Albanska špijonka (Izidor Cankar)

Albanska špijonka. Povest iz balkanske vojske. Izidor Cankar

Avtorja Izidor Cankar in Narte Velikonja sta tekst objavila pod psevdonimom Ivan Dolinar.

Izdano:	Ilustrirani glasnik 1/1–10 (1914)
Viri:	dLib 1, dLib 2, dLib 3, dLib 4, dLib 5, dLib 6, dLib 7, dLib 8, dLib 9, dLib 10.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji:	Albanska špijonka
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Ko so jeseni leta 1912. Bolgari, Srbi, Črnogorci in Grki, združeni v balkanski zvezi, napovedali Turčiji vojsko, si ni mogel nihče misliti, da je turška država tako slabotna, notranje razdrta in vojaško nesposobna in da bo združeno balkansko orožje doseglo tako nagle in velike uspehe.

Bolgari so naskočili Turčijo s silnim viharjem, njih strašni naval se je ustavil skoro neposredno pred vrati Carigrada, Medtem so Grki zmagovito prodirali od juga, Srbi in Črnogorci od severa in zapada, povsod podeč pred seboj turške čete, ki niso pričakovale tako strašnega naskoka.

Tudi turška armada Ceki paše, ki je branila severno Makedonijo, je bila v odločilni bitki pri Kumanovu od Srbov popolnoma premagana in razbita v več oddelkov, od katerih so se nekateri umikali proti Keprili-Saloniki, drugi zopet proti Monastiru. Največji del armade se je umikal preko Prilepa, ena kolona tega dela pa preko Kičeva.

Pred Kičevom in Kruševom so se Turki zopet za silo zbrali in sklenili, da se s pomočjo domačih Albancev postavijo v bran sovražniku, ki je prodiral za njimi po slabih potih in v hudem vremenu. Toda tudi ta odpor je bil brezuspešen; po kratkem boju so se morali umakniti pred srditim navalom Srbov in so v velikem neredu skoro bežali proti Monastiru, kateremu so se pa obenem bližali od juga prodirajoči Grki.

V tem času so se vršili dogodki, katere hočemo pripovedovati.

Bilo je po bitki pri Kruševu. Turki so že bili v strašni naglici zbežali proti jugu, na bojišču je bilo ostalo le par sto Albancev. Če bi jih bilo desetkrat toliko, bi se ne mogli več Srbom dolgo ustavljati, toda hoteli so sovražnika za vsako ceno še nekaj časa zamuditi, da bi se mogle turške čete umakniti in rešiti. Toda kmalu so spoznali, da je ves odpor zastonj in so se počasi umaknili v gore. Če so jim zasledovalci bili za petami, so se obrnili in streljali ter se zopet umikali dalje, skrivajoč se, kakor so mogli in znali, pred topovi in puškami, ki so grmeli za njimi.

Slednjič dospejo do vrhunca. Nedaleč od njih, na drugem robu, se je razprostiral gozd, kjer se bodo mogli zavarovati pred Srbi. Tudi njih boj ni bil zastonj, kajti v sinji daljavi so opazili turške čete, ki so se kakor široka temna reka valile proti jugu in so bile že precej varne pred sovražnikom.

Toda komaj so se preganjani Albanci malo oddahnili, kar začno za njimi znova pokati srbske puške, ki jim nikakor niso hotele dovoliti počitka. Preganjana četa se je hitro poskrila za skalami, samo eden izmed njih, mlad, krepak Albanec, se je takoj po prvih strelih zgrudil težko ranjen na pečino. Belo kamenje je zardelo od njegove krvi. Bil je odličnega rodu, to se mu je poznalo po izbrani, bogati obleki in po plemenitih potezah njegovega lepega moškega obličja. Poskusil se je še enkrat dvigniti, pa zastonj; omahnil je na tla, njegova oslabela roka je izpustila svojo zvesto in zanesljivo spremljevalko in prijateljico, dolgo puško. Onstran doline, v megleni dalji, je njegovo oko še enkrat uzrlo belo, trdno hišo, skoro gradiču podobno. To je bil njegov dom, bivališče mnogih slavnih dedov, kjer ga je sedaj v strahu in srčni stiski čakala njegova mlada žena, pošiljajoč k nebu vroče želje in molitve. S težavo je nekoliko dvignil glavo kvišku, in njegovemu motnemu pogledu se je zazdelo, da vidi ljubo obličje, ki ga je tako dobro poznal, kako se z okna skrbno ozira po ravnini ln po hribih. O, da bi ji mogel reči vsaj zadnji zbogom — toda obsojen je, da tukaj izkrvavi, in ni ga sla, ki bi ponesel njegove zadnje pozdrave v belo hišo onstran doline. Nad njim krožijo le vrani, zlobne ptice.

»O, Milena!« je vzdihnil ranjenec še enkrat, Tedaj se ga je lotila omotica in glava mu je trdo omahnila na pečino.

Čez nekaj trenotkov so se prikazali na vrhu pečine obrazi Srbov, zardeli od truda, razigrani od boja. Na čelu čete je korakal postaven častnik, ki je štel šele nekaj nad trideset let in je vendar že imel našive majorja. Ko je prišel mimo ranjenega Albanca, se je za trenutek ustavil — opazil je, da leži pred njim odličen in bogat sovražnik.

»Škoda te je, ljubi neprijatelj!« je zamrmral in že hotel stopiti dalje, ko opazi, da se na ranjenčevi levici žarko sveti velik, dragocen rubin. »To si pa vzamem za spomin,« je dejal in se sklonil, da mu vzame prstan; »kadar mene tvoji bratje ubijejo, dobe tvoj prstan z mojimi vred nazaj!«

V tem hipu so se odprle ranjenčeve oči, in ko je zagledal srbskega častnika nad seboj, je v njegovem pogledu še enkrat z novo močjo vzplamtelo staro sovraštvo, onemogla desnica je krčevito segla po puški.

»Oho! Ali bi se še rad igral s puško?« se je začudil Srb, ko je videl, da Albanec ni mrtev. Major se je za časa vojne, vsak dan, skoro vsak hip izpostavljen nevarnosti, lokavosti, zahrbtnosti, odvadil dolgo premišljevati, preden je kaj storil. V naslednjem trenutku je potegnil svoj vojaški samokres, med skalami se je razlegel slaboten pok in na Albančevem čelu se je prikazala majhna črna rana.

»Sedaj se ne boš več branil, dragi sovražnik. Posloviva se v prijaznosti,« je rekel, snel mrtvecu prstan in ga nataknil na svojo roko. Rubin se je svetil v zahajajočem solncu kakor sveža kaplja krvi, toda major ni tega opazil. Vsak dan vojskovanja je prinašal toliko čudnih dogodkov s seboj, da ni bilo časa za kakršnekoli občutke. Ni se več ozrl na albanskega veljaka, temuč je s svojo četo veselo korakal dalje.

2.

Naslednje jutro so Srbi, ki so se neusmiljeno maščevali nad albanskimi vasmi za njih pomoč Turkom, prodirali dalje proti jugu. Na pohodu so prišli tudi do bele, z močnim zidom utrjene hiše, gradiču podobne, na kateri so prejšnji večer počivali hrepeneči pogledi umirajočega Albanca. S krikom in vikom je vdrla srbska četa v hišo, prevrnila vso opravo, odprla zaklenjene omare in shrambe, grabežljivo spravljala redke dragocenosti, ki jih je bila premožna hiša polna, in plenila po volji.

Toda divje vpitje se naenkrat poleže, razbijanje in plenitev poneha, četa utihne in se ustavi kakor ukopana pred vrati sobe, v katero je ravnokar hotela vdreti. Pred vrati se je prikazala krasna, še mlada žena, nepremična kakor kip, veličastne postave, srditega, poveljujočega pogleda v dragoceni obleki odličnih albanskih gospa.

»Vi hočete biti vojaki?« jim slednjič zakliče, polna plamtečega gneva, po srbsko. »Razbojniki ste, ker plenite miroljubno hišo!«

Če bi bil kdorkoli Srbe tako razžalil, bi plačal s smrtjo svojo predrznost, toda pred to krasno ženo so stali kakor onemeli in začarani. In vendar se ne ve, kako bi se bil prizor končal, ko bi se ne bil takrat med svojimi vojaki preril major, katerega smo spoznali v včerajšnji bitki in ki je slišal zadnjo besedo odlične gospe.

»Ali je mogoče?« je dejal začuden, ko je stal pred njo. »Vi govorite srbski, kakor eden izmed nas, kakor bi govorili svoj materin jezik!«

»Da, jaz sem Srbkinja,« je odgovorila gospa hladno, »toda danes, ko sem videla divjaštvo Vaših vojakov, me je sram, da sem Srbkinja.«

Major je vojake krepko ozmerjal, jih zapodil iz hiše, pristopil h gospe in ji poljubil roko.

»Kolika sreča, da smo našli v tem izgubljenem, sovražnem albanskem gnezdu rojakinjo!« je vzkliknil. »Milostna gospa, bodite prepričani, da ste Vi in Vaša hiša pod mojim varstvom in da Vam moji vojaki ne bodo nobenega lasu skrivili. Toda moram Vas obenem nadlegovati s prošnjo. Prosim Vas, da me vzamete za nekaj dni, dokler se bo naša četa mudila v tem kraju, pod streho. Pred vsem pa dovolite, da se Vam predstavim: Major Pero Jordaković.«

V tem hipu se je izvil gospe iz prsi pretresljiv, hripav krik. Prestrašenega, strmečega pogleda se je zazrla na majorjevo desnico, na kateri se je blesketal prstan, ki ga je vzel Albancu. »Saj — saj —« je zajecljala in stopila z grozo en korak nazaj.

»Kaj Vam je?« je vprašal major začuden. »Ah ... ta rubin!« se je nasmejal, ko je opazil, kam gleda. »Včeraj sem ustrelil nekega odličnega Albanca in sem si vzel to malenkost za spomin. Gospa, s sovražniki in na bojnem polju smo tolovaji,« je pristavil, ko je videl, kako neprijetno jo je dirnilo njegovo pripovedovanje, »toda v prijateljski hiši smo najdostojnejši ljudje. Sicer je pa bolje, da sem ga vzel jaz, kot kdo drugi, ki bi ga niti ceniti ne znal.«

»Pa za Boga, kaj Vam je?« je rekel, ko je opazil, da je gospa prebledela in se opotekla. »Ali Vas ta dogodek tako vznemirja? Nam vojakom se primeri vsak dan mnogo strašnejših reči.« Hotel jo je opreti, toda v trenutku, ko se je je hotel dotakniti, je že premagala svojo slabost.

»Pustite me!« mu je velela in odšla v svojo sobo, medtem ko je major z zadovoljnim nasmehom zrl za njo. Nič ni slutil, da mu je ta trenutek postala smrtna sovražnica. Kajti bila je Milena, žena umorjenega albanskega veljaka, ki mu je Jordaković vzel prstan z rubinom.

Gospa Milena Prenk Roda, kakor se je imenovala po možu, je v svoji sobi kakor omotena omahnila na minder. Svojega plemenitega, blagega moža je neizrečno ljubila — in sedaj je bil mrtev, njegov morilec pa stanuje pod njeno streho in je gospodar v hiši!

Ta misel se ji je zdela prvi trenutek neznosna, toda gospa Milena ni bila take krvi, da bi se prepuščala brezplodni boli ali slabotnemu ogorčenju. Njena strastna, odločna, delavna narava je zahtevala dejanja — maščevanja! Najrazličnejši načrti so se ji podili po glavi, toda kmalu je spoznala, da so skoro vsi neizvršljivi. Ne, treba je bilo potrpeti in počakati ugodne prilike, ko bo maščevanje prišlo samo od sebe, med tem časom pa ukazati svojim očem in ustnicam in vsaki kretnji, da ne izdajo skrivnih misli srca. Morilec naj mehko spi in slastno je in naj brezskrbno gospodari pod njeno streho — toda ko pride ura maščevanja, bo tem strašnejša!

S tem sklepom se je čez nekaj časa vrnila k častniku, ki je nestrpno čakal pred njenimi vrati. Bilo ji je težko, kazati se prijazno in vljudno nasproti človeku, ki ga je sovražila iz vse duše, zlasti ker je bil čez mero vsiljiv. Nadčloveško pa je postalo njeno premagovanje, ko je naslednji dan zvedela še za drugi zločin svojega gosta.

Milena je namreč imela brata, ki je v krvavi noči leta 1903., ko sta bila kralj Aleksander in njegova žena umorjena, poveljeval kraljevi straži v palači in je padel od krogle zarotnikov. Njeni starši, ki so bili zvesti pristaši dedne dinastije, so se po umoru izselili iz Srbije v Avstrijo, kjer je Milena spoznala in vzljubila Albanca Prenk Roda, s katerim se je pozneje poročila.

Major Jordaković se je tedaj po dobrem kosilu, ki mu ga je Milena pripravila, pohvalil, da je tudi on kot mlad poročnik sodeloval pri umoru kralja Aleksandra. Pripovedoval je, da je bil eden izmed prvih, ki so vdrli v kraljev konak, in da je, tvegajoč lastno življenje, s samokresom ustrelil poveljnika kraljeve straže, ki mu je hotel zastaviti pot.

Toda sredi pripovedovanja je naenkrat utihnil, ko je videl, kako je gospa pri teh besedah prebledela. Pa Milena se je hitro zopet zbrala, njen obraz je bil zopet vljuden in smehljajoč kakor vedno in nič ni razodevalo na njem, kako strastno sovraži svojega gosta.

Le včasi, kadar je Jordakovič jel govoriti o tem, kako jo občuduje, in ji razkladati svoja goreča čuvstva, se je zabliskalo v njenih lepih očeh s pritajenim bliskom; ta hipni, neopazni blisk je edini govoril o silni želji po maščevanju, ki je gorelo v njenem strastnem srcu.

