Ajda
| ← Žal-žene | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Ajda Vinko Möderndorfer (1894) |
Kuga → |
| |||||||||||
V starih časih so živeli velikani, Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili so pa strašno veliki. Prvi rod velikanov je živel na Stekleni gori, od koder so se pa preselili iz neznanega vzroka na naše najvišje gore in planine. Naselili so se posamezno in nikdar več družin na eno goro. Če so se hoteli med seboj pogovarjati, niso hodili tako kakor mi drug k drugemu v vas, temveč so se pomenili od gore do gore. Če si je kateri moral d drugega kaj izposoditi, je samo zaklical, pa mu je sosed vrgel zaželeno reč z druge gore. Tudi po vodo niso hodili kakor mi s posodami, nagnili so se samo z gore in zajeli s periščem iz reke. Velikani so bili sicer zelo, zelo močni, a pametni niso bili, niti orodja si niso znali narediti. Drevje so ruvali kar s koreninami vred iz zemlje. Šele poznejši rod si je napravil lesene sekire. Ta rod je bil že tudi toliko pameten, da si je znal napraviti divji ogenj: drgnili so namreč drevo ob drevo tako dolgo, da se je les vnel. Ker so zelo dolgo živeli, se je zgodilo, da je pestoval ded otroke vnukov. Stari rod Ajdov je bil zelo žalosten, ko je videl, da mlajši rodovi niso več tako velike rasti kakor oni. Končno se je rodil najmlajši rod, to smo mi ljudje. Ko so živeli tudi že ljudje, je Ajd poklical nekoč človeka in mu napovedal vojno. Predlagal je človeku, da napravita najprej majhno preizkušnjo, Ajd je vzel v roke velik kamen in ga stisnil v roki v prah. Človek je vzel hleb sira in ga stisnil, da je pritekla iz roke voda. Ajd se je ustrašil in rekel: »Manjši si, a močnejši od mene. Ne bova se vojskovala.«
Hči nekega Ajda se je rada sprehajala. Dvakrat je šla tudi skozi Leše. V dolini si je nabral vsakokrat drobnega kamenja v predpasnik, da bi se doma ž njim igrala. A ko je dospela na Leše, jo je vselej poklical oče, pa je spustila iz predpasnika kamenje in hitela k očetu. Iz kamenja, ki ga je izsula Ajdova hči dvakrat iz predpasnika, so pozneje sezidali cerkev na Lešah.
Nekoč je Ajdinja zagledala na polju orače. Pobrala je v predpasnik orače, plug, brano in vole in jih odnesla očetu, da ji pove, kakšni črički so to, ki razrivajo zemljo. Oče jo je poučil: »To so ljudje, zarod, ki bo ostal, mi bomo pa vsi pomrli. Ne smemo jim storiti kaj žalega, nazaj jih nesi!« Pogovor je slišal ded in poklical vnukinjo. Ded zaradi starosti ni videl več tako dobro, da bi mogel razložiti velikost ljudi. Zato jih je samo rahlo potipal, a pri tem zlomil hlapcu roko. Rekel je, naj vtakne eden izmed oračev svoj prst med njegove tri prste, da bi spoznal, kako krepki so ljudje. Gospodar je hitro izdrl branšek iz brane in ga vtaknil med tri Ajdove prste, ki jih je ta stisnil in prelomil branšek na dva dela. Nato je pohvalil gospodarju: »Majhen si že, majhen, a čvrst si pa še kljub temu!« Ajdinja je nesla potem orače nazaj na njivo in jih po naročilu rahlo položila na zemljo, kljub temu pa so si voli zavoljo padca iz višine prelomili noge. Ajdova babica je pravila otrokom: »Nekoč bodo Ajdi postali tako majhni, kakor so naši palci, če bo bodo, jih ne bo, če pa bodo, bodo zelo pametni, njih telo bo majhno, um pa velik.«
Mlada Ajdinja je videla mlatiče na skednju in pobrali skedenj, hišo in mlatiče v predpasnik, nesla vse skupaj k babici in vprašala: »Našla sem pod piskrčkom te majhne spake, ki so se treskali s travo po glavi. So to morda tisti pametni palčasti Ajdi, ki pridejo za nami?« Starka ni takoj odgovorila, temveč je rekla prestrašenim ljudem, naj poizkusijo preobrniti hleb kruha. Hleb je bil velik za sedem mlinskih kamnov in mlatiči mu niso bili kos. Morali so vzeti lesene droge in jih podtakniti pod hleb, tik hleba so podvalili polena pod drog in pritisnili z vso silo na konce drogov in tako so končno preobrnili hleb. Starka je ukazala mladi Ajdinji, nesti piskrček s skednjem in mlatiči zopet nazaj, rekoč: »To je že zarod palčkov, moči sicer nimajo, a toliko več pameti!«
Poznejši Ajdov rod se je menda v Mežiški dolini pokristnajil. Sezidal si je na Papeževem v Lešah trdno graščino, tudi obe cerkvici v Lešah je postavil Ajdovski rod na Papeževem. Cerkvico sv. Ane je sezidala Ajdinja, spodnjo pa njen mož. Imela sta samo eno kladivo, kdor ga je rabil, se je nagnil k drugemu ponj in tako ni bilo treba nobenemu prekiniti dela.
V Mežici sta živela poslednja Ajda, brata. Sezidala sta si na Poleni grad, o katerem priča še sedaj veliko skal pod vrtom rudniške gostilne na Poleni. Za stavbo sta si nalomila velike skale v Stručevem koncu, jih naložila na velik voz (parizar) in jih zvozila, ne da bi vpregla pred voz konje ali vole. Mlajši brat se je dolgočasil, pa je rekel starejšemu: »Pojdi pogledat, kaj je novega v Pliberku! Pameten bodi in se ne stepi!« ga je opomnil starejši brat, ki je bil že pametnejši. V Libučah se je mlajši brat napil in nezavesten obležal. Prihiteli so iz Pliberka biriči in ga uklenili v močne okove. Ko se je Ajd streznil, jih je na mah zlomil in bil silno hud. Pograbil je prvega biriča in ž njim otepal druge, pa ne samo biriče, temveč vse Libučane, ker ni razločeval biriča od poštenih ljudi. Libučani so bili v skrbeh, kaj bo Ajd še vse ž njimi napravil, kajti sedaj je pograbil tega, potem pa drugega. Na srečo se je nekdo spomnil in poslal po Ajdovega brata na Poleno. Ta je prihitel v Libuče, prijel mlajšega brata za roko in ga peljal h kmetu Anemarju, kjer se sedaj pravi pri Trampušu. Pogostila sta se in napravila kmetu veliko škodo, kajti vska velikan je vtaknil naenkrat hleb kruha in tri funte mesa v usta. Pri odhodu je mlajši Ajd še rogovilil: »Škoda, da nisem dobil prej takega prigrizka, tedaj bi mi ne bil ves Pliberk kos!«