Adam in Meta
| Adam in Meta Rado Murnik |
| |||||||||||
Čudna so pota ljubezni!
Komatarjev Adam pa Hudobinova Meta sta se ljubila že več nego tri kvatre z vsem takoimenovanim večnim ognjem prve ljubezni.
Adamu je bilo že petindvajset let, in vendar še do lani ni bil skupil nobene bolezni. Nobeni ni ponujal svojih izrednih vrlin in je tiho pa potrpežljivo prenašal težko butaro mladeniške nedolžnosti.
Fant je bil ustvarjen dokaj čudno. Debela glava z bledim obličjem se mu je guncala na tankem žirafjem vratu, in noge, dolge, dolge nezarensko dolge noge v platnenih hlačah so mu bile skrivenčene tako, da so na paši skakali vese i koštrunčki in razposajeni jarci skoz nje kakor dresirani kužki v cirkusu skozi obroč, kadar je stal Adam „vzravnan“ po vojaško.
Ata Schopenhauer pripovedujejo, kako kruto se igra neusmiljena priroda s človeškim srcem. Fantu kaže tisto mladenko najmikavnejšo, ki ima nasprotna, dopolnilna dušna in telesna svojstva. Ako ima, recimo, zaslepljeni mladenič majhen tumpasti nos, se zaljubi revež po neumni kaprici hudobne nature v krasotico z veliko kljuko; ako se pa sam ponaša z ošabno razvitim aristokratskim kljunom, se zateleba v punco, ki ima tako majhen smrček, da je podoben fižolčku. Dolgini cenijo pritlikavke, energični čislajo tapice in tutke pa zopet narobe in tako dalje brez konca in kraja.
So pa seveda tudi trdovratneži, ki ne spoštujejo prirodnega zakona in se zatelebavajo svojeglavno kar tja v en dan. Komatarjev Adam in Hudobinova Meta pa nista bila taka, ampak sta se, akotudi nevede, vendar strogo ravnala po teoriji frankobrodskega modrijana.
Anatomija uči, da ima normalen človek sedem vratnih vretenc. Komatarjev fant jih je imel pa bržkone osem, če ne celo devet. Hudobinova jih je imela najbrže le šest, če ne samo pet, zakaj vrat ji je bil tako kratek, da si je komaj zavezala ruto pod brado. Adam je bil dolg kakor kol za hmelj; sosedje so mu nagajali, da žgačka oblake, kadar hodi po grebenu še tako nizkega griča. Meta pa je bila majhna in je segala z glavo le tako visoko, da je slišala tiktakanje Adamove debele žepne ure. Ko je šel Adam na vojaški nabor, so se vsi zarobljeni tovariši smejali krivokraku. Fant je sicer trdil, da ga je vojaški zdravnik potrdil k topničarjem, da je pa pozneje menda iz same grde nevoščljivosti snedel besedo, zgaga dohtarska. Odslej so mu še huje oponašali obročaste noge — Meti pa so bile še prav posebno všeč. Imela je namreč komplementarno razvite noge in stopala tako ljubko, tako neprisiljeno graciozno, kakor sita raca.
Mladenič imponira devojki najbolj na konju. Tudi Komatarjev se je zdel Meti silno imeniten, kadar je jahal svojega suhega šarca v kravjem galopu mimo Hudobinove hiše na vodo in so bežali vaški štrkolinčki, kure in gosi pred njim, kakor pred zmagovitim vojskovodjo.
Skratka: ako ne bi bilo drugih, bi bila Adam in Meta najsrečnejši par na Slovenskem. Žalibog pa ni bil z njih srčno zvezo zadovoljen mož, ki mu je šla ob tem prva beseda. To je bil stari Martin Hudobin, racaste Mete racmanasti oča. Ta čudni možakar ni kar ničesar hotel slišati o hčerinem ljubčku.
Adam in Meta sta se shajala po stari navadi zaljubljenih ljudi na samem. Star kozelc blizu Hudobinovine je bil kakor nalašč obrnjen tako, da je skrival zijalastemu svetu njiju nesrečno ljubezen. Tu sta si po večerji tožila svoje srčne bolečine in si pihala drug drugemu na zaljubljeno dušo.
Tako sta sedela pod stogom tudi lepo jesensko noč; sijala je polna luna in trkala obadva z nepristransko prijaznostjo.