Pa srbski major ni tega opazil. V vojaški službi, ki ga je vodila iz boja v boj, iz nevarnosti v nevarnost, je pozabil ozirati se na take tihe, skrite znake sovraštva. Bil je vajen bliskanja pušk in samokresov, lesketanja nožev in bajonetov — le ti so se mu zdeli nevarni; tlečih isker lepih oči ni videl.

3.

Bilo je kakih deset dni po bitki pri Kruševu, nekaj kilometrov južneje od hiše gospe Milene Prenk Roda.

Del turške armade, ki mu je poveljeval Alibeg Rozvan, je stal v tesni, s pečinami obdani dolinici Črne Reke. Četa je bila s poveljnikom vred popolnoma obupana, kajti od vseh strani so jo obkoljevali sovražniki, tako da se je nahajala v pasti, iz katere jo je mogla rešiti samo smrt. Vsi do zadnjega so morali umreti ali lakote ali pod srbskim ognjem. Ta del turške vojske je bil zadnja četa glavne armade in je imel nalogo, da ščiti hrbet umikajočim se polkom. To svojo nalogo je četa po bitki pri Kruševu vrlo izvršila, toda ko se je naslednje jutro zopet obrnila proti Srbom, da ustavi njih naglo prodiranje, jo je sovražnik naenkrat napadel tudi odzadaj. Tedaj je Alibeg Rozvan spoznal, da je obkoljen.

Iskal je izhoda iz pasti že na štirih straneh, toda vedno so ga Srbi sprejeli s tako močnim, naravnost uničujočim ognjem, da se je moral umakniti na svoje prejšnje mesto. Ko je četrtič skušal pretrgati gosto, trdo mrežo, ki so jo Srbi spletli krog njegove čete, bi bil v boju kmalu tudi sam poginil. Srbi so mu ustrelili konja, na katerem je jahal, in smrtno ranjena žival ga je pokopala pod seboj, Za rešitev se je imel zahvaliti samo zvestemu, neustrašenemu častniku, ki mu je pritekel na pomoč, ga izvlekel izpod konja in ga spravil na varno.

Bilo je krog polnoči po tem obupnem poizkusu, s katerim se je Alibeg Rozvan hotel rešiti iz sovražnega objema. Dasi je preživel silno naporen dan in dasi že dve noči ni zatisnil očesa, turški poveljnik vendar ni mogel zaspati. Sedel je prekrižanih nog v svojem šotoru, mračen in molčeč, povešene glave, temno nagubanega čela. Pred njim je stal lonček črne kave, zadnje kave, ki jo je njegov iznajdljivi sluga našel v taboru. Mnogokrat je že premislil svoj položaj, pretehtal vse možnosti, ki bi rešile njegovo četo iz zanjke — pa vse zastonj, Kake pomoči od prijateljev ni bilo pričakovati — morali so sami paziti, da se izvijejo sovražniku. Vsak napad je bil brezuspešen, Srbi so jih obdali kakor z železnim zidom; lahko si je razbiti glavo ob njem, toda predreti ga ni mogoče.

»Morali bi biti podzemski krti ali ptice nebeške, da bi ušli sovražniku!« je vzdihnil Alibeg Rozvan polglasno in še niže povesil glavo.

V tem trenutku je vstopil častnik, ki je stal na straži pred šotorom, in je poveljniku naznanil, da so vojaki pripeljali odlično Albanko, ki je prišla v tabor, ne da bi je opazile zunanje straže; vojaki so jo prijeli in pripeljali sem, ker pravi, da nujno želi govoriti s poveljnikom o zelo važni zadevi.

»Naj vstopi!« je ukazal poveljnik, toda njegova glava se ni dvignila in gube na čelu se niso zjasnile.

Kmalu potem je Albanka vstopila. Alibeg Rozvan se je ozrl nanjo in je videl vitko žensko postavo, odeto v črno svileno obleko in zagrnjeno s črno tančico. Ko je stala pred poveljnikom, je obraz razkrila in turški poveljnik je opazil, da je nenavadno lepih, pravilnih potez in zlasti krasnih, žarkih oči. Vendar pa je to obličje tudi razodevalo, da tare mlado gospo težka skrb in globoka bol. Turek je bil navajen le mračnih, skoro divjih obrazov svojih vojakov in zato se je njegovo čelo nehote zjasnilo, srepi pogled se mu je nekoliko omehčal, ko je zagledal pred seboj nežno žensko obličje, tako velike lepote.

»Kakšno novico mi prinašaš, žena?« je vprašal, ko jo je premeril.

»Ne praznih novic. Več prinašam, beg.«

»Kaj neki?«

»Rešitev!«

»Rešitev!« je vzkliknil poveljnik. Njegovo čelo se je takoj zopet zmračilo in njegov pogled je skoro sovražno ošinil lepo Albanko. »Žena, varuj se, če se šališ z menoj. Alah vé, da šale ne razumem.«

»Jaz popolnoma dobro poznam tvoj položaj in razumem, da ti ni do šale,« je odgovorila Albanka mirno. »Vsa pota so ti zaprta in tičiš tu s svojimi vojaki kakor v mišnici. Če bi bil včeraj ubranil višino nad mostom pri Črni Reki, bi lahko pregnal sovražnika s sedla. Toda to se ti ni posrečilo. Pot proti jugu je tako zastavljena s srbskimi topovi, da izgubiš polovico mož, če se poskusiš preriniti skoznje, in še ne boš živ ušel. Toda če bi mogel tistim baterijam priti za hrbet, bi imel pred seboj prosto pot. Ali ne misliš tudi ti tako, Alibeg Rozvan?«

Poveljnikov obraz je ves oživel po teh besedah, v medlih očeh se mu je zalesketalo. Videl je, da ima opraviti s prebrisano žensko, ki je dobro poučena. Toda njegove mnoge vojaške skušnje so ga poučile, da v vojni niti možem ni verjeti, za ženami pa da se vedno skriva zvijača, ki je tem zlobnejša, čim slajše so besede. Vedel je, da so ženske neprimerno spretnejše špijonke, če se odločijo za ta poklic in se izučijo v njem, kakor možje. Zato je sklenil, da bo previden.

»Albanka, odkod veš vse to?« jo je vprašal.

»Ker hodim že tri dni med srbskimi postojankami. Kakor kača sem se preplazila med njihovimi šotori, videla sem vsak top in vem, kje stoje straže.«

»In te niso prijeli, ko si Albanka? Niso nič sumili?«

»Jaz sem Srbkinja in občujem s srbskimi častniki kakor z brati.«

Poveljnik je zapičil svoj ostri pogled v njene črne oči, da bi bral laž v njih, toda ona je mirno in samozavestno vzdržala njegov pogled. »S to ženo me hoče Alah rešiti ali pogubiti,« si je mislil.

»In kako naj ti verjamem jaz? Kdo mi je porok, da ne boš mene ravnotako prevarila, kot praviš, da varaš Srbe? Zakaj bi izdajala svoje brate, da pomagaš meni, tujcu?«

»Ali ne veš, da je glas sovraštva včasih močnejši od glasu krvi?«

»Praviš tedaj, da se hočeš nad Srbi maščevati?« jo je vprašal Turek pazljivo. »To ti lahko verjamem ali ne. Kdo mi je porok, da me ne vabiš v past, v kateri bom poginil?«

»Ni ti treba vabe — saj si že itak v pasti!« je odgovorila Albanka pikro in poveljnik si je moral priznati, da so njene besede resnične. Povesil je glavo in nemo zrl v tla.

»Poslušaj!« je nadaljevala žena po kratkem premolku. »Neki srbski major, Pero Jordaković, je v boju pri Kruševu mojega moža, ki je ranjen obležal na bojišču, ustrelil in mu vzel dragocen prstan z roke, po katerem sem morilca spoznala. Kmalu potem je s svojo roparsko tolpo vdrl kakor tolovaj v mojo hišo in je sedaj gospodar v njej. Pozneje sem še zvedela, da je ob umoru kralja Aleksandra ustrelil mojega brata, ki je zvesto vršil svojo dolžnost in ni hotel prelomiti vojaške prisege. Ali verjameš tedaj, da sovražim majorja z vsem sovraštvom, ki ga premore nesrečna ženska, in da ne bom mirovala, dokler se ne maščujem? Ali verjameš, da ga bom uničila — četudi vsi Srbi pri tem poginejo? Enega moža sem imela in enega brata, in kolikorkoli sem oba ljubila, ti pravim: naj njune kosti ne najdejo počitka, dokler ne bo morilec kaznovan!«

Iz njenih lepih oči je švigalo tako plamteče in neukročeno sovraštvo, da si je Alibeg Rozvan rekel: »Ali je vse res, kar pripoveduje — ali je pa najsposobnejša špijonka, kar sem jih kdaj videl! Toda zakaj bi me varala — saj sem že ujet!« se je spomnil njenih prejšnjih besed.

»Čuj me, Rozvanbeg,« je nadaljevala. »Višave tam na jugu, skozi katere boš prodrl, je zasedel isti major Pero Jordaković z dvema stotnijama. Nanj moraš v prvi vrsti udariti. Sramota ga zadene, če se ti posreči, da mu prideš za hrbet, in potem ...«

»Če mu pridem za hrbet? Ali mi boš dala peruti, da bom gore preletel? Ali mi boš dala moč, da se bom skozi zemljo preril?«

»Da, skozi zemljo te popeljem.« Te besede je izgovorila tako resno, da Alibeg Rozvan že ni več dvomil o njih.

»Skozi zemljo, Rozvanbeg,« je nadaljevala Milena vneto. »Poznam skriven hodnik, ki je bil nekdaj rudnik in ki pelje iz onostranske doline v sredo vašega tabora. Vprašaj svoje straže, ali so me videle, kako sem prišla v vaše šotorišče? Niso me — tudi jaz sem šla skozi zemljo!«

Rozvanbeg je skočil razburjen pokonci in prijel Mileno za obe roki:

»In nihče ne pozna tega hodnika razen tebe?«

»Izmed Srbov gotovo nihče.«

»In kje se končuje?«

»Na oni strani hribov v gostem lesu, komaj kilometer daleč od postojanke majorja Jordakovića.«

Poveljnik je nekaj časa z naglimi koraki meril svoj tesni šotor. V njem se je borila sumnja z željo po rešitvi. »Mogoče je, da žena laže; tedaj sem jaz izgubljen. Toda če ne laže, je mojih pet tisoč mož rešenih.« Nato se je hitro odločil in poklical ordonanca v šotor.

»Pozovite polkovnika nemudoma k meni.«

Medtem si je Rozvanbeg opasal sabljo in si vtaknil samokres za pas. Ko je poklicani častnik vstopil, mu je rekel kratko:

»Osebno poskrbi, beg, da bodo straže nocoj posebno številne in budne. Če bi me zjutraj ne bilo več nazaj, prevzameš poveljstvo ti in Alah z vami. Lahko noč!«

Častnik je pozdravil in šel.

»In zdaj pojdiva, žena. Vodi me, jaz ti zaupam. Stopaj pred menoj.«

»Zdaj mi še ne zaupaš, beg,« je odgovorila Milena z nasmehom in je pokazala na njegovo roko, ki je počivala na samokresu. »Dober in previden poveljnik si, toda tudi najboljši poveljnik v temi ne vidi. Vzeti bo treba baklo s seboj.«

Ko mu je sluga prinesel baklo, sta s špijonko krenila na pot. Kmalu sta prišla v skalnato sotesko. Milena se je ustavila in ukazala:

»Prižgi!«

Kakor Rozvanbeg je tudi sama prižgala plamenico, ki jo je tam odložila, ko je stopila v turški tabor. Nekaj korakov pred njima je zazijala črna odprtina, porasla z grmovjem in dovolj visoka, da je mogel človek pokonci hoditi v njej. Vstopila sta. Bila sta v tesnem hodniku, ki se je le na nekaterih krajih razširjal in se vil v mnogih odrastkih globoko v goro. Tla so bila neravna, toda suha in zanesljiva. Ponekod so bili s stropa speljani navpični rovi, skozi katere so migljale velike zvezde daljnega neba. Zrak je bil v hodniku precej čist in svež.

Ko sta hodila skoro celo uro molče, Milena v mislih na svoje maščevanje, ki ga bo učakala tako kmalu, poveljnik na rešitev, ki mu je prišla tako nenadoma, sta dospela do konca hodnika. Izhod je bil zastavljen z veliko skalo, tako da sta se le s težavo prerinila skozi ozko odprtino. Stala sta v mračnem gozdu. V daljavi se je svetlikalo nekaj srbskih ognjev, semintja so se razlegali zategnjeni klici srbskih straž.

»Ali mi sedaj verjameš, Rozvanbeg?« je vprašala Milena.

Turek je bil tako razburjen, da ni mogel odgovoriti. Prijel jo je za roko in jo hvaležno stisnil.

»Ne zahvaljuj se mi, beg,« je odgovorila Milena smehljaje. »Ni mi za tvojo hvaležnost in je tudi ne zaslužim; meni je samo na tem, da sebe maščujem, ne da tebe rešim. Toda ugasni baklo, da te straža ne opazi. Če te Srbi zagledajo, bodo moji in tvoji računi prekrižani!«

Ko je Alibeg ugasnil plamenico, je nadaljevala:

»Skozi ta rov spraviš lahko nekaj sto mož, in če ti napadejo Srbe odzadaj, ko jih ti s svojo glavno močjo naskočiš odspredaj, se ne bodo mogli držati. Vse drugo boš že sam opravil. Z Bogom, Rozvanbeg, in sreča naj te spremlja!«

Nato je izginila v goščavi, kakor bi se udrla v zemljo.

»Alah s teboj, lepa Srbkinja!« je dejal Rozvanbeg in se ji spoštljivo priklonil. Toda ona že ni več slišala njegovega pozdrava.

