Adagio
| Adagio! Miran Jarc |
Odlomek iz še neobjavljenega romana Rdeči jezdeci
| |||||||||||||
»Nič!«
»Nič!!« — je odmelo v dušo in Danijel Bohorič je pet zaprl okno mansarde, odkoder je videl le belih streh samoto, vpijočo v zgoščavajoč se božični večer.
»Teerman se je ustrelil. Tešar posnema Paganinija v kinu nekega velemesta, Velikonja čita svoji bolehni teti srednjeveške romane nekje na deželi in se — prezgodni prenasičenec — vživIja v vlogo izmozganega markija ... hm. hm ...«
»Nič!«
Iz stenske ure je mrtvaško odbilo prt udarcev. »Lea je premenila rožo s svetim obeskom in relikvijo. Zorka je pravočasno stopila v čolnič podsmešnosti, na dolgo romanje k obali je vzela dve, tri knjige za spomin. Nuša menda vdano prilikuje predpodobo namišljenega generalnega ravnatelja živemu kinu skromnega tajnika podeželske hranilnice ...«
»Nič! Nič!« — —
Danijel Bohorič se je z rezkim nasmehom ozrl na edino sliko na steni, ki je predstavljala gospo Bovaryjevo in Don Kihota v objemu.
»Da, to je vse: nesmisel, nesmisel, nesmisel.« Skozi tesno zaprto okno se je perilo zamolklo zvonenje.
Ko si je tako grebel po razpuščenih strunah svojega živčevja, je zasledil svojo mrzlično drhtavost ob sliki, ki ga je vse življenje spremljala liki stalen pripev:
»Vem za reko — silno in deročo,
a na bregu pa zaman poveša
trhlo deblo veje, da zajelo
bi vsaj kapljice, da se osveži.«
Ta reka je bilo — življenje, to trhlo deblo — on sam ...
Okno nasproti stoječe hiše se je razsvetilo.
»Hm ... božično drevesce ali kaj sličnega ...«
In nenadoma se je spomnil dogodka, ki ni bil s tem božičnim drevescem v nikaki zvezi.
Pred nekaj tedni se je bil seznanil z dekletom, z gospodično Lidijo. O njej je vedel le malo: da ji njene morebitne sne duši pisarniški zrak običajnega trgovskega podjetja, da poskuša pestrost svojih vzorov upodobiti v vijugah svojih oblek in da je zanjo človeška beseda le Eau de Cologne ali Chrysis dražilo za utrujenost usihajočega srca.
Morda je bila tudi drugačna, morda — — toda vse bolj je poznal toploto njenih rok, oklepanje njenih prstov, drhtenje usten, bliska črnih pogledov ... Kadar se je v družbi z njo sešel, je zahteval, da se mu je vsaj zasmejala s tisto široko, obupu nalikujočo razigranostjo, pri čemer je nagnila glavo nazaj, da so vztrepetali lasje kot živci in se je belina vratu zasvetila, da ga je palilo do slastne razdražljivosti. A vse to je bila le lahkotna igra, zvočen menuet, ki se je pa vedno razkadil kot dim cigarete ...
Danijel si je izvil svaljčico in se oblekel. Ko je stopil na cesto, se je začutil še bolj osamljenega. Iz megle so sijale poulične svetilke kot blede rože in ljudje so nalikovali senčnatim ploskvam, ki so se približevale in oddaljevale.
»Hiše — kandelabri — ljudje — jaz — vse to tone v meglo in ... in nocoj je božični večer ... Življenje? Nič — nesmisel —.«
Danijel je krenil z glavne ulice v stranski prehod, ob katerem so se tesnile stare, visoke hiše. Iz teme so odjeknili rahli koraki ... soj žarnice je ošinil temnordeč plašč ... zavonjilo je po resedah, topla vočnost se je razlila ...
»Ah, vi?!«
»Lidija!«
Ko je obdržal njeno roko v svoji, se je domislil marsičesa.
