalu ostala sama. Drugi so jo ubrali naprej. Ker sem si jaz božje kapljice privoščil precej meric in ker je tudi gospodična Mimi morala parkrat na komando spiti eks, sva bila oba prav židane volje in besede so tekle z jezika, kot bi se bale zamude.
Med živahnim pogovorom o navadnih rečeh, zlasti o preteklem popoldnevu, sva dospela do udobne klopice v gosti senci. Mimi mi je postala naenkrat silno trudna, vse vino ji je ušlo v noge. Kaj je kazalo drugega, kakor da se je vsedla na omenjeno klopico. Jaz sem seveda »zavzel« mesto poleg nje, kajti tudi jaz sem bil truden v nogah.
»Ah, kako krasen večer,« je vzdihnila Mimi tako globoko, da so se ji prsi junaško zavalovale, ko se je naslonila na klopno naslanjalo, »kako bajno- kako nebeško lepo je nocoj! Ali se vam ne zdi tako, gospod Bistričan?«
»Res je lep večer,« sem odvrnil sentimentalno. »Nebeški mir napolnuje dušo človeško, ki je vsled čarov, ki jo obdajajo, pesniško navdahnjena. Melanholično žubori deviški studenček izpod sive skale, noseč pozdrave v sinjo daljavo, kamor dospe ob solnčnem vzhodu, ponosno stoje resne smreke, katerim fin pajčolan iz zemlje vstajajoče lahne meglice odeva vrhove, ki koketirajo z luno, kadar jo pošegeče hudomušen oblaček, vsaka travična bilka pa se je okrasila s svetlim biserom, kakršnega ne premore ves človeški izum. A vse to bi meni ne zadostovalo za lep večer, ako bi mi manjkalo samo enega in sicer glavnega pogoja.«
»Katerega?«
»Da sedite na moji strani vi, ljuba gospodična. Kako bi mogel biti zanocojšnji večer lep, če bi ne bilo vas poleg mene? In ker me osrečujete vi s svojo navzočnostjo, obhaja me sladko blaženo čuvstvo, da sem v družbi blagega srca, blage duše.«
Gospodična Mimi je molčala. Globoko je dihala, oči pa imela sramežljivo povešene na roke, prekrižane na kolenih.
Jaz sem pa nadaljeval:
»Ko sem vas prvikrat videl, gospodična, zatrepetalo je v meni srce. Že takrat ste se mi priljubili kot doslej še nihče. Mnogo sem občeval z ljudmi, zlasti z ženskim spolom, a device s tako lepimi lastnostmi in tako prikupljive zunanjosti še nisem videl, kot ste vi, gospodična. Zato sem le vam, svojemu vzoru, posvetil vse svoje misli, le vaš mili obraz mi je bil vedno pred očmi.«
Mimi je tudi zdaj molčala in globoko dihala.
Naslonil sem se k njej, jo prijel za roko in rekel:
»Srečen, kdor najde srce enako svojemu, srce, ki čuti in trpi z njim. V vas, gospodična, menim, da sem našel toliko časa iskani ideal, upam, da so se mi spolnile davne goreče želje oboževati žensko bitje, ki zasluži popolno ljubezen. Ah, gospodična Mimi, srce in duša sta mi polna najslajših čuvstev, ko imam vas poleg sebe, vas, ki ste prinesli svežega duha v moje življenje, ki doslej ni imelo pravega smisla in namena, dokler nisem spoznal vas. Ah gospodična, obožujem vas, ljubim vas, Mimi, jaz te ljubim.«
Tega trenutka je čakala gospodična Mimi. Komaj sem izgovoril besedo »ljubim«, planila je k meni, me ljubeznivo objela in ker sem bil jaz takih situacij že vajen in to pričakoval, sem jo istočasno objel in da bi se na novo cepljena ljubezen tem trdnejše prijela, sva se nad vse srčkano strnila v prvi poljub. Ali sem jaz njo prvi poljubil ali ona mene, ne morem povedati, ker je šlo vse silno hitro, kot bi bilo namazano, samo da je prišel odločilen trenutek, odločilna beseda.
In ko sva sedela takorekoč drug na drugem, mi je moja Mimi pripovedovala svoje srčne bolečinice zadnjih dni. Ponoči da ni mogla spati od same hude ljubezni in če bi mi ta večer ne mogla povedati, kaj ji napolnuje dušo, ne ve, če bi mogla še nadalje prestajati v negotovosti, ali ji bom jaz to ljubezen povračeval ali ne. Vsekakor je bil torej že skrajni čas, da so povedala usta, česar je bilo polno srce, sicer bi se bila znala pripetiti nesreča z bogve kako usodepolnim izidom.
