Anžiček
Anžiček Anžiček zdeha, sedi na listju v kotu hleva, se praska z desnico po glavi in meče od sebe kose suhih listov, ki so se zapletli ponoči v njegove sive dolge in kuštrave lase, strmi proti majhnemu zamreženemu oknu in izkuša, da bi se razgledal. Zunaj zvoni, nekje blizu hleva kliče nekdo nekoga, petje petelinov se razlega vsekrižem. »Ahà!« — pravi. »Îe vemo! K dnevu zvoni. Pa sosed vpije nad hlapcem. Naj vpije!« Anžiček na široko zazdeha, stisne pest in se drgne z njo po prsih, levo nogo skrči v kolenu, desne ne more, ker mu je odrevenela. Pred davnim časom, ko je služil za hlapca pri Klinežu, pri tistem Klinežu, ki je bogat in je zdaj za župana, takrat se je ulomila pod njim stara lestev. Mrvo je ulagal v kozolec, pa je počila lestev v sredini. Padel je, visoko padel in si zlomil nogo. Povezali so mu jo najprej kmetje, trdo povezali, da se mu je zdelo, kakor bi hodile po njej mravlje v procesijah in brez prestanka navzgor in navzdol. Pozneje je prišla konjederka, debela mati •tefula iz Kačje ridi, in tako povedala in dokazala, da je bilo vse narobe. EVELINA IN LINA BESeDA 78 Razvezala je nogo, namazala jo s salom, potresla s suhim pelinovim listjem in jo vnovič naravnala in povezala. Nazadnje je prišel še padar, ko ga je prinesla iz bližnjega trga pot mimo, z glavo je pomajal, na desno koleno je pokleknil in storil kakor vsi drugi: razvezal, naravnal in povezal. Pa se je izkazalo, da je bilo vse napak: noga se je pozdravila, ampak ostala je trda kakor grča. Ne v kolenu, ne v gležnju se ni nikoli več upognila. Anžiček si pomaga z rokama po listju do jasli, tam se oprime in dvigne pokoncu. Parkrat se otresne, da odpadejo listi, ki se drže njegove oguljene in zakrpane obleke, dvakrat zaporedoma zazdeha, da mu stopijo solze v oči, obrne se h kravi, ki leži za njegovim hrbtom in jo buši z odrevenelo nogo v stegno. »Pa naj vstanejo, gospa, pa se naj dvignejo!« Mirno ukazuje, se iztegne do police ob oknu in vzame z nje star srednjevelik in zaprašen lonček. »Ali so že pokoncu, gospa?« — vpraša, odpihuje prah z lonca, potegne izpod jasli stol, sede h kravi in molze. »No, tako je. Pa bomo zajtrkovali, pa se bomo odpravili po poslu. Na božjo pot k zagorski materi božji na pro- ščenje! Dobro mleko imaš, sivka, Bog ti daj zdravje! Dobro diši, ne bo napravilo želodcu škode!« EVELINA IN LINA BESeDA 79 Anžiček molze, govori semintja, gleda v lonec, in ko vidi, da je poln, vstane in pije. Velika junica, ki je privezana ob nasprotni steni, se ozre vanj in zamuka. »Kaj pa vam ni všeč, gospodična?« — vpraša Anžiček, dvigne stol, ga nese nazaj pod jasli in položi prazni lonec na polico pod oknom. »Kako bi želeli, gospodična, a? No, bo že Bog dal! Letos telica, drugo leto krava s teletom in če ne, bo pa mesar povedal, kako in kaj. Tako je na svetu, gospodična!