Toda zdaj sta bila sama. Prvikrat je bil ž njo sam.
»Lidija vi tu?!« Njegove besede so boječe podrhtevale, začudenje je bilo v njih.
»Da k prijateljici grem. Čez eno uro se spet vrnem.«
Njene oči so bile žalostne in izmučene. Spustil je njeno roko in se zasramoval svojih skritih misli.
»Spremim vas!«
»Ah, prosim, prosim!«;
Šla sta, a brez smeha, brez besed, kot da se drug drugega — bojita.
»Gospodična, kaj ste tako otožni?«
»Ah, otožna, morda, da sem. — Saj sploh nisem nikoli drugačna ...«
»Nikoli drugačna?« se je zavzel. Ona jo molčala in se oklenila njegove roke. V tem oklepu je zaslišal vso neizpeto žalnico tega dekleta.
»Nocoj je sveti večer ... midva pa sva tu ... na cesti ... in jaz ... jaz grem k prijateljici ... Ha! Ha!« se je zasmejala, da je vztrepetal.
»K prijateljici? Kateri,« je vprašal čisto raztreseno.
»Ah!« je kriknila in se kalno ozrla vanj:
»Vi veste? O! Tudi to veste?!...« Glas se ji je tresel od komaj zadržanih solz in vse njeno, neznano mu trpljenje se je izostrilo v bolesten krik: »Jaz sem nesrečna, nesrečna!!«
Ali čez trenotek se je spet kakor zavedla zravnala in svojega spremljevalca mirno premerila s pogledom: »Midva si ostaneva vendarle še dobra. O, še več!
Morda si bova še potrebna!«
»Lidija! Lidija!« Iz njega se je sunkovito pognala najgloblja beseda:
»Ti!« ———
Ta hip je bil večnost. Morda usoda. Dvoje duš se je prelilo druga v drugo. Dva človeka!
»Moram se posloviti. O, saj se še srečava in — tedaj bova govorila mnogo, mnogo... povedala vam bom ... ah, ... zdravstvujte ...«
Z roko je segel za njo v meglo kot z mislijo po sebi neznanem, — ali bil je že sam. Ozrl se je v visoke, zlovešče hiše in odmev »k prijateljici grem« je butal vanj kot strašna slutnja ...
Nenadoma ga je prevzela zavest ogromne moči. Vedel je: rešiti jo moram, rešiti moram — človeka!
Ob tej sveti uri je postala Lidija njegova.
»Še nocoj, še nocoj se moram sestati ž njo. — Čez eno uro se povrne! Se povrne? ...«
Kot mesečnika ga je zanašalo vse naprej po strmih prehodih in ozkih ulicah, ves je rastel v eno samo misel, v eno samo željo: Lidija ... rešiti te moram!
Določena ura je že davno odbila, a Danijel je še hodil ob hišah gori in doli, štel je korake, že neštetokrat je premeril razdaljo od kandelabra do kandelabra ...
»Mora priti, mora priti« se je zabičeval z gotovostjo, ki se je razpaljala v blazno trdovratnost.
Spet so nekje zastokala vrata.
»Ona je, ona«, ga je spreletelo. Burno se je pospešil. Nedaleč pred sabo je zagledal ženski klobuk in teman plašč. Neznanka je obstala. Tudi Danijel je obstal v mrzličnem pričakovanju. Zazdelo se mu je, da ga je poklicala po imenu.
»Lidija!« je radostno odklical, toda odmev je bil molk. Ženska tam je stala negibno. »Lidija!« je ponovil. Ona ga je menda motrila. Ko je prišel do nje, jo je pogledal v obraz in — plašno odstopil.
»Oprostite, pomota …« se je opravičeval.
Tujka se je pač začudeno ozrla vanj in vtonila zopet v noč.
Nad mestom je plalo sveto zvonenje ...