Tudi z menoj je bilo isto. Storil bi bil ne vem kak grozen čin, če bi bil videl, da so vsi moji upi razdejani, da ideal Mimi, katero edino ljubim, do katere edine čutim srčna nagnenja, ne mara moje ljubezni in jo kruto in brezobzirno lahkodušno zametava, ker je oddana drugemu, ne zmeneč se, da pahne s tem človeka, ki je bil voljan za njo žrtvovati življenje, v najglobočji prepad nesreče. Najbrž bi bil posegel po morilnem orožju in upihnil luč svojega mladega življenja. Kajti ne bi mi bilo več živeti! Kaj bi naj res počel sam še dalje na svetu? Ali naj bom priča veselja, ki bi ga ona, Mimi, uživala z drugim? Bilo bi to pregrozno za mene in vsaka minuta bi mi prinesla hujše muke.
Tako sem pripovedoval svojemu vzoru, ki je kar Boga hvalil, da sta se na tako sladek način preprečili kar dve veliki nesreči. Njej ni treba, da ji poči srce, meni pa ni treba poseči po pištoli. In ker sva tako srečno ušla gotovi smrti, krepila sva svežo ljubezen z vsemi dopustnimi sredstvi, ki so nama bili na razpolago.
Ko sva z Mimi čez dobro uro prišla domov, sem bil ves slinast okrog ust. Dekle je bilo namreč s posebne vrste poljubi silno darežljivo. Tudi stiskala me je tako k sebi, da so mi parkrat zaškripale kosti. Vendar vse to sem udano prestal pomneč, da to vse ljubezen st’ri!
Spal sem tisto noč prav tako sam kot druge večere.
Dasi sva se z Mimi zmenila, da najina ljubezen ostane tajna, ker le skrivna ljubezen je najlepša, je dekle vse poklepetalo materi svoji. Da se to zgodi, sem vedel, saj je stara naučila svojo hčer, kako se ima vesti proti meni. Vendar bi mi ne bilo povsem ljubo, če bi celo mesto začelo govoriti o najini ljubezni — v malih mestih se take reči prerešetavajo najraje in najbolj — kajti zoprno je, če te vlačijo po zobeh in delajo sklepe o tvoji prihodnjosti ljudje, ki jih to čisto nič ne briga.
Svojo igro sem igral izborno. Nastopal sem kot naiven in silen zaljubljenec, ki vidi le svetle dekličine oči in žametast obraz ter sladka nje usteca, vse drugo gre pa mimo njega, kot bi sploh ne šlo. Vsled tega je vidno rastlo prijateljstvo med nami, Riegerca se je obnašala proti meni kot mati in ko sva prihodnjo nedeljo z Mimi prišla domov z bližnje reke, kjer sva se v čolnu vozila par ur, me je oče Rieger izpraznivši par kozarcev močnega vina objel in s solzami v očeh imenoval svojega sina. Da je bil prizor popolnejši, sem jaz objel staro Riegerco, ki mi je pritisnila na lice cmokavast poljub, da je še Fidelica pogledala, kaj nenavadnega se godi. Z Mimi se vpričo starih dveh nisva poljubila, kajti najina ljubezen je bila še vedno »tajna«, pač pa, ko sva ostala »slučajno« sama v sobi. Takrat je bilo spet toliko poljubov, da se mi je bilo po končanem oblizovanju treba z žepnim robcem brisati, da se nisem preveč svetil. Mimini poljubi so bili v resnici specijaliteta, kakršnih nisem še nikjer drugod v toliki meri zasledil, tudi pri starejših eksemplarih ne!
Pri Riegerjevih so imeli čedno dekle, ki je bila za hišno in tudi za druga dela pri hiši. Bila je Slovenka. Meni je zjutraj prinesla kavo in čevlje v sobo in pokramljala sva včasih to in ono. Bila je vedno vesela in njena neprisiljena živahnost mi je zelo ugajala. V resnici: Anica mi je bila prav všeč.
Nedeljo po opisanih dogodljajih mi je nekoliko preje kot navadno prinesla zajutrek. Ležal sem še v postelji. Ko je postavila posodico s kavo na mizo, obrnila se je proti meni in rekla:
»Ali ste se kaj dobro naspali, gospod?«
»Imenitno!« »Pa vi?«
»Jaz pa ne! Veste zakaj ne?«
»Ste že imeli kakšnega fanta!« dejal sem in se zasmejal.