Hudobni sosedje čeljustajo, da ji je takrat govoril nekako takolo: „Vidiš, ljuba moja Metka, tako je le, pa je! Bo že nekako, če ne bo dobro, bo pa slabo! Le verjemi mi, rajši te imam, kakor domače klobase s kislo repo, ampak tvoj oča so pa kar malo jezni name!“
Meta pa, pravijo, mu je odgovorila takole: „Radi bi, da bi vzela Prepeluhovega Janeza, ki je pokora že tako star, da bi bil lahko pestoval mojega strica, Bog jim daj nebesa, saj so že zdavnaj umrli!“
Tako prijazno in spodobno sta se pogovarjala in si včasih zaradi lepšega tudi malo stisnila roke. Pa sta res imela pasjo nesrečo! Je bil že zlomek, da ju je zalotil — stari Hudobin!
„O križane težave!“ je vzdihnila Meta, ko je zagledala očeta. „Zdaj mi pa Bog pomagaj! Še tepena bom!“
„Je že hudič!“ je molil Adam. „Nocoj se je odklenil pekel vsem hudobam!“
In bližal se je majčken možic v višnjevi kamižoli, z debelimi srebrnimi gombi in v ogoljenih irhastih hlačah. Grdo je gledal s svojimi čukovimi očmi, pravtako, kakor bi ga kdo tiščal za vratom.
„Odkod si se pa ti vzel, ti mrzlica zelenkasta!“ je pozdravil Adama in glas mu je prihajal kakor iz praznega soda. „Z motiko bi te po buči, če bi jo imel s sabo, pa kar po sredi, da bi laglje umrl!“
Ubogemu Adamu je stal vsak las lepo pokoncu, kakor pravilno postavljen brzojavni kol.
„Narazen! Domov!“ je zakričal dedec in odgnal dekle. „Te muhe, te tvoje zaljubljene muhe niso za nič in niso za nič, ti nemarnost nemarna, ti .... ti .... S tako pokveko! Dolg je, kakor sveča s svetih Višarij! Ali ne hodi, kakor bi nosil z mlina? In ali ne stoji kakor koza ob praznih jaslih? Če lazi po polju, se ga strašijo vse vrane in celo divji golobi beže oddaleč pred njim. Njegova bajta ima več lukenj kakor pa desak. Buzarona, devetsto petkov ima ta lakota v želodcu! No, pa bi že vse bilo, če ne bi bil on Adam ali če bi bila vsaj ti Eva! Adam pa Meta — to pa ni nič ter ni nič in ni nič!“
Tako je pridigoval stari Hudobin hčerki. Adam pa mu je pokazal figo, pa bolj za hrbtom, ker je bil fant previden. Vzel je iz žepa mehurček iz mačje kože, natlačil tobaka v vivček s stolpkom in jo mahnil po priljubljeni navadi vseh nesrečnih zaljubljencev v gostilnico.
Tam je našel kovača Ceneta, bistro glavico. Prisedel je k njemu, dal za vino in povedal žejnemu tovarišu vse, kar mu je težilo srce. Razodel mu je tudi svojo pravtako žalostno kakor grozno namero.
„Toliko časa hočem piti, da umrem, pa bo!“ je končal odločno, izpraznil kozarec in se pogladil po grlu.
„Osel!“ mu je dejal kovač Cene in mu nalil kupico nanovo.
Komatarjev ga je debelo pogledal, zinil pa ni nobene, ker je bil fant previden.
Kovač mu je precej dolgo šepetal na uho. Govoril mu je o zajcih, zankah in očetu Hudobinu.
Tri noči sta vrebala na starega grešnika, preden se je posrečil Cenetov načrt, da sta zasačila Hudobina, ko je jemal zajca iz zanke ...
In zdaj je nastopil Adam, kakor ga je bil naučil kovač. Stari se je dolgo praskal za ušesom, naposled se je pa le vdal, samo da ne bi imel sitnosti pri škricih.
Tako sta prišla Adam in Meta pod bridkosladki in sladkobridki jarem zakonski in žal ni nikomur, niti njima, niti staremu, zakaj odslej sta hodila tast in zet skupaj nastavljat zajcem, Meta pa jih je nosila v kontraband prodajat v Ljubljano.