« Govori, gleda zadovoljno okoli sebe, vzame klobuk, ki leži v jaslih, udari z njim ob koleno in ga posadi na glavo, poišče palico, ki sloni v temnem kotu ob steni, odpira vrata, jih zapira za seboj in odšepa po cesti. Lepo poletno jutro plava nad krajino. Sonce se že dviga nad vzhodnimi gorskimi vrhovi, že se smeje po dozorevajočem in zlatem žitu, veselo obseva cesto, da je še belejša in mikavnejša. Nikjer ni človeka, samo škrjanec žgoli v zraku, divji zajec beži z njive v gozdno goščavo, lisica laja nekje zgoraj v šumi, kakor bi se pritoževala nad slabim plenom minule noči. Anžiček šepa po cesti naprej, se opira ob debelo na široko ukrivljeno palico, zmajuje z glavo in sam sebi pripoveduje. »Ne pojde tako,« — pravi, — »ne pojde! Danes je torek — res je! Povejmo po pravici: en sam dan med torkom in nedeljo, to je ponedeljek. Pa poglejmo, koliko je EVELINA IN LINA BESeDA 80 v žepu! Pa ni potrebno, ker vemo: nič ni! V nedeljo pa je bilo devet grošev! Kam je prešlo devet grošev? Ne pojde tako!« Anžiček zmaja odločno z glavo in udari s palico ob tla. »Îganje — to je hudiman! Če ga izpiješ kozarček, pa je ravno tako, kakor bi se vragu zapisal: še devet jih nagneš, pa šele žejo začutiš. Kakor bi ti natresli ob rojstvu žaganja v glavo! Pa imaš pamet — hvala Bogu!« Ustavi se, odkrije, prekriža, v desni hlačni žep poseže, privleče iz njega molek z debelimi črnimi jagodami, na kanton sede, odrevenelo nogo iztegne od sebe, klobuk stisne narobe med kolena in prične moliti. Po klancu navzdol drči svetel koleselj, priropota mimo, Anžiček dvigne odrevenelo nogo še više, roke iztegne s klobukom od sebe in ujame groš, ki mu ga vrže z vozička debela in gosposka ženska. Posedi še malo, gleda za vozom, vstaja počasi in gre naprej. »Tako,«, — pravi, — »s temle grošem pričnemo. Nič več hlev in krave in listje, ampak izba, ki je napravljena za ljudi! Hemterem! Kaj berači niso ljudje?!« Od desne strani, odkoder teče deželna cesta in se križa s cesarsko, prihaja tropa romarjev in romaric, ki pojo z zavlečenimi in nekako žalobnimi glasovi nabožno pesem. Anžiček pozna vse, ustavi se in čaka. »Bog daj srečo in mati Marija, romarji iz Jurjevega!« EVELINA IN LINA BESeDA 81 Pozdravi, pristopi k zadnjemu paru, odpira usta, poje in čudno pači obraz. Njegov glas je visok, neprijetno zveni in reže v uho in lahko ga je poznati sredi množice drugih višjih in nižjih. »Na goro v Marije imenu nas prikliče glasni zvon. Tamkaj padem na koleno pred device svetli tron.« Anžiček se ozre nazaj, se ustavi in preneha peti. Iz daljave spozna berača, ki se bliža po cesti s sivo malho preko rame, na kanton sede in ga čaka. Romarji odidejo, zavijejo po klancu, izginejo za ovinkom, njihovo petje se še čuje, mnogo tišje in bolj žalostno se zdi. Berač pride po cesti mimo, težko gre in gleda v drugo stran. »Pozdravljen!« — zakliče Anžiček in prasne s palico po pesku. Berač gleda stran, kakor bi ne slišal. »Îivio!« — zakriči Anžiček in prasne glasneje s palico po tleh. Berač gre svojo pot, ne ozre se, Anžiček vstane, s palico si pomaga naglo dalje, ko je dovolj blizu, jo iztegne od sebe in doseže z njeno kljuko beračevo nogo. Berač pade, skoči na noge, rdi v suhi in ploščati obraz, maha okrog sebe z rokama in jeclja nerazumljive besede. EVELINA IN LINA BESeDA 82 Anžiček stoji pred njim, gleda vanj in se nalahko smehlja. »Na zdravje, prijatelj!« — govori. »Zakaj se pa ne okreneš, če te dober človek pozdravi? Kaj pa mahaš okrog sebe in jecljaš, kakor bi bil mutast? — Kajpada! Takole misliš: ljudem se boš smilil, ker bodo mislili, da si nem! Pa denarja se boš nalezel, kakor pijavka krvi, če jo postaviš krčmarici na bedro. Pa ne bo nič! Tako ti povem: še nikoli nisem bil za goljufijo! S teboj grem, pa ljudem bom povedal, da jih goljufaš!