»Oh, kako ste vi poredni,« rekla je užaljeno, takoj pa pristavila prijazno:
»Sanjalo se mi je vso noč, da se omožim, vsakovrstne ženine sem imela, tako da zdaj že ne vem več, koliko jih je bilo. Vedno sem se pa prebujala, tako da me je zjutraj, ko sem vstala, kar glava bolela.«
»Revica,« dejal sem sočutno in se smejal, »če ne veste, katerega izmed tistih ženinov dobite, vam bom pa jaz povedal, vsaj približno.«
»Bežite, bežite, samo norčujete se iz mene.«
»Dajte roko sem!«
»Čemu vam bo?«
»Iz potez na njej vam bom povedal vašo prihodnjost in tudi, kakšen bo vaš ženin.«
»O, kako me mislite vleči! Saj nisem tako lahkoverna kot večina žensk!«
»Ko se bo prorokovano spolnilo, boste pa videli, ali sem govoril resnico ali ne.«
Anica se mi je zasmejala in rekla:
»No zdaj sem pa res radovedna, kaj mi boste povedali! Samo take reči mi povejte, ki bodo mogoče!«
»I kajpada!«
Dala mi je, desnico. Ukazal sem ji sesti na stol zraven zglavja in začel prorokovati:
»Veliko presenečenje vas čaka v kratkem. Bogat sorodnik vam umrje, dasi mislite, da nima nič denarja. Vse bo vam zapustil. S tistim denarjem, ki ga boste podedovali po svojem sorodniku, boste podpirali nekega mladega človeka, ki vas potem vzame v zakon. Tisti človek vas ima že zdaj rad, a vi tega ne veste. Ker je ta človek dobrega srca, če tudi zdaj nima nobenega denarja, bo vendar vreden vaše ljubezni. Dva otroka boste imeli, dva krepka fanta, oba Sokola. Že zaradi zadnjih dveh morate vzeti tistega človeka za moža.«
Anica me je verno poslušala. Ko sem končal, mi je pa rekla:
»Koliko pa mi daste na tisto dedščino, gospod Bistričan.«
»Koliko pa hočete?«
»Najmanj deset tisoč goldinarjev. Potem naj bo dedščina vaša.«
Vedel sem, da se norčuje, zato sem jo posvaril, naj ne skruni moje prorokovalne vede.
»Jaz vam čisto nič ne verjamem,« rekla je odločno in se zganila pokonci.
»To je vaša reč, videli pa boste tekom časa, da sem imel prav.«
»Pa povejte, kdaj bo tista moja poroka?«
» V dveh, treh letih.«
»No, ker ste vi meni tako natanko povedali vse, bom pa še jaz vam povedala, kdaj bo vaša poroka.«
»Oho, tudi prorokovalka,« vzkliknil sem, »na dan z besedo.«
»Z našo Mimi že nikoli.« Dekle se mi je smejalo, da so ji solze stopile v oči.
»Kdo pa to pravi?« vprašal sem začudeno.
»Ali mislite, da ne vem, kaj imate z Mimi. Ne zamerite, da sem tako predrzna proti vam. Cele dneve pri nas govore, da boste vi, ki imate ali da boste imeli denarja na kupe, vzeli našo Mimi. Tudi vem, kako sta se zadnjič v nedeljo dobro imela na tisti klopici. O, gospod Bistričan, jaz vem vse, prav vse, pa zato ne smete biti hudi na mene.«
»Prav nič nisem hud, le povejte vse!«
»Da vam torej povem, zakaj Mimi ne boste nikdar vzeli v zakon. Veste, pri nas je taka beračija, do se bogu usmili in vragu studi. Vedno imajo polovico obleke in oprave v zastavljalnici in le toliko rešujejo, da jim ne zapade, potem pa spet neso nazaj. Vi si pa hočete te nemške lakote naprtiti na hrbet za celo svoje življenje? Meni nič mari, a za svojo dolžnost čutim, da vam vse natanko povem, ker ste pošten človek in ker se mi smilite, da bi padli med take-le ljudi.«
»Pa tudi radi me imate nekoliko Anica, kaj ne?« sem dejal in ji gledal v temne oči.
To vprašanje je zgovorno in odkritosrčno dekle zmedlo in ji prišlo tako nenadoma, da je na mah utihnila, povesila lepe oči in zardela.
»Ali me nimate nič radi?« sem jo vprašal očitajoče. »Pa če imam jaz vas rad?«
»Ah, bežite, bežite, ne norčujte se iz mene, revnega dekleta!« — Glas ji je šel kot na jok in desnico, ki sem jo še vedno držal, mi je iztrgala iz rok. Vstala je in hotela oditi.
»Kam greste, Anica?«
»Proč od vas, ko kujete šale na meni.«
»Kako napačno me sodite! Počakajte, povedati Vam imam nekaj, kar vas bo gotovo zanimalo.«
»Norčevati se hočete spet iz mene. A ne boste se. Če se vam Mimi da vleči, se jaz ne dam, čeprav sem priprosto dekle. Le pojdite Mimi pravit tiste zanimivosti, ta vas bo verno poslušala.«
»Le ne prehudih besedi, gospodična in poslušajte, kar vam povem v sledečem. Jaz sem ravno tak berač kot vsak, kdor nima očeta in se je moral s samimi grenkimi podporami tujih ljudi izšolati. Če imam zdaj par krajcarjev, dobil sem jih na posodo, ker smo dotičnika naplahtali, da je ta branjarija vzorno uspevajoča trgovina. Da bi jaz to nemško lakoto jemal v zakon še misliti ni, ker vzel si bom za ženo Slovenko, zavedno narodno dekle, pa če ji moram tudi krilo kupiti. Enkrat že pride čas, da se dokopljem do službe in kruha.«
Anica me je gledala začudeno, kot bi ji pripovedoval nemogoče reči.
