Anastazij
| Mrtvi nočejo Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.
| |||||||||||
Časih zaidem skoro nevede v skrite, pozabljene gostilne, za katere se navadno živa duša ne zmeni… Pravil sem zadnji nekomu o nizki, temni sobi z očrnelimi stenami, o dolgem krčmarju s častitljivo brado, topimi, zaspanimi očmi in poludušenim, zamolklim glasom, o nedoločnih sencah, ki so plavale po stropu tiho in leno, kakor duhovi poslednjih gostov; — on pa me je začudeno pogledal… »Kakó vraga!… Jaz še v svojem življenju nisem videl take gostilno…«
Na klopi v kotu je sedel človek z dolgimi, kuštravimi lasmi; z levo rokó si je podpiral glavo, desnica pa je ležala leno na mizi.
»A to si ti, Anastazij!«
Vzdignil se je nerodno in mi stisnil roko …Njegove velike, rjave oči so gledale motno, nezadovoljno in samosvoje, kakor prej; kosti na obrazu so mu izstopile še bolj in lica so nekoliko splahnela; nosil je redko, prezgodnjo brado svetle, zopernormene barve; obrvi so se mu zraščale nad nosom, na srednje visokem čelu pa se je kazala dolga prečna guba. Oblečen je bil precej slabo; suknja se mu je na hrbtu svetila in hlače so mu bile prekratke; pod vratom in za pestjo se je videla že umazana, obnošena srajca, kravata pa je bila zmečkana in odrgnena.
Sedel sem k njemu. Sprva se je zdelo, da sva bila obá nekako v zadregi. Krčmar je prihajal in odhajal, pila sva pozno v noč in vino naju je razgrelo. Anastaziju je stopila kri v lica, debela ustna so mu trepetala in v njegovih očéh je sijala posebna, čudovita svetloba. Govoriti je začel hitro in glasno; razkrival je v zmedenih, pretrganih stavkih vse svoje bolne, sanjarske, neizvedljive misli, s katerimi se je opajal in tolažil v onemoglem srdu na svojo nesrečo in žalostno usodo; iz vsake besede seječul globok, bolesten gnjev do onih povprečnih, vsakdanjih, nevednih ljudij, ki so ga srečavali v elegantnih oblekah in z zabito srečnimi obrazi, kadar je taval po ulicah sestradan in izgubljen, s povešeno glavo in stisnenimi ustmi.
» — — Vse sem vrgel raz sebe, — vse te malenkostne obzire, vsa dobrohotna opravičevanja, ki so me časih kljub vsemu še motila… časih, v kakem solnčnem trenotku… Nazadnje je res, — že sama moja eksistenca je satire dovolj, — ali vse, kar se je nabralo v meni v tem dolgem času, — to mora na dan… Čutil sem zadosti težko njihovo neusmiljeno roko in treba je, da tudi oni čutijo mojo… in moja roka, prijatelj, je zdaj prav tako neusmiljena…
Ti si čital svoje dni veliko ruskih romanov in norvežkih… Glej, tam imam svojo najljubše sorodnike… v teh romanih… Bledi ljudje z velikim duhom in gorkim srcem, onemogli in izsesani od srda… padajo uničeni v grob in protestirajo… To je strašen protest, ki se glasi v zraku že od davnih, davnih časov… nesreča je samo, da se živa duša ne zmeni zanj… Zdi se ljudem, da ta bitja nimajo na našem svetu nikakega opravka… da so samo interesantni pojavi, ki vstajajo in padajo nejasni in komaj opaženi, podobni sencam v jesenskem večeru… Zanje ni rubrike pri nas, zato so nadležni in svet se jih otresa ter jih odriva v stran… Posebna družina… kadar kdo izmed njih onemore in pogine, ostavi za sabo dokument, da je eksistiral… to se pravi, če ima časa dovolj ; večina niti do tega ne pride… Tako so se rodila tista dela, ki jih čita človek o polnoči z vzburkano krvjo in krčečim se srcem… to je duh, ki je podlegel brezobzirni materiji… to, prijatelj, so protesti naše družine…
Jaz sem pričel pisati tragedijo in upam, da jo bo deset ljudij čitalo…«
Ni me pogledal ves čas naravnost v obraz, ustna so mu kipela in na licih se je prikazalo dvoje širokih rudečih peg… Ali hipoma je utihnil, pogladil se z roko po laseh in na obraz mu je leglo nekaj trudnega in mirnega…
»Ne misli, da sem sposoben še za kakoršnokoli delo… Vse to… to so same sanje in onemogla zavist… Zdaj iščem kakega mesta, da ne ostanem na ulici… Druzega zdaj zame ni ve… in tudi ne potrebujem ne ničesar… Pojdiva na cesto… jaz nisem navajen vina in zdi se mi, da sem pil preveč…«
Težko mi je bilo pri srcu in rad bi mu ugovarjal, toda domislil se nisem nikake pripravne besede. Zunaj je sijala luna; Anastazij je stopal poleg mene z nejednakomernimi koraki, klobuk pa si je bil potisnil globoko na oči.