Ana-Marija
| Ana-Marija Sigbjörn Obstfelder |
| |||||||||||||||
Strela božja! Kaj ni tam zunaj Ana-Marija? – vzklikne trgovski pomočnik iz prodajalne.
– Lažeš, – pravijo drugi, – lažeš. Ana-Marija ne hodi več na ulico. In stečejo proti oknu, vsi.
– Ona je kakor hermelin, pa tudi njene roke so kakor hermelin, – je dejal nekdo.
– Ana-Marija je najlepše dekle v mestu, – je dejal drugi.
Ali Ana-Marija je šla brez besede mimo okna, tenka kakor vrbova vejica, z lasmi, ki so bili svetli kakor rumeno zlato. Gledala je naravnost pred se in ni ničesar opazila.
V žepu je nosila nekaj težkega. Hotela je, izbočiti kakor običajno, svoje mlade prsi, toda ono, kar je nosila v žepu, jo je pritiskalo k tlom, hudo jo je pritiskalo.
Strela božja! Kaj ni ona le tam zunaj Ana-Marija? – so se v zboru oglašali vsi, ki so stali pri oknih zdolž vse ulice.
A stari Hansen je sedel in mrmral:
– To bom vsekakor povedal svoji ženi ... vsekakor bom povedal to
svoji ženi ...
»Ana-Marija je stopila na ulico!«
Ampak Ana-Marija je šla tiho in s sklonjeno glavo dalje. Šla je proti
pomolu. Tam je obstala in zastrmela preko morja v daljavo.
Potem se je doteknila svojega žepa, potegnila iz njega majhen košček papirja in ga izpustila v vodo.
Zmočil se je. Razmočil in odplaval. In potem se je potopil na dno. Doli med morske vrage.
Ponosno se je vzravnala. Zatem se je obrnila in odhitela domov.
Toda on ni utonil.
Prstan!
Vso zimo ga je gledala in gledala, ga obračala in vrtela, toda razumeti ni mogla, doumeti ni mogla.
Njej je prstan pomenil večnost.
Vsak večer so prihajale Kristina, Greta in Lavra in v njeno okno metale kamenčke.
– Ali pojdeš z nami?
– Ne.
In tiho so odhajale in šepetale:
– Ana-Marija ima nekaj na duši, kar jo boli.
A gori, v svojih domovih so pri kosilu govorile:
– Ana-Marija ne hodi več na ulico.
– Zapira se: nekaj mora imeti na duši, kar jo boli.
In prišla je zima; vse je zmrznilo, napravil se je led.
Pride Kristina in vzklikne:
– Napravil se je led, Ana-Marija.
Ali Ana-Marija ni odgovorila.
Kristina pa se potem s prstom dotakne Gretinih ledij in pravi:
»Vprašaj ti, Greta!
In Greta vzklikne:
– Napravil se je led, Ana-Marija. Bel je kakor steklo.
Ali Ana-Marija ni odgovorila.
Potem se Greta dotakne s prstom Lavrinih ledij in pravi: »Vprašaj ti, Lavra!«
In Lavra vzklikne:
– Napravil se je led, Ana-Marija. Bel je kakor steklo. Tovariši in tovarišice vprašujejo po tebi.
Ali Ana-Marija ni odgovorila.
Potem so prenehale. In vse je potihnilo.
Z morja pa so prihajali glasovi:
Dvigni se, dvigni, roža moja,
Dvigni se, dvigni, lutka ti;
Dvigni se, dvigni, milo moje,
Ti, razžarjeno solnce, ti!
A preko bregov je zvenelo:
– Razžarjeno solnce, ti!
Ana-Marija je strmela v prstan. Ni mogla razumeti, ni mogla doumeti.
Njej je prstan pomenil večnost.
– Zakaj, oče, zmerom bereš in bereš?<
– Iščem resnico, Ana-Marija.
– Kaj je kje resnica, oče? Ali ni vse laž?
Nato je starec dvignil svojo težko belo glavo in pogledal Ano-Marijo, vso shujšano, da je bila kakor prozorna, ampak lasje so ji blesteli, kakor okna cerkve Matere božje, kadar zahaja solnce, so blesteli lasje Ane-Marije.
– Da, da, Ana-Marija, med ljudmi ni resnice ... na tistem le rumenem listu ... in samo v teh zaprašenih knjigah je resnica.
In od tega dne je Ana-Marija sedela pri velikih in težkih knjigah.
Ana-Marija je sedela od zore do mraka pri velikih in težkih knjigah, ampak od tam, z zelenih livad, pa so prihajale besede:
Dvigni se, dvigni, roža moja,
Dvigni se, dvigni, lutka ti;
Dvigni se, dvigni, milo moje,
Ti, razžarjeno solnce, ti!
In lica Ane-Marije so bledela in bila vse bolj prozorna.
Bilo je meseca maja, ko odpada črešnjev cvet.
Stari zvon župne cerkve je donel. Donel je preko mesta, preko fjorda. A pred vse prage se je usula mladost.
Vse trgovine so bile zaprte, zakrite vse izložbe.
Po vseh ulicah se je širil šepet in celo otroci so si otirali solze.
Komaj je dovršila dvajseto leto, pa leži v krsti! Šele dvajseto, pa leži zvenela v krsti.
Z dolgimi črnimi tenčicami na glavi so šla pred črnim vozom najlepša dekleta iz mesta in šepetala:
– Umrla je, glejte, najlepša med nami. Najlepša plavolaska leži v krsti.
In šepetala so še dalje:
– Pa kaj je mogel kdo storiti Ani-Mariji kaj hudega? Kaj je mogel kdo prevarati Ano-Marijo?
Moški so šepetali:
– Ne verjamem, da bi jo bolezen v prsih spravila v grob, – je dejal nekdo.
– Da, nekaj drugega je moralo biti, zaradi česar je trpela Ana-Marija, – je dejal drugi.
– Nekaj jo je glodalo, a nihče ni vedel kaj, – je dodal tretji.
In šepet je šel skozi vso pogrebno procesijo:
– Kdo je mogel kaj hudega storiti Ani-Mariji z zlatimi lasmi? ...
Kdo je mogel prevarati Ano-Marijo?