»Gospod Bistričan, danes so vaše besede zelo čudne, skoro bi menila, da vas ne razumem prav,« rekla je.
»A resnične so moje besede,« odvrnil sem. »Videli boste, kako kmalu bo moje tukajšnje slave konec. Že vidim lepo jutro, ko mi bodo zaprli branjarijo, jaz bom pa hitel, da se mi ne zgodi še kaka hujša nesreča na telesu.«
Molčala sva nekaj časa oba. Nekaj težkega nama je ležalo na duši, nekaj takega, kar ne gre na jezik vkljub vsemu naporu.
»Kdaj mislite oditi od tod?« vprašala je Anica tiho.
»Ali vam bo kaj dogčas po meni?«
Dekle ni odgovorila ničesar. Zamišljeno je zrla v tla. Težke so ji bile oči.
»Anica!« — — —
Nič odgovora.
Vstal sem, stopil k njej in ji privzdignil obrazek. Takrat so se ji pa vlile solze iz oči in naslonila se je na mene. »Anica, moja Anica!«
»Ivan, moj Ivan!«
Roke so pritegnile telo k telesu, ustna so se pa spojila v vroč poljub, prisrčen in odkritosrčen.
Pripovedovalo mi je dekle, da je takoj spočetka, odkar me je spoznala, začutila nagnenje do mene. Rekla si je, da je bedasta ta misel, a ni se je mogla odkrižati. Še vedno silnejša je bila. Ni je vleklo k meni dozdevno premoženje ampak srce do domačega človeka, ki je z njo iste narodnosti. S svežim poljubom sva znova podkrepila mlado ljubezen.
Tisto popoldne nisem šel z Riegerjevo familijo na sprehod, ker sem imel opraviti »važne stvari«. Pač pa sva bila z Anico vse popoldne skupaj praznujoč veseli dan najine lepe ljubezni.
Minuli so štirje tedni mojega branjevstva. Kupčija je šla tako mirno, da sem komaj toliko iztržil, kolikor sem porabil za preživitek. Zato sem kakega lepega dne kar lepo zaklenil lokal in šel na izprehod v lepo okolico. Tuintam sem pri prodajanju tudi nekoliko špekuliral, ko sem nalašč dajal cenejše, kolikor je mene stalo, misleč, da si morda s tem privabim ljudi v svojo branjarijo. A tudi ta manever se ni posrečil. Le na knjižice bi bil izdajal, kolikor bi bil hotel, pa sem bil vendar toliko previden, da se nisem dal na ta način kar na kratko končati.
S štirimi tedni je potekel rok za plačilo druge polovice mojega dolga v znesku 375 K. Ker sem ves čas živel precej prevzetno in ker je tudi v branjariji tičalo za moje razmere veliko denarja, nisem plačal dolga, ker nisem imel denarja za to. Prodajalka branjarije je pa takoj odrinila k advokatu, ki mi je pisal vljudno pismo, kakršno se piše v sličnih slučajih, naj plačam v treh dneh, sicer se vidiva pred sodnikom. Jaz se grožnje nisem nič ustrašil, zato sem par dni nato dobil od sodišča vabilo k razpravi zaradi 375 K, ki jih še dolgujem gospe Mušičevi kot dogovorjeno kupnino. Ker je bilo na tožbi z velikimi črkami napisano in dvakrat z višnjevim svinčnikom podčrtano »Periculum in mora«, se je vršila razprava v dveh dneh.
Prii tej sem hotel dokazati, da sem pri kupnini bil opeharjen, ker vse skupaj ni vredno niti polovice kupnine. Predlagal sem priče, ki bodo izpovedale, da je bila prodaja oziroma kup nekoliko drugače sklenjen, kot ga je slikala tožnica. Ker je sodišče ugodilo mojemu predlogu, smo razpravo preložili, kar edino sem želel.
Domov prišedši sem takoj pisal varuhu, kako izborno mi gre trgovina. Treba bo vse razširiti in povečati. V to pa potrebujem nujno denarja. Najmanj 300 goldinarjev. Naj mi jih pošlje, v par mesecih dobi dvojno povrnjeno. V dokaz, da se mi res izvrstno godi, sem priložil pismu ponarejeno potrdilo nekoga, ki sem ga krstil za občinskega predstojnika. Upal sem za gotovo, da dosežem svoj namen.