Ko je poveljnik zopet stopil v rov, prižgal baklo in se napotil v svoj tabor, se je bal samo tega, da se zbudi v svojem šotoru in spozna, da je ves nočni dogodek bil zgolj prijetna sanja.

Krog poldneva naslednjega dne je prijezdil major Jordaković bled in razburjen pred hišo gospe Milene. Vojaku, ki je priskočil, ko ga je zagledal na dvorišču, je vrgel vajeti in stekel po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je sedela gospa. Ta dan je bila nenavadno sveža, vesela in še mnogo lepša nego prejšnje čase. Ko je major jezno prihrumel v sobo, se je začudena ozrla od svojega ročnega dela in ga vprašala:

»Kaj da prihajate ob tako nenavadnem času?«

»Ah ... izgubljen sem!« je vzdihnil Srb in omahnil na bližnji stol. »O ta sramota! Tega ne preživim!«

»Kaj se je vendar zgodilo?« je vprašala Milena, njeno srce pa ji je bilo v prsih kakor kladivo.

»Kaj se je zgodilo? Nekaj strašnega, nerazumljivega! Ti turški psi so prodrli skozi našo vrsto — sam Bog vedi, kako! Naenkrat je bila precej močna turška četa za našim hrbtom, moji ljudje so se zmedli, reda ni bilo več mogoče vzdržati in tako so prebili našo sredo.«

Gospo Mileno je stalo velikega napora, da ni veselja zakričala. Dobro je bilo, da si je major zakril obraz z rokami in da ni opazil zmagoslavnega plamtenja njenih oči.

»Morda ste bili premalo čuječi,« je rekla navidez mirno.

»Nikakor ne. Vsi prehodi so bili tako zastraženi, da bi nam miška ne mogla uiti neopažena. To mi je enostavno nerazumljivo. Nisem babjeveren, toda sedaj bi skoraj verjel na čarovnijo.«

»Bog vedi, kako je. Turki so zvijačni,« je rekla Milena hladno.

»Sedaj se umika turška četa brez posebnih izgub proti Monastiru in se bo lahko združila z armado Ceki paše. Moj polkovnik je divji in me je ozmerjal pred drugimi častniki kot nezanesljivega, nezmožnega poveljnika, ki je osramotil ves polk. Kako bom to preživel, moj Bog?«

Major je dirjal po sobi gorindol ter se obupan tolkel s pestjo po glavi.

»Le ne izgubite poguma!« ga je tolažila gospa s čudnim nasmehom. »Saj še ni vseh dni konec! Iščite priložnosti, da se odlikujete, to sramoto popravite, madež s sebe operete. V vojski je dovolj priložnosti, da si častnik pridobi zaupanje in spoštovanje svojega predstojnika.«

Toda razburjeni vojak teh besed sploh ni slišal. Še vedno je hodil po sobi, gluh za vsako besedo, nesprejemljiv za Milenino tolažbo. Naenkrat pa je obstal, z odločno kretnjo segel v svoj tok po samokres in ga hotel nastaviti na sence.

V Mileninih očeh se je zopet škodoželjno zabliskalo. Vendar je skočila k njemu in ga prijela za roko.

»Prezgodaj, prezgodaj za kroglo! Tak junak ne sme umreti pod lastnim samokresom!«

Nasmehnila se je rahlo, pa pomembno in mu nežno izvila orožje iz rok.

4.

Ceki paši se je posrečilo, da je krog Monastira zbral kakih 35.000 mož in 50 topov, toda tudi Srbi tačas niso počivali. Trdo so ga ves čas zalezovali in pet kilometrov pred mestom Monastirom, kjer so se stekale ceste iz Prilepa in Kičeva, je stala srbska armada, ki je bila vsaj dvakrat tako močna kakor turška. Bilo je pričakovati, da se bo tukaj vnel hud boj in da bo turška vojska uničena. Srbi niso prav nič dvomili, da bodo zmagali; bili so ne le mnogo številnejši, temuč so tudi imeli opraviti s sovražnikom, ki mu je upadel pogum, ker se je moral neprestano umikati, in je bil do smrti truden. Srbi so tedaj mislili, da jih zmaga ne bo stala prevelikega truda, toda kupiti so jo hoteli kar najbolj poceni. Zato so odlašali z odločilno bitko, dokler sovražnik ne opeša popolnoma; tudi ni bilo izključeno, da se bo turška armada slednjič obupana vdala in da bo tako boj brez nadaljnjega prelivanja krvi končan. Medtem ko so se Srbi pripravljali, da zadado sovražniku zadnji, smrtni udarec, je gospa Milena prihajala skoro vsak dan v njihov tabor. Tam so jo že vsi poznali — prosti vojaki kakor častniki in poveljniki — in kadar je ponosno prijahala na svojem čilem konju, lepa kakor kraljica, ali kadar se je pripeljala na svojem lahkem vozu, samozavestno vzravnana in odzdravljaje s čarobnim nasmehom mnogim vdanim pozdravom, ki so ji prihajali od vseh strani, je marsikateri pogled hitel še dolgo občudovaje za njo.

»Kako je lepa, vražja Albanka!« so govorili srbski prostaki za njo.

Častnikom je postala skoro sestra. Njena visoka izobrazba, duhovitost, šegavost in prijaznost, s katero je občevala z vsakim srbskim častnikom, in zlasti njena odlična lepota jo je prikupila vsakemu. Razen tega je znala bolje govoriti o velikih težnjah srbskega naroda, nego častniki sami. Kadar je začela razpravljati o veliki bodočnosti, ki čaka Srbijo, o njeni moči in slavi, katero ji bodo naklonili prihodnji časi, je njen obraz zažarel, oči so se ji iskrile in beseda ji je tekla z močjo hudournika. Le včasi, nepričakovano, ji je beseda nenadoma zastala v grlu, sijaj globokih oči je ugasnil in čudna bledica ji je legla na obraz. Zamislila se je za trenutek, se izgubila v lastnih mislih — toda to je trajalo le hip — potem je bila zopet ognjevita in vesela kakor ponavadi.

»Kaj je naši lepi srbski sestri?« so se vpraševali častniki.

Dasi je občevala z njimi prijateljski, kakor s tovariši, se vendar ni nihče drznil reči kako neprimerno besedo. Njen ponos, njena odločnost in samozavest jo je obvarovala vsake neprijetnosti. Če se je kateri častnikov razgrel pri vinu in začel preveč govoriti, je zadoščalo, da je rekla eno samo pikro besedo, da ga je ošinila z enim samim ostrim pogledom, in mož je bil trezen ter je umolknil. Njena strogost je vse razorožila. Razen tega so vedeli, da je major Pero Jordaković njen izvoljenec, da albanska vdova obsipa samo njega z izredno naklonjenostjo in ljubeznivostjo, in noben izmed njih ni hotel imeti kakih sitnosti z majorjem. Poznali so ga kot odločnega človeka, ki hitro vzroji in žalitve nerad odpušča.

Ker je Milena jako dobro poznala vso okolico, razmere, ljudi in je govorila albansko prav tako lahko in pravilno kakor srbsko, so se častniki večkrat obračali nanjo in jo prosili sveta. Milena jim je rada storila vsako uslugo. Njena sodba je bila vedno tako pravilna, jasna in duhovita, da so Srbi mnogokrat strmeli. Nekega dne jo pokliče poveljnik srbske monastirske armade k sebi in jo poprosi, naj bi prevzela zanj špijonske posle.

»Kaj Vam ne pride na misel, general?« je odgovorila Milena začudeno, skoro užaljena. »Vajena sem bojev in tudi smrti se ne bojim; toda nečastnega špijonskega dela ne opravljam.«

»Nečastnega dela?« jo je prekinil general z nasmehom, preden je mogla nadaljevati. »Ali je samo smrt častna? Ali je zmaga nečastna?«

»Zakaj bi bila zmaga nečastna?« »In glejte — brez špijonaže ni dandanašnji zmage! Kaj mi pomaga vsa moč in vojaška spretnost, če ne poznam sovražnikovih postojank, če ne vem, kje je močan in kje slab, kolike so približno njegove čete in kaj namerja storiti? Kdor se bojuje danes brez špijonov, se bojuje z zavezanimi očmi in maha krog sebe po zraku, medtem ko mu stoji sovražnik za hrbtom.«

»To je morda res,« je odgovorila Milena, »toda priznali boste, da je špijonaža vendar nekaj grdega.«

»Je ali ni,« se je zopet nasmehnil general. »So med špijoni prodane duše, ki se vdinjajo tistemu, kdor jih bolje plača, ki izvršujejo svoj posel rokodelsko in barantajo za vsako novičico, ki jo prinesejo poveljniku. Tudi takih ljudi se moramo posluževati, če nimamo boljših, toda od njih je le malo koristi. Večinoma so nezanesljivi in nikdar nisem popolnoma varen, da ne delajo v prid mojega sovražnika. Mi pa potrebujemo zanesljivih špijonov, ki delajo iz navdušenja za dobro stvar, ki jim je piačilo postranska reč; ki so razumni, mnogo vidijo, ne preslišijo nobene besede, ki znajo samostojno misliti in sklepati — in to bi bili Vi, milostna gospa.«

»Hvaležna sem Vam za laskavo sodbo, ki jo imate o meni, general, toda vendar ste morda nekoliko predrzni, ko ponujate tako težko, odgovorno službo — slabotni ženski.«

»To reč prepustite meni. Jaz vem, komu izročim kako službo. Če bi se mi ponudili, da zvlečete moje topove v okope na goro, bi Vam rekel: Ni mogoče, Vi ste slabotna ženska, za to delo je treba moških rok. Toda če potrebujem špijona, bom prej izvolil Vas, nego kakega albanskega kmeta, ki se mi pride ponujat, ker vem, da ste bistrejšega uma, spretnejšega vedenja, gladkejše besede in slednjič — kar je pri špijonaži velikokrat zelo važno — lepega obraza! Seveda,« je pristavil potem ter se široko nasmejal, »ne namerjam s to zadnjo opombo kako škodovati svojemu majorju Jordakoviću!«

Mileni je hotelo čuvstvo zmagoslavja prsi raznesti. Generalov predlog ji je bil kakor nalašč, branila se je le navidez zato, da bi Srbi ne podvomili o njeni zanesljivosti. Doslej je bila vedno v nevarnosti, da jo enkrat vendarle zasačijo na poti v turški tabor ali iz njega — sedaj se ji je ponujala lepa priložnost, da bo kakor ptica svobodno letela iz enega šotorišča v drugega. »O Bog,« si je mislila na tihem, ko jo je general s toliko zgovornostjo prepričeval, da mu je potrebna kot špijonka, »kako hitro bo dozorelo moje maščevanje! Kmalu boš kruto maščevan, Prenk Roda, kmalu bo Jordaković drago plačal prelito kri mojega brata!« Toda Milena je bila silno previdna ženska. Navadila se je skrajne previdnosti ob strani svojega moža, ki je živel v večnih bojih, in v Albaniji, kjer ni človek skoro nikdar vedel, kdo mu je prijatelj in kdo sovražnik. Zato je hotela preprečiti vsako senco sumničenja in je sklenila, da se bo generalu še nadalje ustavljala.

»Dovolite mi nekaj dni odloga,« je odgovorila, »da stvar premislim. Tudi če se odločim za to, da sprejmem Vašo ponudbo, se moram počasi šele umisliti v novo službo. Ta zavest, da sem špijonka, mi je tako nova in strašna, da se nikakor ne morem kar v hipu sprijazniti z njo.«

»Kakor hočete,« je general obupano skomizgnil z ramami, »prisiliti Vas ne morem. Toda storili bi mi lahko to uslugo, Srbkinja! Oglasite se torej čez tri dni — če ne bo prepozno.«

Milena ni pričakovala, da bo general tako hitro odnehal. Bila je razočarana in se je zbala, da bo svoje maščevanje morala za nekaj časa odložiti, če ne pograbi ugodne priložnosti takoj. Zato je pogovor nadaljevala:

»Prepozno? Zakaj prepozno?«

»Tačas lahko doživimo odločilno bitko, s katero bo vojska v teh krajih končana. Seveda, če zmagamo. Ne dvomim sicer, da bomo Turke pobili, toda žrtve bodo veliko večje. Koliko srbske krvi bo brez potrebe teklo, koliko srbskih žena bo obvdovelo — in mnogemu otroku bi morda ne bilo treba prelivati grenkih solza za očetom, če sprejmete Vi mojo ponudbo. Ali niste Srbkinja?«

»Srbkinja sem,« je odgovorila Milena in povesila glavo, kakor bi jo bile generalove besede silno ganile, srce pa ji je zopet začelo močneje biti, ker je čutila, da se bo pogovor ugodno končal.

»Neprecenljivo uslugo bi nam lahko storili,« je nadaljeval general, »če nam prinesete kakih novic iz sovražnikovega tabora. In se upirate samo zato, ker se Vam zdi delo nečastno! Pri tem ne pomislite, da je morda v našem lastnem taboru kak turški špijon, ki redno poroča sovražniku o gibanju naših čet, o naši moči in utrjenosti naših postojank.«

Pri tem je Mileno čudno presunilo. »O, ko bi vedel!« si je mislila, da je ta špijon pred teboj, da mu ti sam pomagaš in ga podpiraš, bi drugače govoril!«

»Špijonaža nam je neobhodno potrebna,« je nadaljeval srbski poveljnik, »ne le kot orožje proti sovražniku, marveč kot obramba pred njim. Vaša dolžnost bi bila, da nas branite; s tem branite sebe, s tem branite svoj narod.«

»Sprejmem tedaj Vašo ponudbo,« je odgovorila Milena vdano, »dasi s težkim srcem.«

»Tako govori vrla Srbkinja!« je vzkliknil general radostno. »Nisem se motil o Vas, milostna gospa!«

Milena je šla zamišljena iz šotora, povešene glave in trudnega koraka, da so jo vojaki začudeno gledali.