« Tuji berač se še huje razkači, nenadoma sname malho preko glave z rame in prične z njo mahati po Anžičku. »Lepa je ta!« — govori Anžiček in ga opleta s palico po nogah. »Goljuf si, zraven pa še norec! Na božjo pot gre, pa se tepe! Ko bi se vsaj nazajgrede tepel! Takrat bi bilo vseeno! Romarji prihajajo zadaj in te gledajo! Kdo ti bo pa kaj dal, a? Anžiček govori in hiti švrkati s palico. »Mutast nisi, mutast! Če bi ne slišal, bi se ne razkačil! Ampak tisto bi prej rekel, da imaš noge pohabljene! Tolčem in loputam, pa se vrtiš s svojo malho okoli mene, kakor bi ne čutil!« Berač gori v lice, škrta z zobmi, obstoji na mestu in prične mahoma na ves glas zmerjati. EVELINA IN LINA BESeDA 83 »Ahá!« — vzklikne Anžiček. — »Ahá! Zdaj sva pa skupaj! Le zmerjaj, pa oprti prazno malho in jo nesi, odkoder si se priklatil!« Anžiček odšepa po cesti naprej, berač umolkne, postoji, stopi hitreje in dojde Anžička. »Hočeš spravo?« — ga vpraša, kakor bi se šlo za kupčijo. Anžiček gleda stran in šepa dalje. »Molči in pusti, da beračim po svoje, pa ti dam tretjino tistega, kar dobim!« »Polovico!« — izpregovori skozi zobe Anžiček in gleda stran. »Polovico!« — pritrdi berač in ponudi roko. »Imaš kaj denarja?« »Imam!« »Îganjarna je za ovinkom. Tam boš plačal, pa se zgodi po tvoji volji!« »Plačam!« — pritrdi berač in skupaj gresta proti žganjarni. Pred pragom se ozreta na desno in levo, naglo vstopita v zakajeno vežo in sedeta na črno klop za vrati. Anžiček obrne desno dlan navzgor, kazalec sključi v koleno in potrka ob mizo. »He!« — zakliče oblastno, kakor bi bil on plačnik. Krčmar prileze po lestvi iz podstrejša, stopi pred pivca in govori o suši. »Tako je!« — pritrdi Anžiček. »Samo nam ne škoduje suša, ki nič nimamo. Bo že Bog dal! Dve merici, bi EVELINA IN LINA BESeDA 84 mislil, prijatelj, kaj ne? Dve veliki merici — pa tropinovec naj bo znotraj!« Krčmar oddide in se kmalu vrne s pijačo, Anžiček izpije v dušku, z levo roko drži paličino kljuko, desni komolec položi nanjo, brado nasloni med palec in kazalec, dvakrat mlaskne z jezikom in gleda proti sosedu. Ta pije počasi z nekakšnim spoštovanjem, se naslanja nazaj na steno in kroži po veži s svojimi rdečimi in z brezbarvnimi trepalnicami obrobljenimi očmi: najprej po levi steni navzgor, z nje preko stropa na desno steno in po njej na tla in zopet na levo. »Zakaj pa si ti berač, kakšne vrste pa si?« — vpraša Anžiček. »Ali si takega stanu? Stari oče berač, oče berač, sin berač, sina sin berač, babe pa beračice! — Kaj ti pa manjka, kako si pa pohabljen?« Sosed pokuša žganje in skomizne z ramama. »Oha!« — odgovarja Anžiček namesto njega. »Îe vemo: vroče ti je, če delaš! — •e eno merico bi ga, bi svetoval! « Berač pogleda kakor bi se vzdramil in prikima. Anžiček naroči vnovič žganja in govori naprej. »No, vidiš! Jaz pa nisem bil vedno berač. Hlapec sem bil, vaški fant, pa sem padel z lestve in si nogo zlomil. Od takrat nisem za delo. Hemterem! Tako ti rečem, da sem kaj drugega doživel, kakor ti! Tudi dekleta sem imel: Podlipnikovo Tino, tisto, ki se je primožila h krčEVELINA IN LINA BESeDA 85 marju na zagorski božji poti in zdaj tam gospodinji. Videl jo boš!« »Glej ga!« — izpregovori sosed in se začudi. »Kako pa je bilo?« »Rada sva se imela; ponoči sem vasoval pri njej!« »Kaj sta pa delala?