Alojzjeviše v Ljubljani
| Alojzjeviše v Ljubljani Janez Bleiweis |
Objavljeno pod okrajšavo Dr. B.
| |||||||||||||
Ko trombe glas, ko zvon doní
J. Koseski.
Njih ekscelencija, milostljivi Ljubljanski knez in škof Anton Alojzi so z začetkam letašnjiga šolskiga leta osnovali v Ljubljani blagorejno1 za mladenče, za ktero Jim bo naša domovina vedno vedno hvaležna. Modrimu knezu, ki natanjko poznajo potrebe naše šolske mladosti, je že davnej skerb pri serci bila, kako bi se pomagati dalo pridnim pa ubogim mladenčam, zlasti tistim, ki poklic h duhovskimu stanu v sebi občutijo, de bi brez težav, ki jih uboštvo sabo prinese in dostikrat nar boljšim glavam pot v šole zapira ali jih saj v boljšim napredovanji zaderžuje, zamogli svoj visoki namen doseči.
Milostljivi knez so tedaj sklenili v Ljubljani sobivališe (Convict) napraviti za krajnsko mladost, kjer bojo pridni in ubogi učenci2 od perve latinske šole noter do desete razun obleke z vsim prevideni, kar jim je za živež in za njih dušno in telesno omikanje potreba. Vadili se bojo tukaj tudi spodobne vunanje obnaše in Iepiga zaderžanja, kakoršniga je v sedanjih časih vsakimu človeku, naj bo stanú kakoršniga si bodi, silno potreba.
Ti napravi so dali milostljivi škof Anton Alojzi imé: „Alojzjanum“ (Alojzjevše ali Alojzevo) zató, kér so mladost te blagorejne posebnimu varstvu sv. Alójzja priporočili, ki je bil od nekdaj pobožnim mladenčam nar lepši izgled.
Vsak domorodec, ki svojo domovino resnično ljubi, mora hvaležniga serca spoznati neizrečeno dobroto, ki so jo milostljivi knez s to napravo krajnski deželi skazali in ktera zasluži, de jo vsak Ijudomil rojak po svoji moči podpira. Kér pa Alojzjeviše ima posebni namen, blage mladenče za duhovski stan zrediti, in kér bo ta mladenšnica vedno imé in čast duhovne naprave obderžala, vsak sam previdi, de jo bojo zlasti duhovni gospodje s posebnim veseljem podpirali.
Milostljivi knez se pa morajo po vsi pravici začetnik in vstanovnik blagorejne imenovati, zakaj Oni niso le perviga nagiba k ti napravi dali, temuč so tudi iz svojiga lastniga denarja od perve do zadnje rečí vse napravili, kar je za imenovano sobivališe potrebnima. Oni so kupili za 22 tavžent goldinarjev veliko hišo z lepim vertam na Poljanah; so tikama nje še eno iz noviga sozidali; so dali napraviti vse, kar je za notranje obravnanje pohištva potrebniga, in so vložili zraven tega še 20 tavžent goldinarjev, de iz obresti (čimza) teh denarjev bo vsako leto 10 mladenčev stanovanje in živež v tem staniši dobivalo. Z eno besedo: predenj bo leto preteklo, ne bo veliko manjkalo od sto tavžent goldinarjev, ktere so sami škof položili na oltar domovine.