Druga razprava je bila kmalu. Nisem šel k njej, ker mi je bil itak znan izid. Zato sem bil kontumaciran. Sodba mi je došla takoj naslednji dan, da sem obsojen plačati 375 kron s stroški vred v 14. dneh v izogib izvršbe.
Od varuha ni bilo nobenega denarja. Mož se ni zmenil za mene prav nič! To me je delalo silno nervoznega, zlasti ker so dnevi tako brzo potekali. V trgovini sem sicer prodajal in prodal, kar se je le dalo, a tega ni bilo dovolj za poplačilo dolga.
Sklenil sem telegrafirati varuhu, da me reši obupnega položaja. Z denarjem, ki bi ga dobil, bi poplačal ta ostuden dolg, potem pa odšel od tod enkrat za vselej. Sit sem branjarije in vsega. Še spomniti bi se ne maral več na B., razen na Anico.
Ko sem nesel brzojavko na pošto, me sreča Riegerca. Ker smo si bili silno domači, — z Mimi sva bila že oficialno zaročena — me je vprašala, kam grem in jaz sem ji povedal, da mi je zmanjkalo nenadoma drobiža in debelega, pa da telegrafiram domov za takojšnjo podporo.
»Denarja vam je zmanjkalo in mudi se vam zanj?«
»Slučajno se mi je to pripetilo. Kupčije brez denarja pa ne morem voditi. No, jutri ga bom že imel dovolj na razpolago.«
»Ali vam morda smem jaz postreči?« je vprašala ljubezniva gospa Rieger. »Takoj vam priskočimo na pomoč? Koliko želite?«
Začudeno sem pogledal gospo. Tega nisem pričakoval. Da je nekoliko baharije vmes, sem vedel. Verno sem jo poslušal, ko je nadaljevala:
»Pri nas tudi »slučajno« nimamo naravnost pri roki denarja, vendar preskrbim vam ga lahko.«
»Kako bi mi ustregli gospa,« sem rekel, »kakor mi je težko sprejeti od vas denar. Vendar dejstvo, da ste mi ga sami ponudili in zavest, da vam ga v najkrajšem času vrnem, mi dajeta pogum, da sprejmem hvaležno vašo ponudbo. Tristo kron bi potreboval, nič več.«
»Ah, to je malenkost,« je menila Riegerca, »popoldne dobite to vsoto.«
»Res malenkost,« sem dejal, »a vendar taka malenkost spravi človeka lahko v neprilike.«
Popoldne sem res dobil od Riegerjevih odštetih tristo kron. Vsa zlatnina in srebrnina je šla do zadnjega kosa v zastavljalnico, tudi nekaj blaga, drugo si je pa Riegerca izposodila nekje, kakor mi je pripovedovala Anica. Meni je pa imponirala požrtvovalnost za »bogatega« ženina!
Stolkel sem k sreči toliko denarja, da sem plačal dolgovani znesek in par goldinarjev advokatu, ki je bil toliko usmiljen, da me je obljubil čakati za ostali znesek, ko sem mu udaril na narodno žilico, kar je vsekakor tako redek pojav, da se ga mi je zdelo vredno in potrebno zabeležiti.
Varuhu sem pisal naravnost obupno pismo, naj mi pošlje čimprej denarja, ki bo obrodil stoteri sad, ki ga bo užival poleg mene tudi on, varuh, v veselju in zadovoljnosti.
Ako bi mi varuh še vkljub tej mili prošnji ne poslal tako zaželjenega denarja, sklenil sem, da me vzame ena prihodnjih noči. Pa bi mi tudi ne kazalo drugega. Znebil sem se res enega upnika, a zavezal sem se drugemu, morda še silnejšemu. Riegerca je dobila denar zame na upanje gotovo na prav kratek obrok in če bi ga ne vrnila v par dneh, prišla bi v tako neprijeten položaj, da bi meni ne bilo več obstanka. »Bogati« ženin Mimin bi bil razkrinkan, toliko sem pa vendar držal nase, da sem rajši videl, da sem razkrinkan pri Riegerjevih, ko me ni več v B., kakor pa če bi bil še tam. Zato sem prav nestrpno pričakoval od varuha odgovora in denarja in čim dalje sem čakal, toliko resnejše mislil, da mi zna vsaka prihodnja ura prinesti nepričakovanost, ki mi je pa pravzaprav vnaprej znana v polnem obsegu.
Od varuha ni bilo ne odgovora ne denarja. Težke muke sem prestajal takrat, se pripravljal na beg, pa vendar še ostajal v B., kajti tak lopov vseeno nisem bil, da bi rad spravil beraško Riegerjevo rodovino v blamažo in sitnosti, pri katerih ima sodišče in njegov rubilec odločilno besedo. »Čenčič išče istotako na posodo,« sem tolažil sebe, gospe Riegerjevi pa z advokatsko zgovornostjo dopovedoval, da je naravnost čudno, da denarja od očeta še ni, da pa mora priti vsak čas. Kadar pride, ji z 10% obrestmi poplačam dolg, na mojo hvaležnost pa da sme računati še čez dolga leta.