« Anžiček se zasmeje in topotne z nogo ob tla. »Tebe pa ni sveti duh obsenčil!« — pravi. »Kurje možgane moraš imeti! — No, veš kaj? Muhe sva lovila! Ona eno, jaz eno; takole od polnoči pa do jutra sva vse pogonobila, kar se jih je našlo čez dan v čumnati!« »Kaj pa govoriš neumnosti!« — se zadere nanj berač z užaljenim glasom. »Kaj misliš, da jaz tebe puslušam? — Na to mislim, koliko se bo danes naprosilo.« Anžiček pije, se briše z roko krog ust in mlaskne z jezikom. »Îe prav!« — pravi. »Polovica je moja. Če ne, pa nisi mutast! »Pojdiva!« — pravi berač, ko vidi, da ni nikjer nikogar. »Ti si pa iz tisočerih izbran!« — se nasmehne Anžiček. »Popihal bi jo, pa nič plačall Denar na mizo! Poznam krčmarja, pa mu ne mislim plačevati tistega, kar bi mu ti unesel!« Anžiček potolče s palico ob tla, krčmar pride, berač potegne iz nedrija vrečico z vinarji, jih šteje po mizi, spravi nazaj, se dvigne izza mize, in oba odhajata. EVELINA IN LINA BESeDA 86 Zunaj prihajajo po cesti navzgor romarji, trumoma gredo, nekateri molijo na glas, drugi prepevajo nabožne pesmi, tretji se razgovarjajo o čudežih in drugih božjih skrivnostih. Sonce je že visoko, jako že pripeka, skoro žge v hrbet kakor plamen. Lep dan je, nebo je čisto in jasno kakor jezero, kadar je mirno, tuintam leti pod njim ptica, ki se zdi v višavi majhna kakor metulj. Na desno in levo leže po rebrih polja in njive, žanjice žde tuintam med rumenim žitom, rdeče rute na njihovih glavah so videti oddaleč kakor veliki makovi cvetovi. Anžiček šepa tik berača, oba molčita, razkrita sta in molke držita v rokah. Kadar ju doidejo romarji, stopita v stran, iztegneta sklenjene roke od sebe in nastavita klobuke. Anžiček prosi na glas »v imenu zagorske device Marije«, tovariš jeclja, izpušča iz ust nerazumljive glasove in vije z glavo po zraku. Okoli desete ure prideta na holm, sedeta v majhni razdalji v travo tik gladke peščene poti, ki vodi v cerkev, in vsak prosi po svoje. Anžiček kaže odrevenelo nogo, sosed je mutast. Romarji stopajo mimo in darujejo: ta več, drugi manj, kakor kdo more in kakršen je. Skopuh da malo, vedno manj kakor revež, ki je dobrega srca. Zagorje je vas na holmu, ki gleda daleč po dolini. V sredini stoji cerkev zagorske Marije, ki slovi po daljnih in bližnjih krajih kot velika in čudodelna pomočnica, EVELINA IN LINA BESeDA 87 okoli nje stoje v dvojnatem krogu hiše in za njimi spodaj po rebri navzdol leže polja. Po široki poti, ki se širi v kolobarju med cerkvijo in hišami, stoje danes šotori, večji in manjši in vsi beli. Sejmarji imajo pod njimi razloženo svojo kramo, tik nje stojijo, vabijo ljudi, ki hodijo radovedni mimo, ponujajo in hvalijo blago. Tudi žida ne manjka. Pred krčmo stoji na zaboju, rdečo ruto si je zavezal okrog glave, da ga vsakdo vidi, grd je, ker je suh in črn in krivonos, vpije, da ga je čuti skoro v cerkev. »Janez!« — kriči — vsakemu moškemu pravi »Janez« — »Janez, poglej ta nož! •e nikoli nisi videl takega! Poglej to britev, Janez! Misliti si ne moreš, kako reže! Vidiš tukaj uhane iz čistega zlata, poglej tu prstan iz najimenitnejš ega srebra, ki ga daš dekletu, da te bo rajše imelo, v božjem imenu ti dam še svinčnik in pero in rožnat papir, pa še rožico ti dam, ki nikoli ne zvene. — To vse skupaj, Janez — mislim, da ti je dal Bog pamet — za eno krono!