Aforizmi o umetnosti/2. del

← Aforizmi o umetnosti/1. del

Aforizmi o umetnosti Aforizmi o umetnosti/2. del

Aforizmi o umetnosti/3. del →

Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Roža

V večernem mraku sem opazil v parku veliko temnordečo rožo, še lepšo kot druge. Široke liste je razprostirala, kakor bi razpenjala svoje ude v hrepenenju zrele mladosti, da izzivi v kratkem življenju svoj krasni sen...

Nisem mogel mimo nje. Njena lepota me je čudno prevzela — kakor bi se prvič srečal z očmi preljubega bitja. Stopil sem k njej, s čustvi se združil z njo, nalahno prijel njeno krono kakor lica otroka in jo poljubil...

Občutil sem nje globino, dih njenega življenja in bil sem blizu čiste duše — popolnosti lepote. — —

I.

Umetnost je element prostosti in dviga narod k svobodi. Narod brez lastne umetnosti se v resnici nikdar ne osvobodi; zakaj, če hoče resnično svobodo in k svoji pravi sreči, mora samostojno za ideali, v katerih išče človeštvo svoj notranji smoter: k popolnosti svoje duševne lepote in kreposti, kamor je pot in sredstvo — umetnost.

II.

Smer umetnosti je, izpopolniti v človeštvu čustvo lepote do te višine, da se ne bodo več imenovali in ločili umetniki, ne umotvori, ko bode umetnost človeku notranji zakon in mu postala — življenje.

III.

Narod, katerega umetnost je visoko razvita, pripoveduje ž njo o bogastvu svojega notranjega življenja, vzgojno vpliva na druge narode in oznanjuje izpopolnitev življenja v lepoti, ki je blaženi cilj človeškega duha.

IV.

Lepota stvarstva se zrcali v čustvu umetnosti, kar daje življenje razpoloženja naši duši. V umotvoru je utelešen trenutek tega življenja, in umetnik v svojem delu zapiše vzdih žive nature...

V.

Instinktivna slutnja globine nature vodi umetnost k najvišji lepoti. Čim dalja je slutnja, tem silnejši je izraz umotvora. Brez čustvene kompozicije ni mogoče ustvarjati, in kdor misli, da je umetnost dosežena že s pravilno linijo, plastiko ali barvo, bode delo njegovo kot stavba cerkve brez notranjosti, kjer se ne daruje daritev božja, ter je za vernika prazno, pusto zidovje. Kakor je cerkev le hiša skrivnosti vere in brez nje ne bi služila ljudem, tako je oblika umotvora le posoda notranjega življenja čustva, kar je vsebina umetnosti, ki dviga človeštvo k duševni popolnosti.

Pravi umotvor nosi v sebi glas harmonije lepote večnosti, ker iž nje izvira in je v njem izražen duh večnega življenja narave...

VI.

V umotvoru izraža umetnik občutje življenja, katero je v njem samem, ne v naravi, ki jo je oblikoval. S čustvom umetnosti koplje in raziskuje sebe samega, zaklad globine nature, ki je v njegovi duši; zakaj v njej se one tajnosti neskončnih dalj, ki mu jih je dano slutiti, ter ga peljejo v bližino Boga, k večni lepoti.

VII.

Večna lepota je življenje, ki nikdar ne izumre. Kakor v cvetju na polju ali valovju morja, se nam razodeva v temni noči in žarečem solncu; dih njene neskončnosti je v tebi in meni, kar blaženo občutimo... Ostane nam za vedno nerazumljiva, ter jo imenujemo — Bog. —

VIII.

Slikar, ki s svojim znanjem oblikovanja sledi le zunanjim efektom narave, dela z lahkoto; narava mu izpostavlja svoje telo, — saj on ne sluti njenih skrivnosti.

Pravi umetnik, ki občuti naturo globlje, katerega čustvo se druži ž nje življenjem, ustvarja s trudom; pred njim se narava brani, skriva, — da bi ne spoznal njenih globokih tajnosti...

IX.

Pretesne so prsi, polne neizraženega hrepenenja in nerazodetih spoznanj, če nima umetnik zadostnega produktivnega daru.

Srečen je le oni, ki ima večje produktivne, ko čustveno-kompo-zicijonelne zmožnosti.

X.

Veliko delo umetnosti nosi v sebi nebroj odprtih misli, katere je zbudil instinkt čustva in jih je umetnik med stvarjanjem preživel. Osnovna ideja vsebuje in veže te misli; kot žarki blestečega telesa so, ki vodijo k novim idejam umetnosti, vžigajo nova spoznanja nature, razsvetljujejo temo, nam dajejo — luč...

XI.

»Umetnik ustvarjaj in ne govori« je geslo, ki je pravilno, ni pa popolno. On naj ustvarja, ker v zvršenem delu je bistvena vrednota njegove umetnosti, ne v tem, kar hoče in bi mu bilo mogoče ustvariti. Če govori ali piše o umetnosti, naj razodeva spoznanja, do katerih je prišel v svojem delu. Kdor govori o veličini umetnosti, a v njegovih stvareh ni sledu instinkta globine nature, ta sam ne veruje svoji besedi; zakaj v dejanju njegovem ni vsebine njegovega naziranja, govori le z razumom, intelektualno, duša je brez vere, ker ne občuti višje lepote. Pravemu umetniku čustvo zbuja nove misli, katere razmotriva, da mu postanejo jasne, in išče z njimi novih oblik, novih možnosti izražanja.

Le umetnik, ki ustvarja, more o umetnosti novega povedati, in če to zapiše, je s tem naznačeno, ne izvršeno delo umetnosti. —

XII.

Bistvo umetnosti ostane večno isto, kot je narava ista, njen duh veže njeno preteklost z bodočnostjo, nje oblika pa se spreminja, kot se spreminja zunanjost življenja. —