Peti dan nestrpnega čakanja je mineval.
Sklenil sem že račun nad usodo svojega branjevstva, videl nad seboj črne oblake, noseče mi posledice mojega gospodarstva in se povsem resno pripravljal, da jo zvečer popiham tako skrivaj in tako daleč, da ne bo nobenega sledu za menoj. Sosednjemu krojaču sem hotel naprtiti na hrbet branjarijo za par desetakov, saj mi je že parkrat dal razumeti, da bi jo kupil za majhen denar in potem »vzdignil« prav židovsko reklamo za svoje podjetje. Naj si možak pomaga, če si hoče in zna, sem menil pri sebi in študiral v branjariji, za koliko bi mu prodal vse imetje, da bi šlo tem gotovejše v denar. Ker ni bilo nobenega kupovalca v prodajalno, sem nemočen številil vse vprek.
Kar vstopi sodni rubilec uradno resnega obraza. Da ni prišel kupovat k meni, sem vedel, zato se mi je storilo toliko bolj inako, da hoče imeti od mene kaj, ko sem vendar tak revež, da potrebujem nujne podpore. A v čigavem imenu me hoče zarubiti? Pa ne morda v Riegerčinem?!
Pomoli mi sluga pod nos dve poli. Iz njih sem spoznal, da se mudi advokatu za oni del stroškov, ki mu jih še nisem plačal in da je sodišče njegovi prošnji radevolje ugodilo. Kanalja advokatska mi je pred par dnevi sveto obetal, da me počaka za tiste solde, ker sem Slovenec kakor on, zdaj je pa snedel lakotnik besedo! Potem se naj pa človek še na koga zanese, če še advokat ne drži besede! — Ker nisem imel dovolj denarja, zarubil je sodni sluga toliko v branjariji, da se mu je zdelo, da je lačnega advokata tirjatev pokrita.
Ko je odšel sodni sluga, sem jezen in žalosten zaprl branjarijo in odšel domov, da uredim vse potrebno za odhod, ki je postal nujno potreben. Bilo je blizu poldne.
Na stopnicah srečam Anico, ki je šla k peku. Ob kratkem sem ji povedal svoj nevzdržni položaj in neodložljiv namen, a jo tudi potolažil, da se vidiva čimprej zopet, a takrat ne v tako žalostnem položaju. Zvečer da jo čakam v mestnem vrtu. Ker ni bilo nikogar nikjer, sem ljubo dekle stisnil k sebi in ji dal par krepkih poljubov. Še sva se prisrčno objemala, ko odpre brez najine vednosti sobi na vrata nad stopnicami gospa Riegerca. Videč nenavaden prizor, je kriknila, nato pa začela oštevati Anico, govoreč o nedostojnosti.
V meni je zavrelo. Vendar sem kolikor toliko mirno a pikro dejal: »Prosim, gospa, ne govorite o nedostojnosti. Povsem dostojno je, če sva si z Anico ljuba prijatelja, ni pa posebno spodobno, če se je človek kazal prijaznega gospodični Mimi, pa ta potem celi družini pripoveduje, koliko poljubov ji je dal dozdevni zaljubljenec in kako tesno jo je objemal. Spodobno je to toliko manj, ker se je gospodična Mimi sama takoreko vsilila k tistemu poljubovanju in objemanju, brez katerega bi bil jaz prav lahko prestal.«
Gospa Rieger je ostrmela in bila frapirana nad tem govorjenjem.
»Kaj govorite?« je vprašala in stopila par korakov naprej.
»Da učite vi, milostljiva, najprej gospodično Mimi dostojnosti in spodobnosti, predno hočete to lastnost učiti koga drugega!«
»Impertinenca!« je siknila gospa Rieger prevzetno in me od zgoraj navzdol apostrofirala rekoč:
»Smo še nekaj v sorodu, gospod Bistričan!«
»Bili bi radi še drugače, pa ne boste,« sem vščipnil strupeno.
»Nesramnost,« je zakričala ona vsa besna in penasta, »plačajte, kar ste dolžni, potem se pa poberite od tod. Kdor se z navadno služkinjo peča, ni dosti vreden.«
»Kaj, banda beraška,« sem vpil poln jeze, »vi hočete mene učiti, kdaj sem kaj vreden in kdaj ne? Ali ste res mislili, da si odpeljem na dom kot ženo tisto vašo skisano bledoto, žalostno figuro, da bi se zjokal nad njo? Ha, ha! Menite, da sem na glavo padel? Takele gnilobe bi bil sit prvi teden, potem naj bi se pa pokoril ž njo vse življenje? Slovenec sem in izbiram si za ženo Slovenko, čeprav je revna in akoravno bi imela ljubeča me Nemka stotisočake, katerih pa vaša Mimi nima niti stotisoči del.«
»Windischer Hund!« je zavpila skozi vrata Mimi, ki je poslušala za njimi nič kaj prijazen razgovor.