« Vse vrvi vsekrižem, sonce sije in zvonovi pojo jasno in veselo. Naenkrat je poldne, popoldne mineva naglo, romarji se razhajajo, sejmarji spravljajo svoje blago v velike lesene skrinje, podirajo šotore, jih nalagajo na vozove, okrepčavajo se na prostem z jedjo in pijačo in odhajajo. Anžižek še sedi v travi tik poti, pražno je vse okoli njega, k sosedu pogleda, vstane počasi in stopi k njemu. EVELINA IN LINA BESeDA 88 »No,« — prične, skloni se in šepeče na uho. »Hemterem! Padalo ti je v klobuk kakor dež, kadar ga Bog da! Če pošteno ravnaš, nič ne dobiš, če pa goljufaš, pa je denarja kakor egiptovskih kobilic! — Kje bova delila?« Odnekod se priklati za njun hrbet razcapan otrok, ždi zadaj, posluša in prične naekrat na ves glas kričati. »Glejte, glejte, ta pa ni mutast! Meni se, ni gluh, sliši!« Anžiček zavihti palico nad otročajem, tovariš skoči s tal, teče za njim in kriči in jeca. Anžiček pogleda naokoli, stopi do berača, ki stoji v travi, in prične iznova šepetati. »Takole!« — šepeče. »V krčmo pojdeva, kjer je krčmarica tista, ki so ji rekli včasih Podlipnikova Tina. Zadaj za hišo je miza in klop, tja sedeva, razdeliva in se pokrepčava! Sama bova!« Berač poravnava malho, ko gresta sredi ljudi, jeca in miga z rokami, kakor bi pripovedoval s prsti, čudno kima z glavo in prestopa, kakor bi bil ves nadložen. Îe oddaleč udarja na uho krik iz krčme, harmonika se čuje in rajanje mladih parov, ki se sučejo v živahnem plesu. Anžiček in tovariš gresta skozi vežo na dvorišče in sedeta tam v kot med hišo in skednjem. »Sama sva,« — pravi Anžiček, — »deliva!« Berač najprej vzdihne, posega počasi v žep in prinese iz njega pest bakra. Anžiček gleda in se začudi. EVELINA IN LINA BESeDA 89 »A — a?« — zine naširoko. »Samo tole da bi bilo?! Ne boš, ti beloglavec! Ne boš zastonj goljufal! Alo! Kje imaš pa groške? •e tiste na mizo!« Berač vzdihne vnovič, poseže v drugi žep in prinese iz njega kupček niklja. »Premalo!« — pravi Anžiček. »Pri žganjarju si jemal zjutraj denarje iz nekakšne vrečice; kje je pa tista?« Berač gleda jezno predse, poseže v nedrije in privleče iz njega polno vrečico. »Takole!« — pravi Anžiček. »Zdaj bova pa štela in delila!« Dolgo štejeta, nato razdelita, in ko sta gotova, se pokaže na pragu krčmarica, kakor bi jo poklical. Lepa je, visoka, močna in še mlada. Zagorelega obraza je, oči ima velike in črne, lase svetlotemne, počesane po sredi in na obeh straneh čela lepo izpodkrožene, roke so do komolcev gole, polne so in okrogle, bujne grudi strepetavajo pod lahno poletno obleko kakor živo srebro. Anžiček pogleda in veselo pozdravi. »Pozdravljena, Tina!« — pravi. »Kako se pa imaš? Zdrava moraš biti, ko si tako lepo oblična in mislil bi, da se ti tudi boljše godi kakor nam, ki smo reveži!« Krčmarica se ozre v kot in se zasmeje: veselo, prostoduš no. »O — Anžiček! Glej ga!« — izpregovori. »Kaj bosta pa pila?« EVELINA IN LINA BESeDA 90 Berač naroči žganja, Anžiček prikima, krčmarica prinese in odide. Sonce se pomika za gore, daljni vrhovi se svetijo v rdeči luči, rahla sapica pridiha iz doline in šumlja po listju sliv in breskev, ki rastejo za hišo. Iz krčme vrešči harmonika, plesno vrvenje se čuje, udarjanje pet ob tla, pijano fantovsko petje udarja na plano, kakor bi iskalo izhoda. Berač pije, pljuje po tleh, zdihuje in gleda v dolino. »Sama kazen božja je, da sem te srečal!