Abraham a Sta Klara
| Abraham a Sta Klara |
| |||||||||||||
Abraham je rekel od opravljivcev in zaničevalcev duhovnikov onega časa nekako tako: »Z eno žago je bil martran le en apostelj in sveta Tarbula. Dandanes so pa skoraj vsi duhovniki marterniki in martrajo jih se žagami: zakaj kje je kaki kraj, kaka dežela, kako mesto, kaki stan, kaka hiša, kaka pojedina, da bi se ne govoriio slabo zoper duhovnike? Žaga, s katero je bil martran sv. apostelj in sv. Tarbula, je imela silno ostre zobe in kedo trpi več od grizečih gobcev kaker duhovniki?
Janez de Piano pripoveduje, da prebivajo v neki daljni deželi divji ljudje, pasjeglavci, katerih najboljše orožje zoper sovražnike so njih ostri zobje. Kogar nepotrebna radovednost žene, temu svetujem, naj ne hodi v tako daljno deželo, ker kaj takega najde tudi pri nas. On naj popraša le nas duhovnike, ki vsaki dan občutimo te zobe. Brezbožni, brezvestni, hudobni, sprideni ljudje so kakor pijavke, ki pazijo le na pogreške, ne na prednosti, na to, kar je slabega, ne na to, kar je dobrega. Podobni so onim farizejskim stakljivcem in povohačem, ki so Gospodu očitali, da si njegovi učenci ne umijejo rok, predno vživajo kruh. Umijte si raje vi svoje umazane jezike! Vi molčite o čednostih in popolnostih, katere vsaki dan, da vsako uro vidite nad aposteljni, spodtikate se pa nad tem, kar se vam samim malenkost zdi. Tako je mnogo takih, ki najmanjšo nepopolnost na duhovnikih z dvojnimi očali preiščejo, popolnoma pa prezro njih dobre lastnosti in hvalevredno delavnost.
Tako stari Abraham o svojem času! Kaj bi šele rekel in pisal, ki bi moral brati in prevejati liberalne časopise našega časa.