»Kdo je pes?« sem zakričal in planil po stopnjicah navzgor. Babnici sta pa že smuknili skozi vrata v sobo in jo zaklenili za seboj.
Riegerjevi so tisto opoldne slabo kosili. Posebno Mimi. Fidelica se je tako najedla, da se je bilo bati za njeno življenje. Mene seveda ni bilo pri kosilu.
Ko sem popoldne v svoji sobici pobiral svojo beračijo v ročen kovčeg, da me spremlja na daljno pot, za katero me je Anica preskrbela za silo z denarjem, potrka na vrata in trenutek pozneje je stal pred menoj moj varuh jeznega obraza in z gorjačo v desnici.
»Torej tak falot in slepar si mi?« je dejal v pozdrav in udaril z gorjačo ob tla, da sem stopil dva koraka nazaj.
»Falot, slepar? jaz vas ne razmem, gospod Čenčič.«
»Ti prokleti hinavec ti!« režal je varuh, mar misliš, da ne vem, kako je s tvojo »dobro uspevajočo trgovino?« V dolgovih tičiš, mene si pa sleparil, kako dobro ti gre. Goljuf!«
»Prosim vas, gospod Čenčič, ne valite samo na mene vse pregrehe. Jaz sem pravzaprav čisto nedolžen, žrtev razmer sem, ker sem ljudem preveč zaupal.«
»Slepar, goljuf!« je kričal on in zbijal ob tla, da so se mi kar kolena šibila.
»Drugi so falotje, sleparji in goljufi,« sem dejal, spoznavši situacijo in uvažujoč resen položaj. »Podplatnik je že eden med njimi, ker me je spravil sem, dasi je vedel, da bom ob ves denar, kolikor sem ga imel, potem pa pridejo vsi, ki so mi priomogli do teh peklenskih klešč in stisk, v katerih tičim.«
»Koliko dolga imaš?«
»Okoli stoinšestdeset goldinarjev. Ljudje so mi tudi toliko dolžni, če ne še več, a kako naj spravim iz njih, ko nihče nič nima.«
»Tu imaš denar in poplačaj dolg,« rekel je varuh ter položil pred me dvesto goldinarjev, »dolžan vem, da si še kod kaj. Pisanje sem dobil, da si se prav imenitno nosil kakor kak grof. Babe so te spravile v dolgove, a te na moj račun ne bodo več. Zvečer te čakam na postaji. Če te ne bo, te ni treba več k meni.«
Odšel je hitrih korakov.
Dvesto goldinarjev! Ugled je rešen in čast!
Plačal sem Riegerci dolg ter advokatu, kateremu sem privoščil par ljubeznivih besedi, kak mož da je, če kaj obljubi, na kar sem šel prodajat svojo lastnino tistemu krojaču. Ker sem jo ponudil po sramotno nizki ceni, sem mu jo prodal z vsemi dolgovi vred za 70 goldinarjev, katero svoto mi je takoj izplačal. Od veselja, da sem se vendar enkrat rešil te usodepolne branjarije, sem dal deset odstotkov kupnine za družbo sv. Cirila in Metoda.
Zvečer nisem šel na postajo, da bi se z varuhom odpeljal na njegov dom. Pa zakaj bi šel? Do 100 goldinarjev sem imel denarja, in kar je bilo glavno: Anici je Riegerca odpovedala službo, jo izplačala za 14 dni in ji takoj ukazala oditi. Da bi torej hodil s čemernim varuhom, je bilo naravnost izključeno, če sem imel kaj srca in pameti mladega človeka v sebi. In imel sem res oboje. Tisti večer sva z Anico brez vseh zadržkov uživala lepo mlado ljubezen v neizkaljeni sreči in si obetala, da si ostaneva zvesta čisto do roba groba. Pa prav gotovo!
Ostala sva z Anico skupaj še par dni. Živela sva kot tiča brez skrbi in v ljubezni. Ko pa je denarnica začela bolehati na jetiki, je bilo treba misliti na resnejše življenje. Da ne bi bila predaleč narazen, šla je Anica z menoj v mesto, kjer sem imel varuha, in tam dobila tako ugodno službo hišne, da sva bila zadovoljna oba. Mene je varuh vkljub svoji grožnji vseeno sprejel pod streho, kajti dopovedal sem mu, da sem moral iskati kupca za reči v prodajalni.