« — pravi in drsa z nogo pod mizo. »Če bi te ne bil videl, bi imel nekaj denarja, tako si mi pa vse pobral!« Anžiček sloni z obema rokama na mizi, enakomerno strmi v kozarec žganja, ki stoji pred njim, in tudi zdihuje. »Poglej!« — pravi, kakor bi ne slišal — »tale Tina, kakšna ženska je! Premisli, mutasta zverina, kako vse na svetu pride in mine. Tole imej pred očmi, medved, da me je imela včasih Tina rada!« Anžiček sloni na mizi, pove do konca in zdihne. Berač gleda v drugo stran, pljune čez mizo in potolče s praznim kozarcem po njej. »Kdo ti pa verjame?« — vpraša zaničljivo. »Kakšen pa si? Kakor goveji gobec, ki se dva dni kuha!« Anžiček ni res tak. Suh je in droben v obraz, pa ne zoprn. Tudi sam ve, kako in kaj, pa se ne prepira. EVELINA IN LINA BESeDA 91 »Kakšen si pa ti?« — vpraša. »Vsaka krtina ima več lica, kakor tvoja glava!« Oba molčita, sonce zahaja, sapa, ki diha iz doline, postaja močnejša. Tik meje — daleč spodaj pod hišo in sredi njiv — stojita fant in dekle in se objemata. »Če je kaj resnice na tvojih besedah,« — prične iznova berač, — »pa zdaj dokaži! S kozarcem bom potolkel ob mizo, in takoj bo krčmarica tukaj!« Berač tolče, krčmarica pride, Anžiček se nasmehne in izpregovori, kakor bi se laskal. »No, Tinca, draga Tinca, ali še kaj veš, kako je bilo pred leti?« »Nič ne vem!« — pravi krčmarica, prinese žganja in odide. »Vidiš!« — se oglasi berač in se smeje. »Vidiš, kako debelo lažeš!« »Kaj pa ti veš, jazbec!« — odgovarja Anžiček. »Kaj pa ti poznaš ženske?! Vsaka je taka! O taki minulosti, ki se ji je tako ali tako skvarila, nemara slišati nobena! Tako je!« »Posebno o tebi ne, kozel!« Anžiček grize z zobmi ustnice, s palico udari dvakrat ob tla, kozarec prime z roko in ga izprazni do dna, obri- še se okrog ust, ojunači se in vstane. »Kako si rekel?« — vpraša. »Ahá! Îe vemo! Bomo videli! « EVELINA IN LINA BESeDA 92 »Objemi jo!« — pravi berač in pije. »Če jo objameš, pa ti verjamem!« Sonce je zašlo, zadnji žarki se razgubljajo po jasnem in čistem nebu, mrak prihaja iz zakotij in senčnatih krajev, kakor redka megla se spušča po okolici in se boljinbolj gosti, sadno drevje šumi v večerni sapi in se rahlo ziblje. V krčmi kriče pivci, ropotajo s stoli, žvenkečejo s kozarci in pojejo zdravice. Dvoje deklet pride izza vogla, se smeje, teče čez dvorišče in po rebri navzdol v žito. »Tako je!« — izpregovori odločno Anžiček. »Potrkaj s kozarcem! Kadar pride, pa bom stopil k njej in jo objel! Tako, kakor prejšnje čase: oprijel okrog pasa in jo stisnil k sebi!« Anžiček zleze izza mize, stoji tik nje in čaka. Berač dvigne šibo, ki leži tik njega na tleh in tolče z njo po mizi. Dolgo ni nikogar. Harmonika se zopet oglasi v hiši, vrvenje in plesanje postaja glasnejše in bolj divje. Berač tolče vnovič s šibo po mizi, in krčmarica pride. Na pragu obstane, na smeh se drži, pogleda naokrog in stopi do mize. Roko iztegne, da bi vzela prazne kozarce, pa jo Anžiček nenadoma oprime okoli pasa, k sebi jo pritisne in jo hoče poljubiti. »Tinca, ti!« — izpregovori, kakor bi bil ginjen, berač iztegne vrat in izbuli oči, krčmarica obstoji prvi hip kakor omamljena, a nenadoma odtrga Anžička od sebe, z rokama ga tepe po licu, zadaj ga zgrabi za suknjo nad EVELINA IN LINA BESeDA 93 vratom, še vedno ga tepe in zmerja, nazadnje ga vrže pod kap in odide. V hišo gre, tam pove pivcem, ki pridejo gledat Anžička in se mu smejejo. »Kaj si pa napravil, Anžiček?