»Kaj je danes lepi Albanki?« so govorili za njo.

Toda, ko je prišla do svojega konja, ga je naglo zajahala in v divjem diru odhitela proti svojemu domu.

»Ah, Jordaković!« je vzkliknila, ko je bila sama na širnem polju, »sedaj si v zanjki. Ni je sile, ki bi te mogla rešiti!« Spodbodla je konja, da je hitel kot na krilih.

Ko je prišla domov, se je preoblekla in odšla takoj na delo. Zvečer je prinesla srbskemu generalu tako važnih novic, da je poveljnik bil ves očaran od njene bistroumnosti.

Od tega dne so Srbi večkrat videli Mileno, kako odhaja v turški tabor, včasih napravljena kot albanska kmetica, včasik kot beračica, kot trgovka ali kot plemkinja, včasih tudi kot zastaven mlad Albanec.

5.

Kmalu potem, ko je Milena dokazala svoje izredne špijonske zmožnosti, je major Jordaković dobil zelo važno nalogo. Turki so se bili za reko Šaro precej močno utrdili, in dasi njihove čete na tem mestu niso bile posebno številne, so bile njih postojanke tako dobre, da so popolnoma zavrle srbsko prodiranje. Treba je torej bilo priti čez reko in sovražnika pregnati. Ko je major Jordaković dobil povelje, naj to izvrši, je bil sila zadovoljen. Ponudila se mu je priložnost, da popravi svoj prejšnji poraz in da pride zopet do ugleda, katerega je vsled nesreče izgubil pri poveljniku in pri mnogih tovariših.

Toda delo, ki ga je čakalo, ni bilo tako lahko. Njegov oddelek ni bil bogvekako močan, razen tega je bil tudi njegov položaj mnogo neugodnejši nego sovražnikov. Turke je branila reka Šara, ki ni posebno široka, pa na nekaterih mestih zelo globoka in deroča, in povrhu še utrdbe na drugem bregu. Bilo je torej treba poiskati kako plitvino in prebresti reko, kar je vedno zelo nevarno, in razen tega naskočiti turške strelne jarke, o katerih je major vedel, da jih bo sovražnik branil do zadnjega. Ko mu je tedaj Milena povedala, da pojde neposredno pred napadom zanj špionirat k Turkom, mu je bila ta ponudba zelo ljuba. Zanašal se je nanjo in je pričakoval važnih vesti, ki mu bodo delo močno olajšale.

Na večer pred tistim dnem, ko se je imel izvršiti napad na Šaro, je major Jordaković prijezdil na dvorišče svoje znanke in se začudil, ker je našel glavna vrata zaklenjena. Obstal je na konju, kakor bi pomišljal, nato se je zavihtel s sedla in skočil na tla.

»Ni je!« je rekel polglasno in brzdal kobilo, ki je prhala in bila s kopiti. Bil je žalosten, ker je upal, da jo najde doma; skoraj mu ni bilo v tem hipu toliko za njene vesti, kakor bi jo bil rad videl. Ogledaval se je, nato je zapeljal kobilo v kot za zid in sam sedel na kamen, da ga ne bi nihče videl.

Zaslišal je ropotanje majhne dvokolnice in osuplo zagledal krepko, že priletno branjevko, ki je zaokrenila skozi vhod.

»Kruha, sadja, gospod! — Izvolite, vzemite svežega sadja!« je hitela in zapeljala voziček pred majorja.

»Ne maram!« je rekel in naslonil svoj obraz med dlani. Jezilo ga je, da ga je našla pred zaprtimi vrati.

»Škoda, gospod!« je pristavila, »res škoda!« In že je obrnila voziček na cesto, pa ga je povlekla spet k vratom hiše, vzela naglo ključ iz žepa in odprla stanovanje.

Major je ostal brez besede, ko je izginila v hišo. Ko se je dobro zavedel, si je segel v lase in zardel. Zadnje dejanje branjevke je razodelo, da je bila Milena sama, ki mu je ponujala sadja.

»Krasna špijonka, vrag je v tej ženski!« je vzkliknil, ko se je odprlo okno nad njim in mu zadonel na uho znani zvonki glas Milene. »Vrag je v njej in jaz moram premagati tudi tega!« se je zaklel v duši.

Na oknu se je zasmejala Milena skozi reže v vetrnicah:

»Potrpite, gospod major, da spravim branjevko spat za danes.«

Ni dolgo čakal, ko so se odprle še vetrnice nad njim in na oknu je slonela Milena še z mokrimi, polrazpletenimi lasmi.

»Pridite!«

Pritrdil je uzdo kobili, da bi ne ušla, in v srcu je kuhal jezo, da ga je lepa vdova tako premotila s svojo masko.

»Ta je rojena za špijonski posel in je naša kri!« si je pritrjeval, ko je vstopil v znano sobo. Sedela je na svojem prostoru in sipala iz roke v roko turški drobiž. Ko je pozdravil, mu je pomolila desnico in se spet zasmejala.

»Sedite, gospod! Glejte, koliko sem zaslužila, ko sem kot branjevka špijonirala pri Turkih — niti za večerjo bi ne bilo!

Vrgla je drobiž po tleh in nadaljevala veselo in vzhičeno. »Jutri pa boste že večerjali na drugem bregu Šare in meni ne bo treba voziti teh škripajočih koles; pomagala bi najrajša pri topovih.«

»Izborno!« je rekel ter je napeto pričakoval nadaljnjih izvajanj.

»Dajte karto!« je velela. Ko je segel v žep, se je spet zabliskalo v njenih očeh. Stisnila je levico za hrbtom in segla z desnico po karti.

»Glejte!« je dejala. »Tu na levi je nad strugo hrib, za njim bo streljala turška artilerija, kakor bi hotela glavni armadi priboriti ob spodnji strani prehod čez rečico. Naj Vas ne premoti njih brzo streljanje; glavna armada bo prodirala tu na severnem pobočju, kjer je prehod sicer nekoliko težji.«

Major je kimal z glavo in gledal zavzeto na karto ter prisluškoval njenim besedam, ki so ga omamljale.

»Koliko mož stoji na levi strani?«

»Morda dober vod ali kaj!« je odgovorila prepričevalno in mirno, »in dva topova. Tukaj pa je za grebenom bataljon s strojnimi puškami,« je pokazala na desno pobočje hriba.

»Dobro!« je kimal major. »Že vem!«

Motila ga je njena lepa roka, ki je počivala na mizi. Gledal jo je nekaj časa, nato jo je stisnil na rahlo in se začudil, ker se mu ni odmaknila. Milena ga je pogledala in zdelo se mu je, da ni v njenih očeh več nekdanje kljubovalnosti. Dvignil je njeno desnico k ustnam in jo poljubil.

»Hvala Vam, gospa Milena!«

V njegovem glasu je zvenelo nekaj več kakor sama hvaležnost, beseda mu je podrhtela ob njenem imenu.

Ko se je sklonil na njeno roko, se je zganila in stisnila zobe sovraštva, ki je preletelo njen obraz. »Naj bo tudi ta žrtev!« si je dahnila v srcu lepa žena. »Vse radi Tebe, moj nepozabni mož, moj ljubljeni brat,« si je rekla v mislih in spet ji je legla na lice temna senca.

»Vršim le svojo dolžnost in Vaša pohvala, gospod major, mi je le v izpodbudo!« je menila in odtegnila roko, kakor bi jo pičil gad. Kajti začutila je pritisk prstana na svojih prstih in za hip uprla pogled na krvavo-rdeči kamen, ki se je blestel na njegovi roki.

»Ne hotel bi, Milena, da delate le iz dolžnosti, kar mi storite dobrega, želel bi si malo več. Ali bi mi ne mogli storiti nobene usluge iz prijateljstva, iz ljubezni?« je vprašal major in jo je toplo pogledal.

»Ne govoriva sedaj o tem, gospod major,« ga je zavrnila Milena. »Jutri Vas čaka resno, težko in zelo važno delo, od katerega je mnogo odvisno. Če se Vam posreči, da svojo nalogo dobro izvršite, je Vaša čast rešena, in tedaj bo čas, da se zmeniva tudi midva! Kar Vam je treba danes vedeti, je to: Turki bodo na svojem levem krilu popolnoma slabi; na to se lahko zanesete. Ne smete se pustiti premotiti, kajti kolikor vem, se bo ravno tukaj začel precej hud ogenj. Njihova glavna moč je v središču — ta Vam bo kasneje, če se zapletete v resnejšo bitko z levim krilom, skušala priti za hrbet.«

»Milena, Vi ste že cel poveljnik!« je vzkliknil Jordaković. Izprašal jo je še nekaj podrobnosti in je dobil na vsa vprašanja jako točne odgovore.

Sedaj, ko je imel tako natančne podatke o sovražnikovem stalu, se mu jutrišnje delo ni več zdelo prenevarno. Zrl je še nekaj časa v karto, zamišljen sledil s prstom rečico Šaro in gore ter slednjič veselo vzkliknil:

»Če je sreča mila, ne bo hudega!«

»Moje želje Vas bodo spremljale v boj, gospod major,« je dejala Milena toplo.

»O, tedaj zmagamo proti peklu in njegovim trumam!« je odgovoril major z laskavim nasmehom. »In kadar zmagamo, kadar bo naš razgovor s Turki končan — tedaj bo čas, da se tudi midva pomeniva, ali ne, gospa Milena?«

»Tedaj bo čas!« je odgovorila Milena tiho. »Sedaj pa lahko noč. Jaz sem trudna in tudi Vi boste potrebovali jutri vseh svojih moči.«

»Lahko noč in na svidenje jutri!«

Major ji je gorko stisnil roko in odšel zadovoljen. Ko je legel v posteljo, je še enkrat premislil svoj načrt za bitko, toda zadnja podoba, ki mu jo je priklicala njegova domišljija, je bila vendarle Milena.

»Jutri se vse odloči!« si je rekel.

»Jutri, jutri!« so šepetale njegove ustnice še v polspanju.

»Ah, jutri, jutri!« je šepetala isti večer tudi gospa Milena. Slonela je ob svojem oknu in zrla tja proti jugu, kjer so za reko taborili Turki. Nad pokrajino je bila razprostrta mrzla, sijajna mesečina in je odevala goro in dol s čarobno, skrivnostno tančico. Na turškem levem krilu, ki je bilo popolnoma slabotno in je imelo jutri nastopiti z vso močjo, kakor bi tam bile glavne sile, se je svetilo mnogo ognjev, medtem ko je v sredi, kjer so čete bile številnejše, bilo skoro vse temno,

Poročilo, ki ga je Milena prinesla Jordakoviću iz turškega tabora, ni bilo neresnično. Milena je bila preveč lokava, da bi hotela zapeljati majorja z očitno lažjo — kajti če se mu vendarle posreči, da zmaga, je sama v nevarnosti, da Srbi spoznajo dvojno vlogo, ki jo igra. Zato so bile njene napovedi resnične, vendar pa se je za njimi skrivala zvijača, tako pretkana in duhovita, da majorjev vzklik: »Milena, Vi ste cel poveljnik!« — ni bil popolnoma neopravičen.

Gospe Mileni je, ko je sloné ob oknu zrla v sijajno mesečino, srce burno plalo. Nje velike, temne oči se niso nič manj svetlikale nego ognji straž v daljavi, le da je ogenj oči bil strasten in nemiren, medtem ko so plameni na oni strani reke goreli tiho in pokojno. Dan njene osvete, veliki dan, okrog katerega so se pletle vse njene misli, kateremu je bilo posvečeno njeno dnevno delo in nje nočni počitek, se je bližal.

»Ah, jutri, jutri!« je rekla tiho Milena in pritisnila roko na srce, ki ji je bilo z vso močjo.

6.

Bilo je zgodnje jutro ali pravzaprav najpoznejša noč, ko je major Jordakovič vstal in se naglo napravil. Nebo je prozorno kakor steklo, vse obsuto z drobnimi zvezdami, ki so nemirno trepetale v jutranjem hladu. Ko je major hitro pozajtrkoval obilni zajtrk, ki mu ga je Milena še prejšnji večer pripravila, se je napotil, da pred začetkom boja pregleda svoje postojanke.

V taborišču je bilo še vse tiho in temno, le tuintam so brleli stražni ognji. Vojaki so še trdno spali pod šotori; nočno tihoto je motilo le krepko smrčanje, ki se je slišalo ponekod, kak samoten, zaspan vzdih in včasi šumenje slame, ko se je vojak obrnil na svojem ležišču. Major se je enkrat spotaknil ob noge vojaka-velikana, ki so daleč štrlele skozi odprtino šotora, se je nasmehnil in si mislil:

»Ta mož ima predolge noge; Bog vé, če jih bo srečno odnesel iz boja.«

Major se je najprej napotil v ozadje taborišča, kjer so bili pijonirji. Tu je bilo že vse pokonci in pri delu. Vojaki so zlagali in urejevali materijal za zgradbo mostu, ki so ga namerjali kasneje postaviti čez Šaro, da prepeljejo preko njega topove. Major je izpregovoril nekaj besedi z nadporočnikom, ki je vodil priprave, videl, da je vse v redu, in je odjahal k topovom, kateri so bili prejšnji večer razvrščeni. Vsled novic, ki mu jih je prinesla albanska špijonka, je bilo treba razpored nekoliko izpremeniti. Major je okrepil svoje središče s topovi, ki so stali na desnem krilu, ker tam ni bilo pričakovati znatnejšega odpora.

Medtem se je jelo šotorišče buditi. Na več krajih se je kuhal zajtrk, kakor so naznanjali tenki dimi, ki so se dvigali proti nebu. Častniki in šarže so hiteli med vrstami šotorov, tuintam je kak ordonanc zajahal konja in odhitel s poročilom.

Kmalu nato se je zaslišal na skrajnem desnem srbskem krilu prvi strel. Precej potem je zaprasketalo še več pušk, ki so pa zopet kmalu utihnile.