Te povesti pa s tem še ni konec.
Par mesecev nato dobi Anica od sodišča obvestilo, da ji je umrl bogat sorodnik v Ameriki in ji zapustil čeden kupček tisočakov. Sodišča navadno ne farbajo ljudi, zato je Anica v nekaj tednih res dobila prav lepo svoto denarja. Ker sva se midva še vedno tako goreče ljubila kot prvi čas najinega znanja, prijateljstva in ljubezni, ni bilo zdaj prav nobenega vzroka, da bi jaz ne spolnil dekletu stare obljube, da jo vzamem v zakon. Storil sem to s toliko večjim veseljem, ker se je moja ljubezen do Anice zelo okrepila z njenimi tisočaki — moč ljubezni je tolikrat odvisna od moči denarja — in ker je že pred par meseci nekaj med nama navskriž prišlo, ki ni hotelo ostati brez dalekosežnih posledic. Po sklenjenem zakonu sem šel študirat vseučilišče, kar sem si tolikrat in tako srčno želel. Danes sem profesorski suplent, ki imam narejene vse izpite, lastnik še vedno prav ljubeznive množice stotakov ter oče dveh krepkih fantičev, ki ju vzgajam v strogo narodnem duhu in ki bosta oba Sokola, da se docela spolni svoječasno moje prorokovanje.
Vzgoja otrok v narodnem duhu se vidi meni prav tako važna kakor ona ostala vzgoja, ki navaja otroke, da postanejo dostojni člani človeške družbe. Pri nas Slovencih se ta del vzgoje prepogosto prezre, zato pa imamo take žalostne in sramotne izglede narodne mlačnosti ali celo narodnega izdajstva. Dan na dan vsepovsod in mnogokrat celo tam, kjer bi jih nihče ne pričakoval. Naloga vzgajati otroke v narodnem duhu pripada očetu kakor materi, pripada pa sploh vsakomur, kdor pride z otroci v dotiko. V mladem srcu vnemi ljubezen za domovino in narod, otroku vcepi v dušo, da je slovenskega rodu, da si ti Slovenec, da je njegova mati Slovenka in prepričan si lahko, da ti nikdar ne postane narodni odpadnik, kar bi te moralo v dnu duše boleti. Ne bi bilo pri nas nemškutarjev, ako bi se vzgoja vršila na narodni podlagi. Slovenci potrebujemo slovenskih otrok in nobenih drugačnih. Posebno pa potrebujemo slovenskega ženskega naraščaja. Zavedna Slovenka, pa bodi kot dekle zlasti pa kot omožena žena, je največjega pomena za vsako rodovino, ker njenemu narodnemu vplivu se kloni vsak drug. Zato bi naj si Slovenci jemali le zavedna slovenska dekleta za žene in rod naš ostane slovenski vkljub vsem nemškim in italijanskim navalom. Kolika bi bila slovenska domovina, če bi se nam ne bilo izneverilo toliko slovenskih sinov zlasti pa hčera! Posedovali bi ne le vso nekdanjo slovensko posest, ampak še dalje čez stare meje Slovenije bi živel slovenski rod v kompaktni masi in bi užival veljavo in ugled pri tujih sosednih narodih. Ne bi nam bilo treba beračiti za najprimitivnejše naše kulturne potrebe, ampak imeli bi jih in če bi jih ne imeli, zahtevali bi jih s takim uspehom, kot bi si ga želeli. A pri nas se ni gledalo na narodno vzgojo. Čemu neki? Glavna stvar je bila in je večinoma še danes, da so otroci podučeni le v naukih katoliške vere in da znajo prav navdušeno prepevati cesarsko pesem. To je pri nas dovolj, več bi bilo našim pedagogom in vzgojiteljem preveč.
Prosim, kaj bi se pa vendar zgodilo, če bi se otroku v šoli povedalo, da je slovenskega rodu! Nauki katoliške vere bi se ga ne prijeli več tako korenito in obstoj Avstrije bi bil v nevarnosti! Ne pretiravam čisto nič. Le poglejte jih vzgojitelje v dolgih suknjah in one, ki so uvrščeni v razrede svoje vladne vdanosti, pa se boste prepričali, kako resnične so moje trditve.
Jaz pa bom svoje otroke vzgojil tako, da ostanejo za vselej odločni narodnjaki in da bodo to odločnost prenesli tudi na svoje potomce. Polovičarstva ne maram. Posebno slovenske pesmi jih učim. Prve pesmi, ki sem jih učil, so bile: »Slovenec sem«, »Lepa naša domovina«, »Hej Slovani«. Ne veste, kako zažari otroku oko, ko zapoje eno izmed teh pesmi! Ves je prevzet navdušenja, lica mu gore in če ga vprašam, kaj bo, ko zraste, odgovori ponosno: »Sokol! Nazdar!«