Krajnci! to je lep denar, ki se ne daje za nepotrebne rečí, in tedej očitno spričuje, de nam je bilo take naprave silno potreba. Res je, de celo staniše in vse hišno orodje je lepo in lično napravljeno in de bi se bila dala marsikaka reč z manjšimi potroški omisliti: tode milostljivi knez so hotli staniše napraviti, ki naj že po svoji vunanji lepoti in po prijetnim notranjim redu mladost znažnosti in vsih druzih čednost vadi. Lično in prijetno staniše je za omikovanje človeka tudi potrebna reč. Če pregledamo navadne staniša, v kterih večidel učenci manj premožnih staršev v Ljubljani prebivajo, nas grôza obide! V tesnih kočah je po 5 in še po več učencov natlačenih ‒ zraven njih pa še prebiva stara sirova baba ‒ ki se njih gospodinja imenuje ‒ in dostikrat zraven nje ravno tako sirova dekla. Po dva in dva ležita v eni postelji ‒ ‒ kar bi nikdar ne smelo biti. V tacih okolišinah in pri tacih babah preživí učenec 8 ali 11 let; ‒ preživel jih je, morebiti tudi zdrav ostal na duši in telesi: ali sirov in neomikan je k babi prišel in ravno tak ‒ čeravno z veliko vednostjo v glavi ‒ stopi v veči šole naj bo v Ljubljani, v Gradci ali na Dunaji. Če ga tù sreča ne zadene, de pride za učenika k omikanim ljudém: sirov in neobtesan bo ostal vse svoje žive dni, čeravno si je dohtarski klobuk pridobil. Dan današnji pa svet potrebuje omikanih ljudí, naj si bojo duhovni ali dohtarji, uradniki ali kupci, umetniki ali kmetovavci.
Resnične besede so govorili rajnki Dr. Klančnik v predgovoru k Galuretovim bukvam, rekoč: „Nekteri ločijo véro od vsakdanjiga življenja, od zaderžanja do druzih ljudí, od spodobne obravnave, od govorjenja in djanja, in s tem čast vére zmajšajo in človeštvu škodjejo; hočejo verniga kristjana imeti, pa njega zunajno je dostikrat bodéče kakor jež; nekterimu se ne smemo približati, z njim ne govoriti, ako od njegove neperljudnosti (grobosti) nočemo razžaljeni biti; dostikrat se ljudjé edin drugimu ogibljejo, ki bi se med seboj ljubiti mógli. Brezštevilnih grehov nespodobniga zaderžanja, s kterimi se Bog in ljudjé razžalijo, se storí, in kako neperjetno je življenje med neperljudnimi! Nepriljudnost se ne najde samo med ljudmi niskiga stanú; ona je povsod, kjer ni prave vére; ona se z zagrinjalam potuhnosti, hlimbe, hinavšine in hudobije perkriva; velikrat ima grozno hude nasledke; veselje s takimi ljudmi kaj opraviti imeti, se zgubi.“ Same šole človeka ne morejo omikati, posebno če ga zraven tega še revšina tare. Torej je bil moder in Ijudomil sklep, po kterim so milostljivi škof krajnski deželi Alojzjanum dali, ktero bo skerbelo za pravo keršansko izrejo mladosti, ne samo po tesnim pomeni te besede, ampak v pomeni, kteriga so Dr. Klančnik v imenovanim „predgovori“ razložili.
Vodstvo mladenšnice so milostljivi knez izročili visoko učenimu profesorju in dohtarju svetiga pisma, gospodu Janezu Pogačarju, ki so nam porok, de se bo zrejenje Njim izročenih mladenčev po namenu Visociga vstanovnika izpeljevalo.
Delo našiga miiostljiviga kneza in škofa ne potrebuje naše hvale; tode kar se lepiga in dobriga za slovensko domovino zgodí, to naj zapisano stojí tudi v naših Novicah ‒ našim vnukam v spomin! Torej bomo pri pervi priložnosti bravcam Novic poslovenjeno natanjčno oznanilo podali, s ktero so milostljivi knez osnovo blagorejne krajnski duhovšini na znanje dali.
Dr. B.
1) Blagorejna (hiša ali naprava) bi utegnilo nar bolj primerno slovensko ime imenovane mladenšnice biti, zató kér bojo učenci v nji v resnici blago rejo prejeli.
2) Letas je 22 učencov v mladenšnici: ko bo pa celo poslopje sozidano, jih bo lahko 80 do 100 tukaj prebivalo, če bo namreč tudi od druzih dobrotnikov toliko denarja skupej prišlo, de se bo mogel vsim potrebni živež i. t. d. dati.