»Milena ima dober nos. Turki so začeli na levem krilu,« si je mislil major in se zadovoljno nasmehnil.

Tihota, ki je nastala po prvih strelih, ni dolgo trajala. Četrt ure pozneje se je razleglo hitro in krepko streljanje na srbskem levem krilu, ki se je vneto nadaljevalo, dasi je v središču, tam, kjer so bili Turki ob Šari najbolje utrjeni, bilo še vse mirno. Jordaković je bil na to pripravljen in se ni vznemirjal. Razvrstil je baterije v središču in ukazal, naj začno napadati sovražne postojanke onstran reke. Srbski topovi so začeli krepko streljati na turške utrdbe in so dobro zadevali — toda sovražnik se skoro ni ganil. Izstrelil je sicer nekaj krogel na srbsko stran, pa je slabo zadeval in je čez nekaj časa zopet umolknil.

Ta hip je priletel k majorju ordonanc s poročilom, da desno krilo potrebuje ojačenj; sovražni ogenj da je silno hud in da se je bati, da začno Turki napadati ter si osvoje srbske postojanke.

»Ojačenj ne morem dati; postojanko braniti do zadnjega!« je ukazal major. Ordonanc je odhitel in bitka se je nadaljevala.

Na desni ni streljanje prav nič ponehalo — zdelo se je celo, da je vedno krepkejše, medtem ko je turški odpor v središču bil nadvse slaboten. Srbski topovi so razdevali strelne jarke onstran reke, sovražnik se pa le ni hotel prav ganiti. Zdelo se je, kakor bi tam na oni strani ne bilo ljudi, ali kakor bi manjkalo poguma.

»Ali se je moja špijonka le zmotila?« si je slednjič mislil major. »Morda je vendarle proti našemu desnemu krilu postavljena glavna moč? No, to bomo takoj jasno dognali!«

Ukazal je, naj na desnem krilu začno prodirati, ter dal pešaštvu povelje, naj prekorači rečico.

Kmalu nato se je od desne zaslišal daljni odmev vpitja in vriskanja, ki je bil pri Srbih ob naskokih v navadi.

Še nekaj časa se je razlegalo streljanje pušk, ki je pa postajalo vedno redkejše in slabotnejše, dokler ni popolnoma utihnilo. Kake pol ure pozneje je zopet prijahal v diru pribočnik z naznanilom od svojega stotnika, da so turške postojanke osvojene, ker jih je branila le majhna sovražna četa. Jordaković si je pomel roke, se ozrl v daljavo, kjer je stala Milenina hiša, in vzkliknil: »Bog te blagoslovi, Srbkinja! Sedaj se začne pravi ples!«

Kakorhitro pa so se Srbi pripravili, da prekoračijo reko, je tudi središče sovražnika začelo živahno delovati. Turške granate so jele preletavati strugo in pokati na tostranskem obrežju. Topove so spremljale puške, začetkoma posamezne, potem vedno krepkeje, dokler se ni boj razvil v mogočen, bučeč, daleč odmevajoč koncert brez nehanja.

»Ali sem vas vendarle izbezal?« je rekel major Jordaković glasno proti drugi strani reke. Spoznal je po krepkem turškem odporu, da so bile Milenine besede resnične in da se tukaj nahaja sovražnikova glavna moč.

Srbska artiljerija, ki je že prej napravila sovražniku veliko škode, je jela sedaj delovati s podvojeno močjo. Videti je bilo, da se Turki ne bodo mogli več dolgo držati, kajti njih baterije so utihnile druga za drugo in iskale novih postojank bolj v ozadju. To je Srbom dalo še več poguma. Ko se je pa začela tudi turška infanterija umikati nazaj, bi vojakov tudi poveljnik ne mogel več zadržati.

Dal je tedaj ukaz, naj udarijo čez vodo.

Srbske vrste so planile pokonci in hitele čez most, ki so ga bili pijonirji medtem za silo zgradili. Ko so prekoračili Šaro, so šele opazili, kako poguben je bil njih ogenj. Sovražnikovi jarki so bili razkopani, utrdbe razdejane, med razvalinami je ležalo precejšnje število ranjencev, ki jih Turki niso vzeli seboj.

Srbske čete so drle zmagoslavno naprej za sovražnikom, ki se jim nekaj časa sploh ni ustavljal; šele ko je dosegel bukov gozd, se je razvrstil in se začel braniti.

Major je jezdil med svojimi četami brez strahu od enega konca bojne črte do drugega ter ukazoval, vzpodbujal, navduševal, priganjal. Bil je zelo dobre volje, kajti bitka je bila dobljena, prehod preko reke priborjen in sovražnik prisiljen, da se kmalu umakne popolnoma, ker je sicer v nevarnosti, da ga Srbi obkole. Jordaković je vedel, koliko pridobi, če zmaga. Njegova čast, ki je toliko trpela, bo zopet brez madeža, njegov ugled bo zrastel pri tovariših in pri polkovniku. Toda to je bilo najmanj — majorja je čakalo še neprimerno večje plačilo, še mnogo večja nagrada nego lovorjev venec zmagovalca — njega je čakala doma — Milena.

Sredi bojnega meteža ni Jordaković nikoli popolnoma pozabil nanjo. V dimu smodnika se mu je prikazovala njena prelestna postava, med bliskanjem pušk in ognjem topov je videl bajni žar njenih globokih oči, iz silnega hrupa in grmenja bitke je slišal njen zvonki, vabljivi, kot godba sladki glas. Nikdar se ni mogel otresti te prikazni. Vedno je čutil Milenino bližino, vedel je, da je suženj, hlapec lepe špijonke. In vendar — bil ji je tako daleč! Niti suženj, niti hlapec ji ni smel biti! Ni se sicer mogel pritožiti, da mu je sovražna ali neprijazna, pa vendar je tudi njena prijaznost bila tako hladna! Nikdar mu še ni stisnila roke gorkeje, nego bi jo stisnila dobremu znancu, in njeni pogledi so bili kakor miloščina odlične gospe beraču ob cesti, njena odlikovanja, s katerimi ga je včasi počastila pred drugimi, so bila kakor odlikovanja ohole kraljice vdanemu, zvestemu služabniku.

Toda danes se je moralo vse izpremeniti! Sama mu je dala besedo, da ji bo smel govoriti o svoji ljubezni, kadar se vrne kot zmagalec domov, in Jordaković je vedel, da je s tem že napol uslišan. O, kako vse lepši, opojnejši bo potem pogled albanske špijonke, ko ne bo nobene stene več med njima, ko bo — njegova, samo njegova! Sredi bojnega hrupa, nemirnega vojaškega življenja, bo imel lep, bel dom, toplo gnezdo in družico, tako krasno in umno!

Major Jordaković se je sredi premišljevanja naenkrat zdrznil. »Kaj pomeni to? Ali nas hočejo zopet naskočiti? Ali so jim prišle nove čete na pomoč?« se je vprašal začuden.

Nedaleč od njega se je namreč razletela turška granata — razločno je videl, kako je podrla nekaj njegovih vojakov. Ni si mogel misliti, da bi turški topovi, ki so se morali umakniti in utihniti, zopet začeli delovati — saj so morali paziti, da pridejo kar najhitreje na varno!

Medtem je priletela druga. Švignila je v velikanskem loku po zraku, padla v sredo srbske razvrščene čete, se zarila v zemljo, nato se je razlegel silen pok, prestrašen krik mnogih grl in nekaj metrov naokrog so se tla pobarvala z živo krvjo. Major je bil ves zavzet groze — kajti opazil je, da prihajajo streli iz srbskih baterij na oni strani reke, da morijo srbski topovi lastne čete.

»O prokleto!« je zaškrtal z zobmi. »Kaj jim je, da delajo take napake?«

Takoj je stekel ordonanc proti Šari, da ponese topničarjem majorjevo obvestilo. Toda medtem so začele granate padati vedno bolj in bolj gosto, v srbskih vrstah je zavladal strah in divja jeza, ko so vojaki videli, da jih kosi njih lastno orožje, nekateri so bežali sem, drugi tja, vsi iščoč varnega zavetja. Mladi možje, ki so se borili kot levi že toliko časa proti Turkom, ki so prestali toliko napadov in so se umikali le tedaj, kadar jim je bilo ukazano, so sedaj izgubili glavo in pogum. Zavest, da so nastavljena široka žrela njihovih topov, teh zvestih prijateljev in pomočnikov v tolikerih bitkah, proti njim samim, da strelja Srb proti Srbu, jih je popolnoma zmedla.

»Naši streljajo na nas!« se je razlegalo od vrste do vrste.

»Naši topničarji so zblazneli!« so vpili drugi.

Major je prvi hip skočil s sabljo med svoje vojake, kričal, da je le pomota in da bo ogenj takoj nehal, jih pozival, naj ostanejo na mestu, ustavljal bežeče, izpodbujal omahujoče. Toda kmalu je izprevidel, da nič ne opravi. Zmešnjava je bila vedno hujša, nihče ni več poslušal ukazov, vsakdo je delal na lastno pest. Granate so s srbske strani še vedno padale, ranjenci so se kupičili, krik in hrup je rastel. Ob istem času so začeli Turki iz bukovega gozda zopet živahneje streljati. Major je divjal na konju, klel in škrtal z zobmi, prosil, rotil in zopet klel, pa ni nič izdalo. Ukazal je naskok na sovražnika, ki se je skrival v gozdu, da se tako vsaj umakne topovom, ki so mu grmeli za hrbtom, toda ukaza ni bilo mogoče izvesti, ker je bila zmeda prevelika.

Medtem je pridirjal ordonanc, katerega je poslal major na ono stran reke k baterijam, in je naznanil ves zasopel:

»Čez reko ni mogoče. Sovražnik se je polastil naših topov!«

Major je prebledel.

»Kako je to mogoče?« je zajecljal.

»Javljam pokorno, da je tako; drugega ne vem,« je odgovoril vojak.

Major je ukazal četam, naj se strnejo, obrnejo zopet proti reki in jo prebredejo. To se je tudi vojakom zdelo razumljivo, zato so v teku pohiteli proti vodi. Isti trenotek so Turki začeli prodirati iz gozda ter naglo streljati za bežečimi Srbi.

»Za vsako ceno na ono stran!« je ukazal Jordaković.

Toda tega skoro ni bilo mogoče izvršiti. Ko so Srbi, preganjani kakor zverjad, prihiteli do reke, jih je obsul tudi od nasprotne strani tako hud ogenj, da na reden prehod ni bilo mogoče misliti. Nekateri so pometali orožje proč in bežali ob reki navzgor, drugi so tekali kakor brez glave semintja, mnogi pa so se vrgli v vodo na slepo srečo. Bilo je strašno gledati to množico ljudi, ki je kakor zblaznela divjala po obrežju, se prerivala v valovih, padala, vstajala in se neprestano krčila, izginjala. Bilo je mogoče voliti le med smrtjo in smrtjo, rešitve ni bilo nikjer.

Ko je major prijahal do Šare, je bila okrog njega le še peščica mož. Jahal je globoko sklonjen h konjskemu vratu, brez kape, mrliško bledega obraza in steklenega pogleda. Iz levega rokava mu je počasi, kapljica za kapljico curljala kri. Obrvi so mu sršele in pod njimi je gorelo oko s strašnim ognjem obupanca, ki dela naglo, brez premisleka in brez bojazni pred nevarnostjo, ko enkrat vidi, da nič več izgubiti ne more, ker je vse izgubljeno.

Ob reki je njegova četa obstala, pričakujoč ukaza, kaj naj stori. Ozirali so se preplašeni na poveljnika, od njega pričakovali rešilne misli, kajti sami niso v grozi tega nepričakovanega bega nič več mogli misliti.

»Reši se vsakdo, kakor se more!« je ukazal major.

Takoj nato se je četa razkropila. Nekateri so zdirjali na levo proti obronku gore, ki je bil porasel z gozdom, drugi so bežali po kamenitem obrežju na desno, mnogi so se vrgli v reko in začeli naglo plavati, široko mahaje z rokami, kakor bi bili vsak hip v nevarnosti, da utonejo. Razuma in hladnega premisleka ni bilo nikjer več.

Major je še hip postal na bregu, gledal za gručami nekdanje svoje čete, videl moža, ki je padel od granate, in zopet plavača, ki ga je zadela puška: prevrgel se je v vodi in izginil. Major je bil navajen vojne in njenih grozot in ni nikdar vztrepetal pred smrtjo. Toda sedaj, ko je videl, kako gine množica ljudi, ki so bili njemu izročeni, ko je moral gledati, kako pada mož za možem, zadnji vojaki, ki jih je vodil, mu je trdo srce stisnila tako silna bol, da so se mu oči ovlažile.

»In mi smo že zmagali! Moj Bog, zakaj me tako kaznuješ?« je divje siknil skozi zobe.

Spodbodel je konja s tako močjo, da se je vzpel na zadnje noge in se potem takoj vrgel v valove Šare. Plemenita žival je začela krepko plavati, kakor hitro ji je zmanjkalo tal pod nogami. Jordaković se je oklenil konja krog vratu in je bil tako še precej varen pred turškimi kroglami, ki so sedaj že bolj poredkoma, posamez žvižgale nad gladino.

»K Srbom moram priti; ujeti se ne dam!« si je major glasno ponovil sklep, ki ga je že tolikokrat storil v srcu med bitko, in je otipal samokres za pasom. Levico, ki ga je pod komolcem lahno skelela, je vtaknil v mrzlo vodo, ki mu je zelo dobro dela.