« — vpraša junačen kmet in ga šegeče s palico po vratu. »Kaj si se zaljubil, Anžiček?« — povpraša visok fant, globoko dol se skloni in ga potegne za uho. Anžiček se počasi obrača, sede, k zidu se stisne in solze mu tečejo po licih. »Joče!« — pravijo kmetje in vsi se na glas zakrohočejo. Eden od njih gre, kliče krčmarico in ji v veži pripoveduje: »Anžiček se je zagledal vate, Tina!« — pravi. »Pod kapom leži in joče. Pojdi, da ga vidiš!« »Naj joče!« — pravi krčmarica in ne mara k njemu. Anžiček čuje njene besede in ihti še huje. »Kako govori!« — vzklika z jokajočim glasom. »Posluš ajte, ljudje kristjanski, kako govori!« Berač, ki sedi na klopi in pije žganje, oteplje z rokama okrog sebe, kaže s prsti na Anžička, tolče se po kolenih, jeca in se glasno in čudno smeje. Anžiček ga sliši, pogleda ga in pokaže nanj s prstom. »Glejtega!« govori in glas se mu trese. »Zasmehuje me, ki sem revež, on pa je goljuf! Mutast se dela, da mu dajejo ljudje denar, pa govori kakor jaz!« EVELINA IN LINA BESeDA 94 Kmetje se ozro, berač plane s klopi, kakor bi se splašil, trikrat stopi preko dvorišča, po rebri beži v dolino in utone v mraku. Dva, trije fantje skočijo za njim, pa se vrnejo prazni in z nasmehom na obrazu. Anžičku tečejo še vedno solze po licih, v tla gleda predse in z rokama objema koleno leve noge, ki je zdrava in se da upogniti. Na pragu se prikaže nov star in siv kmet, pogleda Anžička, spozna ga in stopi k njemu. »Kaj pa ti je?« — ga vpraša. »Kdo ti je pa kaj napravil? « Kmetje se zasmejejo in mu razložijo: »Gospodinjo Tino je objel, pa ga je natepla!« »Kaj si pa neumen?« — ga vpraša iznova starec. »Saj nisem!« — pravi Anžiček in ihti. »Saj vem, kaj delam, saj sva se imela rada!« Neha in pričenja vnovič: »Rad jo imam, rad — pa me tepe!«
Zvezde gorijo, na tisoče se jih sveti po nebu, ščip plava med njimi kakor bogat gospod, ki živi brez skrbi in dolžnosti. Murni pojo po poljih in njivah, toliko jih je, da se zdi človeku, kakor bi jih bili kmetje nasadili namesto žita. Nekje daleč prepevajo fantje, in njihova pesem, ki EVELINA IN LINA BESeDA 95 plava skozi noč in se v njej širi in raztaka, je prijetna, vabljiva in omamna. Tiho spi vas, mir je razlit vsenaokoli, samo senca se zgane, ki leži preko pota, samo fant, ki stoji v mesečini ob beli koči, na majhnem oknu sloni, bujni mladenki šepeče na rožnato uho svojo zapeljivo govorico. Polnoči bije ura v zvoniku, odnekod se približajo koraki, nepravilno odmevajo s ceste, Anžiček se vrača in odpira hlev. Nalahko odklepa in zaklepa, nekako na sredi obstane, kakor bi pomišljal in gleda v tla. Junica se nenadoma dvigne, vznemirja se in zamuka. Anžiček sname z glave klobuk, zavihti ga in jo udari z njim po kolku. »Dober večer, gospodična!« Postoji zopet, pogleda po kravi, ki leži ob desni steni, stopi do listja v kotu, izpusti klobuk in palico ob sebi na tla in leže, kakor bi padel. Snop luninih žarkov se usiplje skozi zamazano okno, siva krava enakomerno prežvekuje, junica leže nazaj in se liže po hrbtu. Anžiček se izteguje vznak in glasno smrči. EVELINA IN LINA BESeDA 96 www.omnibus.se/beseda ISBN 91-7301-339-0