»Hitreje, hitreje!« je rekel Jordaković in spodbodel konja. Toda ta je obrnil svoje velike, pametne oči h gospodarju in ga pogledal, kakor bi mu hotel reči: Ali ne storim, kar morem? Major je hotel priti do obrežja, potem je že bil precej na varnem; s previdnostjo bi se prikradel do svojih čet, ki so taborile v ozadju; glavno mu je bilo, da ima Šaro za seboj, proti kateri so zopet prodirali zjutraj pregnani Turki. In ravno zato, ker se mu je tako mudilo preko reke, se mu je zdelo, da konj kar ne pride naprej, dasi je žival kljub teži na hrbtu in sedlu, ki jo je oviralo v gibanju, plavala s podvojeno močjo. Kakor bi konj uganil gospodarjevo namero, ni plaval naravnost preko reke, temuč se je prepuščal deročim valovom, da so ga zanašali počasi navzdol — proti spodnjemu koncu toka, kjer je bilo vse tiho in mirno. Nič se ni menil za krogle, ki so od časa do časa udarile poleg njega v vodo. Le ko je reka prinesla mimo mrliča, srbskega utopljenca, tedaj se je vznemiril, izgubil ravnotežje in se za hip pogreznil globlje v vodo. Major ga je udaril po vratu, ki ga je držal visoko iz valov: »Nič se ne boj, moj junak!«

Toda konj se ni dal več umiriti. Začel se je naglo potapljati, le še glava s prestrašenimi, okrvavljenimi očmi je molela iz vode. Gibanje je postalo nerodno — major je čutil, da morata kmalu izginiti pod vodo. Potegnil je z desnico z vso močjo za vajeti, konj se je stresel, še enkrat dvignil glavo, ki je pa takoj nato popolnoma izginila pod vodo. Tedaj je major tudi opazil, da voda pod konjem rdi.

»Ranjen je, v prsi je ranjen!«

V trenotku je bil iz sedla in skušal plavati poleg konja, ki je zopet dvignil glavo nad vodo, ko je bil rešen bremena. Toda majorjeva levica, ki je bila ranjena, je bila tako oslabela in ga je pri vsakem mahljaju tako zabolela, da je sprevidel, da je izgubljen. Konj je še plaval z zadnjimi močmi, ali pravzaprav, držal se samo nad vodo, ki je oba naglo nosila naprej. Jordaković se je z levico prijel vajetov in je z desnico plaval, prepuščajoč se valovom, vedno dalje, dalje, srečujoč na svoji poti le mrtve vojake in ubite konje, vedno dalje, dalje s tokom reke med obrežji, kjer je že zdavnaj potihnil vojni šum. Čutil je, kako mu moči pojemajo in da tudi konj omaguje. Nekaterikrat se mu je stemnilo pred očmi, lahno, lahno se mu je bližala omedlevica, z vsako kapljico krvi, ki jo je izgubljal, je bila bliže.

»Ali se tako končuje moje življenje? Milena, ali je to najin véliki dan?«

Tisti dan je gospa Milena preživela kakor v vročici. Ležala je na svojem mehkem minderju, nepremična, mrzlično žarečih oči, ki so bile uprte vedno v eno točko, trepetajočih rok, in je le zdajpazdaj izpregovorila kako besedo. Omar, štirinajstletni Albanček, njen služabnik, ki je čepel v kotu sobe čakajoč povelja, je bil v strahu in skrbeh. Ves dan ni bilo nobenega pametnega ukaza, na svoja ponižna vprašanja ni dobival odgovora, vse njegove ljubeznive ponudbe so bile zavržene.

»Alah ji je omračil um,« si je mislil Omar; »odkar je umrl njen gospod, jo boli srce in se ne dá zaceliti. Žalost in premišljevanje ji je zastrupilo duha, v temi je njena duša, odkar je padel njen gospod Prenk Roda.«

Ko je bilo še zgodaj zjutraj, ga je vprašala Milena:

»Omar, ali si tukaj?«

»Tukaj sem in čakam Vaše zapovedi.«

»Kaj slišiš, Omar?«

»Slišim pokanje pušk in grmenje topov. Daleč je, pri reki.«

»Mislila sem, da me domišljija moti. — Stopi k oknu, Omar, in poglej! Kaj vidiš?«

»Vidim velik dim, in da gori gozd.« »Ali vidiš Srbe v njem, da kriče in ne morejo iz ognja? Ali vidiš Jordakovića, da mu plamte lasje in da si trga gorečo obleko s telesa? Ali vidiš, da rjove, da maha z opečenimi rokami in trpi kakor pogubljenci v peklu?«

Omar se je zgrozil.

»Ne vidim, gospa. Tega ne vidim.«

»Domišljija me moti,« je rekla Milena.

»Njene misli so se razbolele,« si je dejal Omar, »srčno gorje jo mori.«

In zopet je bilo vse mirno v sobi. Omar je tiho, molče čepel v kotu in se je komaj upal dihati. Njegovo oko se ni odvrnilo od gospe niti za hip. Ko se je solnce bližalo poldnevu, je rekla Milena:

»Omar, ali nič ne slišiš?«

»Nič ne slišim, gospa. Topovi so utihnili.«

»Ali ni dolina vsa rdeča od krvi? Ali ne vidiš moža na polju, v srce zadetega? Dva krokarja sedita na njem in mu kljujeta oči.«

»Tega ni videti, gospa. Dolina je kakor vedno. Le dim se še ni dvignil nad njo.«

»Zdelo se mi je, da vidim dva črna ptiča, ki mu trgata srce in pijeta oči.«

»Bolest Vam je omotila pogled, gospa. — Poldne je, čas obeda, okrepčati se morate.«

»Videla sem, kako mu je srce zadnjikrat vztrepetalo, preden ga je krivokljuna ptica umorila.«

»Ali ko bi vzeli vsaj fildžan kave?« je nadaljeval Omar.

Toda v sobi je bilo vse tiho in Albanček se je zopet stisnil v svoj kot.

Proti večeru pa, ko je solnce začelo zahajati in je krvava večerna zarja posvetila skozi Milenina okna, je špijonka naenkrat iztegnila roko in hripavo zavpila, šklepetaje z zobmi:

»Na njegovem čelu je rdeča rana in se sveti kakor rubin na solncu. Videla sem čisto natanko. Sedaj vem.«

»Blodne sanje Vam motijo duha,« je rekel preplašeni Omar; »zatisnite oči, gospa, in skušajte zaspati! Spanje Vas bo umirilo.«

»Sedaj vem,« je ponovila Milena.

Potem je utihnila, glava ji je omahnila na blazino, čudna vročica se je polegla. Ležala je nema, kakor mrtva v večernem mraku, ki se je počasi širil v sobi. Njen trudni, od silne strasti izmučeni obraz je bil v črnem okviru bogatih las še bolj bled nego navadno in še lepši. Ko je zatisnila svoje žarke oči, polne zlobnega ognja, je bil ta obraz mil in dober, kakor obraz spečega otroka. Njene prsi, ki so se ves dan nemirno dvigale, bičane od neukročene, nenasitne maščevalnosti, so začele enakomerno dihati, vsa njena prelestna postava, ki je prej trepetala v srčni vročici, se je počasi umirila.

»Spi,« si je rekel Omar. »Alah naj ji pošlje dobre sanje!«

V sobo se je počasi prikradla gosta noč. Milena se ni ganila na svojem ležišču in tudi Albanček je, še vedno čepeč v svojem skritem kotu, slednjič zadremal ...

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Proti polnoči je Milena planila pokonci.

»Omar, kdo je?«

Deček se je zbudil, si pomel oči in odgovoril:

»Ne vem, gospa. Jaz ne vidim nikogar in nisem nič slišal.«

»Nekdo je potrkal na vrata. Prižgi luč in pojdi pogledat!«

Ta hip se je razločno čulo trkanje na vrata. Omar je prižgal svetilko na mizi in odhitel na dvorišče. Milena je obstala ob svojem ležišču in nepremično zrla proti vratom.

Čez nekaj časa so se odprla, prikazal se je Omar z lučjo in za njim — Jordaković. Milena je v grozi iztegnila roko, oči so se ji široko razprle in iz prsi se ji je izvil krik presenečenja in strahu.

Jordaković jo je pogledal in se ji zgrudil pred noge:

»Milena, uničen sem!«

Bil je tako strašen, da ga je bilo težko spoznati. V svoji raztrgani, z blatom in krvjo zamazani obleki, razmršenih, mokrih las, vdrtih oči, do smrti izmučenega obraza je bil bolj podoben nesrečnemu blazniku nego postavnemu častniku, ki je bil nekdaj.

»Milena, ti si moja zla usoda!« je vzkliknil.

Milena se je zdrznila, zbrala vse svoje moči in rekla navidez mirno:

»Za Boga, kaj je vendar z Vami, major? Ali se Vam je primerila kaka nesreča? Pa sedaj ni časa za izpraševanje in dolge pogovore — saj ste ves slaboten in celo ranjen, kakor se mi zdi. Najprej bomo morali to urediti. Omar, perilo za gospoda!«

Previdno se je sklonila k njemu, ga rahlo prijela in položila na svoje ležišče. Medtem so prišli služabniki in ga preoblekli, potem je pristopila Milena, pregledala rano, ki ni bila nevarna, a je vendar povzročila, da je major izgubil mnogo krvi, in jo obvezala. Sedla je k njegovi postelji in položila roko na njegovo vroče čelo.

»Ali imate mrzlico, major?«

»Ne, sedaj je vse dobro. Milena, prokletstvo spremlja vsak moj korak.«

»Ali niste zmagali?« je vprašala Milena.

»Uničeni smo, pobiti do zadnjega. Ne vem, ali je sto mož ušlo smrti.«

»O groza!« je vzdihnila Milena.

Ta vzdih ni bil neodkritosrčen. Vse njeno sovraštvo je veljalo izključno Jordakoviću, njega je hotela streti, samo njemu je veljala zanjka; sedaj je pa videla, da jih je padlo toliko nedolžnih, on, edini krivec in vzrok vse njene nesreče, se je pa rešil!

»Kako se je moglo to zgoditi?«

»Od začetka je šlo vse dobro. Vaše napovedi so bile resnične; na desnem krilu smo lahko zmagali in smo tudi turške postojanke ob reki hitro zavzeli. Toda ko smo prekoračili Šaro in začeli prodirati naprej, so nas za hrbtom napadle močne sovražnikove čete, ki so bile skrite in se ves čas niso udeleževale boja, ter so nam vzele topove in namerile naše lastne krogle proti nam. To je odločilo.«

»Glavno je vendar, da ste ostali živi. Slab vojskovodja, kdor ni nikoli izgubil nobene bitke!«

»Ne, ne, Milena! Čemu mi bo sedaj življenje? Od tistega časa, kar sem Vas spoznal, je kakor začarano, kar storim. Še vse mi je izpodletelo, ob čast sem, ob spoštovanje pri poveljnikih, ob zaupanje pri vojakih, ob mir, pogum in samozavest. Od tistega dne, ko sem Vas prvič videl, pa do te ure mi je nesreča na vsakem koraku za petami.«

»Ali ni sreča, da ste se rešili, ko jih je toliko poginilo?«

»Niti voda me ni hotela — vrgla me je skoro nezavednega na obrežje, kjer sem se toliko odpočil, da sem mogel priti do Vaše hiše. Milena, prokletstvo je nad menoj. Pričakoval sem, da bo ta dan največji in najlepši v mojem življenju, dan zmagoslavja, dan popolne sreče, in sedaj sem najnesrečnejši človek!«

Milenino čelo se je zmračilo.

»Gospod, ne vem, kako bi jaz bila kriva Vaše nesreče. Vendar, če mislite, da sem jaz vzrok Vašega poraza, da Vas je s tistim dnem sreča zapustila, ko ste se meni približali, si boste pač lahko pomagali. Ločiva se in se pozabiva! Prej se nista nikdar srečali najini poti in naj se ne srečata poslej nikoli več! Bili ste mi ves čas ljub gost — toda tudi oditi Vam ne bom branila, če je tako bolje za Vas.«

»Glejte, Milena, ravno to je: jaz ne morem nikamor od Vas. Prišel sem danes pobit, obupan, do smrti žalosten, a ko ste mi poprej položili svojo dobro roko na čelo, sem čutil, kako mi raste moč, kako se mi dviga pogum in mi mir polni srce. Čudna, skoro nadčloveška, moč je v Vas! Sredi med bitko sem videl le Vas in sedaj, ko ležim tukaj, ranjen in sramotno poražen, mi je vseeno, ali sem zmagal ali bil premagan, mi ni za čast, ne za službo, ne za sodbo tovarišev, mi ni za ves svet — le da Vas vidim pred seboj, Milena. Vi ste moja zla usoda!«

Milena je sedela poleg njega s povešeno glavo in ga tiho poslušala. V svoji lahkovernosti, v svoji veliki ljubezni, ki ga je popolnoma zaslepila, se ji je skoro zasmilil. Ali ni dovolj kaznovan? Ali ni s strašnimi duševnimi mukami drago plačal svoje krutosti?

»Tudi Vi ste moja zla usoda!« je rekla Milena tiho, skoro šepetaje.

Major je te besede narobe razumel. Mislil je, da mu s tem nežno odkriva svojo skrito ljubezen. Gorko jo je prijel za roko in hlastno vprašal:

»Kaj hočete s tem reči, Milena?«

»Ah, nič, nič!« se je zdrznila špijonka. V tem hipu je že zopet videla svojega moža, ustreljenega od majorjeve roke, in svojega brata, ležečega v mlakuži krvi, ki jo je isti Jordaković prelil. Njeno sovraštvo je zaplamtelo s prejšnjo vseuničujočo silo. »Ne, ne! Dokler ni zadnji vinar z obrestmi poravnan, se ne spraviva!« si je rekla, natihem ponavljajoč svojo prejšnjo prisego. Glasno pa je odgovorila:

»Najprej bo treba skrbeti, da se pozdravite in okrepčate, da se Vam rana zaceli, potem se pomeniva o drugih stvareh. Odpočijte se nocoj, z jutrom bo prišla nova moč, nov pogum in morda nova — sreča!«

»Milena, brez Vas je ne bo! Vi ste mi še ostali, drugo je izgubljeno!«

»Že zopet tako malodušen, dragi prijatelj? Kakorhitro se popolnoma pozdravite, bova skovala tak načrt, da ga tudi hudoben slučaj ne bo več mogel preprečiti. — Torej sladko spite, ljubi gost!«

Položila mu je zopet roko na čelo; on jo je prijel in pritisnil na usta.

»Vse je od Vas odvisno, Milena, Lahko noč!«

Milena je tiho odšla iz sobe. Ko je bila sama, se je sesedla kakor brez moči, si zakrila obraz z rokami in vzdihnila:

»Ali ga varujejo peklenske sile, da mu nič škodovati ne more?«

Potem je tudi legla, pa ni mogla zaspati. Ko je zjutraj vzhajalo solnce, je stopila po prstih v majorjevo sobo, da vidi, kako mu je. Jordaković je mirno spal, roke na prsih, prvi solnčni žarki pa so se lesketali v rdečem rubinu ugrabljenega prstana.

»Prokleti kamen!« je rekla Milena strastno in je zopet tiho odšla.

Ko je prišla v svojo sobo, je zastrla okna, skozi katera je že silil prvi dan, zaklenila vrata, sedla v kot, objela kolena z rokami in se globoko zamislila. Tema, popoln mir in samota ji je dobro dela. Bila je kakor zver na preži, skrita v mračnem zatišju, pripravljena na skok, premišljujoč samo še, kako naj napade svoj plen. Ko je mali Omar lahno potrkal na vrata in ji ponudil zajtrk, se je zdrznila in jezno vzkliknila:

»Izgubi se!«

»Gospa, saj vendar ne morete ...« je boječe nadaljeval Albanček zunaj.

Milena je skočila, odprla vrata, zamahnila po vdanem Omarjevem obrazu in se zopet zaklenila v sobo. Omar je povesil glavo, stisnil zobe, zadušil solzo, ki mu je silila v oči, in na prstih odšel na dvorišče.

Milena je nepremično sedela celo uro. Tisoč misli ji je švignilo skozi glavo, razgreto od prečute noči in plamteče strasti, tisoč načrtov se ji je porodilo, tisoč priseg je nanovo prisegla, da ne odneha prej, dokler ne maščuje smrti svojih dragih. In vendar ni bilo nobenega izhoda več. Major je že čutil, da ga preganja nesreča, odkar se je seznanil z njo. Saj je očitaje vzkliknil: »Milena, Vi ste moja zla usoda!« Le njegovi slepi ljubezni se je imela zahvaliti, da ni zagledal špijonskih spletk, ki jih je spletala krog njega. Naj se še enkrat njen načrt ponesreči, naj še enkrat uide pasti, ki mu jo je nastavila — in oči se mu bodo odprle! Tedaj pride dan računa in sodbe. Mileni je bilo malo za lastno življenje, odkar je bila sama na svetu, brez ljubečega tovariša in prijatelja, brez pravega doma, toda umreti ni hotela prej, dokler ni njena prisega izpolnjena.

Tedaj je planila pokoncu.

»Sama mu bom sodila!«

Snela je s stene enega izmed samokresov rajnega moža, ga pregledala, vajena orožja kakor vse albanske žene, skrila, odklenila vrata in po prstih stopila v majorjevo sobo. Jordaković je še vedno mirno spal, smrtno truden po težkih naporih preteklega dne. Milena je stopila tesno k njegovi postelji, se zazrla v ta lepi, tako zasovraženi obraz in za hip postala, mirna in bleda kakor smrt ob bolnikovem vzglavju. Nato je segla pod obleko po orožje, da ga nastavi spečemu vojaku na čelo. — Toda roka se ji je zopet povesila.

»Lahka bi ti bila smrt, prelahka, če te zadene krogla v spanju, razbojnik!« si je mislila. »Te oči naj bodo odprte, polne smrtne groze in strahu, te roke, ki ti mirno počivajo na prsih, naj trepečejo in iščejo pomoči, iz grla naj slišim krik obupa — taka bodi tvoja smrt. Tudi ti nisi ubijal Prenk Roda v spanju!«

Nato se je zopet splazila v svojo sobo, se zaklenila in zamislila. Proti poldnevu pa je vstala in rekla skoro glasno:

»Storila bom več kot more žena in ti bom stopila na glavo kakor strupenemu gadu.«

Njen načrt je bil gotov.

Potem je odprla okna, da je posvetilo v sobo veselo poldansko solnce, odklenila vrata in poklicala Omarja. Ko se je Albanček boječe približal, ga je prijela za brado, poljubila na čelo in rekla:

»Spraviva se, Omar, in potem mi prinesi kosilo!«

Albanček je zopet stisnil zobe in zadušil solzo veselja ter odšel tiho mrmraje:

»Dobrega srca je ... le duha ji je Alah omračil.«

7.

Po zmagi nad srbskimi četami ob reki Šari, ki jim je poveljeval major Jordaković, so se Turki zopet utrdili na tem mestu in se niso dali pregnati. Srbi so jih vztrajno in besno napadali, toda prav tako besno in vztrajno so se Turki branili. V Bitolju (Monastiru) se je še vedno turška posadka trdovratno držala in ves srbski trud, da mesto zavzamejo, je bil zaman. Srbom je bilo veliko na tem, da se polaste Bitolja — s tem bi si odprli pot naprej — obenem pa so se bali velikih izgub, kajti njihove čete so bile že mnogo trpele in novih ni bilo pričakovati.

Major Jordaković je počasi okreval. Rana ni bila nevarna, toda naporni dan in velika izguba krvi ga je zelo oslabila. Poveljniški stan je bil zaradi njegovega poraza silno ogorčen. Ne le da je bil izvrsten bataljon skoro popolnoma uničen, izgubljeni so bili tudi topovi, katere so Srbi tako nujno potrebovali, če naj izvrše na zahodnem bojišču poverjeno jim nalogo.

Tretji dan po bitki se je oglasil v Mileninem dvorcu sam poveljujoči general. Želel je govoriti z majorjem Jordakovićem.

Milena ga je peljala v bolnikovo sobo. Ko je general vstopil, je po bledem Jordakovićevem obrazu zaplal val krvi, zardel je kakor otrok, ki ga ujamejo pri tatvini. General je bil mračen in je na majorjev pozdrav zagodrnjal nekaj nerazumljivega. Bil je strog mož, izvrsten poveljnik, nagel v besedi in dejanju in vse se ga je balo kakor živega ognja. Še nikdar ni noben njegovih častnikov slišal od njega kake hvale, pač pa so skoro vsi že okušali njegovo jezo. Če se je komu nasmehnil in ga potrepljal po rami, je bil bolje poplačan kot bi dobil kolajno. Če je kdaj komu rekel: »Dobro, sinko moj!« je mož vedel, da v najkrajšem času dobi eno zvezdo več. Kadar je pa bil nezadovoljen, je bil namrščen in v očeh so se mu kresale iskre, ki niso obljubovale nič dobrega.

General ni stopil k postelji, temuč je sedel za mizo, dal sabljo med noge, prekrižal roke na ročaju in je rekel majorju:

»Ranjen, a?«

»Ranjen, gospod general; pod komolcem. Pa ni nevarno.«

»Kaj bo nevarno! Dokler se glava drži vratu, ni nevarnosti. Meni so v bolgarski vojski odstrelili uho, pa nisem vedel, dokler ni prišla zima; tedaj se mi je šele čudno zdelo, da me zebe v eno samo uho. — Koliko izgub?« je vprašal general, dasi je dobro vedel.

»Ne vem, gospod general.«

»Kako, ne vem?« Generalu se je ukresala v živahnih očeh prva iskra.

»Čete so se razkropile; jaz sem ves čas ležal v postelji in nisem mogel k svojemu bataljonu!«

»Kako menite: čete so se razkropile?« je vprašal general nevedno in zopet se mu je začelo iskriti v očeh.

»Ukazal sem, naj se vsakdo reši na svojo pest. Bili smo napadeni iz zasede in nam drugega ni kazalo. Jaz sem ranjen plaval, dokler me ni voda vrgla na suho, in sem se tako rešil.«

»In vojaki?« je vprašal general, obrvi pa so mu sršele kakor ježu bodice. »In Vaš bataljon?«

»Sem že rekel, gospod general, da ...«

»Sedaj bom jaz tebi nekaj rekel, gospod major.« V njegovih očeh se niso več užigale posamezne iskre, bili so celi šopi, kakor ob požaru, ko se je že razgorel. »Poveljnik ima pravico, da ukaže, naj se vsakdo reši na lastno pest, pa nima pravice, rešiti se sam na lastno pest. Poveljnik ima samo eno pravico, in ta je, skrbeti za četo do zadnjega in pasti zadnji. Zadnji, ali si razumel, gospod major?« General se je razjezil, začel vpiti in tolči s sabljo po tleh. »Poveljnik ima pravico peljati svoj bataljon v past, če je dovolj neumen, da je ne vidi, pa nima pravice, priti sam iz nje! Poveljnik nima pravice rešiti se, kadar je bataljon končal.«

»Če bi bili videli naš položaj, gospod general ...« se je skušal braniti major, ki je bil sedaj prav tako bled, kakor je bil prej rdeč.

»Ne govori mi o položajih, sinko moj! Jaz sem videl že vse položaje, preden si ti na svet prišel! Na teh starih, ranjenih nogah,« in general se je udaril po svojem močnem kolenu, »je ležal že bolgarski top, ko si ti še mislil, da se v topovih krompir peče, in ko ...«

»Tega nisem nikoli mislil, gospod general!«

»Vem, vem, sinko moj, ti nisi nikoli nič mislil in najmanj tedaj, ko si peljal svoj bataljon v klavnico. In ko je ležal bolgarski top na teh krivih nogah, tedaj nisem premišljeval o svojem položaju, marveč sem streljal, streljal, gospod major, dokler me ni prokleti Bolgar oplazil s kopitom po čepinji, gospod major! Ne govori mi o položajih! Teh par ušivih Turkov ne moremo pregnati iz Bitolja, gnijemo v teh vaseh in se praskamo za ušesi, namesto da bi že zdavnaj praskali Turke z bajonetom po hrbtu — in ti mi govoriš o položajih! Jaz vem samo za en položaj — in ta je, naj gre neraben častnik v pisarno po papirju praskat, namesto da bi pogubljal svoje čete, ali naj gre kuhat ali zelenjavo prodajat! To vem jaz o položaju, major Jordaković!«

V generalovih očeh se niso več užigale iskre, iz njih je bruhal plamen. Major je ležal bled in nem, kakor omoten.

Tedaj je pristopila Milena.

»Gospod general, kadar major okreva, bo Bitolj naš.«

»Ah, vraga!« se je začudil general.

»Meni bi bilo ljubše, da bi najprej bil Bitolj naš in da bi potem šele major okreval.«

»Svetovala bi Vam nekaj ...«

»Jaz svetov ne potrebujem, gospa. Vaša sporočila so mi pa bila vedno zelo ljuba in koristna.«

»Našla sem pot, da pridem v Bitolj. In če sem enkrat tam, mi ne bo težko ogledati se po mestu. Če Vam potem sporočim, kako je s posadko v mestu in obrambo, potem ...«

»Potem bom že jaz napravil svoje,« jo je nestrpno prekinil general.

»Toda v ta namen moram imeti vojaka, častnika seboj. Njegove oči več vidijo, marsikaj zapazijo, kar nevedna ženska prezre.«

»In zato naj bi šel Jordaković z Vami? Ali bi ne bilo bolje ...«

»Nikakor, gospod general,« je odgovorila Milena odločno, »Jordaković mora biti. On je mnogo trpel, po nedolžnem, vsled nesreče. In oprostite, da Vas nadlegujem s svojimi osebnimi čuvstvi — tudi jaz sem trpela ob njegovih porazih! To hočeva popraviti z izrednim činom. Trdno sem prepričana, da boste čez par dni bolj zadovoljni z njim!«

»To se bo šele videlo!« je rekel general zelo potolažen. »Preden odidete, se oglasite pri meni! Z Bogom!«

Odšel je, glasno ropotaje s sabljo in ne da bi se ozrl na bolnika.

»Milena, kaj sedaj?« je vprašal Jordakovič obupan, ko je bil poveljnik zunaj.

»Tako storiva, kakor sem rekla, dragi!« je odgovorila Milena mehko in prilizljivo, stopila k postelji in poljubila majorja na čelo. Bil je prvi poljub — pa tudi zadnji.

»S teboj, Milena, tudi v smrt!« je odgovoril major presrečen.

Še isti večer je Milena pod neko pretvezo izginila. Bila je v turškem taboru in se je vrnila pozno ter zelo zadovoljna. Čez tri dni pa sta prišla z Jordakovićem preoblečena srečno v oblegani Bitolj in sta stopila skozi zadnja vrata v neko zakotno, umazano krčmo.

8.

Čmeren Turek je sedel s podkrižanimi nogami ob nizkem ognju in zagodrnjal nekaj podobnega kakor o Alahu. Na Alaha je bil hud, odkar je pustil Srbe do Bitolja in je bilo mesto v nevarnosti, da je vžgo srbske granate.

Ni vprašal, ampak samo prišel je k njima; ko sta ga pozdravila po turško, je privzdignil obrvi v znamenje, da bi rad slišal njune želje. Milena je bila napravljena kot mlad Turek, preko rame ji je visela vreča zelenjadi. Jordaković je nosil culo preje v desnici, levica ga je še bolela.

»Težki časi!« je dejal Jordaković Turčinu in ukazal kave.

»Alah nas je obiskal, brat moj; jesti ne bo kaj. Nič ne vemo, kje je že Srb; ali je daleč, ali je blizu; ali oblega že povsod, nič ne vemo. Odkod ? — Vidva sta iz okolice?«

Imenovala sta vas, ki je ležala za turškim hrbtom; starec se je razveselil in pripovedoval:

»Tam sta moja starejša sina, dvakrat ranjena že, tretji pa je zdaj v mestu, zadet v prsi. Zmagali so ob Šari in med njimi je bil tudi moj najmlajši.«

»Alah mu podeli zdravja!« je opomnil Jordaković, ko je slišal lastno sramoto. V srcu pa je klel turško armado, ki je uničila njegov hrabri bataljon.

Pila sta kavo, Milena je prižgala majorju in sebi cigareto ter se sklonila k njemu.

»Moj Bog, major; Vi imate še vedno prstan na roki, ta Vas lahko izda. Snemite ga!«

Ker se je Turek sukal okoli ognja in ni bilo gosta v hiši, je major snel prstan in ga vtaknil v pašni žep.

»Saj res!« je prebledel. Sam pri sebi pa je nadaljeval: »Česa ne zapazi ta ženska!«

Milena je zamižala bolečine, ko je videla, da izginja prstan v žepu. Otipala je za svojim pasom droben samokres. »Čakaj, tudi tam ne bo dolgo.«

Major je puhal tobakov dim in mislil. Koder sta hodila, povsod je bilo malo vojakov. Le njemu uplenjeni topovi so stali na cesti v oddalji desetih kilometrov; preračunil je, da mu je treba z dvema bataljonoma napasti to stran in zasedene bi bile vse bližnje pozicije, odkoder bi začel z napadom na glavno utrdbo.

»Dobro!« si je pokimal. »Milena, zdaj pojdeva na južno stran!«

»Ne, zdaj še ne nikamor, ni ugoden čas za to!« je menila in njene oči so se pomenljivo zabliskale. V njeni notranjosti je rastla strašna želja po osveti.

»Sedaj te imam,« je rekla sama pri sebi. Prijela je za pas, že je zbirala misli, da mu pove, da je v pasti, v njej je vrelo satansko veselje, ko je pomislila, kako bo gledal, ko mu pove vso resnico.

»Ali veš ...« je začela. Ker je major posta ob nečem pozoren, je prekinila in posluhnila. Nerazločni glasovi so se bližali, videla sta skozi malo okno, kako dere ljudstvo skupaj na cesti.

V naraščajočem kriku, ki je pretresal ozračje, se je rila množica po ozki ulici, odprla so se vrata s truščem in na pragu je besnel deček:

»Vohun, vohun!«

Turek je skočil po koncu in planil proti vratom. Deček je cepetal razkačen, kazal po ulici navzgor in kričal:

»Vohun, vohun.«

Jordaković je za hip obledel in prijel za pas, a Milena je kakor mačka skočila k vratom in pomagala vpiti:

»Vohun, vohun!«

»Ubijte ga, ob steno ž njim!«

Jordaković je bled stopil k vratom, ko je videl, da ne velja njemu. Mimo so peljali vsega razbitega srbskega častnika, preoblečenega v žensko. Množica je bila vanj in ga suvala, poizkušala predreti trop vojakov, ki so ga spremljali, in divjala.

»Ob steno ž njim!«

Jordakovič je ujel pogled. Ta pogled ga je sunil, da bi planil med množico in ga osvobodil, pa je dvignil pest in zakričal:

»Ubijte ga!«

Množica ga je potegnila za seboj; preden se je Milena zavedla, je bil že med sodrgo, kjer je divjal in vpil, da so mu izstopile oči. Množica se je valila naprej, zaman so bili klici vojakov. Jordaković se je zavedel svojega položaja in je vpil ž njimi na vse grlo.

Ko ga je Milena videla v reki ljudi, se je razdražila. Že ga je hotela uničiti; pa se ji izgubi v hipu, ko bi se bila morala izpolniti njena največja želja, Videti je hotela njegovo smrt, pa ga morda ujamejo sovražniki, morda se mu posreči uiti in napasti Bitolj. Obstala je, krčila pesti in si grizla ustnice. Plačala je kavo, ko se je pomirilo na ulici in odšla.

V njej je gorel strasten ogenj, čutila je, da jo peko lica, vsa njena kri je vzburkano plala po njej. Kakor nikdar, je čutila v teh hipih žejo po umoru, po majorjevi krvi. Bila je strašna. Morda je vplivalo nanjo tudi razpoloženje drhali. Šla je po ovinkih za množico, da poišče svoj plen. Bila ni več ženska, bila je prihuljena tigra, kateri se vzbudi vsa prirojena besnost, ko vidi, da se ji dolgo zaželjeni plen umika.

Trepetala je, mislila na majorja in zaskelelo jo je, ko se je spomnila, da ima prstan v žepu,

»Izgubi ga, preden ga dosežem.«

Stisnila je zobe, dvignila pest in se obrnila po ulici za množico.

»Maščujem se, maščujem!«

Ni še dobro zavila po drugi ulici, ko je začutila na rami težko roko:

»Stoj!«

Za njo je stal velik turški častnik in se režal v obraz.

»Ti, mladi postopač, imaš sumljivo postavo, pojdi z menoj! —

»Pustite me!«

»Že glas je čuden!« — se je smejal in držal roko na samokresu. »Najbrž si ženska!«

Vzkliknila je:

»Pustite me; vohunim v prilog Turkom.«

»V prilog Turkom — pa vohuniš v Bitolju! — Alo, z menoj!« zarohnel je nad njo, nastavil ji na čelo samokres in zavpil:

»Stopaj!«

Mileni je bilo za čas. Ni se bala za življenje; a sedaj ji je bil čas dražji od njega.

»Tukaj so moji papirji!« je rekla in segla po legitimacijo.

»Kaj papirji — zame si ti papir! — Naprej.«

Šla sta k poveljniku trdnjave, v Mileni je prekipevala jeza in nestrpnost. »Zdaj je konec vsega!« si je rekla in oči so ji zagorele tajne strasti. »Ne, četudi ga poiščem v najhujši bitki. Moje oko nosi njemu smrt.«

»Kdo si?« jo je nagovoril poveljnik, ko je naznanil častnik, česa jo dolži.

»Tista, ki je rešila armado Šekri-paše pogina!« je poudarila neustrašeno Milena in stopila korak naprej.

Poveljnik je osupnil in zarohnel:

»Da si laže prišla vohunit v trdnjavo!«

»Ne,« je odgovorila. »Tukaj pismo od Ali-paše!« Pomolila je pismo. Ko je prečital, je vstal in se ji priklonil.

»Alah je z Vami, zvezda bitoljska — a tukaj je pisano, da je še nekdo z Vami. Kje je Vaš spremljevalec?«

Milena ni trenila z očmi, ampak mirno stegnila roko po pismu in omenila:

»V mestu; na poti k Vam me je ustavil ta gospod.«

Pakazala je na častnika.

»Ta dama sme bivati v Bitolju in Vi, gospod stotnik, ste ji na razpolago s petimi preoblečenimi možmi. — Kadar da znamenje, ujemite, kogar pokaže.«

Častnik je salutiral.

»Pokorno javljam, da smo moža že ujeli.«

»Ne,« je rekla Milena, »ta ni bil pravi.«

Častnik jo je jezno pogledal, ker mu je ugovarjala, pa ni rekel ničesar.

Poveljnik ju je odpustil in njo povabil popoldne k sebi.

Milena je radostno zapustila njegov stan in skoraj tekla na ulico. Njena ura je kazala, da je zapravila skoraj eno uro časa.

»Kje je Jordaković?«

V kavarni ga ni bilo. Povedali so ji, da se je vrnil in zopet odšel. Šla je po ozkih ulicah, ki so bile polne nesnage, zavila je na desno, zavila na levo in že obupala; majorja nikjer. Čim bolj si je dokazovala, da ga mora najti, čim bolj jo je stiskalo v prsih strasti po maščevanju, tembolj ji je upadalo upanje, da ga zopet najde. Začela je že postajati okoli kavarn in kukati vanje, ko je zaslišala nekje na trgu glasno vpitje:

»Alah skrbi za nas; preje, kupite preje!«

Obstala je in si oddahnila.

»To je on, Jordaković,« je skoraj vzkliknila in pospešila korake. Stal je sredi tropa ljudi in se rotil napram staremu Turčinu, ki je kupoval od njega, da njegove preje ne prebije srbska krogla.

»Alah je dober, čuval je moje ovce pred vragom in njih volna je dobra kakor moj sin,« se je obrnil proti Mileni in njegove oči so se zasvetile veselja.

»Ali si prodal, Ahmed?« jo je vprašal.

»Prodal!« je rekla.

»Pridaj no, še petdeset piastrov daj in potem vzemi, če ne pa pusti,« je vpil nad Turčinom. Ker se je ta obotavljal, je vrgel vrečo črez ramo in se obrnil proti Mileni.

»Pojdi!«

Nista poslušala Turčina, ki je vpil za njima in jima ponujal štirideset piastrov več.

»Kod ste hodili? Iskal sem Vas!«

»Z isto pravico bi lahko vprašala sama. Vzel Vas je val; ker Vas ni bilo, sem si ogledala okolico. Od severne strani se lahko vse opazuje.«

Ko sta prehodila sto korakov, je rekla:

»Trudna sem in žejna, stopiva v kafano nazaj, tam napraviva načrt.«

Major ni ugovarjal. Smilila se mu je, ker je bil prepričan, da trpi samo radi njega. Res je trpela, res samo radi njega in to trpljenje je terjalo njegovo smrt, da se uteši, terjalo njegovo muko in ponižanje.

»Alah je dober!« je začel proti Turčinu, ko sta vstopila. »Obesili so psa, poginil je.« Zdelo se mu je, da ga ta beseda zaduši, krvavelo mu je srce, ko je kriknil njegov rojak na vrvi in je posinel. »Samo jeknilo je v njem in iztegnil se je.«

Milena si je potihem rekla: »Kmalu boš tudi sam jeknil.«

Sedla sta v kot in Milena se je sklonila k njemu.

»Obesili so ga?«

»Grozno!« je rekel Jordaković. »Postreljal bi jih, da bi ne ostalo od te svojati drugega kakor zemlja.«

»Če ne bo zemlja kdo drugi!«

»Kaj mislite?«

»Nič drugega,« je rekla, »kakor da boš v kratkem ti sam visel, razbojnik.«

Takrat je izbruhnilo iz nje, kar je dolgo hranila v srcu. Potegnila je samo- kres in ga položila na mizo tako mirno, da je major obledel. »Roke pri miru!« je rekla, »v hipu, ko se zganeš, zagori in tebe ni več. Poslušaj!«

Stisnila je ustnice za hip, nato gledala strastno vanj, obraz ji je gorel, kakor bi bila blazna.

»Ti si umoril mojega brata v noči, ko je tekla na srbskem prestolu kri, ti si umoril mojega moža in mu oropal najdražje, kar je imel od mene za spomin. Tisti kamen, ki je tebe zapeljal, je tvoj pogin. Sedi mirno!« je siknila, ko je zapazila majhen trepet njegove roke. »Ob tebi sedi žena Prenk Roda, ki te sovraži, ki te je spravila v past. Zini, zgani se in že si uklenjen; kakor sem rešila Šekri pašo, tako sem uničila tvoj bataljon, jaz sem ga uničila, major Jordaković, da se maščujem!«

Mileni so gorele oči, beseda se ji je zadevala ob naglem govorjenju, iz nje je bruhalo kakor ogenj.

»Sedaj te sodim jaz, major Jordaković, jaz, Milena, žena Prenk Roda.«

Skočila je pokoncu in zaklicala k vratom:

»Vohun, vohun!«

Majorju so podrhtevale ustnice, iz obraza mu je izginila kri, ko je poslušal njene besede. Zdelo se mu je, da se megli okoli njega; kakor bi bilo treščilo vanj, je vplivalo nanj njeno razodetje. Sprva ni mogel verjeti, obšla ga je misel, da ta ženska blazni. Ko je videl njeno mirno roko na mizi, je spoznal resnico. V njem se je zbudil star vojak, vsi nežni občutki so se izpremenili v smrtno sovraštvo, stalo je nasproti le sovražno bitje, iz oči v oči mu je gledala smrt.

Ko so se odprla vrata, je planil pokoncu ter udaril bliskovito po roki, ki je držala samokres. Zagorelo je in krogla je prevrtala črvivo desko v stropu.

»Ne boš, od ženske ne padem!«

Zagrabil ji je za orožje in z levico segel za svoj pas. Preden ji je izvil, je zagorelo v drugič, istočasno je sprožil tudi svoj samokres in se opotekel.

Milena je začutila skeleč sunek pod srcem, spustila je orožje in se pritisnila na prsi.

»Prenk Roda!« je zaklicala in se zgrudila na kolena.

Čez majorja se je sklonila patrulja, ki je vstopila, ter videla, da mu je prestreljen vrat. V njem ni bilo več življenja. Stotnik pa je dvignil Mileno, ki se je naslonila nanj, tiščala roko na srcu in dihnila:

»Dajte mi prstan ... v pasu ga ima ...«

Stotnik ni razumel; opotekla se je k Jordakovićevemu truplu, segla z roko za pas in izvlekla prstan z rdečim kamnom, ki ji je bil klic za maščevanje. Omahnila je na tla, gledala krvavi blesk in zdelo se ji je, da se smehlja iz njega predrago obličje moža, zdelo se ji je, da žvenkeče nekje oprava njegovega konja, da ji podaja roko.

»Prenk Roda, moj dragi!« je vzkliknila in nesla prstan k ustnam; kaplja krvi na njenih ustnah se je strnila z blestečim rubinom in Milena je poljubila mrzli kamen:

»Zdaj sem s Teboj, moj ljubljeni mož!« je šepnila. Stotnik je stal nemo ob njej in zrl v njen obraz; ker je videl, da se ji gibljejo ustne, se je sklonil, isti hip se ji je sprožila roka na tla, oči so ji osteklenele in na obrazu je bil poljub smrti. Roka ji je krčevito tiščala prstan z blestečim rubinom.